Meglimid 2 mg tablete

Zdravilo Meglimid je indicirano za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2, kadar dieta, telesna dejavnost in zmanjšanje telesne mase ne zadoščajo.

za peroralno uporabo

Osnova uspešnega zdravljenja sladkorne bolezni so pravilna prehrana, redna telesna dejavnost ter redno preverjanje koncentracije glukoze v krvi in urinu. Peroralna antidiabetična zdravila ali insulin ne morejo nadomestiti bolnikovega neupoštevanja priporočene diete.

Odmerjanje

Odmerke določimo glede na izvide koncentracije glukoze v krvi in urinu.

Začetni odmerek je 1 mg glimepirida na dan. Če s tem odmerkom dosežemo dobro urejenost bolezni, ga bolniku dajemo tudi za vzdrževalno zdravljenje.

Za različne načine odmerjanja so na voljo ustrezne jakosti zdravila.

Če urejenost bolezni ni zadostna, odmerek povečamo glede na glikemični nadzor. Odmerek

povečujemo postopoma, v presledkih po 1 do 2 tedna, na 2 mg, 3 mg ali 4 mg glimepirida na dan. Le v izjemnih primerih lahko z odmerki nad 4 mg glimepirida na dan dosežemo boljši uspeh zdravljenja.

Največji priporočeni odmerek glimepirida je 6 mg na dan.

Bolnike, ki kljub največjim dnevnim odmerkom metformina nimajo ustrezno urejene bolezni, lahko začnemo sočasno zdraviti z glimepiridom. Ohranimo odmerek metformina, ob tem pa uvedemo še zdravljenje z majhnimi odmerki glimepirida, ki jih nato postopoma povečujemo, glede na želeno

stopnjo urejenosti presnove, do največjega dnevnega odmerka. Kombinirano zdravljenje začnemo pod natančnim zdravniškim nadzorom.

Bolnike, ki kljub največjim dnevnim odmerkom zdravila Meglimid nimajo ustrezno urejene bolezni, lahko po potrebi začnemo sočasno zdraviti z insulinom. Obdržimo odmerek glimepirida, ob tem pa uvedemo še zdravljenje z majhnimi odmerki insulina, ki jih nato postopoma povečujemo, glede na želeno stopnjo urejenosti presnove. Kombinirano zdravljenje začnemo pod natančnim zdravniškim nadzorom.

Običajno zadošča en odmerek glimepirida na dan. Priporočamo, da bolnik odmerek vzame tik pred izdatnim zajtrkom ali med njim. Če bolnik ne zajtrkuje, naj vzame zdravilo tik pred prvim glavnim obrokom ali med njim. Če bolnik odmerek pozabi vzeti, naslednjega odmerka ne sme povečevati.

Če se pri bolniku, ki jemlje 1 mg glimepirida na dan, pojavi hipoglikemična reakcija, je to znak, da za zdravljenje zadošča samo dieta.

Med zdravljenjem se lahko potreba po glimepiridu zmanjša, saj je izboljšanje nadzora sladkorne bolezni povezano s povečano občutljivostjo za insulin. Da bi preprečili hipoglikemijo, je treba

razmisliti o pravočasnem zmanjšanju odmerka ali prenehanju zdravljenja. Sprememba odmerka utegne biti potrebna tudi ob spremembi bolnikove telesne mase, načina življenja ali ob drugih dejavnikih, ki povečujejo tveganje za pojav hipoglikemije ali hiperglikemije.

Prehod z drugih peroralnih antidiabetičnih zdravil na zdravilo Meglimid

Bolnik običajno lahko preide z drugih peroralnih antidiabetičnih zdravil na zdravilo Meglimid.

Pri prehodu na zdravilo Meglimid je treba upoštevati jakost in razpolovno dobo prejšnjega zdravila. V nekaterih primerih, zlasti pri antidiabetičnih zdravilih z daljšo razpolovno dobo (npr. pri

klorpropamidu), je priporočljivo za nekaj dni prenehati z jemanjem teh zdravil, da se čimbolj zmanjša tveganje hipoglikemičnih reakcij zaradi aditivnega učinka. Priporočeni začetni odmerek je 1 mg glimepirida na dan.

Glede na odziv lahko odmerek glimepirida postopoma povečujemo, kot je opisano zgoraj.

Prehod z insulina na zdravilo Meglimid

V izjemnih primerih, ko je sladkorna bolezen tipa 2 uravnavana z insulinom, utegne biti indiciran

prehod na zdravilo Meglimid. Prehod moramo opraviti pod natančnim zdravniškim nadzorom.

Posebne skupine bolnikov

Bolniki z okvaro jeter ali ledvic Glejte poglavje 4.3.

Pediatrična populacija

Podatki o uporabi glimepirida pri bolnikih, mlajših od 8 let, niso na voljo. O uporabi glimepirida kot samostojnega zdravila pri otrocih, starih od 8 do 17 let, obstajajo le omejeni podatki (glejte poglavji 5.1 in 5.2).

Zaradi nezadostnih podatkov o varnosti in učinkovitosti uporaba zdravila pri pediatrični populaciji ni priporočljiva.

Način uporabe

Tablete je treba zaužiti cele, z nekaj tekočine.

Zdravilo Meglimid je kontraindicirano pri bolnikih z naslednjimi stanji:

• preobčutljivost na zdravilno učinkovino, druge sulfonilsečnine ali sulfonamide ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• od insulina odvisna sladkorna bolezen,

• diabetična koma,

• ketoacidoza,

• hudo okvarjeno ledvično ali jetrno delovanje. Pri hudo okvarjenem ledvičnem ali jetrnem delovanju moramo preiti na zdravljenje z insulinom.

Zdravilo Meglimid mora bolnik vzeti tik pred obrokom ali med njim.

Če ima bolnik neredne obroke ali jih celo opušča, lahko zdravljenje z zdravilom Meglimid povzroči

hipoglikemijo. Možni simptomi hipoglikemije so: glavobol, huda lakota, slabost, bruhanje, utrujenost, zaspanost, motnje spanja, nemir, napadalnost, motnje koncentracije, pozornosti in reakcijskega časa, potrtost, zmedenost, motnje govora in vida, afazija, tremor, pareza, senzorične motnje, omotica,

občutek nemoči, izguba samonadzora, delirij, cerebralne konvulzije, somnolenca in izguba zavesti vključno s komo, plitvo dihanje in bradikardija.

Poleg tega so lahko prisotni znaki povratne aktivacije adrenergičnega sistema, kot so znojenje, lepljiva koža, tesnoba, tahikardija, hipertenzija, palpitacije, angina pektoris in motnje srčnega ritma.

Klinična slika hudega napada hipoglikemije je lahko podobna možganski kapi.

Simptome skoraj vedno lahko hitro obvladamo s takojšnjim zaužitjem ogljikovih hidratov (sladkorja). Umetna sladila nimajo učinka.

Podobno kot pri drugih sulfonilsečninah se hipoglikemija lahko, kljub začetnim uspešnim ukrepom, ponovi.

Bolnik s hudo ali dolgotrajno hipoglikemijo, ki mu z običajnimi količinami sladkorja pomagamo le začasno, potrebuje takojšnjo zdravniško pomoč in včasih tudi sprejem v bolnišnico.

Dejavniki, ki pripomorejo k nastanku hipoglikemije, so:

• bolnikova nepripravljenost ali (pogosteje pri starejših) nezmožnost za sodelovanje,

• podhranjenost, neredni ali izpuščeni obroki ter obdobja posta,

• spremembe v prehrani,

• neravnovesje med telesnim naporom in zaužitjem ogljikovih hidratov,

• pitje alkohola, zlasti ob sočasnem izpuščanju obrokov,

• okvarjeno ledvično delovanje,

• hudo okvarjeno jetrno delovanje,

• preveliki odmerki zdravila Meglimid,

• nekatere nekompenzirane endokrine motnje, ki vplivajo na presnovo ogljikovih hidratov, ali protiregulacijo hipoglikemije (kot npr. pri nekaterih motnjah delovanja ščitnice in pri

  zmanjšanem delovanju sprednjega režnja hipofize ali skorje nadledvične žleze),

• sočasna uporaba nekaterih drugih zdravil (glejte poglavje 4.5).

Med zdravljenjem z zdravilom Meglimid moramo redno nadzirati koncentracijo glukoze v krvi in urinu. Poleg tega je priporočljivo merjenje deleža glikoziliranega hemoglobina.

Med zdravljenjem z zdravilom Meglimid moramo redno nadzirati jetrno delovanje in krvno sliko (zlasti levkocite in trombocite).

V stresnih okoliščinah (npr. pri nesrečah, nujnih operacijah, okužbah z zvišano telesno temperaturo, itd.) je lahko indiciran začasen prehod na zdravljenje z insulinom.

Pri bolnikih s hudo okvarjenim jetrnim delovanjem in pri bolnikih na hemodializi z uporabo

glimepirida ni izkušenj. Pri bolnikih s hudo okvarjenim delovanjem ledvic ali jeter je indiciran prehod na zdravljenje z insulinom.

Uporaba sulfonilsečnin pri bolnikih s pomanjkanjem glukoza-6-fosfat-dehidrogenaze lahko povzroči hemolitično anemijo. Ker glimepirid spada v skupino sulfonilsečnin, je treba biti pri teh bolnikih previden in razmisliti o uporabi alternativnega zdravila, ki ni iz skupine sulfonilsečnin.

Zdravilo Meglimid vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Če bolnik jemlje zdravilo Meglimid sočasno z nekaterimi drugimi zdravili, se hipoglikemični učinek glimepirida lahko poveča ali zmanjša. Zato smejo bolniki druga zdravila jemati le z zdravnikovo vednostjo (ali na osnovi njegovega recepta).

Glimepirid se presnavlja prek encima citokroma P450 2C9 (CYP2C9). Znano je, da sočasno jemanje induktorjev CYP2C9 (npr. rifampicina) ali njegovih zaviralcev (npr. flukonazola) vpliva na presnavljanje glimepirida.

V literaturi objavljeni rezultati raziskav in vivo o interakcijah kažejo, da flukonazol, ki je eden od najmočnejših zaviralcev CYP2C9, približno dvakrat poveča AUC glimepirida.

Na podlagi izkušenj z glimepiridom in drugimi sulfonilsečninami je treba omeniti naslednje interakcije:

Hipoglikemični učinek se lahko poveča zato se v nekaterih primerih lahko pojavi tudi hipoglikemija, če bolnik sočasno z zdravilom Meglimid jemlje katero od naslednjih zdravil:

• fenilbutazon, azapropazon in oksifenbutazon,

• insulin in peroralna antidiabetična zdravila, kot je npr. metformin,

• salicilati in p-aminosalicilna kislina,

• anabolni steroidi in moški spolni hormoni,

• kloramfenikol, nekateri dolgodelujoči sulfonamidi, tetraciklini, kinolonski antibiotiki in klaritromicin,

• kumarinski antikoagulanti,

• fenfluramin,

• dizopiramid,

• fibrati,

• zaviralci ACE,

• fluoksetin, zaviralci MAO, sulfinpirazon,

• alopurinol, probenecid,

• simpatikolitiki,

• ciklofosfamid, trofosfamid in ifosfamid,

• mikonazol, flukonazol,

• pentoksifilin (velik parenteralni odmerek),

• tritokvalin.

  Hipoglikemični učinek se lahko zmanjša, kar lahko vodi v povečano koncentracijo glukoze v krvi, če bolnik sočasno z zdravilom Meglimid jemlje katero od naslednjih zdravil:

• estrogeni in progestageni,

• saluretiki, tiazidni diuretiki,

• sredstva, ki stimulirajo ščitnico, glukokortikoidi,

• fenotiazinski derivati, klorpromazin,

• adrenalin in simpatikomimetiki,

• nikotinska kislina (veliki odmerki) in derivati nikotinske kisline,

• odvajala (dolgotrajna uporaba),

• fenitoin, diazoksid,

• glukagon, barbiturati in rifampicin,

• acetazolamid.

Zaviralci H², zaviralci beta, klonidin in rezerpin lahko hipoglikemični učinek povečajo ali zmanjšajo. Pod vplivom simpatikolitičnih zdravil, npr. zaviralcev beta, klonidina, gvanetidina in rezerpina, se lahko znaki povratne aktivacije adrenergičnega sistema na hipoglikemijo zmanjšajo ali izginejo.

Pitje alkohola lahko nepredvidljivo poveča ali zmanjša hipoglikemični učinek glimepirida. Glimepirid lahko poveča ali zmanjša učinek kumarinskih derivatov.

Nosečnost

Tveganje, povezano s sladkorno boleznijo

Nenormalna koncentracija glukoze v krvi med nosečnostjo je povezana s pogostejšimi prirojenimi nepravilnostmi in perinatalno smrtnostjo. Med nosečnostjo moramo koncentracijo glukoze v krvi skrbno spremljati, da se izognemo tveganju za teratogenost. V takšnih primerih moramo bolnice zdraviti z insulinom. Bolnice, ki nameravajo zanositi, naj o tem obvestijo zdravnika.

Tveganje, povezano z glimepiridom

O jemanju glimepirida med nosečnostjo ni ustreznih podatkov. Raziskave na živalih so pokazale reproduktivno toksičnost, ki je bila verjetno povezana s farmakološkim delovanjem (hipoglikemija) glimepirida (glejte poglavje 5.3).

Glimepirida zato v celotnem obdobju nosečnosti ne smemo uporabljati. Če namerava bolnica, ki jemlje glimepirid, zanositi, ali pa je že noseča, mora čimprej preiti na zdravljenje z insulinom.

Dojenje

Ni znano, če glimepirid prehaja v materino mleko pri ljudeh. Glimepirid se izloča v mleko podgan. Ker druge sulfonilsečnine prehajajo v materino mleko pri ljudeh in ker obstaja tveganje za nastanek hipoglikemije pri dojenem otroku, dojenje med zdravljenjem z glimepiridom odsvetujemo.

Študije o vplivu glimepirida na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso bile opravljene.

Bolnikova zmožnost koncentracije in reagiranja se lahko poslabša zaradi hipoglikemije ali

hiperglikemije, pa tudi npr. zaradi prizadetosti vida. To je lahko nevarno v okoliščinah, v katerih sta ti zmožnosti posebno pomembni (npr. pri vožnji avtomobila ali upravljanju s stroji).

Bolnikom moramo svetovati, naj upoštevajo varnostne ukrepe, da bi preprečili hipoglikemijo med upravljanjem vozila. To je posebej pomembno pri bolnikih z zmanjšanim ali odsotnim zaznavanjem opozorilnih znakov hipoglikemije in pri tistih, ki imajo pogoste epizode hipoglikemije. V takšnih okoliščinah moramo razmisliti, ali je primerno, da bolnik vozi ali upravlja stroje.

Naslednji neželeni učinki iz kliničnih raziskav, ki so povezani z jemanjem glimepirida skupaj z drugimi sulfonilsečninami, so navedeni spodaj po organskem sistemu in po padajoči pogostnosti:

• zelo pogosti (≥ 1/10),

  - pogosti (≥ 1/100 do < 1/10),

  - občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100),

  - redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000),

  - zelo redki (< 1/10.000),

• neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

  Bolezni krvi in limfatičnega sistema

  Redki: trombocitopenija, levkopenija, eritropenija, granulocitopenija, agranulocitoza, hemolitična anemija, pancitopenija so po prenehanju zdravljenja običajno reverzibilne.

  Neznana pogostnost: huda trombocitopenija s številom trombocitov manj kot 10.000/μl in trombocitopenično purpuro.

  Bolezni imunskega sistema

  Zelo redki: levkocitoklastični vaskulitis.

  Blage preobčutljivostne reakcije razvijejo v hude reakcije z dispnejo, padcem krvnega tlaka in včasih šokom.

  Neznana pogostnost: možna je navzkrižna preobčutljivostna reakcija z drugimi sulfonilsečninami, sulfonamidi ali sorodnimi učinkovinami.

  Presnovne in prehranske motnje

  Redki: hipoglikemija.

  Hipoglikemične reakcije se večinoma pojavijo takoj, lahko so hude in se jih ne da vedno zlahka odpraviti. Kot pri drugih zdravljenjih hipoglikemije je nastanek takšnih reakcij odvisen od posameznih dejavnikov, kot so npr. prehranske navade in odmerjanje (glejte tudi poglavje 4.4).

  Očesne bolezni

  Neznana pogostnost: prehodne motnje vida zlasti na začetku zdravljenja zaradi sprememb v koncentraciji glukoze v krvi.

  Bolezni prebavil

  Zelo redki: slabost, bruhanje, driska, napihnjenost trebuha, nelagodje v trebuhu, bolečina v trebuhu, malokdaj zahtevajo prenehanje zdravljenja.

  Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

  Zelo redki: okvarjeno delovanje jeter (npr. holestaza in zlatenica), hepatitis, jetrno odpovedovanje.

  Neznana pogostnost: zvečane vrednosti jetrnih encimov.

  Bolezni kože in podkožja

  Neznana pogostnost: preobčutljivostne reakcije kože, kot so srbenje, izpuščaj, koprivnica, ter preobčutljivost za svetlobo.

  Preiskave

  Zelo redki: zmanjšanje koncentracije natrija v serumu.

  Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

  Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

  Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika

  Center za zastrupitve Zaloška cesta 2

  SI-1000 Ljubljana

  Faks: + 386 (0)1 434 76 46

  e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si

Simptomi

Po zaužitju prevelikega odmerka se lahko pojavi hipoglikemija, ki traja od 12 do 72 ur in se lahko po začetnem izboljšanju ponovi. Simptomi se lahko pojavijo do 24 ur po zaužitju. Na splošno je

priporočljivo opazovanje v bolnišnici. Pojavijo se lahko slabost, bruhanje in bolečina v epigastriju. Hipoglikemijo lahko na splošno spremljajo nevrološki simptomi, kot so nemir, tremor, motnje vida, težave s koordinacijo, zaspanost, koma in konvulzije.

Ukrepanje

Zdravljenje obsega v prvi vrsti preprečitev absorpcije s sprožitvijo bruhanja in nato pitjem vode ali limonade z aktivnim ogljem (adsorbens) in natrijevim sulfatom (odvajalo). Če je bolnik zaužil velik odmerek zdravila, mu izperemo želodec, nato pa mu damo aktivno oglje in natrijev sulfat. Bolnika, ki je zaužil zelo velik odmerek glimepirida, je priporočljivo hospitalizirati na oddelku za intenzivno nego. Bolniku čimprej damo glukozo, po potrebi z bolusno intravensko injekcijo 50 ml 50-odstotne raztopine, nato pa v infuziji 10-odstotne raztopine ob strogem nadzoru koncentracije glukoze v krvi. Nadaljnje zdravljenje je simptomatsko.

Pri zdravljenju hipoglikemije, zlasti pri dojenčkih in majhnih otrocih, ki so nehote zaužili zdravilo Meglimid, moramo uporabljeni odmerek glukoze zelo skrbno nadzirati, da ne bi prišlo do nevarne hiperglikemije. Koncentracijo glukoze v krvi je treba skrbno spremljati.