Zdravilo Alendronska kislina Lek je indicirano za zdravljenje osteoporoze po menopavzi pri odraslih.

Alendronat zmanjšuje tveganje za zlom hrbtenice in kolka.

Odmerjanje

Priporočeni odmerek je ena 70 mg tableta enkrat na teden.

Optimalno trajanje zdravljenja osteoporoze z bisfosfonati ni bilo ugotovljeno. Potrebo po nadaljevanju zdravljenja je treba redno ponovno ocenjevati na podlagi koristi in možnih tveganj alendronata za vsako bolnico posebej, zlasti po petih ali več letih uporabe.

Bolnice morajo dobivati kalcijeve nadomestke in vitamin D, če ju s hrano ne dobijo dovolj (glejte poglavje 4.4).

Starejši

V kliničnih preskušanjih niso ugotovili nobenih s starostjo povezanih razlik glede učinkovitosti ali varnosti uporabe alendronata. Pri starejših bolnicah zato odmerka ni potrebno prilagajati.

Ledvična okvara

Pri bolnicah, pri katerih očistek kreatinina znaša več kot 35 ml/min, odmerka ni potrebno prilagajati. Zaradi pomanjkanja izkušenj uporaba alendronata pri bolnicah z zmanjšanim delovanjem ledvic, pri katerih očistek kreatinina znaša manj kot 35 ml/min, ni priporočljiva.

Jetrna okvara

Prilagajanje odmerka ni potrebno.

Pediatrična populacija

Zaradi nezadostnih podatkov o varnosti in učinkovitosti pri stanjih, povezanih s pediatrično osteoporozo, uporaba natrijevega alendronata ni priporočljiva pri otrocih, mlajših od 18 let (glejte tudi poglavje 5.1).

Uporabe zdravila Alendronska kislina Lek pri zdravljenju osteoporoze, ki jo povzročajo glukokortikoidi, niso preučevali.

Način uporabe

Za peroralno uporabo.

Da bi zagotovili zadostno absorpcijo alendronata

Zdravilo Alendronska kislina Lek je treba vzeti na prazen želodec, neposredno po tem, ko bolnica zjutraj vstane, samo z navadno vodo, najmanj 30 minut pred zaužitjem prvega dnevnega obroka hrane in pijače ali drugega zdravila. Druge pijače (vključno z mineralno vodo), hrana in nekatera zdravila lahko zmanjšajo absorpcijo alendronata (glejte poglavje 4.5).

Da bi pospešili prehod zdravila v želodec in na ta način zmanjšali tveganje za pojav lokalnega draženja/lokalnih neželenih učinkov in draženja požiralnika (glejte poglavje 4.4):

• Zdravilo Alendronska kislina Lek morajo bolnice vzeti zjutraj, ko vstanejo; pogoltniti ga morajo s polnim kozarcem vode (ne manj kot 200 ml).

• Tableto zdravila Alendronska kislina Lek je treba pogoltniti celo. Tablet se ne sme žvečiti, sesati, niti dopustiti, da bi se raztopile v ustih, ker obstaja nevarnost, da pride do razjed v ustih in žrelu.

• Bolnice se pred prvim dnevnim obrokom, ki ga morajo zaužiti najmanj 30 minut po tem, ko so vzele tableto, ne smejo uleči.

• Bolnice se še vsaj prvih 30 minut po tem, ko so vzele zdravilo Alendronska kislina Lek, ne smejo uleči.

• Zdravila Alendronska kislina Lek se ne sme vzeti zvečer pred spanjem ali zjutraj pred vstajanjem.

• Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• Nenormalnosti požiralnika in drugi dejavniki, ki upočasnjujejo praznjenje požiralnika, kot sta striktura ali ahalazija.

• Nezmožnost, da bi bolnice stale ali sedele v vzravnanem položaju najmanj 30 minut.

• Hipokalciemija.

Neželeni učinki v zgornjem delu prebavnega trakta

Alendronat lahko povzroči lokalno draženje sluznice v zgornjem delu prebavnega trakta. Ker obstaja nevarnost, da bi se osnovna bolezen lahko še poslabšala, je potrebna previdnost, kadar se alendronat daje bolnicam s trenutno prisotnimi težavami v zgornjem delu prebavnega trakta, kot je na primer disfagija, obolenje požiralnika, vnetje želodca, vnetje dvanajstnika ali razjede, ali v primeru, da so pred kratkim (v obdobju zadnjega leta) imele hudo obolenje prebavil, kot na primer želodčno razjedo, aktivno krvavitev iz prebavil ali kirurški poseg (z izjemo piloroplastike) v zgornjem delu prebavnega trakta (glejte poglavje 4.3). Pri bolnicah z znanim Barrett-ovim požiralnikom se zdravilo predpisuje individualno, skladno z razmerjem med koristjo in možnim tveganjem.

Pri bolnicah, ki so se zdravile z alendronatom, so poročali o neželenih učinkih povezanih s požiralnikom (včasih so bili ti hudi in so zahtevali zdravljenje v bolnišnici), kot je na primer ezofagitis, razjede požiralnika ali erozije požiralnika, ki so v redkih primerih povzročile strikturo požiralnika. Zato mora biti zdravnik pozoren na kakršne koli znake in simptome, ki nakazujejo možne spremembe požiralnika. Bolnicam je treba naročiti, da z jemanjem alendronata prenehajo in poiščejo zdravniško pomoč, če se pojavijo znaki draženja požiralnika, kot so disfagija, bolečine pri požiranju, bolečine za prsnico, pojav zgage ali njeno poslabšanje.

Domneva se, da je tveganje za pojav resnih neželenih učinkov v požiralniku večje pri bolnicah, ki alendronata ne jemljejo pravilno, in/ali pri tistih, ki z jemanjem alendronata nadaljujejo še po pojavu simptomov, ki kažejo na draženje požiralnika. Zelo pomembno je, da bolnice dobijo vse podatke in da razumejo vse, kar je povezano z jemanjem zdravila (glejte poglavje 4.2). Bolnice je treba seznaniti, da neupoštevanje teh navodil lahko poveča tveganje nastanka težav s požiralnikom.

Kljub temu, da v obsežnih kliničnih raziskavah niso ugotovili nobenega povečanega tveganja, pa so se pojavljala poročila (ko je zdravilo že bilo na tržišču) o redkih primerih razjed na želodcu in dvanajstniku, pri čemer so bili nekateri primeri resni in z zapleti.

Osteonekroza čeljusti

Pri bolnicah z rakom, pri katerih so uporabljali načine zdravljenja, ki so primarno vključevali intravensko dane bisfosfonate, so poročali o pojavu osteonekroze čeljusti, kar je bilo večinoma povezano z izdrtjem zoba in/ali lokalno okužbo (vključno z osteomielitisom).

Mnoge izmed teh bolnic so prejemale kemoterapijo in kortikosteroide. O osteonekrozi čeljusti so poročali tudi pri bolnicah z osteoporozo, ki so peroralno jemale bisfosfonate.

Pri ocenjevanju tveganja za razvoj osteonekroze čeljustnice pri posamezni bolnici je treba upoštevati naslednje dejavnike tveganja:

• jakost difosfonata (največja za zolendronsko kislino), pot uporabe (glejte zgoraj) in kumulativni odmerek;

• rak, kemoterapija, radioterapija, kortikosteroidi, inhibitorji angiogeneze, kajenje;

• bolezen zob v anamnezi, slaba ustna higiena, periodontalna bolezen, invazivni zobozdravstveni postopki in slabo prilegajoča se zobna proteza.

  Pri bolnicah s slabim zobozdravstvenim stanjem, je pred začetkom zdravljenja s peroralnimi bisfosfonati treba izvesti pregled zobovja z ustreznimi preventivnimi posegi na zobeh.

  Če je le mogoče, se morajo bolnice med zdravljenjem izogibati invazivnim posegom na zobovju. Pri bolnicah, pri katerih pride med zdravljenjem z bisfosfonati do pojava osteonekroze čeljusti, lahko kirurški poseg na zobeh poslabša stanje. Za bolnice, pri

  katerih so potrebni posegi na zobovju, ni na razpolago nobenih podatkov, ki bi nakazovali, da prenehanje zdravljenja z bisfosfonatom zmanjšuje tveganje za pojav osteonekroze čeljusti.

  Pri načrtovanju zdravljenja za vsako posamezno bolnico mora biti odločilna klinična presoja zdravnika, ki bolnico zdravi, temeljiti pa mora na oceni razmerja med koristjo in tveganjem pri vsaki posamezni bolnici posebej.

  Med zdravljenjem z difosfonati je treba vse bolnice spodbujati, da vzdržujejo dobro ustno higieno, redno hodijo na zobozdravstvene preglede in poročajo o kakršnih koli simptomih v ustih, kot so majanje zob, bolečina ali oteklina.

  Osteonekroza zunanjega slušnega kanala

  Pri zdravljenju z bisfosfonati so poročali o osteonekrozi zunanjega slušnega kanala, večinoma pri dolgoročnem zdravljenju. Med možne dejavnike tveganja za osteonekrozo zunanjega slušnega kanala spadajo uporaba steroidov in kemoterapija in/ali lokalni dejavniki tveganja, kot sta okužba in poškodba. Možnost osteonekroze zunanjega slušnega kanala je treba upoštevati pri bolnicah, ki prejemajo bisfosfonate in pri katerih se pojavljajo simptomi bolezni ušesa, vključno s kroničnimi vnetji ušesa.

  Skeletnomišične bolečine

  Pri bolnicah, ki so jemale bisfosfonate, so poročali o bolečinah v kosteh, sklepih in/ali mišicah. V izkušnjah, pridobljenih z zdravilom po njegovem prihodu na tržišče, so bili ti simptomi le redko hudi in/ali taki, da bi bolnico onesposobili (glejte poglavje 4.8). Čas začetka pojavljanja simptomov se je gibal od prvega dne do več mesecev po začetku zdravljenja. Pri večini bolnic je prišlo do olajšanja simptomov po prenehanju zdravljenja. Do ponovitve simptomov je prišlo, ko so bile bolnice ponovno izpostavljene istemu zdravilu ali drugemu difosfonatu.

  Netipični zlomi stegnenice

  Pri zdravljenju z difosfonati so poročali o netipičnih subtrohanternih zlomih in zlomih diafize stegnenice, predvsem pri bolnicah, ki so se za osteoporozo zdravile dlje časa. Prečni ali kratki poševni zlomi se lahko pojavijo kjerkoli vzdolž stegnenice, od tik pod malim trohanterjem do tik nad suprakondilarnim odrastkom. Do teh zlomov lahko pride po minimalni poškodbi ali celo ob odsotnosti poškodbe in nekatere bolnice občutijo bolečino v stegnih ali predelu dimelj, ki je pogosto povezana z značilnostmi stresnega zloma in se pojavi tedne ali mesece pred popolnim zlomom stegnenice. Zlomi so pogosto obojestranski; zato moramo pri bolnicah, ki se zdravijo z difosfonati in imajo zlom stegnenice, pregledati tudi drugo stegnenico. Poročali so tudi o nezadostnem celjenju teh zlomov. Pri bolnicah s sumom na atipični zlom stegnenice je treba razmisliti o prenehanju zdravljenja z difosfonati in pri tem upoštevati oceno razmerja koristi in tveganj za vsako bolnico posebej.

  Bolnice je treba opozoriti, naj med zdravljenjem z difosfonati zdravniku poročajo o kakršni koli bolečini v predelu stegen, kolkov ali dimelj, pri vsaki bolnici s takšnimi simptomi pa je treba preveriti morebitno prisotnost nepopolnega zloma stegnenice.

  Kožne reakcije

  V obdobju trženja so redko poročali o hudih kožnih reakcijah, vključno s Stevens- Johnsonovim sindromom in toksično epidermalno nekrolizo.

  Izpuščeni odmerek

  Bolnice je treba seznaniti, da pozabljen odmerek zdravila Alendronska kislina Lek lahko vzamejo naslednje jutro po tem, ko se spomnijo. Bolnice ne smejo vzeti dveh tablet v

  istem dnevu, ampak morajo zdravljenje nadaljevati tako, da vzamejo eno tableto enkrat tedensko, na prvotno izbrani dan.

  Ledvična okvara

  Uporaba alendronata ni priporočljiva pri bolnicah z zmanjšanim delovanjem ledvic, če očistek kreatinina znaša manj kot 35 ml/min (glejte poglavje 4.2).

  Kosti in presnova mineralov

  Poleg pomanjkanja estrogena in staranja je potrebno upoštevati tudi druge vzroke za osteoporozo.

  Pred začetkom zdravljenja z alendronatom je treba odpraviti hipokalciemijo (glejte poglavje 4.3). Pred začetkom zdravljenja z alendronatom je treba učinkovito zdraviti tudi druge motnje presnove mineralov (npr. pomanjkanje vitamina D in hipoparatiroidizem). Pri bolnicah s temi obolenji je med zdravljenjem z alendronatom treba spremljati ravni kalcija v serumu in pojav simptomov hipokalciemije.

  Zaradi ugodnih vplivov alendronata na povečevanje kostne mase lahko pride do manjšega in asimptomatskega zmanjšanja koncentracije kalcija in fosfatov v serumu, zlasti pri bolnicah, ki jemljejo glukokortikoide in imajo lahko zmanjšano absorpcijo kalcija. Kljub temu pa so poročali o redkih primerih simptomatske hipokalciemije, ki je bila občasno

  huda in se je pogosteje pojavila pri bolnicah z določenimi stanji predispozicije (npr. hipoparatiroidizmom, primanjkljajem vitamina D in malabsorpcijo kalcija).

  Zato je pri bolnicah, ki se zdravijo z glukokortikoidi, še posebej pomembno zagotoviti zadosten vnos kalcija in vitamina D.

  Zdravilo Alendronska kislina Lek vsebuje natrij

  To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol natrija (23 mg) na filmsko obloženo tabelo, kar v bistvu pomeni 'brez natrija'.

Ob sočasnem jemanju je precej verjetno, da bodo hrana in pijače (vključno z mineralno vodo), kalcijevi dodatki, antacidi in nekatera peroralna zdravila, vplivali(a) na absorpcijo alendronata. Zato morajo bolnice po zaužitju alendronata počakati najmanj 30 minut in šele nato lahko vzamejo katero koli drugo peroralno zdravilo (glejte poglavje 4.2).

Ni pričakovati drugih klinično pomembnih medsebojnih delovanj. V kliničnih raziskavah je več bolnic prejemalo estrogen (intravaginalno, transdermalno ali peroralno) sočasno z alendronatom. Niso opazili nobenih neželenih učinkov, ki bi jih lahko pripisali sočasnemu zdravljenju s temi zdravili.

Ker je uporaba NSAID (nesteroidnih protivnetnih učinkovin) povezana z draženjem prebavil, je pri sočasni uporabi z alendronatom potrebna previdnost.

Čeprav posebne raziskave o medsebojnem delovanju niso bile opravljene, pa so v kliničnih raziskavah bolnice alendronat prejemale skupaj s številnimi drugimi zdravili, ki se pogosto predpisujejo, pri tem pa niso ugotovili klinično neugodnih medsebojnih delovanj.

Nosečnost

Podatkov o uporabi alendronata pri nosečnicah ni oziroma so omejeni. Študije na živalih so pokazale vpliv na sposobnost razmnoževanja.

Alendronat, ki so ga dajali brejim podganam, je povzročil distocijo, povezano s hipokalciemijo (glejte poglavje 5.3). Alendronata se med nosečnostjo ne sme uporabljati.

Dojenje

Ni znano, ali se alendronat/presnovki izločajo v materino mleko. Tveganja za dojenega novorojenca/otroka ne moremo izključiti. Alendronata se med dojenjem ne sme uporabljati.

Plodnost

Bisfosfonati se vgradijo v kostni matriks, iz katerega se nato postopoma sproščajo v obdobju nekaj let. Količina bisfosfonata, vgrajenega v kostnino odraslega, in zato tudi količina, ki je na voljo za sprostitev nazaj v sistemsko cirkulacijo, sta neposredno odvisni od odmerka in časa uporabe bisfosfonatov (glejte poglavje 5.2). Podatkov o tveganju za človeški plod ni. Vendar pa obstaja teoretično tveganje za poškodbo ploda, predvsem njegovega skeleta, če ženska zanosi po končanem zdravljenju z bisfosfonati. Vpliva spremenljivk, kot so čas od prenehanja zdravljenja z bisfosfonati do zanositve, uporaba določenega bisfosfonata ter način uporabe (intravenska oz. peroralna) na tveganje, niso preučevali.

Alendronat nima neposrednega vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanje s stroji. Vseeno pa lahko nekatere neželene reakcije, o katerih so poročali pri uporabi alendronata, pri nekaterih bolnicah vplivajo na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Odziv posameznikov na uporabo alendronata se lahko razlikuje (glejte poglavje 4.8).

Povzetek varnostnega profila

V enoletni raziskavi pri ženskah po menopavzi, ki so imele osteoporozo, so bile splošne varnostne značilnosti tablet alendronata, ki so jih bolnice jemale enkrat tedensko (n = 519), podobne varnostnim značilnostim pri jemanju 10 mg alendronata dnevno (n = 370).

V dveh skoraj enako zasnovanih triletnih raziskavah pri ženskah po menopavzi (10 mg alendronata: n = 196; placebo: n = 397) so bile splošne varnostne značilnosti alendronata 10 mg in placeba podobne.

Neželeni učinki, za katere so raziskovalci poročali, da je možna, verjetna oziroma nedvomna povezava z jemanjem zdravila, so navedeni spodaj v primeru, da je bila pri tem pogostnost pojavljanja pri kateri koli izmed zdravljenih skupin v enoletni raziskavi ≥ 1%, oziroma pogostnost pojavljanja ≥ 1% pri bolnicah, zdravljenih z 10 mg alendronata dnevno, in hkrati pogosteje kot pri bolnicah, ki so prejemale placebo v tri letni študiji:

V kliničnih preskušanjih in/ali po začetku trženja zdravila so poročali tudi o naslednjih neželenih učinkih:

Pogostnosti so definirane kot: Zelo pogosti: (≥ 1/10) Pogosti: (≥ 1/100 do < 1/10)

Občasni:( ≥ 1/1.000 do < 1/100) Redki: (≥ 1/10.000 do < 1/1.000) Zelo redki: (< 1/10.000)

Bolezni imunskega sistema

Redki: preobčutljivostne reakcije, vključno s koprivnico in angioedemom

Presnovne in prehranske motnje

Redki: simptomatska hipokalciemija, pogosto v povezavi s predisponirajočimi stanji^§

Bolezni živčevja

Pogosti: glavobol, omotica^†

Občasni: disgevzija^†

Očesne bolezni

Občasni: Vnetje oči (vnetje uvee (uveitis), vnetje beločnice (skleritis), vnetje episklere (episkleritis))

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

Pogosti: vrtoglavica^†

Zelo redki: osteonekroza zunanjega slušnega kanala (neželeni učinek skupine bisfosfonatov)

Bolezni prebavil

Pogosti: bolečine v trebuhu, dispepsija, zaprtje, driska, flatulenca, razjede v požiralniku*, disfagija*, napet trebuh, gastroezofagealni refluks

Občasni: slabost, bruhanje, gastritis, vnetje požiralnika*, erozije požiralnika*, melena^†Redki: striktura požiralnika*, razjede v požiralniku in v ustih*, PUK (perforacije, ulkus, krvavitev) v zgornjem delu prebavnega trakta^§

Bolezni kože in podkožja Pogosti: alopecija^†, srbenje^† Občasni: kožni izpuščaj, eritem

Redki: kožni izpuščaji s preobčutljivostjo za svetlobo, hude kožne reakcije, vključno s Stevens–Johnsonovim sindromom in toksično epidermalno nekrolizo^‡

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Zelo pogosti: mišično-skeletne bolečine (v kosteh, mišicah in sklepih), ki so včasih hude^†§

Občasni: otekanje sklepov^†

Redki: osteonekroza čeljustnice^‡, atipični subtrohanterni zlomi in zlomi diafize stegnenice

(neželeni učinek skupine difosfonatov)^⊥

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Pogosti: astenija^†, periferni edem^†

Občasni: prehodni simptomi kot pri akutnem odzivu (bolečine v mišicah, oslabelost in redko vročina), navadno so povezani z začetkom zdravljenja^†

§ Glejte poglavje 4.4

† Pogostnost je bila v kliničnih preskušanjih podobna pri skupini, ki je jemala zdravilo in tisti, ki je jemala placebo.

* Glejte poglavji 4.4

‡ Ta neželeni učinek je bil ugotovljen pri spremljanju varnosti v obdobju trženja. Skupina pogostnosti – redki je bila ocenjena na podlagi primernih kliničnih preskušanj.

⊥ Ugotovljen v obdobju trženja zdravila.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi

Pri peroralnem prevelikem odmerjanju lahko pride do hipokalciemije, hiposfatemije in neželenih učinkov v zgornjem delu prebavil, kot so na primer želodčne težave, zgaga, vnetje požiralnika, gastritis ali razjeda.

Obvladovanje

Na voljo ni nobenih posebnih podatkov o zdravljenju pri prevelikem odmerjanju alendronata. Treba je dajati mleko ali antacide, da bi prišlo do vezave alendronata. Zaradi nevarnosti draženja požiralnika ni dovoljeno izzvati bruhanja, bolnica pa mora ostati v vzravnanem položaju.