Vabysmo 120 mg/ml raztopina za injiciranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
- △
- ▼
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC

Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Vabysmo 120 mg/ml
Zdravilo Vabysmo je indicirano pri odraslih bolnikih za zdravljenje:
-
neovaskularne (vlažne) starostne degeneracije makule (nSDM),
-
okvare vida zaradi diabetičnega makularnega edema (DME),
-
okvare vida zaradi makularnega edema, ki nastane kot posledica zapore mrežnične vene (RVO - retinal vein occlusion) - zapore centralne mrežnične vene (CRVO – Central Retinal Vein Occlusion) ali zapore veje mrežnične vene (BRVO – Branch Retinal Vein Occlusion).
Zdravilo sme injicirati le usposobljen zdravnik, ki ima izkušnje z dajanjem intravitrealnih injekcij.
Odmerjanje
Neovaskularna (vlažna) starostna degeneracija makule (nSDM)
Priporočeni odmerek zdravila je 6 mg (0,05 ml raztopine), injiciran intravitrealno na 4 tedne (vsak mesec) za prve 3 odmerke.
Po 16 in/ali 20 tednih od začetka zdravljenja je priporočljivo oceniti aktivnost bolezni na podlagi anatomskega izida in/ali vidne ostrine. Ocena aktivnosti bolezni omogoča individualno prilagoditev zdravljenja. Pri bolnikih brez aktivne bolezni se lahko faricimab uporablja na 16 tednov (4 mesece).
Bolnike, pri katerih je bolezen še aktivna, se lahko zdravi na 8 tednov (2 meseca) ali 12 tednov (3 mesece). Če se anatomski izid in/ali vidna ostrina spremenita, je treba interval med injiciranji zdravila ustrezno prilagoditi; interval med injiciranji mora biti krajši, če se anatomski izid in/ali vidna ostrina poslabšata (glejte poglavje 5.1). Za intervale zdravljenja, kjer je med injiciranji 8 tednov ali manj, je na voljo malo varnostnih podatkov (glejte poglavje 4.4). Spremljanje bolnika v času med obiski, predvidenimi za injiciranje zdravila, je ob upoštevanju bolnikovega stanja prepuščeno zdravnikovi presoji, vendar mesečno spremljanje med enim in drugim injiciranjem ni potrebno.
Okvara vida zaradi diabetičnega makularnega edema (DME) in makularni edem, ki nastane kot posledica zapore mrežnične vene (RVO)
Priporočeni odmerek zdravila je 6 mg (0,05 ml raztopine), injiciran intravitrealno na 4 tedne (vsak mesec); morda bodo potrebne 3 zaporedne mesečne injekcije ali več.
Zdravljenje je nato mogoče individualno prilagoditi po shemi »zdravi-in-podaljšaj« (treat-and-extend).
Na podlagi zdravnikove presoje bolnikovega anatomskega izida in/ali spremembe vidne ostrine je mogoče odmerni interval podaljšati v korakih po največ 4 tedne. Če se anatomski izid in/ali vidna ostrina spremenita, je treba interval med injiciranji zdravila ustrezno prilagoditi; interval med injiciranji mora biti krajši, če se anatomski izid in/ali vidna ostrina poslabša (glejte poglavje 5.1).
Zdravljenja z intervali med injiciranji, ki so bili krajši od 4 tednov in daljši od 4 mesecev, niso proučevali. Spremljanje bolnika v času med obiski, predvidenimi za injiciranje zdravila, je ob upoštevanju bolnikovega stanja prepuščeno zdravnikovi presoji, vendar mesečno spremljanje med enim in drugim injiciranjem ni potrebno.
Prehod z zdravljenj z zaviralci VEGF na zdravilo Vabysmo
Pri bolnikih, ki so se predhodno zdravili z zaviralci VEGF in prehajajo na zdravilo Vabysmo, se lahko shema zdravljenja razlikuje od sheme, ki se uporablja za bolnike, ki še niso bili zdravljeni. Intervale med injiciranji zdravila je treba določiti na podlagi vidne ostrine in/ali anatomskega izida (glejte poglavje 5.1).
Pri bolnikih s stabilno vidno ostrino in anatomskim izidom se lahko predhodni intervali med zdravljenji po prvem injiciranju zdravila Vabysmo ohranijo ali podaljšajo, na primer s shemo odmerjanja »zdravi-in-podaljšaj«. Podatkov o prehodu na intervale po shemi »zdravi-in-podaljšaj«, daljše od 12 tednov, je za začetno obdobje prehoda malo.
Pri bolnikih z neoptimalno vidno ostrino in/ali anatomskim izidom se lahko zdravljenje z zdravilom Vabysmo začne z 1 injekcijo na 4 tedne (mesečno) v največ 3 zaporednih odmerkih, čemur sledi prilagoditev intervalov med injiciranji, na primer s shemo odmerjanja »zdravi-in-podaljšaj«.
Če se vidna ostrina in/ali anatomski izid poslabšata, je treba interval med injiciranji zdravila ustrezno skrajšati v skladu z zdravnikovo presojo. Interval med 2 injiciranjema ne sme biti krajši od 1 meseca.
Trajanje zdravljenja
Zdravilo je namenjeno za dolgotrajno zdravljenje. Če vidna ostrina in/ali anatomski izid kažeta, da nadaljnje zdravljenje bolniku ne koristi, je treba zdravljenje ukiniti.
Zamujen ali izpuščen odmerek
V primeru zamujenega ali izpuščenega odmerka mora bolnik čim prej opraviti naslednji obisk pri zdravniku, ki oceni bolnikovo stanje in po lastni presoji nadaljuje zdravljenje.
Posebne populacije
Starejši bolniki
Bolnikom v starosti 65 let ali več odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavje 5.2). O varnosti pri bolnikih z nSDM in RVO, starih ≥ 85 let, je na voljo malo podatkov (glejte poglavje 4.4).
Okvara ledvic
Bolnikom z okvaro ledvic odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavje 5.2).
Okvara jeter
Bolnikom z okvaro jeter odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavje 5.2).
Pediatrična populacija
Zdravilo ni namenjeno za uporabo pri pediatrični populaciji za indikacije nSDM, DME in RVO.
Način uporabe
Samo za intravitrealno injiciranje. Vsako vialo je treba uporabiti le za zdravljenje enega očesa.
Zdravilo Vabysmo je treba pred uporabo pregledati in se prepričati, da ne vsebuje delcev in ni spremenjene barve. Če vsebuje delce ali je spremenjene barve, se napolnjene injekcijske brizge ali viale ne sme uporabiti.
Intravitrealno injiciranje je treba opraviti v aseptičnih pogojih. To vključuje kirurško dezinfekcijo rok, sterilno pokritje in sterilen spekulum za veke (ali drug ustrezen instrument). Pred intravitrealnim injiciranjem je treba skrbno oceniti bolnikovo zdravstveno anamnezo o preobčutljivostnih reakcijah (glejte poglavje 4.8). Pred injiciranjem je treba uporabiti ustrezno anestezijo ter širokospektralen lokalen mikrobicid za razkuženje kože okoli očesa, veke in površine očesa.
Napolnjena injekcijska brizga
Napolnjena injekcijska brizga vsebuje odvečen volumen raztopine. Pred injiciranjem priporočenega odmerka je treba odvečni volumen iztisniti. Injiciranje celotnega volumna napolnjene injekcijske brizge lahko povzroči preveliko odmerjanje.
Da boste iztisnili zračne mehurčke in odvečni volumen raztopine, bat počasi potiskajte, dokler spodnji rob njegovega izbočenega gumijastega nastavka ni uravnan z oznako odmerka 0,05 ml (glejte poglavji 4.9 in 6.6).
Injekcijsko filtrirno iglo (ki je priložena v pakiranju) je treba v steklovinski prostor uvesti od 3,5 do 4,0 mm posteriorno od limbusa. Usmeriti jo je treba proti središču zrkla in se pri tem izogniti horizontalnemu meridianu. Nato je treba počasi injicirati 0,05 ml. Pri vsakem naslednjem injiciranju je treba uporabiti drugo mesto vboda na beločnici.
Viala
Injekcijsko iglo (30G x ½ palca, ni priložena v pakiranju) je treba v steklovinski prostor uvesti od 3,5 do 4,0 mm posteriorno od limbusa, usmeriti jo je treba proti središču zrkla in se pri tem izogniti horizontalnemu meridianu. Nato je treba počasi injicirati 0,05 ml. Pri vsakem naslednjem injiciranju je treba uporabiti drugo mesto vboda na beločnici.
Spremljanje po injiciranju
Po injiciranju je treba neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavreči v skladu z lokalnimi predpisi.
Takoj po intravitrealni injekciji je treba bolnike nadzorovati glede zvišanja intraokularnega tlaka.
Ustrezen nadzor lahko obsega preverjanje perfuzije papile vidnega živca ali tonometrijo. Na voljo mora biti sterilna oprema za izvedbo paracenteze, če se ta izkaže za potrebno.
Bolnikom je treba naročiti, da morajo po intravitrealni injekciji nemudoma povedati za simptome, ki bi lahko nakazovali endoftalmitis (npr. izguba vida, bolečine v očesu, pordelost očesa, fotofobija, zamegljen vid).
Za navodila o rokovanju z zdravilom pred injiciranjem glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Aktivna okužba očesa ali okolice očesa ali sum na takšno okužbo.
Akutno intraokularno vnetje.
Sledljivost
Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila.
Reakcije na intravitrealno injiciranje
Tako kot pri drugih intravitrealnih injekcijah se tudi pri injiciranju faricimaba lahko pojavijo endoftalmitis, intraokularno vnetje, regmatogeni odstop mrežnice, raztrganina mrežnice in iatrogena travmatska katarakta (glejte poglavje 4.8). Pri dajanju zdravila Vabysmo je treba vedno uporabiti ustrezen aseptičen postopek injiciranja. Bolnikom je treba naročiti, da morajo nemudoma povedati za kakršne koli simptome, na primer bolečino, izgubo vida, fotofobijo, zamegljen vid, plavajoče motnjave v vidnem polju ali pordelost, ki nakazujejo endoftalmitis, ali katerega od drugih zgoraj naštetih neželenih učinkov, da je mogoče takojšnje in ustrezno ukrepanje. Bolniki, ki prejemajo injekcije bolj pogosto, imajo lahko povečano tveganje zapletov pri postopku.
Zvišanje intraokularnega tlaka
V 60 minutah po intravitrealnem injiciranju so opažali prehodno zvišanje intraokularnega tlaka; to velja tudi za faricimab (glejte poglavje 4.8). Posebna previdnost je potrebna pri bolnikih s slabo urejenim glavkomom (ne injicirajte zdravila Vabysmo, če je očesni tlak ≥ 30 mmHg). Po injiciranju je vedno treba spremljati očesni tlak in perfuzijo papile vidnega živca ter po potrebi ustrezno ukrepati.
Sistemski učinki
Po intravitrealnih injekcijah zaviralcev žilnega endotelijskega rastnega dejavnika (VEGF - vascular endothelial growth factor) so poročali o sistemskih neželenih učinkih, med drugim tudi o arterijskih trombemboličnih dogodkih. Teoretično obstaja tveganje, da so ti učinki lahko povezani z zavrtjem VEGF. V kliničnih preskušanjih pri bolnikih z nSDM, DME in RVO je bila incidenca arterijskih trombemboličnih dogodkov majhna. Podobna je incidenci, o kateri so poročali pri bolnikih v drugih kliničnih preskušanjih z zdravljenjem z zaviralci VEGF. Pri bolnikih z DME z visokim krvnim tlakom (≥ 140/90 mmHg) in žilno boleznijo ter bolnikih z nSDM in RVO, starih 85 let ali več, je na voljo le malo podatkov o varnosti zdravljenja s faricimabom.
Imunogenost
Faricimab je terapevtska beljakovina, zato je lahko imunogen (glejte poglavje 4.8). Bolnikom je treba naročiti, naj zdravnika obvestijo o vseh znakih ali simptomih intraokularnega vnetja, npr. o izgubi vida, bolečini v očesu, večji občutljivosti na svetlobo, plavajočih motnjavah v vidnem polju ali vse močnejši pordelosti oči; to so lahko klinični znaki preobčutljivosti na faricimab (glejte poglavje 4.8).
Obojestransko zdravljenje
Na voljo je le malo podatkov o varnosti in učinkovitosti zdravljenja s faricimabom na obeh očesih hkrati (glejte poglavje 5.1). Obojestransko zdravljenje lahko povzroči neželene učinke na obeh očesih in/ali potencialno vodi do povečanja sistemske izpostavljenosti, kar lahko poveča tveganje za sistemske neželene učinke. Dokler ne bodo na voljo dodatni podatki za obojestransko zdravljenje, to predstavlja teoretično tveganje faricimaba.
Sočasna uporaba drugih zaviralcev VEGF
Podatkov o sočasni uporabi faricimaba in drugih zaviralcev VEGF na istem očesu ni. Faricimaba se ne sme uporabljati sočasno z drugimi zaviralci VEGF (ne sistemsko ne okularno).
Uporaba napolnjene injekcijske brizge z drugimi injekcijskimi iglami
Napolnjeno injekcijsko brizgo uporabljajte samo s priloženo injekcijsko filtrirno iglo. Kliničnih
podatkov o uporabi napolnjenih injekcijskih brizg z drugimi injekcijskimi iglami ni. Prekinitev zdravljenja
Zdravljenje je treba prekiniti pri bolnikih:
-
z regmatogenim odstopom mrežnice, makularno luknjo III. ali IV. stopnje, raztrganino mrežnice; zdravljenje se ne sme nadaljevati, dokler takšno stanje ni ustrezno oskrbljeno;
-
pri katerih se je po zdravljenju najboljša korigirana vidna ostrina (BCVA - Best Corrected Visual Acuity) zmanjšala za ≥ 30 črk v primerjavi z zadnjo oceno vidne ostrine; zdravljenja se ne sme nadaljevati prej kot ob naslednjem predvidenem terminu;
-
z intraokularnim tlakom ≥ 30 mmHg;
-
s subretinalno krvavitvijo, ki zajema središče fovee, ali če krvavitev zajema ≥ 50 % celotne površine lezije;
-
z izvedeno ali načrtovano intraokularno operacijo v zadnjih ali prihodnjih 28 dneh; zdravljenja se ne sme nadaljevati prej kot ob naslednjem predvidenem terminu.
Zatrganje pigmentnega epitelija mrežnice
Zatrganje pigmentnega epitelija mrežnice je zaplet odstopa pigmentnega epitelija (PED – pigment epithelium detachment) pri bolnikih z nSDM. Med dejavniki tveganja za zatrganje pigmentnega epitelija mrežnice po zdravljenju nSDM z zaviralci VEGF je obsežen in/ali visok odstop pigmentnega epitelija mrežnice. Pri uvedbi zdravljenja s faricimabom pri bolnikih s takšnimi dejavniki tveganja za zatrganje pigmentnega epitelija mrežnice je potrebna previdnost. Zatrganje pigmentnega epitelija mrežnice je pogosto pri bolnikih z nSDM in odstopom pigmentnega epitelija, ki jih zdravijo z zaviralci VEGF intravitrealno, vključno s faricimabom. Odstotek zatrganja pigmentnega epitelija mrežnice je bil v skupini, ki je prejela faricimab, višji (2,9 %) v primerjavi s skupino, ki je prejela aflibercept
(1,5 %). Večina dogodkov se je zgodila med začetno fazo odmerjanja in je bila blaga do zmerna, brez vpliva na vid.
Populacije, za katere je na voljo malo podatkov
Z zdravljenjem bolnikov z nSDM in RVO, starih 85 let ali več, in bolnikov z DME je le malo izkušenj pri tistih, ki imajo tudi sladkorno bolezen tipa I, HbA1c nad 10 %, proliferativno diabetično retinopatijo (PDR) z visokim tveganjem, visok krvni tlak (≥ 140/90 mmHg) in žilno bolezen, stalne intervale odmerjanja, krajše od 8 tednov (Q8W), ter bolnikov z nSDM, DME in RVO z aktivnimi sistemskimi okužbami. Glede dolgotrajnega odmerjanja v intervalih po 8 tednov ali manj, je na voljo malo varnostnih podatkov; ti so lahko povezani z večjim tveganjem za očesne in sistemske neželene učinke, vključno z resnimi neželenimi učinki. Prav tako ni izkušenj z zdravljenjem s faricimabom pri sladkornih bolnikih, bolnikih z RVO z neurejeno hipertenzijo in bolnikih z RVO, pri katerih predhodna terapija ni bila uspešna. Zdravnik mora pri zdravljenju takšnih bolnikov to upoštevati.
Vsebnost natrija
Zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na odmerek; to pomeni, da je v bistvu »brez natrija«.
Vsebnost polisorbatov
To zdravilo vsebuje 0,02 mg polisorbata v 0,05-ml odmerku. Bolniki s preobčutljivostjo na polisorbate
ne smejo uporabljati tega zdravila. Izobraževalna gradiva
Zdravniki, ki predpisujejo to zdravilo, se morajo seznaniti z vodnikom za bolnike, ki je pripravljen z namenom ozaveščanja o znakih in simptomih znotrajočesnega vnetja in endoftalmitisa, in ga izročiti bolniku/skrbniku ter mu pojasniti te dogodke.
Študij medsebojnega delovanja z drugimi zdravili niso izvedli. Glede na biotransformacijo in izločanje faricimaba (glejte poglavje 5.2) ni pričakovati medsebojnih delovanj z drugimi zdravili. Vseeno faricimaba ne smemo dati sočasno z drugimi sistemskimi ali očesnimi zaviralci VEGF (glejte
poglavje 4.4).
Ženske v rodni dobi
Ženske v rodni dobi morajo med zdravljenjem in še najmanj 3 mesece po zadnji intravitrealni injekciji faricimaba uporabljati učinkovito kontracepcijo.
Nosečnost
Podatkov o uporabi faricimaba pri nosečnicah ni ali jih je malo. Sistemska izpostavljenost faricimabu je po injiciranju v oko majhna, toda zaradi njegovega mehanizma delovanja (to je zaviranje VEGF) je treba faricimab obravnavati kot možno teratogeno in embrio-fetotoksično snov (glejte poglavje 5.3).
Faricimaba se med nosečnostjo ne sme uporabljati, razen če možna korist za mater odtehta možno
tveganje za plod.
Dojenje
Ni znano, ali se faricimab pri človeku izloča v materino mleko. Tveganja za dojenega novorojenčka/dojenčka ni mogoče izključiti. Zdravila Vabysmo med obdobjem dojenja ne smemo uporabljati. Odločiti se je treba ali za prenehanje dojenja ali za prekinitev/prenehanje zdravljenja s faricimabom, z upoštevanjem koristi dojenja za otroka in koristi zdravljenja za žensko.
Plodnost
V 6-mesečni študiji s faricimabom na opicah cynomolgus niso ugotovili učinkov na reproduktivne
organe ali plodnost (glejte poglavje 5.3).
Zdravilo Vabysmo ima blag vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Po intravitrealni injekciji in spremljajočih preiskavah očesa se lahko pojavijo prehodne motnje vida. Bolniki ne smejo voziti ali upravljati strojev, dokler se jim vid dovolj ne izboljša.
Povzetek varnostnih značilnosti
Najpogostejši neželeni učinki, o katerih so poročali, so bili katarakta (10 %), veznična krvavitev
(7 %), odstop steklovine (4 %), zvišan očesni tlak (4 %), motnjave v steklovini (4 %), bolečina v očesu
(3 %) in zatrganje pigmentnega epitelija mrežnice (samo pri nSDM) (3 %).
Najresnejši neželeni učinki so bili uveitis (0,5 %), endoftalmitis (0,4 %), vitritis (0,4 %), raztrganina mrežnice (0,2 %), regmatogeni odstop mrežnice (0,1 %) in travmatska katarakta (< 0,1 %) (glejte poglavje 4.4).
Seznam neželenih učinkov v preglednici
Neželeni učinki, o katerih so poročali v kliničnih študijah ali po prihodu zdravila na trg, so navedeni po organskih sistemih MedDRA in razvrščeni po pogostnosti po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000) ali neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). Znotraj vsake razvrstitve pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
Preglednica 1: Pogostnosti neželenih učinkov
| Organski sistem po MedDRA | Razvrstitev pogostnosti |
| Očesne bolezni | |
| katarakta | pogosti |
| veznična krvavitev | pogosti |
| odstop steklovine | pogosti |
| zvišanje očesnega tlaka | pogosti |
| motnjave v steklovini | pogosti |
| zatrganje pigmentnega epitelija mrežnice (samo pri nSDM) | pogosti |
| bolečina v očesu | pogosti |
| odrgnina roženice | občasni |
| draženje očesa | občasni |
| močnejše solzenje | občasni |
| zamegljen vid | občasni |
| srbenje očesa | občasni |
| nelagodje v očesu | občasni |
| očesna hiperemija | občasni |
| iritis | občasni |
| zmanjšana vidna ostrina | občasni |
| uveitis | občasni |
| endoftalmitis | občasni |
| občutek tujka | občasni |
| krvavitev v steklovino | občasni |
| vitritis | občasni |
| iridociklitis | občasni |
| hiperemija veznice | občasni |
| bolečina ob postopku | občasni |
| raztrganina mrežnice | občasni |
| regmatogeni odstop mrežnice | občasni |
| prehodno zmanjšana vidna ostrina | redki |
| travmatska katarakta | redki |
| retinalni vaskulitis* | neznana pogostnost |
| okluzivni retinalni vaskulitis* | neznana pogostnost |
Izrazi, označeni z zvezdico (*), so neželeni učinki, ki so bili ugotovljeni na podlagi spontanih poročil po prihodu zdravila na trg. Ker o teh reakcijah poročajo prostovoljno iz populacije, za katero velikost ni znana, ni vedno mogoče zanesljivo oceniti njihove pogostnosti.
Opis izbranih neželenih učinkov
Retinalni vaskulitis in okluzivni retinalni vaskulitis
V obdobju po prihodu zdravila na trg so spontano poročali o redkih primerih retinalnega vaskulitisa in/ali okluzivnega retinalnega vaskulitisa (glejte poglavje 4.4). O retinalnem vaskulitisu in okluzivnem retinalnem vaskulitisu so poročali tudi pri bolnikih, zdravljenih z intravitrealnimi terapijami (IVT terapijami).
Neželeni učinki skupine zdravil
Po intravitrealni uporabi zaviralcev VEGF obstaja teoretično tveganje za arterijske trombembolične dogodke, vključno z možgansko kapjo in srčnim infarktom. V kliničnih preskušanjih s faricimabom so pri bolnikih z nSDM, DME in RVO opazili majhen incidenčni delež trombemboličnih dogodkov (glejte poglavje 4.4). Opaznih razlik med skupinami, zdravljenimi s faricimabom, in primerjalno skupino niso zaznali pri nobeni od indikacij.
Imunogenost
Pri bolnikih, zdravljenih s faricimabom, obstaja možnost imunskega odziva (glejte poglavje 4.4). Po uporabi faricimaba do 112 tednov (nSDM), 100 tednov (DME) in 72 tednov (RVO) so pri približno 13,8 % bolnikov z nSDM, 9,6 % bolnikov z DME in 14,4 % bolnikov z RVO, ki so bili randomizirani na zdravljenje s faricimabom, zaznali med zdravljenjem nastala protitelesa proti faricimabu. Klinični pomen protiteles proti faricimabu za varnost trenutno ni jasen. Incidenca očesnega vnetja pri bolnikih, ki so imeli protitelesa proti faricimabu, je bila 12/98 (12,2 %, nSDM), 15/128 (11,7 %, DME) in 9/95 (9,5 %, RVO), pri bolnikih brez protiteles proti faricimabu pa 8/562 (1,4 %, vlažna SDM), 5/1124 (0,4 %, DME) in 10/543 (1,8 %, RVO). Incidenca resnih očesnih neželenih učinkov pri bolnikih, ki so imeli protitelesa proti faricimabu, je bila 6/98 (6,1 %, vlažna SDM), 14/128 (10,9 %, DME) in 7/95 (7,4 %, RVO), v skupini bolnikov brez protiteles proti faricimabu pa 23/562 (4,1 %; nSDM), 45/1124 (4,0 %, DME) in 34/543 (6,3 %, RVO). Protitelesa proti faricimabu niso vplivala na klinično učinkovitost ali sistemsko farmakokinetiko.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Farmakološke lastnosti - Vabysmo 120 mg/ml
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za očesne bolezni, zaviralci neovaskularizacije. Oznaka ATC: S01LA09
Mehanizem delovanja
Faricimab je humanizirano bispecifično imunoglobulinsko protitelo G1 (IgG1), ki zavira dve ločeni
poti, ker nevtralizira tako angiopoietin-2 (Ang-2) in žilni endotelijski rastni dejavnik A (VEGF-A).
Ang-2 povzroča žilno nestabilnost, ker spodbuja destabilizacijo endotelija, izgubo pericitov in patološko angiogenezo ter tako povečuje prepustnost žil in vnetje. Žile tudi senzibilizira za delovanje VEGF-A in posledica je dodatna destabilizacija žil. Ang-2 in VEGF-A torej sinergistično povečujeta prepustnost žil in spodbujata neovaskularizacijo.
Z dvojno inhibicijo Ang-2 in VEGF-A faricimab zmanjša prepustnost žil in vnetje, zavre patološko angiogenezo in obnovi stabilnost žilja.
Farmakodinamični učinki
V šestih študijah faze III, opisanih v nadaljevanju, so zmanjšanje mediane koncentracije očesnega
prostega Ang-2 in prostega VEGF-A v primerjavi z izhodiščem opažali od 7. dneva dalje.
nSDM
V študijah TENAYA in LUCERNE so kot vodilo za terapevtske odločitve na časovnih točkah, namenjenih oceni aktivnosti bolezni (20. in 24. teden), uporabljali objektivna ter vnaprej opredeljena merila vida in anatomska merila ter klinično oceno lečečega zdravnika.
Povprečno zmanjšanje debeline centralnega podpolja mrežnice (CST – central subfield thickness) od izhodišča ob obiskih za oceno primarnega opazovanega dogodka (povprečno od 40. do 48. tedna) je bilo primerljivo s tistim, opaženim pri afliberceptu: v študiji TENAYA pri bolnikih, zdravljenih s faricimabom, uporabljenim na največ 16 tednov, -137 µm, v primerjavi z -129 µm pri afliberceptu, v študiji LUCERNE pa s prvim -137 µm in z drugim -131 µm. Ta povprečna zmanjšanja CST so se v
2. letu ohranila.
Po 48 tednih so v obeh študijah opazili primerljiv učinek faricimaba in aflibercepta na zmanjšanje intraretinalne tekočine (IRF – intraretinal fluid), subretinalne tekočine (SRF – subretinal fluid) in PED. Ti učinki na IRF, SRF in PED so se ohranili do 2. leta. Pri bolnikih, zdravljenih s faricimabom, in bolnikih, zdravljenih z afliberceptom, so v primerjavi z izhodiščnimi vrednostmi opazili tudi primerljive spremembe celotne površine lezije in zmanjšanje predela puščanja iz horoidalne neovaskularizacije (CNV – choroidal neovascularisation).
DME
V študijah YOSEMITE in RHINE so bili anatomski parametri, povezani z makularnim edemom, del
ocene aktivnosti bolezni, ki je bila podlaga za terapevtske odločitve.
Povprečno zmanjšanje CST v primerjavi z izhodiščem na obiskih za oceno primarnega opazovanega dogodka (povprečno od 48. do 56. tedna) je bilo številsko večje kot pri afliberceptu, z -207 µm pri bolnikih, ki so v prilagodljivem odmerjanju prejemali faricimab na 8 tednov, in -197 µm pri bolnikih, ki so v prilagodljivem odmerjanju prejemali faricimab na največ 16 tednov, v primerjavi z -170 µm pri bolnikih, ki so prejemali aflibercept na 8 tednov v študiji YOSEMITE. V študiji RHINE so bile te vrednosti 196 µm, 188 µm in 170 µm. Zmanjšanja CST so se v drugem letu ohranila. V obeh študijah je v drugem letu odsotnost IRF in odsotnost DME (opredeljeno kot doseganje CST pod 325 µm) dosegel večji delež bolnikov v obeh skupinah s faricimabom kot z afliberceptom.
RVO
V študijah faze III pri bolnikih z zaporo veje mrežnične vene (BRVO - branch retinal vein occlusion; BALATON) in zaporo centralne mrežnične vene ali hemicentralno zaporo mrežnične vene (CRVO/HRVO - central/hemiretinal retinal vein occlusion; COMINO) so pri uporabi faricimaba na 4 tedne opazili povprečno zmanjšanje CST od izhodišča do 24. tedna, kar je bilo primerljivo z zmanjšanjem pri uporabi aflibercepta na 4 tedne. Povprečno zmanjšanje CST od izhodišča do
24. tedna je bilo 311,4 μm pri uporabi faricimaba na 4 tedne v primerjavi s 304,4 μm pri uporabi aflibercepta na 4 tedne v študiji BALATON in 461,6 μm v primerjavi s 448,8 μm v študiji COMINO. Zmanjšanje CST se je ohranilo do 72. tedna, ko so bolniki prešli na prilagodljiv režim odmerjanja faricimaba na največ 16 tednov.
V obeh študijah je primerljiv delež bolnikov iz obeh skupin, skupine s faricimabom na 4 tedne in skupine z afliberceptom na 4 tedne, dosegel odsotnost IRF, odsotnost SRF in odsotnost makularnega edema (opredeljeno kot doseganje CST pod 325 µm) v času do 24. tedna. Ti rezultati so se ohranili do
72. tedna, ko so bolniki prešli na prilagodljiv režim odmerjanja faricimaba na največ 16 tednov.
Klinična učinkovitost in varnost
nSDM
Varnost in učinkovitost faricimaba pri bolnikih z nSDM so ocenili v dveh randomiziranih, multicentričnih, dvojno slepih, z učinkovino nadzorovanih 2-letnih študijah neinferiornosti TENAYA in LUCERNE. Vanju je bilo vključenih skupno 1329 bolnikov; 1135 (85 %) bolnikov je študiji zaključilo do 112. tedna. Skupno je 1326 bolnikov dobilo vsaj en odmerek (664 faricimab). Bolniki so bili stari od 50 do 99 let, povprečna starost je bila 75,9 let (standardni odklon (SD) je znašal 8,6 let).
V obeh študijah so bolnike v razmerju 1:1 randomizirali v eno od dveh terapevtskih skupin:
-
6 mg faricimaba, ki so ga bolniki po štirih začetnih mesečnih odmerkih prejemali na največ
16 tednov,
-
2 mg aflibercepta, ki so ga bolniki po treh začetnih mesečnih odmerkih prejemali na 8 tednov.
Po prvih štirih mesečnih odmerkih (0., 4., 8. in 12. teden) so bolniki, randomizirani v skupino s faricimabom, zdravilo prejemali na 16 tednov (Q16W), na 12 tednov (Q12W), ali na 8 tednov (Q8W), na podlagi ocene aktivnosti bolezni v 20. in 24. tednu. Aktivnost bolezni je bila ocenjena z uporabo objektivnih, vnaprej opredeljenih meril vida (BCVA) in anatomskih meril (CST) ter klinične ocene lečečega zdravnika o prisotnosti makularne krvavitve ali aktivnosti nSDM, ki zahteva zdravljenje (le 24. teden). Bolniki so nato prejemali zdravila v teh fiksnih odmernih intervalih do 60. tedna brez dopolnilnega zdravljenja. Od 60. tedna dalje so bolniki iz skupine s faricimabom prešli na prilagodljiv režim odmerjanja, kjer je bilo mogoče njihov interval zdravljenja spremeniti z do 4-tedenskimi podaljšanji intervala (do Q16W) ali z do 8-tedenskimi skrajšanji intervala (do Q8W) na podlagi avtomatizirane objektivne ocene vnaprej opredeljenih meril vida (BCVA) in anatomskih (CST in makularna krvavitev) meril aktivnosti bolezni. Bolniki iz skupine z afliberceptom so ohranili odmerjanje Q8W skozi celotno obdobje študije. Obe študiji sta trajali 112 tednov.
Rezultati
Obe študiji sta pokazali učinkovitost glede primarnega opazovanega dogodka, opredeljenega kot povprečna sprememba BCVA od izhodiščne do povprečne vrednosti 40., 44. in 48. teden, merjeno z oceno črk po ETDRS (ETDRS – Early Treatment Diabetic Retinopathy Study) (preglednica 2 in preglednica 3). V obeh študijah so imeli bolniki, ki so prejemali faricimab na največ 16 tednov, neinferiorno povprečno spremembo BCVA od izhodišča v primerjavi z bolniki, ki so prejemali aflibercept na 8 tednov v l. letu; to izboljšanje vida se je ohranilo do 112. tedna. Izboljšanje BCVA po 112 tednih v primerjavi z izhodiščem je prikazano na sliki 1.
Deleži bolnikov, ki so v študijah TENAYA oz. LUCERNE po 112 tednih prejemali zdravilo v posameznem intervalu so bili:
-
na 16 tednov 59 % oz. 67 %
-
na 12 tednov 15 % oz. 14 %
-
na 8 tednov 26 % oz. 19 %
Preglednica 2: Izidi učinkovitosti na obisku za oceno primarnega opazovanega dogodkaa in po
2. letub v študiji TENAYA
| Izidi učinkovitosti | TENAYA | |||
| 1. leto | 2. leto | |||
| Faricimab nanajveč 16 tednovn = 334 | Aflibercept na 8 tednovn = 337 | Faricimab nanajveč 16 tednovn = 334 | Aflibercept na 8 tednovn = 337 | |
| Povprečna sprememba | 5,8 | 5,1 | 3,7 | 3,3 |
| BCVA, merjena z oceno | (4,6; 7,1) | (3,9; 6,4) | (2,1; 5,4) | (1,7; 4,9) |
| črk po ETDRS, od | ||||
| izhodišča (95-% IZ) | ||||
| Razlika povprečja po LS | 0,7 | 0,4 | ||
| (95-% IZ) | (-1,1; 2,5) | (-1,9; 2,8) | ||
| Delež bolnikov, ki so v | 20,0 % | 15,7 % | 22,5 % | 16,9 % |
| primerjavi z izhodiščem | (15,6 %; 24,4 %) | (11,9 %; 19,6 %) | (17,8 %; 27,2 %) | (12,7 %; 21,1 %) |
| pridobili ≥ 15 črk (s CMH | ||||
| uteženi delež, 95-% IZ) | ||||
| Razlika v %, uteženem s | 4,3 % | 5,6 % | ||
| CMH (95-% IZ) | (-1,6 %; 10,1 %) | (-0,7 %; 11,9 %) | ||
| Delež bolnikov s | 95,4 % | 94,1 % | 92,1 % | 88,6 % |
| preprečeno izgubo ≥ 15 črk | (93,0 %; 97,7 %) | (91,5 %; 96,7 %) | (89,1 %; 95,1 %) | (85,1 %; 92,2 %) |
| v primerjavi z izhodiščem | ||||
| (s CMH uteženi delež, | ||||
| 95-% IZ) | ||||
| Razlika v %, uteženem s | 1,3 % | 3,4 % | ||
| CMH (95-% IZ) | (-2,2 %; 4,8 %) | (-1,2 %; 8,1 %) | ||
apovprečje 40., 44. in 48. tedna; bpovprečje 104., 108. in 112. tedna. BCVA = najboljša korigirana vidna ostrina (best corrected visual acuity) ETDRS = Early Treatment Diabetic Retinopathy Study
IZ = interval zaupanja
LS = metoda najmanjših kvadratov (least squares)
CMH = Cochran-Mantel-Haenszelova metoda; statistični test, ki poda oceno povezave pri binarnih izidih in se uporablja za oceno kategoričnih spremenljivk.
Preglednica 3: Izidi učinkovitosti na obisku za oceno primarnega opazovanega dogodkaa in po
2. letub v študiji LUCERNE
| Izidi učinkovitosti | LUCERNE | |||
| 1. leto | 2. leto | |||
| Faricimab nanajveč 16 tednovn = 331 | Aflibercept na 8 tednovn = 327 | Faricimab nanajveč 16 tednovn = 331 | Aflibercept na 8 tednovn = 337 | |
| Povprečna sprememba | 6,6 | 6,6 | 5,0 | 5,2 |
| BCVA, merjena z oceno | (5,3; 7,8) | (5,3; 7,8) | (3,4; 6,6) | (3,6; 6,8) |
| črk po ETDRS, od | ||||
| izhodišča (95-% IZ) | ||||
| Razlika povprečja po LS | 0,0 | -0,2 | ||
| (95-% IZ) | (-1,7; 1,8) | (-2,4; 2,1) | ||
| Delež bolnikov, ki so v | 20,2 % | 22,2 % | 22,4 % | 21,3 % |
| primerjavi z izhodiščem | (15,9 %; 24,6 %) | (17,7 %; 26,8 %) | (17,8 %; 27,1 %) | (16,8 %; 25,9 %) |
| pridobili ≥ 15 črk (s CMH | ||||
| uteženi delež, 95-% IZ) | ||||
| Razlika v %, uteženem s | -2,0 % | 1,1 % | ||
| CMH (95-% IZ) | (-8,3 %; 4,3 %) | (-5,4%; 7,6 %) | ||
| Delež bolnikov s | 95,8 % | 97,3 % | 92,9 % | 93,2 % |
| preprečeno izgubo ≥ 15 črk | (93,6 %; 98,0 %) | (95,5 %; 99,1 %) | (90,1 %; 95,8 %) | (90,2 %; 96,2 %) |
| v primerjavi z izhodiščem | ||||
| (s CMH uteženi delež, | ||||
| 95-% IZ) | ||||
| Razlika v %, uteženem s | -1,5 % | -0,2 % | ||
| CMH (95-% IZ) | (-4,4 %; 1,3 %) | (-4,4 %; 3,9 %) | ||
aPovprečje 40., 44. in 48. tedna; bpovprečje 104., 108. in 112. tedna. BCVA = najboljša korigirana vidna ostrina (best corrected visual acuity) ETDRS = Early Treatment Diabetic Retinopathy Study
IZ = interval zaupanja
LS = metoda najmanjših kvadratov (least squares)
CMH = Cochran-Mantel-Haenszelova metoda; statistični test, ki poda oceno povezave pri binarnih izidih in se uporablja za oceno kategoričnih spremenljivk.
Slika 1: Povprečna sprememba vidne ostrine od izhodišča do 2. leta (112. tedna) v študiji TENAYA in LUCERNE
V obeh študijah, TENAYA in LUCERNE, je bilo izboljšanje BCVA in CST v 60. tednu v primerjavi z
izhodiščem med terapevtskima skupinama primerljivo in se je ujemalo z izboljšanjem v 48. tednu.
V 60. tednu je 46 % bolnikov v študijah TENAYA in LUCERNE prejemalo zdravilo v intervalu na 16 tednov (Q16W). Od tega je 69 % bolnikov v obeh študijah ohranilo Q16W do 112. tedna brez skrajšanja intervala.
V 60. tednu je 80 % bolnikov v študiji TENAYA in 78 % bolnikov v študiji LUCERNE prejemalo zdravilo v intervalu 12 tednov ali več (Q16W ali Q12W). Od tega je 67 % bolnikov v študiji TENAYA in 75 % bolnikov v študiji LUCERNE ohranilo interval ≥ Q12W do 112. tedna brez skrajšanja intervala na manj kot Q12W.
V 60. tednu je 33 % bolnikov v študiji TENAYA in LUCERNE prejemalo zdravilo v intervalu na 12 tednov (Q12W). Od tega je 3,2 % bolnikov v študiji TENAYA in 0 % bolnikov v študiji LUCERNE ohranilo interval Q12W do 112. tedna.
V 60. tednu je 20 % bolnikov v študiji TENAYA in 22 % bolnikov v študiji LUCERNE prejemalo zdravilo v intervalu na 8 tednov (Q8W). Od tega je 34 % bolnikov v študiji TENAYA in 30 % bolnikov v študiji LUCERNE ohranilo interval Q8W do 112. tedna.
Rezultati učinkovitosti v vseh ocenljivih podskupinah (npr. glede na starost, spol, raso, izhodiščno ostrino vida, vrsto lezije, velikost lezije) so se v obeh študijah in v združeni analizi skladali z rezultati v celotnih populacijah kliničnih študij.
V obeh študijah je faricimab na največ 16 tednov pokazal izboljšanje vnaprej določenega opazovanega dogodka učinkovitosti, povprečne spremembe sestavljene ocene NEI VFQ-25 (National Eye Institute Visual Function Questionnaire) od izhodišča do 48. tedna; sprememba je bila primerljiva tisti pri uporabi aflibercepta na 8 tednov in je presegala prag 4 točk. Velikost teh sprememb ustreza povečanju BCVA za 15 črk.
Incidenca očesnih neželenih učinkov na preiskovanem očesu je bila 53,9 % v skupini s faricimabom in 52,1 % v skupini z afliberceptom; incidenca neželenih učinkov, nepovezanih z očesom, pa je bila
73,3 % v skupini s faricimabom in 74,3 % v skupini z afliberceptom do 112. tedna (glejte poglavji 4.4 in 4.8).
1029 bolnikov, ki so predhodno zaključili sodelovanje v študiji TENAYA ali v študiji LUCERNE, je bilo vključenih v 2-letno multicentrično, dolgoročno, podaljšano študijo AVONELLE-X, ki je bila zasnovana za oceno dolgoročne varnosti in prenašanja intravitrealnega 6-mg faricimaba, danega s prilagodljivim režimom odmerjanja.
Dolgoročni varnostni profil faricimaba, opažen v študiji AVONELLE-X, je skladen s študijama TENAYA in LUCERNE.
DME
Varnost in učinkovitost faricimaba so pri bolnikih z DME ocenili v dveh randomiziranih, multicentričnih, dvojno slepih, z učinkovino nadzorovanih 2-letnih študijah neinferiornosti (YOSEMITE in RHINE). V obe študijah skupaj je bilo vključenih 1891 bolnikov in do 100. tedna jih je študiji zaključilo 1622 (86 %). Skupno 1887 bolnikov je do 56. tedna dobilo vsaj en odmerek (1262 faricimab). Bolniki so bili stari od 24 do 91 let; povprečna starost je bila 62,2 let (SD 9,9 let). Celotna populacija je vključevala tako bolnike, ki še niso prejemali zaviralcev VEGF (78 %), kot bolnike, ki so že pred sodelovanjem v študiji prejemali kakšen zaviralec VEGF (22 %). V obeh študijah so bolnike v razmerju 1:1:1 randomizirali v eno od treh terapevtskih skupin:
-
6 mg faricimaba na 8 tednov po prvih 6 mesečnih odmerkih,
-
6 mg faricimaba na največ 16 tednov ob prilagodljivem odmerjanju, v intervalih 4, 8, 12 ali 16 tednov po prvih 4 mesečnih odmerkih,
-
2 mg aflibercepta na 8 tednov po prvih 5 mesečnih odmerkih.
V skupini s prilagodljivim odmerjanjem na 16 tednov je odmerjanje potekalo po standardizirani shemi
»zdravi-in-podaljšaj«. Interval je bilo mogoče podaljševati v korakih po 4 tedne ali skrajševati v korakih po 4 tedne ali 8 tednov na podlagi anatomskih izidov in/ali vidne ostrine z uporabo podatkov, pridobljenih le na obiskih za dajanje raziskovanega zdravila.
Rezultati
Obe študiji sta pokazali učinkovitost glede primarnega opazovanega dogodka, opredeljenega kot povprečna sprememba BCVA od izhodiščne vrednosti do vrednosti po 1 letu (povprečje na obiskih 48., 52. in 56. teden), merjeno z oceno črk po ETDRS. V obeh študijah so imeli bolniki, ki so prejemali faricimab na največ 16 tednov, po 1 letu neinferiorno povprečno spremembo BCVA od izhodišča v primerjavi z bolniki, ki so prejemali aflibercept na 8 tednov; ta izboljšanja vida so se ohranila tudi v 2. letu.
Po 4 začetnih mesečnih odmerkih so lahko bolniki v skupini s faricimabom na največ 16 tednov s prilagodljivim odmerjanjem do 96. tedna skupno prejeli najmanj 6 in največ 21 injekcij. Po 52 tednih je v študiji YOSEMITE v skupini s faricimabom na največ 16 tednov s prilagodljivim odmerjanjem doseglo odmerni interval na 16 tednov ali na 12 tednov 74 % bolnikov, v študiji RHINE pa 71 % bolnikov (interval na 16 tednov 53 % v prvi študiji in 51 % v drugi študiji ter interval na 12 tednov 21 % v prvi študiji in 20 % v drugi študiji). Med temi bolniki jih je odmerni interval na ≥ 12 tednov brez skrajšanja intervala pod 12 tednov do 96. tedna v študiji YOSEMITE ohranilo 75 % in v študiji RHINE 84 %; med bolniki, ki so imeli po 52 tednih interval na 16 tednov, pa jih je interval na
16 tednov brez skrajšanja intervala do 96. tedna ohranilo 70 % v študiji YOSEMITE in 82 % v študiji RHINE. Po 96 tednih je v obeh študijah v skupini s faricimabom na največ 16 tednov s prilagodljivim odmerjanjem doseglo odmerni interval na 16 tednov ali na 12 tednov 78 % bolnikov (interval na
16 tednov 60 % v prvi študiji in 64 % v drugi študiji ter interval na 12 tednov 18 % v prvi študiji in 14 % v drugi študiji). Do 96. tedna je 4 % bolnikov v študiji YOSEMITE in 6 % v študiji RHINE prejemalo zdravilo na 8 tednov; pri njih je odmerni interval ostal na ≤ 8 tednov; bolnikov, ki so zdravilo prejemali le na 4 tedne, je bilo do 96. tedna v prvi študiji 3 %, v drugi pa 5 %.
Podrobni rezultati analiz študij YOSEMITE in RHINE so navedeni v preglednicah 4 in 5 ter na sliki 2.
Preglednica 4: Izidi učinkovitosti na obisku za oceno primarnega opazovanega dogodka po
1. letua in 2. letub v študiji YOSEMITE
| Izidi učinkovitosti | YOSEMITE | |||||
| 1. leto | 2. leto | |||||
| Faricimab na8 tednovn = 315 | Faricimab nanajveč16 tednov – prilagodljivo odmerjanje n = 313 | Aflibercept na 8 tednovn = 312 | Faricimab na 8 tednovn = 315 | Faricimab nanajveč16 tednov – prilagodljivo odmerjanje n = 313 | Aflibercept na 8 tednovn = 312 | |
| Povprečna sprememba | 10,7 | 11,6 | 10,9 | 10,7 | 10,7 | 11,4 |
| BCVA, merjena z oceno | (9,4; 12,0) | (10,3; 12,9) | (9,6; 12,2) | (9,4; 12,1) | (9,4; 12,1) | (10,0; 12,7) |
| črk po ETDRS, od | ||||||
| izhodišča (97,5-% IZ | ||||||
| 1. leto in 95-% IZ 2. leto) | ||||||
| Razlika povprečja po LS | -0,2 | 0,7 | -0,7 | -0,7 | ||
| (97,5-% IZ 1. leto, 95-% | (-2,0; 1,6) | (-1,1; 2,5) | (-2,6; 1,2) | (-2,5; 1,2) | ||
| IZ 2. leto) | ||||||
| Delež bolnikov, ki so v | 29,2 % | 35,5 % | 31,8 % | 37,2 % | 38,2 % | 37,4 % |
| primerjavi z izhodiščem | (23,9 %; | (30,1 %; | (26,6 %; | (31,4 %; | (32,8 %; | (31,7 %; |
| pridobili vsaj 15 črk | 34,5 %) | 40,9 %) | 37,0 %) | 42,9 %) | 43,7 %) | 43,0 %) |
| BCVA (s CMH uteženi | ||||||
| delež, 95-% IZ 1. in | ||||||
| 2. leto) | ||||||
| Razlika v %, uteženem s | -2,6 % | 3,5 % | -0,2 % | 0,2 % | ||
| CMH (95-% IZ 1. leto in | (-10,0 %; | (-4,0 %; | (-8,2 %; | (-7,6 %; | ||
| 2. leto) | 4,9 %) | 11,1 %) | 7,8 %) | 8,1 %) | ||
| Delež bolnikov s | 98,1 % | 98,6 % | 98,9 % | 97,6 % | 97,8 % | 98,0 % |
| preprečeno izgubo vsaj | (96,5 %; | (97,2 %; | (97,6 %; | (95,7 %; | (96,1 %; | (96,2 %; |
| 15 črk BCVA v | 99,7 %) | 100,0 %) | 100,0 %) | 99,5 %) | 99,5 %) | 99,7 %) |
| primerjavi z izhodiščem (s | ||||||
| CMH uteženi delež, 95-% | ||||||
| IZ 1. in 2. leto) | ||||||
| Razlika v %, uteženem s | -0,8 % | -0,3 % | -0,4 % | -0,2 % | ||
| CMH (95-% IZ 1. leto in | (-2,8 %; | (-2,2 %; | (-2,9 %; | (-2,6 %; | ||
| 2. leto) | 1,3 %) | 1,5 %) | 2,2 %) | 2,2 %) | ||
aPovprečje 48., 52. in 56. tedna; bpovprečje 92., 96. in 100. tedna. BCVA = najboljša korigirana vidna ostrina (best corrected visual acuity) ETDRS = Early Treatment Diabetic Retinopathy Study
LS = metoda najmanjših kvadratov (least squares) IZ = interval zaupanja
CMH = Cochran-Mantel-Haenszelova metoda; statistični test, ki poda oceno povezave pri binarnih izidih in se uporablja za oceno kategoričnih spremenljivk.
Opomba: s CMH uteženi % za skupino z afliberceptom je prikazan za primerjavo uporabe faricimaba na 8 tednov in aflibercepta, a ustrezen uteženi % s CMH za primerjavo prilagodljive uporabe faricimaba in aflibercepta je podoben zgoraj prikazanemu.
Preglednica 5: Izidi učinkovitosti na obisku za oceno primarnega opazovanega dogodka po
1. letua in 2. letub v študiji RHINE
| Izidi učinkovitosti | RHINE | |||||
| 1. leto | 2. leto | |||||
| Faricimab na 8 tednovn = 317 | Faricimab nanajveč16 tednov – prilagodljivo odmerjanje n = 319 | Aflibercept na 8 tednovn = 315 | Faricimab na 8 tednovn = 317 | Faricimab nanajveč16 tednov – prilagodljivo odmerjanje n = 319 | Aflibercept na 8 tednovn = 315 | |
| Povprečna sprememba | 11,8 | 10,8 | 10,3 | 10,9 | 10,1 | 9,4 |
| BCVA, merjena s številom | (10,6; 13,0) | (9,6; 11,9) | (9,1; 11,4) | (9,5; 12,3) | (8,7; 11,5) | (7,9; 10,8) |
| črk po ETDRS, od | ||||||
| izhodišča (97,5-% IZ | ||||||
| 1. leto in 95-% IZ 2. leto) | ||||||
| Razlika povprečja po LS | 1,5 | 0,5 | 1,5 | 0,7 | ||
| (97,5-% IZ 1. leto, 95-% | (-0,1; 3,2) | (-1,1; 2,1) | (-0,5; 3,6) | (-1,3; 2,7) | ||
| IZ 2. leto) | ||||||
| Delež bolnikov, ki so v | 33,8 % | 28,5 % | 30,3 % | 39,8 % | 31,1 % | 39,0 % |
| primerjavi z izhodiščem | (28,4 %; | (23,6 %; | (25,0 %; | (34,0 %; | (26,1 %; | (33,2 %; |
| pridobili vsaj 15 črk | 39,2 %) | 33,3 %) | 35,5 %) | 45,6 %) | 36,1 %) | 44,8 %) |
| BCVA (s CMH uteženi | ||||||
| delež, 95-% IZ 1. in | ||||||
| 2. leto) | ||||||
| Razlika v %, uteženem s | 3,5 % | -2,0 % | 0,8 % | -8 % | ||
| CMH (95-% IZ 1. leto in | (-4,0 %; | (-9,1 %; | (-7,4 %; | (-15,7 %; | ||
| 2. leto) | 11,1 %) | 5,2 %) | 9,0 %) | -0,3 %) | ||
| Delež bolnikov s | 98,9 % | 98,7 % | 98,6 % | 96,6 % | 96,8 % | 97,6 % |
| preprečeno izgubo vsaj | (97,6 %; | (97,4 %; | (97,2 %; | (94,4 %; | (94,8 %; | (95,7 %; |
| 15 črk BCVA v primerjavi | 100,0 %) | 100,0 %) | 99,9 %) | 98,8 %) | 98,9 %) | 99,5 %) |
| z izhodiščem (s CMH | ||||||
| uteženi delež, 95-% IZ 1. | ||||||
| in 2. leto) | ||||||
| Razlika v %, uteženem s | 0,3 % | 0,0 % | -1,0 % | -0,7 % | ||
| CMH (95-% IZ 1. leto in | (-1,6 %; | (-1,8 %; | (-3,9 %; | (-3,5 %; | ||
| 2. leto) | 2,1 %) | 1,9 %) | 1,9 %) | 2,0 %) | ||
aPovprečje 48., 52. in 56. tedna; bpovprečje 92., 96. in 100. tedna. BCVA = najboljša korigirana vidna ostrina (best corrected visual acuity) ETDRS = Early Treatment Diabetic Retinopathy Study
LS = metoda najmanjših kvadratov (least squares) IZ = interval zaupanja
CMH = Cochran-Mantel-Haenszelova metoda; statistični test, ki poda oceno povezave pri binarnih izidih in se uporablja za oceno kategoričnih spremenljivk.
Opomba: s CMH uteženi % za skupino z afliberceptom je prikazan za primerjavo uporabe faricimaba na 8 tednov in aflibercepta, a ustrezen uteženi % s CMH za primerjavo prilagodljive uporabe faricimaba in aflibercepta je podoben zgoraj prikazanemu.
Slika 2: Povprečna sprememba vidne ostrine od izhodišča do 2. leta (100. teden); kombinirani podatki iz študij YOSEMITE in RHINE
Rezultati učinkovitosti pri bolnikih, ki pred udeležbo v študiji še niso prejemali zaviralcev VEGF, in pri bolnikih v vseh drugih ocenljivih podskupinah (npr. glede na starost, spol, raso, izhodiščni HbA1c, izhodiščno vidno ostrino) so se v obeh študijah skladali z rezultati v celotnih populacijah.
V obeh študijah je faricimab na 8 tednov in na največ 16 tednov ob prilagodljivem odmerjanju pokazal izboljšanja vnaprej določenega opazovanega dogodka učinkovitosti, povprečne spremembe sestavljene ocene NEI VFQ-25 od izhodišča do 52. tedna; sprememba je bila primerljiva tisti z afliberceptom na
8 tednov in je presegala prag 4 točk. Faricimab na 8 tednov in na največ 16 tednov ob prilagodljivem odmerjanju je pokazal tudi klinično pomembna izboljšanja vnaprej določenega opazovanega dogodka učinkovitosti, spremembe ocene NEI VFQ-25 od izhodišča do 52. tedna za dejavnosti, povezane z gledanjem na blizu, dejavnosti, povezane z gledanjem na daleč, in upravljanje vozil; te spremembe so bile primerljive tistim z afliberceptom na 8 tednov. Velikost teh sprememb ustreza povečanju BCVA za 15 črk. Klinično pomembno izboljšanje sestavljene ocene NEI VFQ-25 od izhodišča do 52. tedna
≥ 4 točke (ki je bila vnaprej opredeljen opazovani dogodek učinkovitosti) so dosegli primerljivi deleži bolnikov, zdravljenih s faricimabom na 8 tednov, faricimabom na največ 16 tednov ob prilagodljivem odmerjanju in afliberceptom na 8 tednov. Ti rezultati so se ohranili tudi v 100. tednu.
Dodaten ključni izid učinkovitosti v študijah DME je bila sprememba na lestvici ETDRS-DRSS (Lestvica izrazitosti diabetične retinopatije, ETDRS-DRSS - Early Treatment Diabetic Retinopathy Study Diabetic Retinopathy Severity Scale) od izhodišča do 52. tedna. Od 1891 bolnikov, vključenih v študiji YOSEMITE in RHINE, je bilo za opazovane dogodke DR ocenljivih 708 bolnikov v prvi in 720 v drugi študiji.
Izhodiščne ocene ETDRS-DRSS so bile od 10 do 71.
Večina (približno 60 %) bolnikov je imela izhodiščno zmerno do hudo neproliferativno DR (DRSS
43/47/53).
Delež bolnikov, ki so po 52 in 96 tednih dosegli izboljšanje ETDRS-DRSS za ≥ 2 stopnji in
≥ 3 stopnje v primerjavi z izhodiščem, je prikazan v preglednicah 6 in 7.
Preglednica 6: Delež bolnikov, ki so po 52 in 96 tednih dosegli izboljšanje ocene ETDRS-DRSS
od izhodišča za ≥ 2 in ≥ 3 stopnje v študiji YOSEMITE (populacija, ocenljiva za DR)
| YOSEMITE | ||||||
| 52 tednov | 96 tednov | |||||
| Faricimab na8 tednovn = 237 | Faricimab nanajveč16 tednov – prilagodljivo odmerjanje n = 242 | Aflibercept na 8 tednovn = 229 | Faricimab na 8 tednovn = 220 | Faricimab nanajveč16 tednov – prilagodljivo odmerjanje n = 234 | Aflibercept na 8 tednovn = 221 | |
| Delež bolnikov z izboljšanjem ETDRS-DRSS za ≥ 2 stopnji v primerjavi z izhodiščem (s CMH uteženi delež) | 46,0 % | 42,5 % | 35,8 % | 51,4 % | 42,8 % | 42,2 % |
| Utežena razlika (97,5-%IZ 1. leto, 95-% IZ2. leto) | 10,2 %(0,3 %;20,0 %) | 6,1 %(-3,6 %;15,8 %) | 9,1 %(0,0 %;18,2 %) | 0,0 %(-8,9 %;8,9 %) | ||
| Delež bolnikov z izboljšanjem ETDRS-DRSS za ≥ 3 stopnje v primerjavi z izhodiščem (s CMH uteženi delež) | 16,8 % | 15,5 % | 14,7 % | 22,4 % | 14,6 % | 20,9 % |
| Utežena razlika (95-%IZ 1. leto in 2. leto) | 2,1 %(-4,3 %;8,6 %) | 0,6 %(-5,8 %;6,9 %) | 1,5 %(-6,0 %;9,0 %) | -6,7 %(-13,6 %;0,1 %) | ||
ETDRS-DRSS = Lestvica izrazitosti diabetične retinopatije (Early Treatment Diabetic Retinopathy Study Diabetic Retinopathy Severity Scale)
IZ = interval zaupanja
CMH = Cochran-Mantel-Haenszelova metoda; statistični test, ki poda oceno povezave pri binarnih izidih in se uporablja za oceno kategoričnih spremenljivk.
Opomba: s CMH uteženi % za skupino z afliberceptom je prikazan za primerjavo uporabe faricimaba na 8 tednov in aflibercepta, a ustrezen uteženi % s CMH za primerjavo prilagodljive uporabe faricimaba in aflibercepta je podoben zgoraj prikazanemu.
Preglednica 7: Delež bolnikov, ki so po 52 in 96 tednih dosegli izboljšanje ocene ETDRS-DRSS
od izhodišča za ≥ 2 in ≥ 3 stopnje v študiji RHINE (populacija, ocenljiva za DR)
| RHINE | ||||||
| 52 tednov | 96 tednov | |||||
| Faricimab na8 tednovn = 231 | Faricimab nanajveč16 tednov – prilagodljivo odmerjanje n = 251 | Aflibercept na 8 tednovn = 238 | Faricimab na 8 tednovn = 214 | Faricimab nanajveč16 tednov – prilagodljivo odmerjanje n = 228 | Aflibercept na 8 tednovn = 203 | |
| Delež bolnikov z izboljšanjem ETDRS-DRSS za ≥ 2 stopnji v primerjavi z izhodiščem (s CMH uteženi delež) | 44,2 % | 43,7 % | 46,8 % | 53,5 % | 44,3 % | 43,8 % |
| Utežena razlika (97,5 % IZ 1. leto, 95-% IZ2. leto) | -2,6 %(-12,6 %;7,4 %) | -3,5 %(-13,4 %;6,3 %) | 9,7 %(0,4 %;19,1 %) | 0,3 %(-8,9 %;9,5 %) | ||
| Delež bolnikov z izboljšanjem ETDRS-DRSS za ≥ 3 stopnje v primerjavi z izhodiščem (s CMH uteženi delež) | 16,7 % | 18,9 % | 19,4 % | 25,1 % | 19,3 % | 21,8 % |
| Utežena razlika (95-%IZ 1. leto in 2. leto) | -0,2 %(-5,8 %;5,3 %) | -1,1 %(-8,0 %;5,9 %) | 3,3 %(-4,6 %;11,3 %) | -2,7 %(-10,2 %;4,8 %) | ||
ETDRS-DRSS = Lestvica izrazitosti diabetične retinopatije (Early Treatment Diabetic Retinopathy Study Diabetic Retinopathy Severity Scale)
IZ = interval zaupanja
CMH = Cochran-Mantel-Haenszelova metoda; statistični test, ki poda oceno povezave pri binarnih izidih in se uporablja za oceno kategoričnih spremenljivk.
Opomba: s CMH uteženi % za skupino z afliberceptom je prikazan za primerjavo uporabe faricimaba na 8 tednov in aflibercepta, a ustrezni uteženi % s CMH za primerjavo prilagodljive uporabe faricimaba in aflibercepta je podoben zgoraj prikazanemu.
Terapevtski učinki v ocenljivih podskupinah (npr. glede na predhodno zdravljenje proti VEGF, starost, spol, raso, izhodiščni HbA1c in izhodiščno vidno ostrino) so se v obeh študijah na splošno skladali z rezultati v celotni populaciji.
Učinki zdravljenja v podskupinah glede na izhodiščno izrazitost DR so se razlikovali. Največja izboljšanja za ≥ 2 stopnji po DRSS so bila opazna pri bolnikih z zmerno hudo in hudo neproliferativno DR; približno 90 % bolnikov je dosledno doseglo izboljšanja v vseh terapevtskih skupinah v obeh študijah.
Incidenca očesnih neželenih učinkov na preiskovanem očesu je bila do 100. tedna klinične študije 49,7 % v skupini s faricimabom na 8 tednov, 49,2 % v skupini s faricimabom na največ 16 tednov in 45,4 % v skupini z afliberceptom na 8 tednov; incidenca neželenih učinkov, nepovezanih z očesom, pa je bila 73,0 % v skupini s faricimabom na 8 tednov, 74,2 % v skupini s faricimabom na največ
16 tednov in 75,7 % v skupini z afliberceptom na 8 tednov (glejte poglavji 4.4. in 4.8).
1474 bolnikov, ki so predhodno zaključili sodelovanje bodisi v študiji YOSEMITE ali študiji RHINE, je bilo vključenih v 2-letno multicentrično, dolgoročno, podaljšano študijo RHONE-X, ki je bila zasnovana za oceno dolgoročne varnosti in prenašanja intravitrealnega 6-mg faricimaba, danega v intervalu zdravljenja, ki je bil prilagojen posamezniku.
Dolgoročni varnostni profil faricimaba, ki so ga opazili v študiji RHONE-X, je bil skladen s študijama YOSEMITE in RHINE.
Obojestransko zdravljenje
Na voljo je le malo podatkov o varnosti in učinkovitosti zdravljenja s faricimabom na obeh očesih
hkrati (glejte poglavje 4.4).
Od 1029 bolnikov, vključenih v študijo AVONELLE-X, je 199 bolnikov prejelo obojestranske injekcije faricimaba. V tej populaciji z obojestransko uporabo je bila mediana trajanja izpostavljenosti 95,1 tedna na proučevanem očesu in 36,7 tedna na drugem očesu. Varnostni profil, opažen v populaciji z obojestransko uporabo, je bil primerljiv s celotno populacijo v študiji nSDM.
Od 1474 bolnikov, vključenih v študijo RHONE-X, je 416 bolnikov prejelo obojestranske injekcije faricimaba. V tej populaciji z obojestransko uporabo je bila mediana trajanja izpostavljenosti
100 tednov na proučevanem očesu in 16,9 tedna na drugem očesu. Varnostni profil, opažen v
populaciji z obojestransko uporabo, je bil primerljiv s celotno populacijo v študiji DME.
RVO
Varnost in učinkovitost faricimaba so ocenili v dveh randomiziranih, multicentričnih, dvojno slepih, 72-tedenskih študijah pri bolnikih z makularnim edemom, nastalim kot posledica BRVO (BALATON) ali CRVO/HRVO (COMINO). Podatki, pridobljeni s pomočjo z učinkovino nadzorovani študij, so na voljo do 6. meseca.
V obe študiji je bilo skupno vključenih 1282 bolnikov (553 v študijo BALATON in 729 v študijo COMINO), od katerih jih je 1276 prejemalo vsaj en odmerek do konca 24. tedna (641 faricimab). Starost bolnikov je bila od 28 do 93 let s povprečjem [SD] 64 [10,7] let v študiji BALATON in od 22 do 100 let s povprečjem [SD] 65 [13,2] let v študiji COMINO.
V 72. tednu je študijo zaključilo skupno 489 od 553 bolnikov, randomiziranih v študijo BALATON; 263 bolnikov, ki so bili sprva randomizirani na faricimab (»predhodni faricimab«), in 267 bolnikov, ki so bili sprva randomizirani na aflibercept (»predhodni aflibercept«), je med fazo prilagodljivega odmerjanja faricimaba prejelo vsaj en odmerek faricimaba.
V 72. tednu je študijo zaključilo skupno 656 od 729 bolnikov, randomiziranih v študijo COMINO; 353 bolnikov, ki so prejemali faricimab, in 342 bolnikov, ki so prejemali aflibercept, je med fazo prilagodljivega odmerjanja faricimaba prejelo vsaj en odmerek faricimaba.
V obeh študijah so bolnike randomizirali v razmerju 1:1 v eno od dveh terapevtskih skupin do
24. tedna:
-
6 mg faricimaba na 4 tedne 6 zaporednih mesečnih odmerkov
-
2 mg aflibercepta na 4 tedne 6 zaporednih mesečnih odmerkov
Po 6 začetnih mesečnih odmerkih so bolniki, ki so bili na začetku randomizirani v skupino z 2 mg aflibercepta, prešli na 6 mg faricimaba in so lahko prejemali 6 mg faricimaba do največ 16 tednov s prilagodljivim odmerjanjem, pri čemer se je odmerni interval lahko podaljšal v 4-tedenskih korakih ali zmanjšal za 4, 8 ali 12 tednov na podlagi avtomatizirane objektivne ocene vnaprej določenih meril vida in anatomskih meril aktivnosti bolezni.
Rezultati
Obe študiji sta pokazali učinkovitost glede primarnega opazovanega dogodka, opredeljenega kot sprememba BCVA od izhodišča do 24. tedna, merjeno z oceno črk po ETDRS (Early Treatment Diabetic Retinopathy Study). V obeh študijah so imeli bolniki, zdravljeni s faricimabom na 4 tedne, neinferiorno povprečno spremembo BCVA od izhodišča v primerjavi z bolniki, zdravljenimi z
afliberceptom na 4 tedne; ta porast vida pa se je ohranil do 72. tedna, ko so bolniki prešli na prilagodljiv režim odmerjanja faricimaba na največ 16 tednov.
Med 24. in 68. tednom je 81,5 % bolnikov, ki so prejemali faricimab s prilagodljivim režimom odmerjanja na največ 16 tednov doseglo interval odmerjanja ≥ 12 tednov: 16 tednov v študiji BALATON in 12 tednov v študiji COMINO. Od teh bolnikov jih je 72,1 % v študiji BALATON oziroma 61,6 % v študiji COMINO zaključilo vsaj en cikel na 12 tednov in ohranilo odmerjanje
≥ 12 tednov brez zmanjšanja intervala pod 12 tednov do 68. tedna; 1,2 % bolnikov v študiji BALATON oziroma 2,5 % bolnikov v študiji COMINO je do 68. tedna prejemalo le odmerjanje na 4 tedne.
V obeh študijah so v 24. tednu pri bolnikih v skupini s faricimabom na 4 tedne opazili izboljšanje vnaprej določenega primarnega opazovanega dogodka učinkovitosti, spremembe sestavljene ocene NEI VFQ-25 (National Eye Institute 25-Item Visual Function Questionnaire) od izhodišča do
24. tedna; sprememba je bila primeljiva tisti pri uporabi aflibercepta na 4 tedne. Za faricimab na 4 tedne so so dokazali tudi izboljšanje vnaprej določenega opazovanega dogodka učinkovitosti, spremembe ocene NEI VFQ-25 od izhodišča do 24. tedna za dejavnosti, povezane z gledanjem na
blizu in na daleč; sprememba je bila primerljiva tisti pri uporabi aflibercepta na 4 tedne. Ti rezultati so se ohranili do 72. tedna, ko so vsi bolniki prejemali faricimab s prilagodljivim režimom odmerjanja na največ 16 tednov.
Preglednica 8: Izidi učinkovitosti na obisku za oceno primarnega opazovanega dogodka v
24. tednu in ob koncu študijea BALATON
| Izidi učinkovitosti | BALATON | |||
| 24 tednov | 72 tednova | |||
| Faricimab na 4 tednen = 276 | Aflibercept na 4 tednen = 277 | S faricimaba na 4 tedne na faricimab v prilagodljivem odmerjanjun = 276 | Z aflibercepta na 4 tedne na faricimab v prilagodljivem odmerjanjun = 277 | |
| Povprečna sprememba BCVA, merjena z oceno črk po ETDRS, od izhodišča (95-% IZ) | 16,9(15,7; 18,1) | 17,5(16,3; 18,6) | 18,1(16,9; 19,4) | 18,8(17,5; 20,0) |
| Razlika povprečja po LS | -0,6 | |||
| (95-% IZ) | (-2,2; 1,1) | |||
| Delež bolnikov s preprečeno izgubo ≥ 15 črk v primerjavi z izhodiščem (s CMH uteženi delež, 95-% IZ) | 56,1 %(50,4 %; 61,9 %) | 60,4%(54,7 %; 66,0 %) | 61,5%(56,0 %; 67,0 %) | 65,8%(60,3 %; 71,2 %) |
| Razlika v %, uteženem s | -4,3% | |||
| CMH (95-% IZ) | (-12,3 %; 3,8 %) | |||
aPovprečje 64., 68. in 72. tedna
BCVA = najboljša korigirana vidna ostrina (best corrected visual acuity) ETDRS = Early Treatment Diabetic Retinopathy Study
IZ = interval zaupanja
LS = metoda najmanjših kvadratov (least squares)
CMH = Cochran-Mantel-Haenszelova metoda; statistični test, ki poda oceno povezave pri binarnih izidih in se uporablja za oceno kategoričnih spremenljivk.
Preglednica 9: Izidi učinkovitosti na obisku za oceno primarnega opazovanega dogodka v
24. tednu in ob koncu študijea COMINO
| Izidi učinkovitosti | COMINO | |||
| 24 tednov | 72 tednova | |||
| Faricimab na 4 tednen = 366 | Aflibercept na 4 tednen = 363 | S faricimaba na 4 tedne na faricimab v prilagodljivem odmerjanjun = 366 | Z aflibercepta na 4 tedne na faricimab v prilagodljivem odmerjanjun = 363 | |
| Povprečna sprememba BCVA, merjena z oceno črk po ETDRS, od izhodišča (95-% IZ) | 16,9(15,4; 18,3) | 17,3(15,9; 18,8) | 16,9(15,2; 18,6) | 17,1(15,4; 18,8) |
| Razlika povprečja po LS | -0,4 | |||
| (95-% IZ) | (-2,5; 1,6) | |||
| Delež bolnikov s preprečeno izgubo ≥ 15 črk v primerjavi z izhodiščem (s CMH uteženi delež, 95-% IZ) | 56,6 %(51,7 %; 61,5 %) | 58,1 %(53,3 %; 62,9 %) | 57,6%(52,8 %, 62,5 %) | 59,5 %(54,7 %; 64,3 %) |
| Razlika v %, uteženem s | -1,5 % | |||
| CMH (95-% IZ) | (-8,4 %; 5,3 %) | |||
aPovprečje 64., 68. in 72. tedna
BCVA = najboljša korigirana vidna ostrina (best corrected visual acuity) ETDRS = Early Treatment Diabetic Retinopathy Study
IZ = interval zaupanja
LS = metoda najmanjših kvadratov (least squares)
CMH = Cochran-Mantel-Haenszelova metoda; statistični test, ki poda oceno povezave pri binarnih izidih in se uporablja za oceno kategoričnih spremenljivk.
Slika 3: Povprečna sprememba vidne ostrine od izhodišča do 72. tedna v študiji BALATON
Prilagodljivo odmerjanje faricimaba 6 mg na največ 16 tednov se je začelo v 24. tednu, vendar vsi bolniki faricimaba niso prejeli v 24. tednu.
Slika 4: Povprečna sprememba vidne ostrine od izhodišča do 72. tedna v študiji COMINO
Prilagodljivo odmerjanje faricimaba 6 mg na največ 16 tednov se je začelo v 24. tednu, vendar vsi bolniki faricimaba niso prejeli v 24. tednu.
Do 24. tedna je bila na preiskovanem očesu v skupini s faricimabom na 4 tedne incidenca očesnih neželenih učinkov 20,1 % in neočesnih neželenih učinkov 24,6 %, v skupini z afliberceptom na
4 tedne pa incidenca očesnih neželenih učinkov 32,9 % in neočesnih neželenih učinkov 36,4 % (glejte poglavje 4.8).
Pediatrična populacija
Evropska agencija za zdravila je odstopila od zahteve za predložitev rezultatov študij s faricimabom za vse podskupine pediatrične populacije pri SDM in DME (za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavje 4.2).
Faricimab se injicira intravitrealno, da deluje lokalno v očesu.
Absorpcija in porazdelitev
Po oceni na podlagi populacijske farmakokinetične analize (vključujoč nSDM in DME, n = 2246) se največja koncentracija prostega faricimaba (nevezanega na VEGF-A in Ang-2) v plazmi pojavi približno 2 dni po odmerku. Povprečna ocenjena Cmax v plazmi (± standardni odklon) je pri bolnikih z nSDM 0,23 (0,07) µg/ml in pri bolnikih z DME 0,22 (0,07) µg/ml. Po ponavljajoči se uporabi je predvidena povprečna najnižja koncentracija (tik pred naslednjim odmerkom) prostega faricimaba v plazmi med uporabo na 8 tednov od 0,002 do 0,003 µg/ml.
Farmakokinetika faricimaba je bila (na podlagi Cmax in AUC) v razponu odmerkov od 0,5 mg do 6 mg
sorazmerna odmerku. Med uporabo vsak mesec se faricimab ni kopičil v steklovini ali plazmi.
Predvidena največja koncentracija prostega faricimaba v plazmi je približno 600-krat manjša kot v prekatni vodki in 6000-krat manjša kot v steklovini. Zaradi tega sistemski farmakodinamični učinki niso verjetni; to dodatno potrjuje odsotnost pomembnih sprememb koncentracije prostega VEGF in prostega Ang-2 v plazmi po zdravljenju s faricimabom v kliničnih študijah.
Populacijska farmakokinetična analiza je pokazala vpliv starosti na očesno farmakokinetiko faricimaba in telesne mase na njegovo sistemsko farmakokinetiko. Nobeden od teh dveh učinkov ni bil ocenjen kot klinično pomemben; prilagoditev odmerka ni potrebna.
Biotransformacija in izločanje
Faricimab je beljakovinsko zdravilo, zato njegova presnova in odstranjevanje nista v celoti opredeljena. Predvidoma se v lizosomih katabolizira v majhne peptide in aminokisline, ki se izločijo skozi ledvice, podobno kot endogeni IgG.
Koncentracija faricimaba v plazmi se je skozi čas zmanjševala vzporedno z njegovo koncentracijo v steklovini in prekatni vodki skozi čas. Ocenjeni povprečni očesni razpolovni čas in navidezni sistemski razpolovni čas faricimaba je približno 7,5 dneva.
Farmakokinetična analiza bolnikov z nSDM, DME in RVO (n = 2977) je pokazala, da je farmakokinetika faricimaba pri bolnikih z nSDM, DME in RVO primerljiva.
Posebne populacije
Starejši bolniki
V šestih kliničnih študijah faze III je bilo približno 58 % (1496/2571) bolnikov, randomiziranih na zdravljenje s faricimabom, starih ≥ 65 let. Populacijska farmakokinetična analiza je pokazala, da starost vpliva na očesno farmakokinetiko faricimaba, vendar ta vpliv ni bil ocenjen kot klinično pomemben. Bolnikom v starosti 65 let ali več odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavje 4.2).
Okvara ledvic
Specifičnih študij faricimaba pri bolnikih z okvaro ledvic niso izvedli. Farmakokinetična analiza
bolnikov v vseh kliničnih študijah faze III, od katerih jih je 63 % imelo okvaro ledvic (38 % blago,
23 % zmerno in 2 % hudo), ni pokazala razlik glede sistemske farmakokinetike faricimaba po intravitrealni uporabi faricimaba. Bolnikom z okvaro ledvic odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavje 4.2).
Okvara jeter
Specifičnih študij faricimaba pri bolnikih z okvaro jeter niso izvedli. Vendar posebni preudarki v tej populaciji niso potrebni, ker presnova poteka s proteolizo in ni odvisna od delovanja jeter. Bolnikom z okvaro jeter odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavje 4.2).
Druge posebne populacije
Rasa ne vpliva na sistemsko farmakokinetiko faricimaba. Ni dokazano, da bi spol klinično pomembno
vplival na sistemsko farmakokinetiko faricimaba. Odmerka ni treba prilagoditi.
Farmacevtski podatki - Vabysmo 120 mg/ml
histidin
30-% ocetna kislina (za prilagoditev pH) (E 260) metionin
polisorbat 20 (E 432) natrijev klorid saharoza
voda za injekcije
Shranjujte v hladilniku (2 °C – 8 °C). Ne zamrzujte.
Vialo shranjujte v zunanji ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Napolnjeno injekcijsko brizgo shranjujte v zapečatenem pladnju v originalni ovojnini za zagotovitev
zaščite pred svetlobo.
Pred uporabo je lahko neodprta napolnjena injekcijska brizga ali viala shranjena na sobni temperaturi od 20 °C do 25 °C v originalni ovojnini do 24 ur.
Poskrbite, da bo zdravilo injicirano nemudoma po pripravi odmerka.
Napolnjena injekcijska brizga
Raztopina za injiciranje v napolnjeni injekcijski brizgi; brizgo sestavljajo: stekleno telo (steklo tipa I) z oznako odmerka, nastavek iz butilne gume in pred poseganjem varen pokrovček (vključno s trdim pokrovčkom za konico, pokrovčkom za konico iz butilne gume in adapterjem za nastavek luer).
Napolnjena injekcijska brizga je opremljena z batom in podaljšanim držalom za prste. Ena napolnjena injekcijska brizga vsebuje 21 mg faricimaba v 0,175 ml sterilne raztopine.
Velikost pakiranja: ena sterilna injekcijska filtrirna igla Extra Thin Wall (30G x ½ palca, 0,30 mm x 12,7 mm, 5 µm), pakirana skupaj z napolnjeno injekcijsko brizgo.
Gumijasti pokrovček za konico, gumijasti nastavek, stekleno telo in injekcijska filtrirna igla so v stiku
z zdravilom. Viala
0,24 ml sterilne raztopine v stekleni viali s prevlečenim gumijastim zamaškom, zaprti z aluminijastim pokrovčkom z rumeno plastično snemljivo ploščico.
Velikost pakiranja z eno vialo in eno topo filtrirno iglo za prenos (18G x 1½ palca, 1,2 mm x 40 mm, 5 µm).
Ne stresajte.
Zdravilo Vabysmo je treba po odvzemu iz hladilnika in pred aplikacijo pregledati. Če so v njem vidni
delci ali je vsebina motna, se zdravila Vabysmo ne sme uporabiti.
Napolnjena injekcijska brizga
Napolnjena injekcijska brizga je le za enkratno uporabo na enem očesu. Sterilno napolnjeno injekcijsko brizgo odprite izključno v aseptičnih pogojih. Raztopino morate pred dajanjem zdravila pregledati. Če so v njej vidni delci ali je motna, napolnjene injekcijske brizge ne smete uporabiti.
Napolnjena injekcijska brizga vsebuje več kot priporočeni odmerek 6 mg faricimaba (to ustreza
0,05 ml). Ena napolnjena injekcijska brizga vsebuje 21 mg faricimaba v 0,175 ml raztopine. Odvečno količino je treba pred injiciranjem iztisniti.
Zdravila ne uporabite, če so ovojnina, napolnjena injekcijska brizga in/ali injekcijska filtrirna igla poškodovane ali jim je potekel rok uporabe. Podrobna navodila za uporabo so navedena v priloženem navodilu za uporabo.
Viala
Viala vsebuje več kot priporočeni odmerek 6 mg. Polnilnega volumna viale (0,24 ml) se ne sme uporabiti v celoti. Odvečni volumen je treba iztisniti pred injiciranjem. Injiciranje celotnega volumna viale povzroči preveliko odmerjanje. Odmerek za injiciranje je treba nastaviti na oznako odmerka 0,05 ml, tj. 6 mg faricimaba.
Vsebina viale in filtrirna igla za prenos sta sterilni in namenjeni le za enkratno uporabo. Zdravila ne uporabite, če so ovojnina, viala in/ali filtrirna igla za prenos poškodovane ali jim je potekel rok uporabe. Podrobna navodila za uporabo so navedena v priloženem navodilu za uporabo.
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.
Navodila za uporabo napolnjene injekcijske brizge:
| Brizgo morate iz pladnja z brizgo vzeti aseptično (1. korak) in aseptično izvesti tudi vse nadaljnjekorake. | |
| Opomba: Odmerek mora biti nastavljen na oznako odmerka 0,05 ml. | |
| Odprite pladenj in odstranite pokrovček brizge | |
| 1 | Odlepite prekritje pladnja z brizgo in iz njega aseptično vzemite napolnjeno injekcijskobrizgo. |
| 2 | Držite brizgo za beli obroček in odlomite pokrovček brizge (glejte sliko C). |
| Pokrovčka ne sukajte, da bi ga sneli. | |
Slika C
| Namestite injekcijsko filtrirno iglo | |
| 3 | Iz pakiranja aseptično vzemite injekcijsko filtrirno iglo. |
| 4 | Aseptično in trdno namestite injekcijsko filtrirno iglo na nastavek luer na brizgi (glejte sliko D). |
| Slika D | Za injiciranje uporabljajte le priloženo injekcijsko filtrirno iglo. |
| 5 | Previdno odstranite pokrovček igle tako, da ga potegnete naravnost z nje. |
| Odstranite mehurčke zraka | |
| 6 | Brizgo držite tako, da je injekcijska filtrirna igla obrnjena navzgor. Preverite, ali so v brizgizračni mehurčki. |
| 7 | Če so v brizgi mehurčki, s prstom rahlo potrkajte po brizgi, da se bodo dvignili na njen vrh(glejte sliko E). |
| Slika E | |
| Prilagodite odmerek zdravila in iztisnite zrak | |
| 8 | Držite brizgo v višini oči in počasi potiskajte bat, dokler spodnji rob njegovega izbočenega gumijastega nastavka ni uravnan z oznako odmerka 0,05 ml (glejte sliko F). S tem boste iztisnili zrak in odvečni volumen raztopine ter nastavili odmerek na 0,05 ml. |
| Poskrbite, da bo zdravilo injicirano takoj po pripravi odmerka. | |
| Slika F | |
| Postopek injiciranja | |
| 9 | Postopek injiciranja je treba opraviti v aseptičnih pogojih.Injicirajte počasi, dokler gumijasti nastavek ne doseže dna brizge, da boste injiciralikoličino 0,05 ml.Na injekcijsko filtrirno iglo ne nameščajte nazaj pokrovčka, prav tako igle ne snemite zbrizge.Vse neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi. |