Sevredol 20 mg filmsko obložene tablete

Zdravilo Sevredol je indicirano za lajšanje hudih bolečin.

Odmerjanje

Odmerek zdravila Sevredol moramo prilagoditi jakosti bolečine in občutljivosti posameznega bolnika (uporaba v preteklosti).

Spodnja preglednica prikazuje priporočeno odmerjanje za otroke in odrasle, ki temelji na enkratnem odmerku od 0,2 mg do 0,3 mg morfinijevega hemisulfat 2,5-hidrat na kg telesne mase.

Odmerek (enkratni in celodnevni) se viša do želenega učinka.

Sevredol 10 mg

Sevredol 20 mg

Po potrebi se lahko enkratni odmerek ponovno vzame po 4-6 urah.

Največji dnevni odmerek ne sme preseči 4-kratne do 6-kratne količine enkratnega odmerka.

Če so potrebni višji odmerki, je treba razmisliti o uporabi druge učinkovine ustrezne jakosti, lahko kot alternativa ali pa kot dopolnilo zdravilu Sevredol 10 mg in Sevredol 20 mg.

Jetrna ali ledvična okvara

Pri bolnikih z jetrno ali ledvično okvaro in v primeru suma na upočasnjen prehod skozi prebavni trakt, je treba zdravilo Sevredol odmerjati še posebej previdno.

Starejši bolniki

Starejši bolniki (75 let in več) in bolniki v splošno slabi fizični kondiciji se lahko na morfin odzovejo bolj občutljivo. Pri prilagajanju odmerka je zato potrebna večja pozornost in/ali daljši interval med posameznimi odmerki. Po potrebi lahko preidemo na nižjo jakost zdravila Sevredol.

Posebna navodila za prilagajanje odmerka

Pri prvem prilagajanju odmerka se lahko uporabi farmacevtske oblike z nižjo vsebnostjo učinkovine, če je mogoče tudi kot dopolnilo k zdravljenju s tabletami s podaljšanim sproščanjem.

Odmerjanje moramo prilagoditi vsakemu posamezniku posebej. V splošnem velja, da je treba dajati najmanjši možen odmerek, ki že ima terapevtski analgetični učinek.

Pri zdravljenju kronične bolečine mora odmerjanje potekati po določenem urniku.

Pri bolnikih, ki so imeli dodatno obliko zdravljenja za odpravo bolečine (npr. operacija, blokada pleksusa), je treba odmerek po posegu ponovno prilagoditi.

Način uporabe in trajanje zdravljenja

Filmsko obložene tablete mora bolnik pogoltniti (vzeti peroralno/zaužiti) z dovolj tekočine. Tablet ne sme žvečiti, prelomi jih lahko le na mestu zareze na dve enaki polovici, da se zagotovi željen odmerek. Lahko jih vzame s hrano ali brez.

Trajanje zdravljenja

Zdravnik glede na bolečino določi trajanje zdravljenja.

Zdravila Sevredol se ne sme nikoli jemati dalj časa, kot je potrebno. Če je zaradi vrste in resnosti bolezni potrebno daljše zdravljenje, je treba skrbno in v rednih, kratkih intervalih izvajati kontrolo (po potrebi tudi vmesne prekinitve zdravljenja), s katero se ugotovi ali in v kolikšni meri je klinična potreba po zdravilu še prisotna. Po potrebi je treba preiti na ustreznejšo farmacevtsko obliko (tablete s podaljšanim sproščanjem). Pri kronični bolečini se je pri odmerjanju priporočljivo držati točno določenega urnika.

Prekinitev zdravljenja

Ob nenadni prekinitvi dajanja opioidov se lahko sproži odtegnitveni sindrom. Zato je treba pred prekinitvijo odmerek zniževati postopoma.

• preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1

• paralitični ileus

• akutni abdomen

• sočasna uporaba z zaviralci monoaminooksidaze (MAO) in najmanj 14 dni po zadnjem odmerku zaviralca MAO

Zdravilo dajemo previdno in po potrebi zmanjšamo odmerek pri bolnikih:

• ki so odvisni od opioidov

• ki imajo motnje zavesti

• s prisotno okvaro centra za dihanje in zmanjšano dihalno funkcijo; v določenih primerih se je potrebno uporabi zdravila popolnoma izogniti

• s hudim cor pulmonale

• s hudo kronično obstruktivno pljučno boleznijo

• s povišanim intrakranialnim tlakom in pri katerih se ne izvaja mehanično umetno dihanje

• s hipotenzijo s hipovolemijo

• s hiperplazijo prostate, pri katerih prihaja do zastoja urina (tveganje za rupturo mehurja zaradi retence urina)

• s stenozo urinarnega trakta ali kolikami

• z boleznimi žolčevoda

• z obstruktivnim ali vnetnim obolenjem črevesja

• s feokromocitomom

• s pankreatitisom

• s hipotiroidizmom

• z epilepsijo ali s povečanim tveganjem za nastanek konvulzivnih motenj (morfin lahko zniža prag za nastanek konvulzij pri bolnikih z epilepsijo v anamnezi)

• z zlorabo prepovedanih substanc v anamnezi

• s hudo ledvično disfunkcijo

• s hudo jetrno okvaro

• s hudo bronhialno astmo

• z respiratorno depresijo, ki je tudi največja nevarnost prevelikega odmerjanja opioidov

  Tveganje zaradi sočasne uporabe sedativov, npr. benzodiazepinov ali sorodnih zdravil:

  Sočasna uporaba zdravila Sevredol in sedativov, npr. benzodiazepinov ali sorodnih zdravil, lahko povzroči sedacijo, respiratorno depresijo, komo in smrt. Zaradi teh tveganj mora biti sočasno predpisovanje s temi pomirjevali namenjeno za bolnike, pri katerih niso mogoče alternativne možnosti zdravljenja. V primeru odločitve za sočasno predpisovanje zdravila Sevredol in pomirjeval je treba uporabiti najmanjši še učinkoviti odmerek, zdravljenje pa mora biti čim krajše.

  Bolnike je treba skrbno spremljati glede znakov in simptomov respiratorne depresije in sedacije. V zvezi s tem je zelo priporočljivo bolnike in njihove negovalce seznaniti s temi simptomi (glejte poglavje 4.5).

  Tudi pri jemanju preostalih zaviralcev centralnega živčnega sistema z morfinom je potrebna previdnost (glejte poglavje 4.5).

  Peroralno antiagregacijsko zdravljenje z zaviralci P2Y12

  Prvi dan sočasne uporabe zaviralcev P2Y12 in morfina je bila opažena zmanjšana učinkovitost zdravljenja z zaviralci P2Y12 (glejte poglavje 4.5).

  Odvisnost in odtegnitveni (abstinenčni) sindrom

  Dolgotrajna uporaba zdravila Sevredol lahko vodi do razvoja tolerance s potrebo po postopno višjih odmerkih za doseganje želenega analgetičnega učinka. Kronična uporaba zdravila Sevredol lahko pripelje do fizične odvisnosti, po nenadni prekinitvi terapije pa se lahko pojavi odtegnitveni sindrom. Tveganje se povečuje s trajanjem uporabe zdravila in z večjimi odmerki. Simptomi se lahko zmanjšajo s prilagoditvijo odmerka ali farmacevtske oblike. Ko bolnik ne potrebuje več zdravljenja z morfinom, je priporočljivo postopno zniževanje odmerka, da preprečimo odtegnitvene simptome. Za posamezne simptome glejte poglavje 4.8.

  Tako kot pri drugih močnih opioidih je tudi pri morfinu možna zloraba. Namerno ga lahko zlorabljajo ljudje s prikritimi ali izraženimi motnjami zasvojenosti. Obstaja možnost razvoja psihične odvisnosti (zasvojenosti) od opioidnih analgetikov, vključno z morfinom, zato je treba zdravilo Sevredol pri bolnikih z anamnezo zlorabe alkohola ali drog uporabljati zelo previdno.

  Zaradi tveganja za pojav ileusa ali respiratorne depresije, ki se pojavljata pogosteje po operacijah, je treba zdravilo Sevredol pred in 24 ur po operaciji uporabljati previdno.

  Zaradi analgetičnega učinka lahko morfin prikrije hude komplikacije v trebušni votlini, kot je na primer predrtje črevesja.

  Zlasti pri velikih odmerkih se lahko pojavi hiperalgezija, ki se ne odziva na nadaljnje povečevanje odmerka morfina. Morda bo potrebno zmanjšanje odmerka morfina ali zamenjava opioidnega zdravila.

  Opioidi, kot je morfin, lahko vplivajo na os hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza ali os hipotalamus-hipofiza-spolne žleze Spremembe vključujejo porast serumskega prolaktina, zmanjšanje plazemskega kortizola in testosterona. Zaradi teh hormonskih sprememb se lahko izrazijo klinični simptomi (glejte poglavje 5.1).

  Insuficienca nadledvične žleze

  Opioidni analgetiki lahko povzročijo reverzibilno insuficienco nadledvične žleze, ki zahteva spremljanje in nadomestno zdravljenje z glukokortikoidi. Simptomi insuficience nadledvične žleze lahko vključujejo npr. navzejo, bruhanje, pomanjkanje apetita, utrujenost, oslabelost, omotico ali nizek krvni tlak.

  V prisotnosti adrenokortikalne insuficience (npr. Addisonova bolezen) je treba nadzorovati koncentracije kortizola v plazmi in ga po potrebi nadomeščati s kortikosteroidi.

  Znižane vrednosti spolnih hormonov in zvišane vrednosti prolaktina

  Dolgotrajna uporaba opioidnih analgetikov je lahko povezana z znižanimi vrednostmi spolnih hormonov in zvišanimi vrednostmi prolaktina. Simptomi vključujejo zmanjšan libido, impotenco ali amenorejo.

  Akutni sindrom bolečine v prsih pri bolnikih s srpastocelično boleznijo

  Zaradi morebitne povezave med akutnim sindromom bolečine v prsih in uporabo morfina pri bolnikih s srpastocelično boleznijo, ki se zdravijo z morfinom med vazookluzivno krizo, je potrebno skrbno spremljanje simptomov akutnega sindroma bolečine v prsih.

  Rifampicin lahko zniža koncentracijo morfina v plazmi. Med zdravljenjem in po zdravljenju z rifampicinom je treba spremljati analgetični učinek morfina in odmerek morfina prilagoditi.

  Pri zlorabi peroralnih farmacevtskih oblik tako, da se jih uporabi parenteralno, je mogoče pričakovati resne neželene učinke, ki so lahko smrtni.

  Zaradi visoke vsebnosti učinkovine zdravilo Sevredol 10 mg običajno ni primerno za otroke, ki so mlajši od 6 let, zdravilo Sevredol 20 mg pa ni primerno za otroke, ki so mlajši od 12 let.

  Zaradi mutagenih lastnosti lahko moški in ženske, ki so v starostnem obdobju za spočetje otroka, uporabljajo morfin samo, če uporabljajo zanesljivo kontracepcijsko metodo (glejte poglavje 4.6).

  Pomožne snovi z znanim učinkom

  Zdravili Sevredol 10 mg in Sevredol 20 mg vsebujeta brezvodno laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze, ne smejo jemati tega zdravila.

  Zdravilo Sevredol 20 mg vsebuje še barvilo sončno rumeno FCF (E110), ki lahko povzroči alergijske reakcije.

Upoštevati moramo naslednje oblike interakcij:

Zdravila z antiholinergičnimi učinki (npr. psihotropne snovi, antihistaminiki, antiemetiki, zdravila za Parkinsonovo bolezen) lahko okrepijo antiholinergične neželene učinke opioidov (npr. zaprtje, suha usta ali motnje mokrenja).

Pomirjevala, kot so benzodiazepini ali sorodna zdravila:

Sočasna uporaba opioidov in pomirjeval, kot so benzodiazepini ali sorodna zdravila, zaradi aditivnega učinka na depresijo CŽS povečuje tveganje za sedacijo, respiratorno depresijo, komo in smrt. Odmerek in trajanje sočasne uporabe je treba omejiti (glejte poglavje 4.4).

Zdravila, ki zavirajo osrednje živčevje, in niso omejena samo na naslednje, so: drugi opioidi, anksiolitiki, hipnotiki in sedativi (vključno z benzodiazepini), antipsihotiki, antidepresivi, splošni anestetiki, fenotiazini, druga pomirjevala, gabapentin in alkohol (glejte poglavje 4.4)

Cimetidin in druga zdravila, ki vplivajo na jetrno presnovo, lahko povzročijo, kot posledico inhibicije presnove, povečano koncentracijo morfina v plazmi.

Morfin lahko poveča učinek mišičnih relaksantov.

Morfina se ne sme uporabljati sočasno z zaviralci monoaminooksidaze ali še dva tedna po takšnem zdravljenju.

Sočasna uporaba rifampicina lahko oslabi učinek morfina.

Zakasnela ali zmanjšana izpostavljenost peroralnemu antiagregacijskemu zdravljenju z zaviralci encima P2Y12 je bila opažena pri bolnikih z akutnim koronarnim sindromom, ki se zdravijo z morfinom. To medsebojno delovanje je lahko povezano z zmanjšano gastrointestinalno gibljivostjo in velja za druge opioide. Klinična pomembnost ni znana, toda podatki kažejo potencial za zmanjšano učinkovitost zaviralcev P2Y12 pri bolnikih, ki sočasno jemljejo morfin in zaviralce P2Y12 (glejte poglavje 4.4). Pri bolnikih z akutnim koronarnim sindromom, pri katerih dajanja morfina ni mogoče odložiti in pri katerih je hitro aktiviranje receptorja P2Y12 ključnega pomena, bo morda treba razmisliti o uporabi parenteralnega zaviralca P2Y12.

Sočasna uporaba morfina in mešanih agonistov/antagonistov kot je pentazocin ni priporočljiva, ker lahko v teh okoliščinah pride do zmanjšanja analgetičnega učinka čistega agonista.

Nosečnost

Pri ljudeh ni zadostnih podatkov, ki bi omogočili oceno teratogenosti. Poročali pa so o možni korelaciji s povečanjem pogostnosti pojava dimeljskih kil. Morfin prehaja skozi placento. Študije na živalih so pokazale na možnost škodljivega učinka na otroka v celotnem času nosečnosti (glejte poglavje 5.3). Morfin se lahko v času nosečnosti uporablja samo, če je korist za mater brez dvoma večja od tveganja za otroka. Zaradi mutagenih lastnosti lahko moški in ženske, ki so v starostnem obdobju za spočetje otroka, uporabljajo morfin samo, če uporabljajo zanesljivo kontracepcijsko metodo.

Novorojenčke, katerih matere so med nosečnostjo prejemale opioidne analgetike, je treba spremljati glede znakov neonatalnega odtegnitvenega (abstinenčnega) sindroma. Zdravljenje lahko vključuje opioidno zdravilo in podporno oskrbo.

Porod

Morfin lahko podaljša ali skrajša trajanje poroda. Novorojenčke, katerih matere so med porodom jemale opioidne analgetike, moramo nadzorovati zaradi možnosti pojava simptomov respiratorne depresije ali odtegnitvenih simptomov, in če je potrebno zdraviti s specifičnim opioidnim antagonistom.

Dojenje

Morfin se izloča v materino mleko, kjer doseže višjo koncentracijo kot v plazmi. Ker so pri dojenčkih lahko prisotne klinično pomembne koncentracije morfina, dojenje ni priporočljivo.

Plodnost

Študije na živalih so pokazale, da morfin lahko zmanjša plodnost (glejte poglavje 5.3) Podatkov o vplivu morfina na plodnost pri ljudeh ni na voljo.

Zdravilo Sevredol ima pomemben vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

Morfin lahko spremeni pozornost in reakcijski čas do takšne mere, da je bolnik slabše sposoben ali pa sploh ni sposoben za vožnjo in upravljanje strojev.

To velja še posebej na začetku zdravljenja, pri povečanju odmerka in pri zamenjavi zdravil ter tudi pri sočasni uporabi alkohola ali pomirjeval.

Spodaj navedeni neželeni učinki so razvrščeni po organskih sistemih in pogostnosti takole: zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000); zelo redki (< 1/10.000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

občasni: preobčutljivost

neznana: anafilaktične ali anafilaktoidne reakcije

neznana: hiponatriemija

pogosti: zmedenost, nespečnost

občasni: sprememba razpoloženja, evforija, agitacija, halucinacije neznana: odvisnost (glejte tudi poglavje 4.4), disforija, motnje razmišljanja

pogosti: glavobol, omotica, somnolenca, nehotene kontrakcije mišic

občasni: sinkopa, konvulzije, parestezija, hipertonija

neznana: alodinija, hiperalgezija (glejte poglavje 4.4.), hiperhidroza

občasni: motnje vida, zamegljen vid, dvojni vid neznana: mioza, nistagmus

občasni: vertigo

občasni: dispneja, palpitacije

neznana: tahikardija, bradikardija, akutna odpoved srca

občasni: hipotenzija, obrazna rdečica

neznana: hipertenzija

občasni: bronhospazem, respiratorna depresija, pulmonarni edem neznana: zavrt refleks kašlja

zelo pogosti: navzea, zaprtje

pogosti: bruhanje, bolečine v trebuhu, anoreksija občasni: dispepsija, ileus, motnje/spremembe okusa neznana: bolezni prebavil, bolezni zob, suha usta

občasni: zvišanje jetrnih encimov

neznana: žolčna kolika, pankreatitis

pogosti: hiperhidroza, izpuščaj

občasni: urtikarija

občasni: težave pri uriniranju in motnje retencije urina neznana: ledvična kolika

neznana: erektilna disfunkcija, amenoreja, zmanjšani libido

pogosti: astenija, utrujenost, splošno slabo počutje, pruritus

občasni: občutek hladu, periferni edem

neznana: toleranca, odtegnitveni (abstinenčni) sindrom, odtegnitveni sindrom pri novorojenčku

Opis izbranih neželenih učinkov

Simptomi odtegnitve zdravila:disforija, anksioznost

Odvisnost od zdravila in odtegnitveni (abstinenčni) sindrom

Uporaba opioidnih analgetikov je lahko povezana z razvojem telesne in/ali psihološke odvisnosti ali tolerance. Abstinenčni sindrom se lahko sproži ob nenadni prekinitvi dajanja opioidov ali ob dajanju opioidnih antagonistov, včasih pa do njega pride tudi med odmerki. Za njegovo obravnavo glejte poglavje 4.4.

Fiziološki odtegnitveni simptomi vključujejo: bolečine v telesu, tremor, sindrom nemirnih nog, diarejo, abdominalno koliko, navzejo, gripi podobne simptome, tahikardijo in midriazo. Psihološki simptomi vključujejo disforijo, anksioznost in razdražljivost. Pri odvisnosti od zdravila se pogosto pojavi „hlepenje po zdravilu“.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi

Ker se občutljivost za morfin močno razlikuje med posamezniki, se znaki zastrupitve pri odraslih pojavijo pri enkratnih odmerkih, ki ustrezajo približno 30 mg pri subkutani in intravenski uporabi. Pri bolnikih z rakom so te vrednosti pogosto presežene, ne da bi povzročile resne neželene učinke.

Za zastrupitev z opioidi je značilno: mioza, respiratorna depresija, somnolenca, ki napreduje v stupor, koma in aspiracijska pljučnica. Medtem ko so zenice na začetku velikosti bucikine glavice, se v prisotnosti izrazite hipoksije razširijo. Dihanje je upočasnjeno (do 2-4 vdihe na minuto). Bolnik postane cianotičen.

Krvni pritisk je na začetku normalen, vendar z napredovanjem zastrupitve hitro pada. Vztrajno znižanje krvnega tlaka se lahko razvije v stanje šoka. Razvijejo se lahko tahikardija, bradikardija in rabdomioliza, ki lahko vodi do ledvične odpovedi. Telesna temperatura pade. Skeletne mišice so mlahave, občasno pa se lahko pojavijo generalizirani krči, še posebej pri otrocih. Zaradi dihalne odpovedi ali pa zaradi zapletov, kot je pulmonarni edem lahko pride do smrti.

Zdravljenje zastrupitve

Dihalne poti je treba ohraniti proste. Pri nezavestnih bolnikih, ki prenehajo dihati, je treba uvesti umetno dihanje, intubacijo in intravensko aplicirati opioidni antagonist (npr. 0,4 mg naloksona intravensko). V primerih vztrajne odpovedi dihanja, je treba posamezni odmerek ponoviti 1-krat do 3-krat v 3-minutnih intervalih, dokler se hitrost dihanja ne normalizira, bolnik pa se odzove na bolečinske dražljaje.

Potrebno je strogo nadzorovanje (vsaj 24 ur), saj je učinek opioidnega antagonista krajši od učinka morfina, in se zato lahko pričakuje ponoven pojav respiratorne depresije.

Odmerek opioidnega antagonista je pri otrocih 0,01 mg na kg telesne mase v enkratnem odmerku. Potrebni so lahko ukrepi, ki omogočijo zaščito pred izgubo toplote in nadomeščanje volumna tekočin.