Theralugand 40 GBq/ml radionuklidni predhodnik, raztopina

Theralugand je radionuklidni predhodnik in ni namenjen za neposredno uporabo pri bolnikih. Uporablja se samo za radioaktivno označevanje nosilnih molekul, posebej razvitih in odobrenih za radioaktivno označevanje z (¹⁷⁷Lu)lutecijevim kloridom.

Radionuklidni predhodnik Theralugand smejo uporabljati le zdravniki specialisti, ki imajo izkušnje na področju radioaktivnega označevanja in vitro.

Odmerjanje

Količina radionuklidnega predhodnika Theralugand, potrebna za radioaktivno označevanje, in količina z (¹⁷⁷Lu)lutecijem označenega zdravila, ki bo nato uporabljeno, sta odvisni od zdravila, ki bo radioaktivno označeno, in njegove predvidene uporabe. Glejte povzetek glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo posameznega zdravila, ki bo radioaktivno označeno.

Pediatrična populacija

Za več informacij v zvezi z uporabo zdravil, označenih z (¹⁷⁷Lu)lutecijem, pri pediatrični populaciji glejte povzetek glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označeno.

Način uporabe

Radionuklidni predhodnik Theralugand je namenjen za radioaktivno označevanje zdravil in vitro, ki se nato dajejo v skladu z odobreno potjo uporabe.

Radionuklidni predhodnik Theralugand se ne sme dajati neposredno bolniku.

Za navodila glede priprave raztopine radionuklidnega predhodnika pred dajanjem glejte poglavje 12.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Potrjena nosečnost, sum na nosečnost ali če nosečnost ni izključena (glejte poglavje 4.6).

Za informacije v zvezi s kontraindikacijami za posamezna zdravila, označena z (¹⁷⁷Lu)lutecijem, ki so bila pripravljena z radioaktivnim označevanjem z radionuklidnim predhodnikom Theralugand, glejte povzetek glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo posameznega zdravila, ki bo radioaktivno označeno.

Presoja razmerja med koristmi in tveganji pri posameznem bolniku

Pri vsakem bolniku je treba izpostavljenost sevanju upravičiti z verjetno koristjo. V vsakem primeru je treba uporabiti čim manjšo aktivnost, ki še omogoča potrebni terapevtski učinek.

Radionuklidni predhodnik Theralugand se ne sme dajati neposredno bolniku, temveč ga je treba uporabiti za radioaktivno označevanje nosilnih molekul, kot so monoklonska protitelesa, peptidi, vitamini ali drugi substrati.

Okvara ledvic in hematološke bolezni

Pri teh bolnikih je potrebno skrbno upoštevati razmerje med koristmi in tveganji, saj lahko pride do povečane izpostavljenosti sevanju. Priporočljivo je izvesti individualne ocene dozimetrije sevanja za posamezne organe, ki morda niso ciljni organi zdravljenja.

Mielodisplastični sindrom in akutna mieloična levkemija

Po radionuklidni terapiji s peptidnimi receptorji na osnovi (¹⁷⁷Lu)lutecija za zdravljenje nevroendokrinih tumorjev so poročali o mielodisplastičnem sindromu (MDS) in akutni mieloični levkemiji (AML) (glejte poglavje 4.8). To je treba upoštevati pri ocenjevanju razmerja med koristmi in tveganji, zlasti pri bolnikih z možnimi dejavniki tveganja, kot je predhodna izpostavljenost kemoterapevtskim učinkovinam (kot so alkilirajoči citostatiki).

Mielosupresija

Pri radioligandni terapiji z (¹⁷⁷Lu)lutecijem se lahko pojavi anemija, trombocitopenija, levkopenija, limfopenija in, manj pogosto, nevtropenija. Večina dogodkov je blagih in prehodnih, vendar so v nekaterih primerih bolniki potrebovali transfuzijo krvi in trombocitov. Pri nekaterih bolnikih je lahko prizadeta več kot ena celična linija in opisani so bili primeri pancitopenije, zaradi katere je bilo treba prekiniti zdravljenje. V skladu s kliničnimi smernicami je treba ob izhodišču napraviti krvno sliko in jo med zdravljenjem redno spremljati.

Sevanje v ledvicah

Radioaktivno označeni analogi somatostatina se izločajo skozi ledvice. Po radionuklidni terapiji s peptidnimi receptorji za zdravljenje nevroendokrinih tumorjev so pri uporabi drugih radioaktivnih izotopov poročali o radiacijski nefropatiji. Na začetku in med zdravljenjem je treba oceniti ledvično funkcijo, vključno s hitrostjo glomerulne filtracije (GFR – glomerular filtration rate), razmisliti pa je treba tudi o zaščiti ledvic v skladu s kliničnimi smernicami pri uporabi radioaktivno označenih zdravil.

Hepatotoksičnost

V obdobju trženja zdravila in v literaturi so pri bolnikih z metastazami v jetrih, ki so prejemali radionuklidno terapijo s peptidnimi receptorji na osnovi (¹⁷⁷Lu)lutecija za zdravljenje nevroendokrinih tumorjev, poročali o primerih hepatotoksičnosti. Med zdravljenjem je treba redno spremljati delovanje jeter. Pri prizadetih bolnikih bo morda treba zmanjšati odmerek.

Sindromi sproščanja hormonov

Po zdravljenju z radionuklidno terapijo s peptidnimi receptorji na osnovi (¹⁷⁷Lu)lutecija so poročali o karcinoidni krizi in drugih sindromih, povezanih s sproščanjem hormonov iz funkcionalnih nevroendokrinih tumorjev, ki so lahko povezani z obsevanjem tumorskih celic. Simptomi, o katerih so poročali, vključujejo zardevanje in drisko, v povezavi s hipotenzijo. V nekaterih primerih je treba razmisliti o opazovanju bolnikov s hospitalizacijo preko noči (npr. bolnikov s slabim farmakološkim nadzorom simptomov). V primeru hormonskih kriz lahko zdravljenje vključuje: velik intravenski odmerek analogov somatostatina, intravenske tekočine, kortikosteroide in odpravo elektrolitskih motenj pri bolnikih z drisko in/ali bruhanjem.

Sindrom tumorske lize

Po radioligandni terapiji z (¹⁷⁷Lu)lutecijem so poročali o sindromu tumorske lize. Pri bolnikih z anamnezo ledvične insuficience in velikim tumorskim bremenom je tveganje lahko večje in jih je treba zdraviti previdneje. Delovanje ledvic in ravnovesje elektrolitov je treba oceniti na začetku zdravljenja in med njim.

Ekstravazacija

V obdobju trženja zdravila so poročali o ekstravazaciji ligandov, označenih z (¹⁷⁷Lu)lutecijem. V primeru ekstravazacije je treba takoj prekiniti infundiranje z (¹⁷⁷Lu)lutecijem označenega zdravila ter obvestiti zdravnika s področja nuklearne medicine in radiofarmacevta. Pri obvladovanju je treba upoštevati lokalne protokole.

Zaščita pred sevanjem

Približek s točkovnim virom kaže, da pri osebi na razdalji enega metra od središča telesa bolnika s polmerom trebuha 15 cm, ki je pred 20 urami prejel odmerek 7,4 GBq zdravila, označenega z (¹⁷⁷Lu)lutecijem (rezidualna radioaktivnost 1,5 GBq), povprečna stopnja odmerka sevanja znaša 3,5 µSv/h. Če se razdalja do bolnika podvoji na dva metra, se stopnja odmerka sevanja zmanjša za faktor 4, na 0,9 µSv/h. Enak odmerek pri bolniku s polmerom trebuha 25 cm povzroči stopnjo odmerka sevanja, ki pri enem metru znaša 2,6 µSv/h. Splošno sprejeti prag za odpust zdravljenega bolnika iz bolnišnice je 20 µSv/h. V večini držav je omejitev izpostavljenosti za bolnišnično osebje

določena enako kot za splošno javnost, tj. pri 1 mSv/leto. Če za povprečje vzamemo stopnjo odmerka 3,5 µSv/h, bi to pomenilo, da lahko bolnišnično osebje v neposredni bližini bolnikov, zdravljenih z zdravili, označenimi z (¹⁷⁷Lu)lutecijem, brez nošenja zaščite pred sevanjem dela približno 300 ur/leto. Seveda se od osebja za nuklearno medicino pričakuje, da bo nosilo standardno zaščito pred sevanjem. Katero koli drugo osebo v neposredni bližini zdravljenega bolnika je treba obvestiti o tem, kako lahko zmanjša svojo izpostavljenost sevanju, ki ga oddaja bolnik.

Posebna opozorila

Za informacije v zvezi s posebnimi opozorili in previdnostnimi ukrepi za uporabo z (¹⁷⁷Lu)lutecijem označenih zdravil glejte tudi povzetek glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označeno.

Več previdnostnih ukrepov v zvezi s sorodniki, negovalci in bolnišničnim osebjem je navedenih v

poglavju 6.6.

Študij medsebojnega delovanja (¹⁷⁷Lu)lutecijevega klorida z drugimi zdravili niso izvedli.

Za informacije o medsebojnem delovanju, povezanem z uporabo z (¹⁷⁷Lu)lutecijem označenih zdravil, glejte povzetek glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označeno.

Ženske v rodni dobi

Kadar se načrtuje dajanje radiofarmakov ženski v rodni dobi, je pomembno ugotoviti, ali je ženska morda noseča. Pri vsaki ženski, ki ji je izostala menstruacija, je treba domnevati, da je noseča, dokler se ne dokaže nasprotno. Če obstaja dvom glede nosečnosti (če je ženski izostala menstruacija, če je njena menstruacija zelo neredna ipd.), je treba bolnici ponuditi nadomestne načine zdravljenja, ki ne vključujejo ionizirajočega sevanja (če so na voljo). Pred uporabo z (¹⁷⁷Lu)lutecijem označenih zdravil je treba z ustreznim/validiranim testom nosečnost izključiti.

Nosečnost

Uporaba z (¹⁷⁷Lu)lutecijem označenih zdravil je zaradi tveganja ionizirajočega sevanja za plod kontraindicirana, če je potrjena nosečnost, obstaja sum na nosečnost ali če nosečnost ni izključena (glejte poglavje 4.3).

Dojenje

Pred dajanjem radiofarmakov doječi materi je treba pretehtati možnost zakasnitve dajanja radionuklida, dokler mati ne neha dojiti, in se odločiti za najprimernejši radiofarmak, pri čemer je treba upoštevati izločanje aktivnosti v materino mleko. Če je uporaba nujna, je treba dojenje začasno prekiniti, izčrpano mleko pa zavreči.

Plodnost

Učinkov (¹⁷⁷Lu)lutecijevega klorida na plodnost pri moških in ženskah na živalih niso preučevali. Dokazali so lahko majhno raven izpostavljenosti moških in ženskih spolnih organov. Ni mogoče izključiti, da imajo z (¹⁷⁷Lu)lutecijem označena zdravila škodljiv vpliv na razmnoževanje, vključno s spermatogenetskimi okvarami v testisih ali genetskimi okvarami v testisih ali jajčnikih.

Dodatne informacije v zvezi s plodnostjo in uporabo z (¹⁷⁷Lu)lutecijem označenih zdravil pri ženskah v rodni dobi med nosečnostjo in dojenjem so podrobno opisane v povzetku glavnih značilnosti zdravila/navodilu za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označeno.

Vplivi na sposobnost vožnje in upravljanja strojev po zdravljenju z zdravili, označenimi z (¹⁷⁷Lu)lutecijem, bodo podrobno navedeni v povzetku glavnih značilnosti zdravila/navodilu za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označeno.

Povzetek varnostnega profila

Neželeni učinki po uporabi z (¹⁷⁷Lu)lutecijem označenega zdravila, pripravljenega z radioaktivnim označevanjem z radionuklidnim predhodnikom Theralugand, bodo odvisni od posameznega uporabljenega zdravila. Te informacije bodo navedene v povzetku glavnih značilnosti zdravila/navodilu za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označeno.

Izpostavljenost ionizirajočemu sevanju je povezana z nastankom raka in možnostjo razvoja dednih okvar. Odmerek sevanja pri terapevtski izpostavljenosti lahko povzroči povečano incidenco raka in mutacij. V vsakem primeru je treba zagotoviti, da so tveganja zaradi sevanja manjša od tveganj zaradi bolezni same.

Seznam neželenih učinkov v preglednici

Neželeni učinki so razdeljeni v skupine po pogostnostih po MedDRA: zelo pogosti (≥1/10), pogosti (≥1/100 do <1/10), občasni (≥1/1000 do <1/100), redki (≥1/10 000 do <1/1000), zelo redki

(<1/10 000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Preglednica 2: Seznam neželenih učinkov

Opis izbranih neželenih učinkov

Suha usta

Pri bolnikih z metastatskim na kastracijo odpornim rakom prostate, ki so prejemali z (¹⁷⁷Lu)lutecijem označena zdravila za ciljanje PSMA (prostate-specific membrane antigen), so poročali o prehodnem pojavu suhih ust.

Alopecija

Pri bolnikih, ki so prejemali radionuklidno terapijo s peptidnimi receptorji na osnovi (¹⁷⁷Lu)lutecija za zdravljenje nevroendokrinih tumorjev, so opazili alopecijo, ki so jo opisovali kot blago in začasno.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Prisotnost prostega (¹⁷⁷Lu)lutecijevega klorida v telesu po nenamernem dajanju radionuklidnega predhodnika Theralugand povzroči povečano toksičnost za kostni mozeg in okvaro krvotvornih matičnih celic.

Če pride do nenamernega dajanja radionuklidnega predhodnika Theralugand, je treba zmanjšati radiotoksičnost za bolnika s takojšnjim (tj. v času ene ure) dajanjem pripravkov, ki vsebujejo kelatorje, kot je Ca-DTPA ali Ca-EDTA, da se tako pospeši odstranjevanje radionuklida iz telesa.

V medicinskih ustanovah, ki uporabljajo radionuklidni predhodnik Theralugand za označevanje

nosilnih molekul v terapevtske namene, morajo biti na voljo naslednji pripravki:

• Ca-DTPA (trinatrijev kalcijev dietilentriaminopentaacetat) ali

• Ca-EDTA (kalcijev dinatrijev etilendiaminotetraacetat)

Ti kelatorji pomagajo pri izločanju radiotoksičnosti (¹⁷⁷Lu)lutecija z izmenjavo med kalcijevim ionom v kompleksu in (¹⁷⁷Lu)lutecijevim ionom. Zaradi zmožnosti kelatnih ligandov (DTPA, EDTA), da tvorijo v vodi topne komplekse, se kompleksi in vezani (¹⁷⁷Lu)lutecij hitro izločijo skozi ledvice.

En gram kelatorjev je treba dati s počasnim intravenskim injiciranjem v času od 3 do 4 minut ali z infundiranjem (1 g v 100–250 ml glukoze ali raztopine natrijevega klorida 9 mg/ml (0,9 %) za injiciranje).

Učinkovitost keliranja je največja takoj po izpostavljenosti ali v eni uri po njej, ko radionuklid kroži ali je v tkivni tekočini in plazmi. Vendar pa časovni razmik po izpostavljenosti > 1 ure ne izključuje dajanja kelatorja in uspešnosti njegovega delovanja, z zmanjšano učinkovitostjo. Intravenskega dajanja se ne sme zakasniti za več kot dve uri.

V vsakem primeru je treba spremljati krvne parametre bolnika in, če so prisotni znaki radiotoksičnosti, takoj ustrezno ukrepati.

Toksičnost prostega (¹⁷⁷Lu)lutecija zaradi sprostitve in vivo iz označene biomolekule v telesu med zdravljenjem je mogoče zmanjšati z naknadnim dajanjem kelatorjev.