Tractocile 37,5 mg/5 ml koncentrat za raztopino za infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Tractocile 37,5 mg/5 ml
Zdravilo Tractocile je indicirano za odložitev iminentnega prezgodnjega poroda pri odraslih
nosečnicah z:
-
rednimi kontrakcijami maternice, ki trajajo vsaj 30 sekund, s pogostnostjo ≥ 4 na 30 minut;
-
odprtjem materničnega vratu od 1 do 3 cm (od 0 do 3 cm pri ženskah, ki še niso rodile) in stanjšanjem za ≥ 50 %;
-
gestacijsko starostjo od 24 do 33 dopolnjenih tednov;
-
normalno srčno frekvenco ploda.
Odmerjanje
Zdravljenje z zdravilom Tractocile mora uvesti in voditi zdravnik, ki ima izkušnje z zdravljenjem prezgodnjega poroda.
Zdravilo Tractocile se aplicira intravensko v treh zaporednih korakih: začetni bolusni odmerek (6,75 mg) zdravila Tractocile 6,75 mg/0,9 ml raztopina za injiciranje, ki mu takoj sledi kontinuirana visokoodmerna infuzija (polnilna infuzija 300 mikrogramov/min) zdravila Tractocile 37,5 mg/5 ml koncentrat za raztopino za infundiranje, ki traja tri ure, in nato še infuzija z manjšim odmerkom zdravila Tractocile 37,5 mg/5 ml koncentrat za raztopino za infundiranje (nadaljnja infuzija 100 mikrogramov/min), ki traja do 45 ur. Zdravljenje ne sme trajati več kot 48 ur. Skupni odmerek atosibana med celotnim ciklusom zdravljenja z zdravilom Tractocile naj ne bi presegel 330,75 mg.
Intravensko zdravljenje z začetno bolusno injekcijo zdravila Tractocile 6,75 mg/0,9 ml raztopina za injiciranje (glejte povzetek glavnih značilnosti zdravila za to zdravilo) je treba začeti čimprej po diagnozi prezgodnjega poroda. Ko je bolus injiciran, nadaljujte z infuzijo. Če se kontrakcije maternice med zdravljenjem z zdravilom Tractocile nadaljujejo, je treba razmisliti o alternativni terapiji.
V spodnji tabeli je prikazano celotno odmerjanje zdravila, ki se začne z injekcijo v obliki bolusa in
nato nadaljuje z infuzijo:
| Korak | Režim | Hitrost infundiranja | Odmerek atosibana |
| 1 | 0,9 ml intravenska injekcija v obliki | Navedba smiselno ni | 6,75 mg |
| enominutnega bolusa | potrebna | ||
| 2 | Intravenska polnilna infuzija, ki | 24 ml/uro (300 µg/min) | 54 mg |
| traja 3 ure | |||
| 3 | Nadaljnja intravenska infuzija, ki | 8 ml/uro (100 µg/min) | do 270 mg |
| traja do 45 ur |
Ponovno zdravljenje:
Če je potrebno ponovno zdravljenje z atosibanom, ga je treba zopet začeti z bolusno injekcijo zdravila Tractocile 6,75 mg/0,9 ml raztopina za injiciranje, ki ji sledi infuzija zdravila Tractocile 37,5 mg/5 ml koncentrat za raztopino za infundiranje.
Bolniki z okvaro ledvic ali jeter
Pri bolnicah z okvaro delovanja jeter ali ledvic ni izkušenj z uporabo atosibana. V primeru okvare ledvic odmerka verjetno ni treba prilagajati, saj se atosiban le v majhnem obsegu izloča z urinom. Pri bolnicah z okvaro delovanja jeter je treba atosiban uporabljati previdno.
Pediatrična populacija
Varnost in učinkovitost zdravila Tractocile pri nosečnicah, starih manj kot 18 let, nista bili dokazani.
Podatkov ni na voljo.
Način uporabe
Za navodilo glede priprave zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.
Zdravila Tractocile se ne sme uporabljati v naslednjih primerih:
-
gestacijska starost pod 24 ali nad 33 dopolnjenih tednov,
-
prezgoden razpok plodnega mehurja > 30 tednov gestacije,
-
nenormalna srčna frekvenca ploda,
-
predporodna maternična krvavitev, ki zahteva takojšen porod,
-
eklampsija ali huda preeklampsija, ki zahtevata porod,
-
intrauterino odmrtje ploda,
-
sum na intrauterino okužbo,
-
placenta praevia,
-
abruptio placentae,
-
katerokoli drugo stanje pri materi ali plodu, zaradi katerega je nadaljevanje nosečnosti tvegano,
-
preobčutljivost na učinkovino ali katerokoli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Če se atosiban uporablja pri bolnicah, pri katerih ni mogoče izključiti prezgodnjega razpoka plodnega mehurja, je treba koristi odloženega poroda pretehtati v primerjavi z možnim tveganjem za horioamnionitis.
Pri bolnicah z okvaro delovanja jeter ali ledvic ni izkušenj z uporabo atosibana. V primeru okvare ledvic odmerka verjetno ni treba prilagajati, saj se atosiban le v majhnem obsegu izloča z urinom. Pri bolnicah z okvaro delovanja jeter je treba atosiban uporabljati previdno (glejte poglavji 4.2 in 5.2).
Klinične izkušnje z uporabo atosibana pri mnogoplodnih nosečnostih ali v gestacijski starosti od 24. do 27. tedna so zaradi majhnega števila zdravljenih bolnic omejene. Koristi atosibana v teh podskupinah so zato negotove.
Ponovno zdravljenje z zdravilom Tractocile je mogoče, vendar so klinične izkušnje z večkratnimi
ponovitvami omejene (do 3 ponovitve zdravljenja) (glejte poglavje 4.2).
V primeru intrauterinega zavrtja rasti je odločitev za nadaljevanje ali ponoven začetek uporabe
zdravila Tractocile odvisna od ocene zrelosti ploda.
Med uporabo atosibana in v primeru trajnih kontrakcij maternice je treba razmisliti o nadziranju
kontrakcij in spremljanju plodovega srčnega utripa.
Atosiban bi kot antagonist oksitocina teoretično lahko povzročil atonijo maternice in poporodno krvavitev, zato je po porodu treba nadzirati izgubo krvi. Vendar med kliničnimi preskušanji niso poročali o nezadostnih kontrakcijah maternice po porodu.
Znano je, da sta mnogoplodna nosečnost in uporaba zdravil s tokolitičnim delovanjem, kot so zaviralci kalcijevih kanalčkov in beta-mimetiki, povezani z večjim tveganjem za pljučni edem. Zato je treba atosiban v primeru večplodne nosečnosti in/ali sočasne uporabe drugih zdravil s tokolitičnim delovanjem uporabljati previdno (glejte poglavje 4.8).
Verjetnost, da je atosiban vpleten v interakcije z drugimi zdravili, ki se presnavljajo z encimi citokrom P450 je majhna, saj in vitro raziskave kažejo, da atosiban ni substrat za encime citokrom P450 in ne zavira encimov citokrom P450, ki presnavljajo zdravila.
Izvedene so bile študije medsebojnega delovanja z labetalolom in betametazonom pri zdravih prostovoljkah. Klinično pomembnih interakcij med atosibanom in betametazonom ali labetalolom niso opazili.
Atosiban se sme uporabiti le, če je postavljena diagnoza prezgodnjega poroda med 24. in 33. dopolnjenim tednom gestacije. Če nosečnica še doji prejšnjega otroka, mora med zdravljenjem z zdravilom Tractocile prenehati dojiti, saj lahko izločanje oksitocina med dojenjem okrepi maternične kontrakcije in nasprotuje učinkom tokolitičnega zdravljenja.
V kliničnih preskušanjih atosibana učinkov na dojenje niso opazili. Atosiban v majhnih količinah
prehaja iz plazme v materino mleko.
Pri študijah toksičnosti na zarodek/plod niso odkrili škodljivih vplivov atosibana. Študije, ki bi ocenile vpliv na plodnost in zgodnji razvoj zarodkov, niso bile izvedene (glejte poglavje 5.3).
V kliničnih preskušanjih so bili med uporabo atosibana opisani možni neželeni učinki atosibana pri materi. Med kliničnimi preskušanji so se neželeni učinki pojavili pri 48 % vseh bolnic, ki so se zdravile z atosibanom. Opaženi neželeni učinki so bili običajno blagi. Pri materah so najpogosteje poročali o siljenju na bruhanje (14 %).
Pri novorojenčkih klinična preskušanja niso pokazala nobenih specifičnih neželenih učinkov atosibana. Neželeni učinki pri dojenčkih so bili v območju normalnih variacij in po pogostnosti primerljivi s tistimi v skupini, ki je prejemala placebo in v skupini, ki je prejemala beta-mimetik.
Pogostnost v nadaljevanju navedenih neželenih učinkov je navedena v skladu z naslednjim dogovorom: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000). V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
| Razvrstitev organskih sistemov po MedDRA | Zelo pogosti | Pogosti | Občasni | Redki |
| Bolezni imunskega sistema | alergijska reakcija | |||
| Presnovne in prehranske motnje | hiperglikemija | |||
| Psihiatrične motnje | nespečnost | |||
| Bolezni živčevja | glavobol, omotica | |||
| Srčne bolezni | tahikardija | |||
| Žilne bolezni | hipotenzija,navali vročine | |||
| Bolezni prebavil | navzea | bruhanje | ||
| Bolezni kože in podkožja | srbenje, kožniizpuščaj | |||
| Motnje reprodukcije in dojk | maternična krvavitev, atonija maternice | |||
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | reakcija na mestu injiciranja | zvišana telesna temperatura |
Izkušnje po prihodu zdravila na trg
V obdobju po prihodu zdravila na trg so poročali o respiratornih zapletih, kot so dispneja in pljučni edem, še posebej v povezavi s sočasno uporabo drugih zdravil s tokolitičnim delovanjem, kot so antagonisti kalcijevih kanalčkov in beta-mimetiki, in/ali pri ženskah z večplodno nosečnostjo.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Farmakološke lastnosti - Tractocile 37,5 mg/5 ml
Farmakoterapevtska skupina: druga ginekološka zdravila, oznaka ATC: G02CX01
Zdravilo Tractocile vsebuje atosiban (INN), sintetičen peptid ([Mpa1,D-Tyr(Et)2,Thr4,Orn8]-oksitocin), ki je kompetitivni antagonist človeškega oksitocina na receptorski ravni. Pri podganah in budrah je
dokazano, da se atosiban veže na receptorje za oksitocin, zmanjša pogostnost kontrakcij in tonus materničnega mišičja in tako zavre kontrakcije maternice. Dokazano je tudi, da se veže na receptor za vazopresin in tako zavre učinek vazopresina. Pri živalih atosiban ni imel kardiovaskularnih učinkov.
Pri prezgodnjem porodu pri človeku atosiban v priporočenem odmerjanju zavira kontrakcije maternice in maternico umiri. Sprostitev maternice se po atosibanu pojavi hitro in kontrakcije se v 10 minutah pomembno zmanjšajo, tako da je dosežena stabilna umiritev maternice (≤ 4 kontrakcije/uro) za 12 ur.
Klinična preskušanja III. faze (študije CAP-001) vključujejo podatke o 742 ženskah, pri katerih je bil diagnosticiran prezgodnji porod v obdobju od 22. do 33. tedna gestacije in so bile naključno razporejene tako, da so prejemale atosiban (odmerjanje v skladu s tem dokumentom) ali β-agonist (titracija odmerka).
Primarni opazovani dogodek: Glavno merilo učinkovitosti je bil delež žensk, ki niso rodile in v 7 dneh od začetka zdravljenja niso potrebovale alternativnega tokolitičnega zdravljenja. Podatki kažejo, da ni rodilo in v 7 dneh po začetku zdravljenja ni potrebovalo alternativnega tokolitičnega zdravljenja 59,6
% (n = 201) žensk, ki so dobivale atosiban, in 47,7 % (n = 163) žensk, ki so dobivale β-agonist (p = 0,0004). V študijah CAP-001 je bilo neuspešno zdravljenje večinoma posledica slabega prenašanja zdravila. Neuspešno zdravljenje zaradi nezadostne učinkovitosti je bilo značilno pogostejše (p = 0,0003) pri ženskah, ki so dobivale atosiban (n = 48, 14,2 %), kot pri ženskah, ki so dobivale β-agonist (n = 20, 5,8 %).
Verjetnost, da ne pride do poroda in da v 7 dneh od začetka zdravljenja niso potrebni alternativni tokolitiki, je bila v študijah CAP-001 pri ženskah, zdravljenih v obdobju od 24. do 28. tedna gestacije, pri uporabi atosibana podobna kot pri uporabi beta-mimetikov. Toda ta izsledek temelji na zelo majhnem vzorcu (n = 129 bolnic).
Sekundarni opazovani dogodki: Sekundarna merila učinkovitosti so vključevala delež žensk, ki niso rodile v 48 urah po začetku zdravljenja. Skupini, ki sta prejemali atosiban in beta-mimetik, se v tem pogledu nista razlikovali.
Povprečna (SD) gestacijska starost ob porodu je bila v obeh skupinah enaka: 35,6 (3,9) tedna v skupini z atosibanom in 35,3 (4,2) tedna v skupini z β-agonistom (p = 0,37). Delež sprejemov v neonatalno enoto za intenzivno nego je bil v obeh zdravljenih skupinah podoben (približno 30 %), prav tako trajanje bivanja in ventilacijska terapija. Povprečna (SD) porodna masa je bila v skupini z atosibanom
2.491 (813) gramov in v skupini z β-agonistom 2.461 (831) gramov (p = 0,58).
Izid za plod in mater se v skupini z atosibanom po vsem sodeč ni razlikoval od izida v skupini z
β-agonistom, toda moč kliničnih raziskav ni bila tolikšna, da bi izključila možno razliko.
Od 361 žensk, zdravljenih z atosibanom v študijah III. faze, je bilo zdravljenje ponovljeno vsaj enkrat pri 73 ženskah, vsaj dvakrat pri 8 ženskah, vsaj trikrat pa pri 2 ženskah (glejte poglavje 4.4).
Ker pri ženskah z gestacijsko starostjo manj kot 24 dopolnjenih tednov varnost in učinkovitost atosibana nista bili dokazani z nadzorovanimi randomiziranimi študijami, pri tej skupini bolnic uporaba atosibana ni priporočljiva (glejte poglavje 4.3).
V študiji, kontrolirani s placebom, je bilo v skupini s placebom 5 smrtnih primerov pri plodu/dojenčku (5/295; 1,7 %), v skupini z atosibanom pa 15 (15/288; 5,2 %), od tega dva v starosti pet in osem mesecev. Enajst od 15 smrtnih primerov v skupini z atosibanom je bilo pri nosečnostih z gestacijsko starostjo od 20 do 24 tednov, čeprav je bila porazdelitev bolnic v tej podskupini neenakomerna (19 prejemnic atosibana, 4 prejemnice placeba). Pri ženskah z gestacijsko starostjo nad 24 tednov ni bilo razlik v umrljivosti (1,7 % v skupini s placebom in 1,5 % v skupini z atosibanom).
Pri zdravih, nenosečih preiskovankah, ki so dobile infuzijo atosibana (od 10 do 300 mikrogramov/min v 12 urah), so se plazemske koncentracije v stanju dinamičnega ravnovesja povečevale sorazmerno z odmerkom.
Očistek, volumen porazdelitve in razpolovni čas niso odvisni od odmerka.
Pri ženskah s prezgodnjim porodom, ki so dobile infuzijo atosibana (300 mikrogramov/min od 6 do 12 ur), so bile plazemske koncentracije v stanju dinamičnega ravnovesja dosežene v eni uri po začetku infuzije (povprečno 442 ± 73 ng/ml, razpon od 298 do 533 ng/ml).
Po koncu infundiranja je koncentracija v plazmi hitro upadla z začetnim razpolovnim časom (tα) 0,21
± 0,01 ure in s končnim razpolovnim časom (tβ) 1,7 ± 0,3 ure. Srednja vrednost očistka je bila 41,8 ±
8,2 litrov/uro, srednja vrednost volumna porazdelitve pa 18,3 ± 6,8 litrov.
Pri nosečnicah se od 46 do 48 % atosibana veže na beljakovine v plazmi. Ni znano, ali se prosti delež v maternalnem in fetalnem razdelku bistveno razlikuje. Atosiban se ne porazdeli v eritrocite.
Atosiban prehaja skozi placento. Po infuziji 300 mikrogramov/min zdravim nosečnicam ob roku je
bilo razmerje med koncentracijo atosibana pri plodu in materi 0,12.
V plazmi in urinu preiskovank so ugotovili dva presnovka. Razmerje med koncentracijo glavnega presnovka M1 (des-(Orn8, Gly-NH29)-[Mpa1, D-Tyr(Et)2, Thr4]-oksitocin) in atosibana v plazmi je bilo po dveh urah 1,4 in na koncu infundiranja 2,8. Ni znano, ali se M1 kopiči v tkivih. Atosiban se v urinu pojavi le v majhni količini; njegova koncentracija v urinu je približno 50-krat manjša od koncentracije M1. Delež v blatu izločenega atosibana ni znan. Glavni presnovek M1 je pri in vitro zaviranju z oksitocinom povzročene kontrakcije maternice približno 10-krat manj učinkovit od atosibana.
Presnovek M1 se izloča z materinim mlekom (glejte poglavje 4.6).
Pri bolnicah z okvaro delovanja jeter ali ledvic ni izkušenj z uporabo atosibana. V primeru okvare ledvic odmerka verjetno ni treba prilagajati, saj se atosiban le v majhnem obsegu izloča z urinom. Pri bolnicah z okvaro delovanja jeter je treba atosiban uporabljati previdno (glejte poglavji 4.2 in 4.4).
Verjetnost, da bi atosiban pri človeku zaviral izoencime jetrnega citokroma P450, je majhna (glejte poglavje 4.5).
Farmacevtski podatki - Tractocile 37,5 mg/5 ml
Zaradi pomanjkanja študij kompatibilnosti zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili, razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
4 leta
Zdravilo je treba razredčiti takoj po odprtju viale. Razredčeno raztopino za intravensko aplikacijo je
treba uporabiti v 24 urah po pripravi.
Shranjujte v hladilniku (2 °C – 8 °C).
Shranjujte v originalni ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Za pogoje shranjevanja po prvem odprtju zdravila glejte poglavje 6.3.
Ena viala s koncentratom za raztopino za infundiranje vsebuje 5 ml raztopine, kar ustreza 37,5 mg atosibana.
Viala iz brezbarvnega, prozornega borosilikatnega stekla (tipa I), zaprta s sivim, silikoniziranim brombutilnim gumijastim zamaškom (tipa I) in »flip-off« zaporko iz polipropilena in aluminija.
Viale je treba pred uporabo pregledati, da ne vsebujejo delcev oziroma, da vsebina ni spremenila barve.
Priprava raztopine za intravensko infundiranje:
Za pripravo intravenske infuzije, ki sledi bolusnemu odmerku, je treba zdravilo Tractocile 37,5 mg/5 ml koncentrat za raztopino za infundiranje razredčiti z eno od naslednjih raztopin:
-
0,9-odstotno (9 mg/ml) raztopino natrijevega klorida,
-
raztopino Ringerjevega laktata,
-
5-odstotno (w/v) raztopino glukoze.
Iz 100 ml infuzijske vrečke izvlecite 10 ml raztopine in jo zavrzite. Nadomestite jo z 10 ml zdravila Tractocile 37,5 mg/5 ml koncentrat za raztopino za infundiranje, ki jih dobite iz dveh 5 ml vial, tako da bo končna koncentracija 75 mg atosibana v 100 ml.
Zdravilo, pripravljeno za uporabo, je bistra, brezbarvna raztopina brez delcev.
Polnilna infuzija se aplicira z infundiranjem tako pripravljene raztopine s hitrostjo 24 ml/uro (tj. 18 mg/uro) v 3 urah pod ustreznim zdravniškim nadzorom na porodnem oddelku. Po 3 urah je treba hitrost infundiranja zmanjšati na 8 ml/uro.
Na enak način, kot je opisan zgoraj, pripravite novo 100 ml vrečko, da se bo infuzija lahko
nadaljevala.
Če uporabite infuzijsko vrečko z drugačnim volumnom, morate potrebne količine ustrezno
preračunati.
Za natančno odmerjanje je priporočljivo uporabiti pripomoček za kontrolirano infundiranje, tako da je hitrost mogoče prilagajati v kapljicah na minuto. Intravenska mikrokapalna komora lahko zagotavlja
ustrezen razpon hitrosti infundiranja v priporočenih odmernih mejah za infundiranje zdravila Tractocile.
Če je sočasno treba intravensko aplicirati tudi druga zdravila, je mogoče uporabiti isto intravensko kanilo ali pa intravensko aplikacijo opraviti na drugem mestu. To omogoča stalen neodvisen nadzor nad hitrostjo infundiranja.