Kimoks 400 mg filmsko obložene tablete

Zdravilo Kimoks je indicirano za zdravljenje naslednjih bakterijskih okužb pri bolnikih, starih 18 let ali več, ki jih povzročajo bakterije, občutljive na moksifloksacin (glejte poglavja 4.4, 4.8 in 5.1).

Za naslednje indikacije se moksifloksacin lahko uporablja samo, če uporaba drugih protibakterijskih zdravil, ki se običajno priporočajo za zdravljenje teh okužb, ni primerna:

• akutni bakterijski sinuzitis (ustrezno diagnosticiran),

• akutna poslabšanja kronične obstruktivne pljučne bolezni, vključno z bronhitisom (ustrezno diagnosticiran).

  Za naslednje indikacije se moksifloksacin lahko uporablja samo, če uporaba drugih protibakterijskih zdravil, ki se običajno priporočajo za začetno zdravljenje teh okužb, ni primerna, ali če ta pri zdravljenju okužb niso bila učinkovita:

• zunajbolnišnična pljučnica, razen hudih primerov,

• blaga do zmerna medenična vnetna bolezen (tj. okužbe zgornjega dela genitalnega trakta žensk, vključno s salpingitisom in endometritisom), brez spremljajočega tuboovarijskega ali medeničnega abscesa.

  Zdravila Kimoks ni priporočljivo uporabljati v monoterapiji blage do zmerne medenične vnetne bolezni, ampak ga je treba zaradi naraščajoče odpornosti bakterije Neisseria gonorrhoeae proti moksifloksacinu predpisati v kombinaciji z drugim ustreznim protibakterijskim zdravilom (npr. s cefalosporinom), razen če je mogoče izključiti prisotnost proti moksifloksacinu odporne bakterije Neisseria gonorrhoeae (glejte poglavji 4.4 in 5.1).

  Zdravilo Kimoks se lahko uporablja tudi za dokončanje zdravljenja bolnikov, pri katerih je prišlo do izboljšanja med začetnim zdravljenjem z intravensko obliko moksifloksacina, za naslednje indikacije:

• zunajbolnišnična pljučnica,

• zapletene okužbe kože in kožnih struktur.

  Zdravila Kimoks se ne sme uporabljati za začetno zdravljenje kakršne koli vrste okužbe kože in kožnih struktur ali pri hudi zunajbolnišnični pljučnici.

  Upoštevati je treba uradne smernice o pravilni uporabi protibakterijskih zdravil.

Odmerjanje (odrasli)

Priporočeni odmerek je ena 400-miligramska filmsko obložena tableta enkrat dnevno.

Okvara ledvic/jeter

Pri bolnikih z blago do hudo okvarjenim delovanjem ledvic ali bolnikih na kronični dializi, tj. hemodializi in kontinuirani ambulantni peritonealni dializi, odmerka ni potrebno prilagajati (za več podrobnosti glejte poglavje 5.2).

Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter ni dovolj podatkov (glejte poglavje 4.3).

Druge posebne populacije

Pri starejših bolnikih in bolnikih z majhno telesno maso odmerka ni potrebno prilagajati.

Pediatrična populacija

Moksifloksacin je kontraindiciran pri otrocih in mladostnikih (mlajših od 18 let).

Učinkovitost in varnost moksifloksacina pri otrocih in mladostnikih nista bili dokazani (glejte poglavje 4.3).

Način uporabe

Filmsko obloženo tableto je treba pogoltniti celo, z dovolj tekočine, in se jo lahko vzame neodvisno od obrokov.

Trajanje zdravljenja

Z zdravilom Kimoks je treba zdraviti tako dolgo, kot je navedeno spodaj:

• akutno poslabšanje kronične obstruktivne pljučne bolezni, vključno z bronhitisom: 5–10 dni,

• zunajbolnišnična pljučnica: 10 dni,

• akutni bakterijski sinuzitis: 7 dni,

• blaga do zmerna medenična vnetna bolezen: 14 dni.

Zdravilo Kimoks so preučevali v kliničnih preskušanjih, kjer je zdravljenje trajalo do 14 dni.

Sekvenčno (intravensko, ki mu sledi peroralno) zdravljenje

V kliničnih študijah s sekvenčnim zdravljenjem je večina bolnikov prešla z intravenskega na peroralno zdravljenje v štirih dneh (zunajbolnišnična pljučnica) oziroma šestih dneh (zapletene okužbe kože in kožnih struktur). Priporočeno skupno trajanje intravenskega in peroralnega zdravljenja je 7–14 dni za zunajbolnišnično pljučnico in 7–21 dni za zapletene okužbe kože in kožnih struktur.

Priporočenega odmerka (400 mg enkrat dnevno) in trajanja zdravljenja za indikacijo, ki se jo zdravi, se ne sme preseči.

• Preobčutljivost na učinkovino, druge kinolone ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• Nosečnost in dojenje (glejte poglavje 4.6).

• Bolniki, mlajši od 18 let.

• Bolniki z anamnezo bolezni/motenj kit, povezanih z zdravljenjem s kinoloni.

  Tako v predkliničnih študijah kot tudi v študijah pri ljudeh so po izpostavljanju moksifloksacinu opazili spremembe v elektrofiziologiji srca v obliki podaljšanja intervala QT. Zaradi varnostnih razlogov je zato uporaba moksifloksacina kontraindicirana pri bolnikih:

• s prirojenim ali dokazano pridobljenim podaljšanjem intervala QT,

• z motnjami elektrolitskega ravnovesja, še zlasti pri nezdravljeni hipokaliemiji,

• s klinično pomembno bradikardijo,

• s klinično pomembnim popuščanjem srca z zmanjšanim iztisnim deležem levega prekata,

• s simptomatskimi aritmijami v anamnezi.

  Moksifloksacina se ne sme uporabljati sočasno z drugimi zdravili, ki podaljšujejo interval QT (glejte tudi poglavje 4.5).

  Moksifloksacin je zaradi omejenih kliničnih podatkov kontraindiciran tudi pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter (razred C po razvrstitvi Child-Pugh) in pri bolnikih, katerih vrednosti transaminaz za več kot 5-krat presegajo zgornjo mejo normalnih vrednosti.

Uporabi moksifloksacina se je treba izogibati pri bolnikih, pri katerih so se v preteklosti med uporabo zdravil, ki vsebujejo kinolone ali fluorokinolone, pojavili resni neželeni učinki (glejte poglavje 4.8). Zdravljenje teh bolnikov z moksifloksacinom se sme uvesti le v primeru, da ni drugih možnosti zdravljenja in po skrbni oceni razmerja med koristmi in tveganji (glejte tudi poglavje 4.3).

Korist zdravljenja z moksifloksacinom, še posebej pri okužbah z nizko stopnjo resnosti, je treba ovrednotiti glede na podatke v poglavju z opozorili in previdnostnimi ukrepi.

Podaljšanje intervala QTc in klinična stanja, ki lahko podaljšajo interval QTc

Dokazali so, da moksifloksacin pri nekaterih bolnikih podaljša interval QTc v elektrokardiogramu. Analiza EKG-jev, ki so jih opravili v programu kliničnih preskušanj, je pokazala, da se ob uporabi moksifloksacina interval QTc podaljša za 6 msek ± 26 msek, 1,4 % v primerjavi z izhodiščno vrednostjo.

Ker imajo ženske v primerjavi z moškimi daljši izhodiščni interval QTc, so lahko bolj občutljive na zdravila, ki podaljšujejo interval QTc. Prav tako so lahko starejši bolniki bolj občutljivi na z zdravili povezane učinke na interval QT.

Pri bolnikih, ki jemljejo moksifloksacin, je treba zdravila, ki lahko zmanjšajo koncentracijo kalija, uporabljati previdno (glejte tudi poglavji 4.3 in 4.5).

Pri bolnikih z napredujočimi proaritmičnimi stanji (še posebej pri ženskah in starejših bolnikih), kot so akutna miokardna ishemija ali podaljšanje intervala QT, je treba moksifloksacin uporabljati previdno, ker se lahko s tem poveča tveganje za ventrikularne aritmije (vključno s torsade de pointes) in srčni zastoj (glejte tudi poglavje 4.3). Podaljšanje intervala QT je lahko s povečanjem koncentracije zdravila bolj izrazito, zato se priporočenega odmerka ne sme preseči.

Če se med zdravljenjem z moksifloksacinom pojavijo znaki srčne aritmije, je treba z zdravljenjem prenehati in posneti EKG.

Preobčutljivostne/alergijske reakcije

Po prvi uporabi fluorokinolonov, vključno z moksifloksacinom, so poročali o preobčutljivostnih in alergijskih reakcijah. Anafilaktične reakcije se lahko razvijejo v smrtno nevaren šok že po prvi uporabi. V primerih klinično izraženih hudih preobčutljivostnih reakcij je treba uporabo moksifloksacina prekiniti in začeti z ustreznim zdravljenjem (npr. zdravljenje šoka).

Kardiovaskularni in cerebrovaskularni učinki

Pri bolnikih, zdravljenih z moksifloksacinom, so poročali o primerih Kounisovega sindroma (glejte poglavje 4.8). Kounisov sindrom je bil opredeljen kot kardiovaskularni simptomi, ki se pojavijo sekundarno po alergijski ali preobčutljivostni reakciji, povezani z zožitvijo koronarnih arterij, ki lahko privedejo do miokardnega infarkta.

Hude bolezni jeter

Pri uporabi moksifloksacina so poročali o primerih fulminantnega hepatitisa, ki lahko povzroči odpoved jeter (vključno s smrtnimi primeri) (glejte poglavje 4.8). Če se razvijejo znaki in simptomi fulminantne bolezni jeter, kot so hitro napredovala astenija, povezana z zlatenico, temen urin, nagnjenost h krvavitvam ali jetrna encefalopatija, je treba bolnikom svetovati, naj se pred nadaljevanjem zdravljenja posvetujejo z zdravnikom.

Če se pojavijo znaki okvare delovanja jeter, je treba opraviti teste/preiskave jetrne funkcije.

Hudi kožni neželeni učinki

Pri uporabi moksifloksacina so poročali o hudih neželenih učinkih na koži (severe cutaneous adverse reactions – SCAR), vključno s toksično epidermalno nekrolizo (toxic epidermal necrolysis – TEN, znani tudi kot Lyell-ov sindrom), Stevens-Johnsonovim sindromom (SJS), akutno generalizirano eksantemsko pustulozo (AGEP) in reakcijo na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (drug reaction with eosinophilia and systemic symptoms – DRESS), ki bi lahko bili življenjsko ogrožajoči ali smrtni (glejte poglavje 4.8). Pri predpisovanju zdravila je treba bolnike opozoriti na znake in simptome hudih kožnih reakcij in jih skrbno spremljati. Če se pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na te reakcije, je treba zdravljenje z moksifloksacinom takoj prekiniti in razmisliti o alternativnem zdravljenju. Če se je pri uporabi moksifloksacina pri bolniku pojavila huda reakcija, kot so Stevens-Johnsonov sindrom, toksična epidermalna nekroliza, akutna generalizirana eksantemska pustuloza ali DRESS, se pri tem bolniku nikoli več ne sme začeti zdravljenja z moksifloksacinom.

Bolniki, ki so nagnjeni k epileptičnim napadom

Znano je, da kinoloni sprožajo epileptične napade. Zdravilo je treba uporabljati previdno pri bolnikih z boleznimi osrednjega živčnega sistema ali v prisotnosti drugih dejavnikov tveganja, ki lahko povzročijo nagnjenost k epileptičnim napadom ali znižajo prag zanje. V primeru epileptičnih napadov je treba zdravljenje z moksifloksacinom prekiniti in uvesti ustrezne ukrepe.

Dolgotrajni, onesposabljajoči in potencialno ireverzibilni resni neželeni učinki zdravila

Pri bolnikih, ki so prejemali kinolone in fluorokinolone, so, neodvisno od njihove starosti in obstoječih dejavnikov tveganja, poročali o zelo redkih primerih dolgotrajnih (več mesecev ali let trajajočih), onesposabljajočih in potencialno ireverzibilnih resnih neželenih učinkih zdravila, ki so vplivali na različne organske sisteme, včasih na več hkrati (mišično-skeletni sistem, živčevje, duševno zdravje in čutila). Zdravljenje z moksifloksacinom je treba ob prvih znakih ali simptomih kakršnih koli resnih neželenih učinkov takoj prekiniti, bolniku pa je treba svetovati, naj se posvetuje z zdravnikom, ki mu je zdravilo predpisal.

Periferna nevropatija

Pri bolnikih, ki so prejemali kinolone in fluorokinolone, vključno z moksifloksacinom, so poročali o primerih senzorične ali senzorično-motorične polinevropatije, ki se je izražala kot parestezija, hipestezija, disestezija ali šibkost. Bolnikom, ki se zdravijo z moksifloksacinom, je treba svetovati, da morajo pred nadaljevanjem zdravljenja obvestiti zdravnika, če se pojavijo simptomi nevropatije, npr. bolečina, žarenje, mravljinčenje, odrevenelost ali šibkost, da se prepreči razvoj potencialno ireverzibilnega stanja (glejte poglavje 4.8).

Psihiatrične reakcije

Psihiatrične reakcije se lahko pojavijo že po prvi uporabi kinolonov, vključno z moksifloksacinom. V zelo redkih primerih lahko depresija ali psihotične reakcije privedejo do samomorilnih misli in samopoškodovalnega vedenja, kot je poskus samomora (glejte poglavje 4.8). V primeru pojava teh reakcij je treba zdravljenje z moksifloksacinom prekiniti in vpeljati ustrezne ukrepe. Pri uporabi moksifloksacina pri psihotičnih bolnikih ali bolnikih s psihiatričnimi motnjami v anamnezi je priporočena previdnost.

Z antibiotiki povezana driska, vključno s kolitisom

V povezavi z uporabo antibiotikov širokega spektra, vključno z moksifloksacinom, so poročali o driski, povezani z antibiotiki (AAD), in kolitisu, povezanim z antibiotiki (AAC), vključno s psevdomembranskim kolitisom in drisko, povezano z bakterijo Clostridium difficile, in se lahko po resnosti izraža od blage driske do smrti zaradi kolitisa. Zato je o teh diagnozah pomembno razmisliti pri bolnikih, pri katerih se razvije huda driska med uporabo moksifloksacina ali po njej. Pri domnevni ali potrjeni AAD oziroma AAC je treba prekiniti zdravljenje s protibakterijskimi zdravili, vključno z moksifloksacinom, in takoj uvesti ustrezne terapevtske ukrepe.

Poleg tega je treba za zmanjšanje tveganja prenosa uvesti ustrezne ukrepe za nadzor okužbe. Zdravila, ki zavirajo peristaltiko, so kontraindicirana pri bolnikih, pri katerih se razvije huda driska.

Bolniki z miastenijo gravis

Pri bolnikih z miastenijo gravis je treba moksifloksacin uporabljati previdno, ker se simptomi bolezni lahko poslabšajo.

Tendinitis in ruptura kite

Tendinitis in ruptura kite (zlasti, a ne izključno, Ahilove tetive), včasih obojestransko, se lahko pojavita že v 48 urah po začetku zdravljenja s kinoloni in fluorokinoloni, o njiju pa so poročali tudi še več mesecev po prenehanju zdravljenja (glejte poglavji 4.3 in 4.8). Tveganje za tendinitis in rupturo kite je povečano pri starejših bolnikih, bolnikih z okvaro ledvic, bolnikih s presajenimi organi in pri tistih, ki se sočasno zdravijo s kortikosteroidi. Sočasni uporabi kortikosteroidov se je zato treba izogibati.

Ob prvem znaku tendinitisa (npr. bolečina, oteklina, vnetje) je treba zdravljenje z moksifloksacinom prenehati in razmisliti o drugačnem zdravljenju. Prizadeto okončino ali okončine je treba ustrezno oskrbeti (npr. imobilizacija). Če se pojavijo znaki tendinopatije, se ne sme uporabiti kortikosteroidov.

Aortna anevrizma in disekcija ter regurgitacija/inkompetenca srčne zaklopke

V epidemioloških študijah so poročali o povečanem tveganju za aortno anevrizmo in disekcijo, zlasti pri starejših bolnikih, in za regurgitacijo aortne in mitralne zaklopke po vnosu fluorokinolonov. Pri bolnikih, ki so prejemali fluorokinolone, so poročali o primerih aortne anevrizme in disekcije, ki jih včasih spremljajo zapleti v obliki rupture (vključno s smrtnim izidom), ter o primerih regurgitacije/inkompetence katere koli srčne zaklopke (glejte poglavje 4.8).

Pri bolnikih s pozitivno družinsko anamnezo anevrizme ali prirojene bolezni srčne zaklopke ali pri bolnikih, ki so jim postavili diagnozo obstoječe aortne anevrizme in/ali aortne disekcije ali bolezni srčne zaklopke, ali v prisotnosti drugih dejavnikov tveganja ali stanj, ki so predispozicija

• tako za aortno anevrizmo in disekcijo kot za regurgitacijo/inkompetenco srčne zaklopke (npr. bolezni vezivnega tkiva, kot so Marfanov sindrom ali Ehlers-Danlosov sindrom, Turnerjev sindrom, Behçetova bolezen, hipertenzija, revmatoidni artritis), ali dodatno

• za aortno anevrizmo in disekcijo (npr. vaskularne bolezni, kot so Takayasujev arteritis ali velikocelični arteritis ali znana ateroskleroza ali Sjögrenov sindrom), ali dodatno

• za regurgitacijo/inkompetenco srčne zaklopke (npr. infektivni endokarditis),

se smejo fluorokinoloni uporabljati le po natančni oceni razmerja med koristmi in tveganji ter po razmisleku o drugih možnostih zdravljenja.

Tveganje za aortno anevrizmo in disekcijo ter njuno rupturo se lahko poveča tudi pri bolnikih, ki se sočasno zdravijo s sistemskimi kortikosteroidi.

Ob nenadni bolečini v trebuhu, prsnem košu ali hrbtu se bolnikom priporoča, da se nemudoma posvetujejo z zdravnikom na oddelku za nujno medicinsko pomoč.

Bolnikom je treba svetovati, naj nemudoma poiščejo zdravniško pomoč v primeru akutne dispneje, novega pojava palpitacij srca ali razvoja edema trebuha ali spodnjih okončin.

Bolniki z okvaro ledvic

Starejši bolniki z motnjami delovanja ledvic morajo biti pri uporabi moksifloksacina previdni, če ne morejo skrbeti za zadosten vnos tekočine, ker lahko dehidracija poveča tveganje za odpoved ledvic.

Motnje vida

Če se pojavijo motnje vida ali se pokažejo kakršni koli učinki na oči, se je treba takoj posvetovati z okulistom (glejte poglavji 4.7 in 4.8).

Disglikemija

Kot pri drugih kinolonih so tudi pri moksifloksacinu poročali o spremembah vrednosti glukoze v krvi, kar vključuje tako hipoglikemijo kot hiperglikemijo (glejte poglavje 4.8). Pri bolnikih, zdravljenih z moksifloksacinom, se je disglikemija pojavila predvsem pri starejših bolnikih s sladkorno boleznijo, ki so se sočasno zdravili s peroralnim antidiabetikom (npr. sulfonilsečnino) ali z inzulinom. Poročali so o primerih hipoglikemične kome. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je priporočljivo skrbno spremljanje vrednosti glukoze v krvi.

Preprečevanje fotosenzitivnih reakcij

Dokazano je bilo, da kinoloni pri bolnikih povzročajo fotosenzitivne reakcije. Vendar pa so študije pokazale, da je pri moksifloksacinu tveganje za nastanek fotosenzitivnosti manjše.

Bolnikom je treba kljub temu svetovati, naj se med zdravljenjem z moksifloksacinom izogibajo bodisi UV-sevanju bodisi pretirani in/ali močni sončni svetlobi (glejte poglavje 4.8).

Bolniki s pomanjkanjem glukoza-6-fosfat dehidrogenaze

Bolniki z družinsko anamnezo pomanjkanja glukoza-6-fosfat dehidrogenaze ali bolniki z dokazanim pomanjkanjem glukoza-6-fosfat dehidrogenaze so pri zdravljenju s kinoloni nagnjeni k hemolitičnim reakcijam. Zato je treba moksifloksacin pri teh bolnikih uporabljati previdno.

Bolniki z medenično vnetno boleznijo

Za bolnike z zapleteno medenično vnetno boleznijo (npr. s spremljajočim tuboovarijskim ali medeničnim abscesom), za katere se meni, da je potrebno intravensko zdravljenje, zdravljenje z zdravilom Kimoks ni priporočljivo.

Medenično vnetno bolezen lahko povzroči proti fluorokinolonom odporna bakterija Neisseria gonorrhoeae. Zato je treba moksifloksacin uporabiti empirično sočasno z drugim ustreznim antibiotikom (npr. s cefalosporinom), razen če je mogoče izključiti prisotnost proti moksifloksacinu odporne bakterije Neisseria gonorrhoeae. Če po 3 dneh zdravljenja ni kliničnega izboljšanja, je treba ponovno razmisliti o smiselnosti zdravljenja.

Bolniki s posebnimi zapletenimi okužbami kože in kožnih struktur

Klinična učinkovitost intravenske oblike moksifloksacina pri zdravljenju okužb hudih opeklin, fasciitisa in okužb diabetičnega stopala z osteomielitisom ni bila ugotovljena.

Vpliv na biološke teste

Zdravljenje z moksifloksacinom lahko zavre rast mikobakterij in povzroči lažno negativen izvid testa na kulture Mycobacterium spp. v vzorcih, odvzetih pri bolnikih, ki jemljejo moksifloksacin.

Bolniki z okužbami z MRSA

Moksifloksacin se ne priporoča za zdravljenje okužb z MRSA. V primeru domnevne ali potrjene okužbe z MRSA je treba začeti z ustreznim protibakterijskim zdravljenjem (glejte poglavje 5.1).

Pediatrična populacija

Zaradi neželenih učinkov na hrustanec pri mladih živalih (glejte poglavje 5.3) je uporaba moksifloksacina kontraindicirana pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let (glejte poglavje 4.3).

Zdravilo Kimoks vsebuje sončno rumeno FCF (E110): lahko povzroča alergijske reakcije.

Zdravilo Kimoks vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni »brez natrija«.

Medsebojno delovanje z zdravili

Pri sočasni uporabi moksifloksacina in drugih zdravil, ki lahko podaljšajo interval QTc, ni mogoče izključiti aditivnega učinka na podaljšanje intervala QT. Ta učinek lahko poveča tveganje za ventrikularne aritmije, vključno s torsade de pointes. Zato je sočasna uporaba moksifloksacina s katerim koli od spodnjih zdravil kontraindicirana (glejte tudi poglavje 4.3):

• antiaritmiki razreda IA (npr. kinidin, hidrokinidin, dizopiramid),

• antiaritmiki razreda III (npr. amjodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid),

• antipsihotiki (npr. fenotiazini, pimozid, sertindol, haloperidol, sultoprid),

• triciklični antidepresivi,

• nekatera protimikrobna zdravila (sakinavir, sparfloksacin, eritromicin i.v., pentamidin, zdravila proti malariji, še posebej halofantrin),

• nekateri antihistaminiki (terfenadin, astemizol, mizolastin),

• druga zdravila (cisaprid, vinkamin i.v., bepridil, difemanil).

  Moksifloksacin je treba uporabljati previdno pri bolnikih, ki jemljejo zdravila, ki lahko znižajo ravni kalija (npr. diuretike zanke in tiazidne diuretike, odvajala in klistirna sredstva [velike odmerke], kortikosteroide, amfotericin B), ali zdravila, ki so povezana s klinično pomembno bradikardijo.

  Od uporabe zdravil, ki vsebujejo dvovalentne ali trivalentne katione (npr. antacidi, ki vsebujejo magnezij ali aluminij, tablete didanozina, sukralfat in zdravila, ki vsebujejo železo ali cink), in uporabo moksifloksacina mora miniti približno šest ur.

  Sočasna uporaba aktivnega oglja in peroralnega odmerka 400 mg moksifloksacina izrazito preprečuje absorpcijo zdravila in zmanjša sistemsko razpoložljivost zdravila za več kot 80 %. Zato sočasna uporaba teh dveh zdravil ni priporočljiva (z izjemo primerov prevelikega odmerjanja; glejte tudi poglavje 4.9).

  Po večkratnem odmerjanju pri zdravih prostovoljcih je moksifloksacin povečal Cmaks digoksina za približno 30 % brez učinka na AUC ali na najnižje koncentracije. Pri sočasni uporabi z digoksinom previdnostni ukrepi niso potrebni.

  V študijah, ki so jih izvedli s prostovoljci s sladkorno boleznijo, je sočasno jemanje peroralnega moksifloksacina in glibenklamida povzročilo zmanjšanje največjih koncentracij glibenklamida v plazmi za približno 21 %. Kombinacija glibenklamida in moksifloksacina bi teoretično lahko povzročila blago in prehodno hiperglikemijo. Vendar pa opažene farmakokinetične spremembe pri glibenklamidu niso povzročile sprememb farmakodinamičnih parametrov (krvni sladkor, inzulin). Med moksifloksacinom in glibenklamidom zato niso opazili klinično pomembnih interakcij.

  Spremembe internacionalno normaliziranega razmerja (INR)

  Pri bolnikih, ki so prejemali protibakterijska zdravila, še posebej fluorokinolone, makrolide, tetracikline, kotrimoksazol in nekatere cefalosporine, so poročali o velikem številu primerov povečanja aktivnosti peroralnih antikoagulantov. Zdi se, da so okužbe in vnetna stanja, starost in splošno stanje bolnika dejavniki tveganja. V teh okoliščinah je težko ovrednotiti, ali je motnjo internacionalno normaliziranega razmerja (INR) povzročila okužba ali zdravljenje. Previdnostni ukrep je pogostejše spremljanje INR. Če je potrebno, je treba odmerek peroralnega antikoagulanta ustrezno prilagoditi.

  Klinične študije so pokazale, da pri sočasni uporabi moksifloksacina in ranitidina, probenecida, peroralnih kontraceptivov, kalcijevih nadomestkov, parenteralno vnesenega morfina, teofilina, ciklosporina ali itrakonazola ni interakcij.

  Študije in vitro s človeškimi encimi citokroma P450 so potrdile te izsledke. Ob upoštevanju teh rezultatov presnovna interakcija z encimi citokroma P450 ni verjetna.

  Interakcije s hrano

  Moksifloksacin nima klinično pomembnih interakcij s hrano, vključno z mlečnimi izdelki.

Nosečnost

Varnosti moksifloksacina med nosečnostjo pri ljudeh niso ovrednotili. Študije na živalih so pokazale toksični vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Morebitno tveganje za človeka ni znano. Zaradi z eksperimenti dokazanega tveganja, da fluorokinoloni povzročajo poškodbe hrustanca nosilnih sklepov pri še nerazvitih živalih in zaradi reverzibilnih poškodb sklepov, o katerih so poročali pri otrocih, ki so prejemali nekatere fluorokinolone, se moksifloksacina ne sme uporabljati pri nosečnicah (glejte poglavje 4.3).

Dojenje

Podatkov o uporabi pri doječih ženskah ni na voljo. Predklinični podatki kažejo, da se majhne količine moksifloksacina izločajo v mleko. Zaradi pomanjkanja podatkov pri ljudeh in zaradi eksperimentalno dokazanega tveganja, da fluorokinoloni povzročajo poškodbe hrustanca nosilnih sklepov pri še nerazvitih živalih, je dojenje med zdravljenjem z moksifloksacinom kontraindicirano (glejte poglavje 4.3).

Plodnost

Študije na živalih ne kažejo vpliva na plodnost (glejte poglavje 5.3).

Študij o vplivu moksifloksacina na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Vendar pa fluorokinoloni, vključno z moksifloksacinom, lahko povzročijo poslabšanje sposobnosti bolnika za vožnjo ali upravljanje strojev zaradi vpliva na osrednji živčni sistem (npr. omotica, akutna, prehodna izguba vida; glejte poglavje 4.8) ali nenadne in kratkotrajne izgube zavesti (sinkopa; glejte poglavje 4.8). Bolnikom je treba svetovati, naj pred vožnjo in upravljanjem strojev preverijo, kako se odzivajo na moksifloksacin.

Neželeni učinki na osnovi vseh kliničnih preskušanj in poročil iz obdobja trženja z moksifloksacinom 400 mg (peroralno in sekvenčno zdravljenje), razvrščeni po pogostnosti, so navedeni spodaj.

Razen navzee in driske so vse neželene učinke opazili z manj kot 3-odstotno pogostnostjo. V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Pogostnosti so opredeljene kot:

- pogosti (≥ 1/100 do < 1/10),

- občasni (≥ 1/1000 do < 1/100),

- redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000),

- zelo redki (< 1/10 000),

- neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

*V povezavi z uporabo kinolonov ali fluorokinolonov, v nekaterih primerih neodvisno od obstoječih dejavnikov tveganja, so poročali o zelo redkih primerih dolgotrajnih (več mesecev ali let trajajočih), onesposabljajočih in potencialno ireverzibilnih resnih neželenih učinkih zdravila, ki so vplivali na različne organske sisteme in čutila, včasih na več hkrati (vključno z učinki, kot so tendinitis, ruptura kite, artralgija, bolečine v okončinah, težave pri hoji, nevropatije, povezane s parestezijo in nevralgijo, utrujenost, psihiatrični simptomi [vključno z motnjami spanja, anksioznostjo, paničnimi napadi, depresijo in samomorilnimi mislimi], motnje spomina in koncentracije ter okvare sluha, vida, okusa in vonja) (glejte poglavje 4.4).

** Pri bolnikih, ki so prejemali fluorokinolone, so poročali o primerih aortne anevrizme in disekcije, ki jih včasih spremljajo zapleti v obliki rupture (vključno s smrtnim izidom), ter o primerih regurgitacije/inkompetence katere koli srčne zaklopke (glejte poglavje 4.4).

V zelo redkih primerih so po zdravljenju z drugimi fluorokinoloni poročali o naslednjih neželenih učinkih, ki bi se prav tako lahko pojavili med zdravljenjem z moksifloksacinom: povišan intrakranialni tlak (tudi cerebralni psevdotumor), hipernatriemija, hiperkalciemija, hemolitična anemija.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

tel.: +386 (0)8 2000 500

faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Ni priporočenih posebnih protiukrepov po nenamernem prevelikem odmerjanju. V primeru prevelikega odmerka je treba uvesti simptomatsko zdravljenje. Zaradi možnega podaljšanja intervala QT je treba delovanje srca spremljati z EKG-jem. Sočasna uporaba aktivnega oglja s peroralno uporabljenim moksifloksacinom v odmerku 400 mg zmanjša sistemsko razpoložljivost zdravila za več kot 80 %. Uporaba aktivnega oglja zgodaj med absorpcijo je lahko koristna za preprečevanje prekomernega povečanja sistemske izpostavljenosti moksifloksacinu v primeru prevelikega peroralnega odmerka.