Sycrest 5 mg podjezične tablete

Zdravilo Sycrest je indicirano za zdravljenje zmernih do hudih maničnih epizod, povezanih z bipolarno motnjo I pri odraslih.

Odmerjanje

Priporočeni začetni odmerek zdravila Sycrest kot monoterapije je 5 mg dvakrat na dan. Bolnik naj vzame en odmerek zdravila zjutraj in enega zvečer. Odmerek se lahko zviša na 10 mg dvakrat na dan na podlagi kliničnega odziva in prenašanja zdravila posameznika. Glejte poglavje 5.1. Pri kombinirani terapiji je priporočen začetni odmerek 5 mg dvakrat na dan. Odvisno od kliničnega odziva in prenašanja zdravila pri posameznem bolniku se lahko odmerek poveča na 10 mg dvakrat na dan.

Posebne populacije

Starostniki

Pri starejših bolnikih je treba zdravilo Sycrest uporabljati previdno, ker je na voljo le malo podatkov o njegovi učinkovitosti pri bolnikih, starih 65 let in več. Farmakokinetični podatki, ki so na voljo, so opisani v poglavju 5.2.

Okvara ledvic

Pri bolnikih z okvaro ledvic ni potrebna prilagoditev odmerka. Z uporabo asenapina pri bolnikih s hudo okvaro ledvic, ki imajo očistek kreatinina manjši od 15 ml/min, izkušenj ni.

Okvara jeter

Pri bolnikih z blago okvaro jeter ni potrebna prilagoditev odmerka. Pri nekaterih bolnikih z zmerno okvaro jeter (razred B po Child-Pughu) ni mogoče izključiti možnosti zvišanja plazemske koncentracije asenapina, zato svetujemo previdnost. Pri preiskovancih s hudo okvaro jeter (razred C po Child-Pughu) so opazili 7-kratno povečanje izpostavljenosti asenapinu. Zdravilo Sycrest torej ni priporočljivo za bolnike s hudo okvaro jeter.

Pediatrična populacija

Pri pediatričnih bolnikih (starih od 10 do 17 let) z maničnimi ali mešanimi epizodami, povezanimi z bipolarno motnjo I, sta bili opravljeni farmakokinetična študija in kratkotrajna študija učinkovitosti in varnosti. Dolgoročno varnost so pri tej populaciji raziskali v odprti, nenadzorovani 50-tedenski podaljšani študiji. Trenutno razpoložljivi podatki so opisani v poglavjih 4.8, 5.1 in 5.2, vendar priporočil o odmerjanju ni mogoče dati.

Način uporabe

Bolnik ne sme vzeti tablete iz pretisnega omota, dokler ni pripravljen, da jo zaužije. Vedno jo mora prijemati s suhimi rokami. Tablete ne sme potisniti skozi folijo pretisnega omota. Omota tudi ne sme rezati ali trgati. Obarvani del naj odlušči in tableto previdno vzame ven. Tablete ne sme zdrobiti.

Da bi zagotovil optimalno absorpcijo zdravila, naj bolnik položi podjezično tableto zdravila Sycrest pod jezik in počaka, da se popolnoma raztopi. Tableta se bo v nekaj sekundah raztopila v slini.

Podjezičnih tablet zdravila Sycrest se ne sme žvečiti ali jih pogoltniti. 10 minut po zaužitju tablete naj se bolnik izogiba uživanju hrane in pijače.

Če se zdravilo Sycrest uporablja skupaj z drugimi zdravili, ga je treba vzeti zadnjega.

Zdravljenje z zdravilom Sycrest ni priporočljivo pri bolnikih, ki ga ne morejo jemati na opisani način, ker je biološka uporabnost asenapina, če se ga pogoltne, majhna (< 2 % pri tabletah za peroralno uporabo).

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Starostniki s psihozo v okviru demence

Pri starejših bolnikih, ki imajo psihozo v okviru demence in se zdravijo z antipsihotiki, je tveganje za smrt povečano.

Zdravilo Sycrest ni odobreno za zdravljenje bolnikov s psihozo v okviru demence in ni priporočljivo za uporabo pri tej specifični skupini bolnikov.

Nevroleptični maligni sindrom

Pri jemanju antipsihotikov, vključno z asenapinom, so poročali o nastanku nevroleptičnega malignega sindroma (NMS), za katerega so značilni hipertermija, mišična rigidnost, nestabilnost avtonomnega živčnega sistema, motnje zavesti in zvišane vrednosti kreatinske fosfokinaze v serumu. Med dodatne klinične znake lahko sodijo mioglobinurija (rabdomioliza) in akutna ledvična odpoved.

Če se pri bolniku pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na nastanek NMS, mu je treba zdravilo Sycrest ukiniti.

Napadi krčev

V kliničnih preskušanjih so občasno poročali o pojavu napadov krčev med zdravljenjem z asenapinom, zato je treba zdravilo Sycrest uporabljati previdno pri tistih bolnikih, ki imajo v anamnezi bolezen z napadi krčev oziroma, ki imajo bolezni, povezane z napadi krčev.

Samomor

Pri boleznih s psihozo ter pri bipolarni motnji obstaja možnost poskusa samomora pri bolniku, zato je pri zdravljenju potreben natančen nadzor bolnikov z velikim tveganjem.

Ortostatska hipotenzija

Asenapin lahko povzroči ortostatsko hipotenzijo in sinkopo, še posebej na začetku zdravljenja, kar je verjetno posledica njegovega antagonističnega delovanja na adrenergične receptorje α1. Pri starostnikih je še posebej veliko tveganje za pojav ortostatske hipotenzije (glejte poglavje 4.8). V kliničnih preskušanjih so med zdravljenjem z zdravilom Sycrest občasno poročali o primerih sinkope. Zdravilo Sycrest je torej treba uporabljati previdno pri starostnikih in bolnikih z znanimi srčno-žilnimi boleznimi (npr. srčnim popuščanjem, miokardnim infarktom ali ishemijo ter motnjami srčnega prevajanja), možgansko-žilnimi boleznimi ali stanji, ki povečajo nagnjenost bolnika k hipotenziji (npr. dehidracijo in hipovolemijo).

Tardivna diskinezija

Uporaba zdravil, ki delujejo antagonistično na dopaminske receptorje, je bila povezana z nastankom tardivne diskinezije, za katero so značilni ritmični, nehotni gibi, predvsem na jeziku in/ali obrazu. V kliničnih preskušanjih so občasno poročali o primerih tardivne diskinezije med zdravljenjem z asenapinom. Pojav ekstrapiramidnih simptomov je dejavnik tveganja za nastanek tardivne diskinezije. Če se pri bolniku, ki jemlje zdravilo Sycrest, pojavijo znaki in simptomi tardivne diskinezije, je treba razmisliti o ukinitvi zdravila.

Hiperprolaktinemija

Pri nekaterih bolnikih so pri zdravljenju z zdravilom Sycrest opazili povečane koncentracije prolaktina. V kliničnih preskušanjih je bilo prijavljenih malo neželenih učinkov, povezanih z nenormalnimi koncentracijami prolaktina.

Interval QT

Ni znakov, da bi bila uporaba asenapina združena s klinično pomembnim podaljšanjem intervala QT. Pri predpisovanju zdravila Sycrest bolnikom z znano srčno-žilno boleznijo ali podaljšanjem intervala QT v družinski anamnezi ter pri njegovi sočasni uporabi z drugimi zdravili, za katere menijo, da podaljšujejo interval QT, je potrebna previdnost.

Hiperglikemija in sladkorna bolezen

Občasno so med zdravljenjem z asenapinom poročali o hiperglikemiji ali o poslabšanju obstoječe sladkorne bolezni. Ocenjevanje povezanosti med uporabo atipičnih antipsihotikov in nastankom motenj uravnavanja glukoze je težavno zaradi možnosti povečanega osnovnega tveganja za nastanek sladkorne bolezni pri bolnikih s shizofrenijo ali bipolarno motnjo in naraščajoče incidence sladkorne bolezni v splošni populaciji. Pri sladkornih bolnikih in pri bolnikih z dejavniki tveganja za nastanek sladkorne bolezni je priporočljiv ustrezen klinični nadzor.

Disfagija

Pri zdravljenju z antipsihotiki so se pojavljale motnje motilitete požiralnika ter aspiracija. Pri bolnikih, zdravljenih z zdravilom Sycrest, so občasno poročali tudi o primerih disfagije.

Uravnavanje telesne temperature

Antipsihotikom so pripisali negativen vpliv na sposobnost telesa, da zmanjša temperaturo jedra telesa. Na podlagi kliničnih preskušanj sklepamo, da uporaba asenapina ni povezana s klinično pomembnimi motnjami uravnavanja telesne temperature. Pri predpisovanju zdravila Sycrest bolnikom, ki bodo izpostavljeni stanjem, v katerih se lahko poveča telesna temperatura, na primer pri naporni telesni vadbi, izpostavljenosti skrajni vročini, sočasnemu jemanju zdravil z antiholinergičnim delovanjem ali nastanku dehidracije, je potrebna ustrezna previdnost.

Bolniki s hudo jetrno okvaro

Pri bolnikih s hudo jetrno okvaro (razred C po Child-Pughu) je izpostavljenost asenapinu 7-krat večja, zato zdravilo Sycrest za te bolnike ni priporočljivo.

Parkinsonova bolezen in demenca z Lewyevimi telesci

Zdravnik mora pri predpisovanju zdravila Sycrest bolnikom s Parkinsonovo boleznijo ali bolnikom, ki imajo demenco z Lewyevimi telesci (DLB), pretehtati tveganja in koristi uporabe antipsihotikov, ker imata lahko obe omenjeni skupini bolnikov večje tveganje za nastanek nevroleptičnega malignega sindroma, lahko pa sta tudi bolj občutljivi za antipsihotike. Med znake povečane občutljivosti bolnika lahko sodijo zmedenost, otopelost, posturalna nestabilnost s pogostimi padci ter tudi ekstrapiramidni simptomi.

Padci

Asenapin lahko povzroči neželene učinke, kot so somnolenca, ortostatska hipotenzija, omotica in ekstrapiramidni simptomi, kar lahko povzroči padce in posledično zlome ali druge poškodbe. Pred predpisovanjem asenapina je treba pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za padec, oceniti njihovo stanje.

Glede na to, da asenapin deluje predvsem na osrednje živčevje (CŽS) (glejte poglavje 4.8), je potrebna previdnost pri njegovi uporabi v kombinaciji z drugimi zdravili, ki delujejo na osrednje živčevje.

Bolnikom je treba svetovati, naj se med jemanjem zdravila Sycrest izogibajo alkoholu.

Možnost, da bi druga zdravila vplivala na zdravilo Sycrest

Asenapin se odstranjuje predvsem z neposredno glukuronidacijo s pomočjo UGT1A4 in z oksidativno presnovo s pomočjo izoencimov citokroma P450 (predvsem CYP1A2). Proučevali so možne učinke zaviralcev in enega induktorja večih omenjenih encimskih poti na farmakokinetiko asenapina, in sicer fluvoksamina (zaviralca CYP1A2), paroksetina (zaviralca CYP2D6), imipramina (zaviralca CYP1A2/2C19/3A4), cimetidina (zaviralca CYP3A4/2D6/1A2), karbamazepina (induktorja CYP3A4/1A2) in valproata (zaviralca UGT). Z izjemo fluvoksamina nobeno od zdravil z medsebojnimi delovanji ni povzročilo klinično pomembnih sprememb v farmakokinetiki asenapina.

Med sočasno uporabo z enkratnim 5 mg odmerkom asenapina je fluvoksamin v odmerku 25 mg dvakrat na dan povzročil 29 % povečanje vrednosti AUC za asenapin. Pričakovati je, da bo celoten terapevtski odmerek fluvoksamina vodil do še večjega povečanja plazemske koncentracije asenapina, zato je pri sočasni uporabi asenapina in fluvoksamina potrebna previdnost.

Možnost, da bi zdravilo Sycrest vplivalo na druga zdravila

Zaradi antagonističnega delovanja zdravila Sycrest na adrenergične receptorje α1 z možnostjo, da bo povzročilo ortostatsko hipotenzijo (glejte poglavje 4.4), lahko to zdravilo okrepi učinke določenih antihipertenzivov.

Asenapin lahko izniči učinke levodope in dopaminskih agonistov. Če menite, da je njihova sočasna uporaba resnično potrebna, morate bolniku predpisati najmanjši še učinkovit odmerek vsakega od zdravil.

Študije in vitro kažejo, da asenapin šibko zavira CYP2D6. Rezultati kliničnih študij interakcij med zdravili, v katerih so proučevali učinke zaviranja CYP2D6 z asenapinom, so bili naslednji:

• Po sočasni uporabi dekstrometorfana in asenapina pri zdravih preiskovancih so merili razmerje med dekstrorfanom in dekstrometorfanom (DX/DM) kot kazalec aktivnosti CYP2D6. Zdravljenje z asenapinom v odmerku 5 mg dvakrat na dan je povzročilo delno zmanjšanje razmerja DX/DM na 0,43, kar kaže na obstoj zavore CYP2D6. V isti študiji je zdravljenje s paroksetinom v odmerku 20 mg na dan zmanjšalo razmerje DX/DM na 0,032.

• Sočasna uporaba enkratnega 75 mg odmerka imipramina z enkratnim 5 mg odmerkom asenapina v ločeni študiji ni vplivala na plazemske koncentracije presnovka desipramina (substrata CYP2D6).

• Sočasna uporaba enkratnega 20 mg odmerka paroksetina (substrat in zaviralec CYP2D6) med zdravljenjem s 5 mg asenapina dvakrat na dan pri 15 zdravih moških preiskovancih je vodila do skoraj 2-kratnega povečanja izpostavljenosti paroksetinu.

Videti je, da je asenapin in vivo le šibek zaviralec CYP2D6, vendar pa lahko okrepi zaviralne učinke paroksetina na svojo lastno presnovo.

Zdravilo Sycrest je torej treba uporabljati previdno z zdravili, ki so tako substrati kot zaviralci CYP2D6.

Nosečnost

Ni zadostnih podatkov o uporabi zdravila Sycrest pri nosečnicah. Asenapin ni bil teratogen v študijah pri živalih, vendar so ugotovili toksične učinke na samice in zarodke (glejte poglavje 5.3).

Pri novorojenčkih, ki so bili med tretjim trimesečjem nosečnosti izpostavljeni antipsihotikom (vključno z zdravilom Sycrest), obstaja tveganje za pojav neželenih učinkov, vključno z ekstrapiramidnimi in/ali odtegnitvenimi simptomi, katerih jakost in čas trajanja po porodu sta lahko različna. Pri novorojenčkih so poročali o agitaciji, hipertoniji, hipotoniji, tremorju, somnolenci, respiratorni stiski in motnjah hranjenja. Posledično je treba takšne novorojenčke skrbno nadzirati.

Zdravila Sycrest se med nosečnostjo ne sme uporabljati, razen če zdravstveno stanje ženske zahteva zdravljenje z asenapinom in le, če njegove možne koristi odtehtajo potencialno tveganje za plod.

Dojenje

Asenapin se je izločal v mleko pri podganah v času laktacije. Ni znano, ali se asenapin in njegovi presnovki izločajo v materino mleko. Med zdravljenjem z zdravilom Sycrest je treba prenehati z dojenjem.

Plodnost

V nekliničnih študijah niso opazili nikakršnega zmanjšanja plodnosti (glejte poglavje 5.3).

Asenapin lahko povzroča somnolenco in sedacijo, zato je treba bolnike opozoriti na previdnost pri vožnji in upravljanju strojev, dokler ne bodo prepričani, da zdravljenje z zdravilom Sycrest nanje ne vpliva neugodno.

Povzetek varnostnega profila

Najpogosteje poročana neželena učinka, povezana z uporabo asenapina v kliničnih preskušanjih, sta bila somnolenca in tesnoba. Poročali so o resnih preobčutljivostnih reakcijah. Drugi resni neželeni učinki so podrobneje opisani v poglavju 4.4.

Seznam neželenih učinkov v preglednici

Incidence neželenih učinkov, ki so bili povezani z uporabo asenapina, so podane v spodnji preglednici. Ta preglednica temelji na neželenih učinkih, ki so bili poročani v kliničnih preskušanjih in/ali v obdobju trženja zdravila.

Vsi neželeni učinki so razvrščeni po organskih sistemih in po pogostnosti; zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000) in neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

*Glejte spodaj podpoglavje "Padci" Opis izbranih neželenih učinkov

Ekstrapiramidni simptomi (EPS)

V kliničnih preskušanjih je bila incidenca ekstrapiramidnih simptomov pri bolnikih, zdravljenih z asenapinom, večja kakor pri placebu (15,4 % v primerjavi z 11,0 %).

Na podlagi kratkotrajnih (6-tedenskih) preskušanj pri bolnikih s shizofrenijo je videti, da obstaja pri bolnikih, zdravljenih z asenapinom, v primeru akatizije povezanost med odmerkom zdravila in odzivom nanj, v primeru parkinsonizma pa so opazili tendenco okrepitve pri večjih odmerkih.

Majhna farmakokinetična študija je pokazala, da so pediatrični bolniki bolj nagnjeni k distoniji po začetnem odmerjanju asenapina, če ni upoštevana shema postopnega povečevanja odmerka (glejte poglavje 5.2). V pediatričnih kliničnih preskušanjih s postopnim povečevanjem odmerka je bila pojavnost distonije podobna kot v preskušanjih pri odraslih.

Povečanje telesne mase

V kombiniranih kratkotrajnih in dolgotrajnih preskušanjih pri odraslih bolnikih s shizofrenijo ali manijo pri bipolarni motnji je bila povprečna vrednost spremembe telesne mase pri uporabi asenapina 0,8 kg. V kratkotrajnih preskušanjih pri bolnikih s shizofrenijo je znašal odstotek preiskovancev s klinično pomembnim povečanjem telesne mase (t.j. z ≥ 7 % povečanjem telesne mase pri končnem rezultatu, v primerjavi z začetnimi vrednostmi) 5,3 % za asenapin, v primerjavi z 2,3 % za placebo. V kratkotrajnih preskušanjih s prilagodljivim odmerkom pri bolnikih z manijo pri bipolarni motnji pa je bil odstotek preiskovancev s klinično pomembnim povečanjem telesne mase (t.j. z ≥ 7 % povečanjem telesne mase pri končnem rezultatu, v primerjavi z začetnimi vrednostmi) 6,5 % za asenapin in 0,6 % za placebo.

V 3-tedenskem, s placebom nadzorovanem, randomiziranem preskušanju učinkovitosti in varnosti fiksnega odmerka pri pediatričnih bolnikih z bipolarno motnjo I, starih od 10 do 17 let, je bila povprečna sprememba telesne mase od začetka do konca preskušanja pri placebu 0,48 kg, pri 2,5 mg asenapina dvakrat na dan 1,72 kg, pri 5 mg asenapina dvakrat na dan 1,62 kg ter pri 10 mg asenapina dvakrat na dan 1,44 kg. Odstotek preiskovancev s klinično pomembnim povečanjem telesne mase (t.j. z ≥ 7 % povečanjem telesne mase 21. dan, v primerjavi z začetnimi vrednostmi) je znašal 14,1 % za 2,5 mg asenapina dvakrat na dan, 8,9 % za 5 mg asenapina dvakrat na dan in 9,2 % za 10 mg asenapina dvakrat na dan, v primerjavi z 1,1 % za placebo. V dolgotrajnem podaljšanem preskušanju

(50 tednov) je imelo skupno 34,8 % preiskovancev klinično pomembno povečanje telesne mase

(t.j. ≥ 7 % povečanje telesne mase pri končnem rezultatu). Celotno povprečno (SD) povečanje telesne mase v končni točki študije je znašalo 3,5 (5,76) kg.

Ortostatska hipotenzija

Incidenca ortostatske hipotenzije pri starostnikih je bila 4,1 %, v primerjavi z 0,3 % pri skupini bolnikov, ki so bili vključeni v kombinirano preskušanje druge in tretje faze.

Padci

Padci se lahko pojavijo kot posledica enega ali več neželenih učinkov, kot so: somnolenca, ortostatska hipotenzija, omotica, ekstrapiramidni simptomi.

Jetrni encimi

Pri bolnikih so pogosto opažali prehodno, asimptomatsko zvišanje vrednosti jetrnih transaminaz, alanin aminotransferaze (ALT) in aspartat aminotransferaze (AST), še posebej na začetku zdravljenja.

Drugi izvidi

Pri bolnikih, zdravljenih z asenapinom, so poročali o možgansko-žilnih dogodkih, vendar ni dokazov za večjo incidenco od tiste, ki je že pričakovana pri odraslih, starih od 18 do 65 let.

Asenapin ima anestetično delovanje. Neposredno po njegovi uporabi lahko nastopijo hipestezija ali parestezije v ustih, ki pa običajno minejo v eni uri.

Pri bolnikih, zdravljenih z asenapinom, so v obdobju trženja zdravila poročali o resnih preobčutljivostnih reakcijah, vključno z anafilaktičnimi/anafilaktoidnimi reakcijami, angioedemom, oteklostjo jezika in oteklostjo grla (faringealni edem).

Pediatrična populacija

Asenapin ni indiciran za zdravljenje otrok in mladostnikov, mlajših od 18 let (glejte poglavje 4.2).

Klinično pomembni neželeni učinki iz preskušanja pri pediatričnih bolnikih z bipolarno motnjo in shizofrenijo so bili podobni tistim, ki so jih opazili v preskušanjih pri odraslih z bipolarno motnjo in shizofrenijo.

Najpogostejši neželeni učinki (≥ 5 % in najmanj dvakrat pogostejši kot pri placebu), o katerih so poročali pri pediatričnih bolnikih z bipolarno motnjo I, so bili zaspanost, sedacija, omotica, disgevzija, hipestezija v ustih, parestezija v ustih, navzea, povečan apetit, utrujenost in povečanje telesne mase (glejte Povečanje telesne mase zgoraj).

Najpogostejši neželeni učinki (z deležem bolnikov ≥ 5 % in najmanj dvakrat pogostejši kot pri placebu), o katerih so poročali pri pediatričnih bolnikih s shizofrenijo, so bili zaspanost, sedacija, akatizija, omotica in hipestezija v ustih. Pojavnost bolnikov s povečanjem telesne mase ≥ 7 % (od začetne vrednosti do končnega rezultata) je bila v primerjavi s placebom (3,1 %) statistično pomembno večja pri zdravilu Sycrest 2,5 mg dvakrat na dan (9,5 %) in zdravilu Sycrest 5 mg dvakrat na dan (13,1 %).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

V razvojnem programu kliničnih študij zdravljenja z asenapinom so poročali o majhnem številu primerov prevelikega odmerjanja. Prijavljeni ocenjeni odmerki so bili med 15 in 400 mg. V večini primerov ni bilo jasno, ali je bolnik vzel zdravilo podjezično. Med neželene učinke, ki so povezani z

zdravljenjem, so sodili vznemirjenost in zmedenost, akatizija, orofacialna distonija, sedacija in asimptomatski znaki v EKG-ju (bradikardija, supraventrikularni kompleksi, zapoznelo intraventrikularno prevajanje impulzov).

Ni specifičnih informacij o zdravljenju prevelikega odmerjanja zdravila Sycrest in tudi ni specifičnega antidota za to zdravilo. Pomisliti je treba tudi na možnost, da je bolnik vzel več zdravil hkrati.

Potrebno je nadziranje delovanja srca in ožilja, da bi ugotovili morebitne aritmije. Pri zdravljenju prevelikega odmerjanja je treba biti osredotočen predvsem na podporno terapijo z ohranjanjem ustrezne oksigenacije in ventilacije dihalnih poti ter na zdravljenje simptomov. Hipotenzijo in odpoved krvnega obtoka je treba zdraviti z ustreznimi ukrepi, na primer z intravenskim dajanjem tekočin in/ali z uporabo simpatikomimetikov (adrenalina in dopamina se ne sme uporabljati, ker lahko spodbujanje adrenergičnih receptorjev beta poslabša hipotenzijo pri zavori adrenergičnih receptorjev alfa z zdravilom Sycrest). V primeru hudih ekstrapiramidnih simptomov je treba bolniku dati antiholinergična zdravila. Skrben zdravniški nadzor in spremljanje bolnika naj trajata, dokler bolnik ne okreva.