Nadomestno zdravljenje odraslih in otrok, ki imajo katerega od sindromov primarne imunske pomanjkljivosti, kot so:

• prirojena agamaglobulinemija in hipogamaglobulinemija,

• splošna spremenljiva imunska pomanjkljivost,

• huda kombinirana imunska pomanjkljivost,

• pomanjkanje posameznih podrazredov IgG s ponavljajočimi se okužbami.

  Nadomestno zdravljenje pri bolnikih z mielomom ali kronično limfatično levkemijo s hudo sekundarno hipogamaglobulinemijo in ponavljajočimi se okužbami.

Odmerjanje Nadomestno zdravljenje

Zdravljenje je treba uvesti in spremljati pod nadzorom zdravnika, izkušenega v zdravljenju imunskih pomanjkljivosti.

Odmerek boste morda morali individualno prilagoditi vsakemu bolniku na osnovi farmakokinetičnega in kliničnega odziva. Spodaj navedene sheme odmerjanja so podane kot smernice.

Odmerek zdravila prilagodite tako, da boste vzdrževali približno koncentracijo IgG v krvi najmanj 4-6 g/l.

S shemo odmerjanja po subkutani poti morate doseči stabilno koncentracijo IgG (izmerjeno pred naslednjo infuzijo). Morda bo potreben udarni odmerek najmanj 0,2 do 0,5 g/kg (0,1 do 0,15 g/kg telesne mase za posamezen dan), ki ga bolniku dajte v teku enega tedna. Ko dosežete ravnovesne koncentracije IgG, bolniku dajajte vzdrževalne odmerke v takšnih časovnih presledkih, da boste dosegli kumulativni mesečni odmerek razreda velikosti od 0,4 do 0,8 g/kg.

Za prilagoditev odmerka in časovnih presledkov med odmerki merite najmanjše koncentracije zdravila.

Subkutano injiciranje je način izbire za uporabo zdravila SUBCUVIA.

Zdravilo SUBCUVIA lahko injicirate tudi intramuskularno. V teh primerih kumulativni mesečni odmerek razdelite v tedenske ali dvotedenske odmerke, da boste ohranili majhen injicirani volumen. Za dodatno zmanjšanje nelagodja bolnika lahko posamezne odmerke vbrizgate na različnih anatomskih mestih.

Način uporabe

Humani polispecifični imunoglobulin se daje subkutano ali intramuskularno.

Zdravilo SUBCUVIA uporabljajte subkutano. V izjemnih primerih, ko subkutana uporaba ni mogoča, lahko zdravilo SUBCUVIA dajete intramuskularno.

Subkutano infundiranje pri zdravljenju doma naj uvede zdravnik, ki je izkušen v usmerjanju bolnikov pri zdravljenju doma. Bolnika poučite o uporabi pripomočka za injiciranje, tehnikah

infundiranja, vodenju dnevnika zdravljenja ter prepoznavanju hudih neželenih učinkov in ukrepih v takšnih primerih.

Priporočena začetna hitrost infundiranja je 10 ml/h na črpalko.

Pri vsaki naslednji infuziji lahko hitrost infundiranja povečate za 1 ml/h na črpalko. Največja priporočena hitrost je 20 ml/h na črpalko in sočasno lahko uporabite več kot eno črpalko. Mesto infundiranja zamenjajte na vsakih 5 do 15 ml.

Intramuskularno injekcijo mora bolniku dati zdravnik ali medicinska sestra.

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov. Zdravila SUBCUVIA ne smete dajati intravaskularno.

Zdravila SUBCUVIA ne smete dajati intramuskularno v primeru hude trombocitopenije in drugih

motenj hemostaze.

Če zdravilo SUBCUVIA nenamerno injicirate v žilo, se lahko pri bolniku razvije šok, zato morate skrbno preprečiti injiciranje zdravila SUBCUVIA v žilo.

Priporočena hitrost infundiranja je navedena v poglavju 4.2. Upoštevati morate predpisani način uporabe. Bolnike natančno spremljajte in skrbno opazujte, da boste ugotovili morebitne neželene učinke v času infundiranja.

Bolnike, ki se zdravijo sami doma, in/ali njihove skrbnike morate poučiti o tem, kako spoznati zgodnje znake hipotenzivne reakcije, ki lahko nastopi v redkih primerih. Pri sumu na alergijsko ali

anafilaktično reakcijo je potrebna takojšnja ustavitev injiciranja zdravila, če pa nastopi huda anafilaktoidna reakcija, je treba uvesti standardno medicinsko zdravljenje, zato mora bolnik ali njegov skrbnik nemudoma poklicati zdravnika.

Določeni neželeni učinki so lahko pogostejši pri bolnikih, ki prvič prejemajo humani polispecifični imunoglobulin, v redkih primerih, ko bolnik preide z drugega zdravila s humanim polispecifičnim imunoglobulinom na zdravilo SUBCUVIA ter če je bilo zdravljenje prekinjeno za več kot osem tednov.

Prave preobčutljivostne reakcije so redke. Zlasti se lahko pojavijo v zelo redkih primerih pri bolnikih s pomanjkanjem IgA in protitelesi proti IgA in te bolnike morate zdraviti previdno.

V redkih primerih lahko humani polispecifični imunoglobulin povzroči zmanjšanje krvnega tlaka z anafilaktično reakcijo, celo pri bolnikih, ki so dobro prenašali predhodno zdravljenje s humanim polispecifičnim imunoglobulinom.

Možnim zapletom se lahko pogosto izognete tako, da zagotovite:

• da bolnik ni preobčutljiv za humani polispecifični imunoglobulin, in sicer tako, da zdravilo najprej injicirate počasi (glejte poglavje 4.2),

• skrbno spremljanje bolnika ves čas trajanja infuzije, da bi ugotovili morebitne simptome,

še posebej pa morate bolnike, ki še niso prejeli humanega polispecifičnega imunoglobulina, bolnike, pri katerih opravljate prehod z drugega imunoglobulina na zdravilo SUBCUVIA ali pri katerih je minilo veliko časa od prejšnje infuzije, spremljati med prvo infuzijo in v prvi uri po prvi infuziji, da bi lahko ugotovili znake morebitnih neželenih učinkov. Vse druge bolnike opazujte najmanj 20 minut po prejemu infuzije.

Pri sumu na reakcije alergijskega ali anafilaktičnega tipa morate takoj prekiniti injiciranje zdravila. Če se razvije šok, uvedite standardno medicinsko zdravljenje.

Zdravilo SUBCUVIA je izdelano iz človeške plazme.

Standardni ukrepi za preprečevanje okužb zaradi uporabe zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, so med drugim: selekcija darovalcev, presejalno testiranje posameznih enot darovane krvi in združene plazme na specifične markerje okužbe ter vključitev učinkovitih korakov za inaktivacijo in odstranitev virusov v proizvodni postopek. Kljub temu pri dajanju zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, ni mogoče popolnoma izključiti prenosa povzročiteljev nalezljivih bolezni. To se

nanaša tudi na doslej še neznane ali porajajoče se viruse in druge povzročitelje bolezni.

Navedeni postopki štejejo za učinkovite proti virusom z ovojnico, kot so HIV, HBV in HCV, njihova učinkovitost proti virusom brez ovojnice, kot sta HAV in parvovirus B19, pa je lahko omejena.

Obstajajo spodbudne klinične izkušnje o tem, da se virusi hepatitisa A in parvovirusa B19 ne prenašajo z imunoglobulini. Prav tako domnevamo, da vsebnost protiteles pomembno prispeva k varnosti pred virusi.

Zelo priporočljivo je, da vsakič, ko bolniku date zdravilo SUBCUVIA, zabeležite ime in serijo zdravila, da se ohrani povezava med bolnikom in serijo zdravila.

Motnje seroloških preiskav

Po injiciranju imunoglobulinov lahko prehodno povečanje vrednosti različnih pasivno prenesenih protiteles v bolnikovi krvi povzroči lažno pozitiven izvid seroloških preiskav.

Pasiven prenos protiteles proti eritrocitnim antigenom, npr. A, B in D, lahko moti nekatere serološke preiskave za določanje protiteles proti eritrocitom, na primer direktni antiglobulinski test (DAT, direktni Coombsov test).

Študij medsebojnega delovanja niso izvedli. Opazili so naslednje interakcije:

Živa oslabljena virusna cepiva

Dajanje imunoglobulinov lahko zmanjša učinkovitost cepiv z živimi oslabljenimi virusi, kot so cepiva proti ošpicam, rdečkam, mumpsu in noricam za najmanj 6 tednov in do 3 mesece. Po dajanju tega zdravila morajo preteči 3 meseci, preden lahko bolnika cepite z živimi oslabljenimi virusnimi cepivi.

V primeru ošpic lahko opisano zmanjšanje traja celo do enega leta, zato morate pri bolnikih, ki bodo dobili cepivo proti ošpicam, najprej preveriti količino protiteles v krvi.

Varnosti tega zdravila za uporabo v času nosečnosti pri človeku še niso ugotavljali v nadzorovanih kliničnih raziskavah in ga smete nosečnicam in doječim materam torej dajati le s previdnostjo.

Klinične izkušnje z uporabo imunoglobulinov pa kažejo, da ni pričakovati škodljivih učinkov na potek nosečnosti ali na plod ter novorojenčka.

Za informacije o okužbi s parvovirusom B19 glejte poglavje 4.4.

Študije o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso bile izvedene. Učinkov na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso opažali.

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

V redkih primerih lahko humani polispecifični imunoglobulin povzroči nenadno zmanjšanje krvnega tlaka in v posameznih primerih tudi anafilaktični šok, celo pri bolnikih, ki pri predhodnem zdravljenju niso pokazali znakov preobčutljivosti.

Občasno se lahko pojavijo neželeni učinki, kot so mrzlica, glavobol, zvišana telesna temperatura, bruhanje, alergijske reakcije, slabost, omotica, hiperhidroza, bledica, parestezije, tahikardija, artralgija, nizek krvni tlak in zmerne bolečine v ledvenem predelu hrbta.

Lokalne reakcije na mestu infuzije: otekanje, bolečnost, rdečica, zatrdlina, lokalen občutek toplote, lokalne bolečine, srbečica, modrice in izpuščaj.

V zelo redkih primerih se lahko pojavijo anafilaktične oz. anafilaktoidne reakcije npr. dispneja, tiščanje v prsih, rdečica obraza in kože, valovi vročine in urtikarija.

Neželene reakcije, navedene v tem poglavju, so bile razpoznane iz kliničnih preskušanj (IMAG-069 in IMAG-147) ter iz obdobja trženja, in sicer s subkutano aplikacijo normalnega humanega imunoglobulina.

Legenda: Pogostost neželenih učinkov temelji na naslednji lestvici: zelo pogosti (≥1/10); pogosti (≥1/100 do <1/10), občasni (≥1/1.000 do <1/100), redki (≥1/10.000 do <1/1.000), zelo redki (<1/10.000)

Glede zaščite pred prenosljivimi povzročitelji bolezni glejte poglavje 4.4.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika Center za zastrupitve

Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana

Faks: + 386 (0)1 434 76 46

e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si

Prijavljen ni bil noben primer prevelikega odmerjanja.