Zdravilo Lerkanidipin Arrow je indicirano za zdravljenje blage do zmerne esencialne hipertenzije.

Priporočeni odmerek je 10 mg peroralno enkrat na dan, vsaj 15 minut pred obrokom. Odmerek je mogoče povečati na 20 mg glede na bolnikov individualni odziv.

Titriranje odmerka mora biti postopno: traja namreč lahko približno 2 tedna, preden se pojavi največji antihipertenzivni učinek.

Nekaterim posameznikom, ki niso ustrezno urejeni z monoterapijo z antihipertenzivom, lahko koristi dodatek lerkanidipina k terapiji z antagonisti adrenergičnih receptorjev β (atenolol), diuretikom (hidroklorotiazid) ali zaviralcem angiotenzinske konvertaze (kaptopril ali enalapril).

Ker je krivulja odvisnosti odziva od odmerka strma in ima plato pri odmerkih med 20 in 30 mg, ni verjetno, da bi se učinkovitost z večjimi odmerki izboljšala, povečajo pa se lahko neželeni učinki.

Uporaba pri starejših

Farmakokinetični podatki in klinične izkušnje sicer kažejo, da prilagoditve dnevnega odmerka niso potrebne, kljub temu pa je med uvodnim zdravljenjem starejših vseeno potrebna posebna previdnost.

Uporaba pri otrocih in mladostnikih

Pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, ni kliničnih izkušenj, zato uporaba pri njih ni priporočljiva.

Uporaba pri okvari ledvic ali jeter

Na začetku zdravljenja bolnikov z blago do zmerno okvaro ledvic ali jeter je potrebna posebna previdnost. Ti podskupini sicer ponavadi preneseta priporočeni odmerek, toda približevanje odmerku 20 mg na dan mora biti opravljeno previdno. Pri bolnikih z okvaro jeter je antihipertenzivni učinek lahko izrazitejši, zato je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka.

Lerkanidipina ni priporočljivo uporabljati pri bolnikih s hudo okvaro jeter ali ledvic (hitrost glomerulne filtracije < 30 ml/min).

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino, katerikoli dihidropiridin ali katerokoli pomožno snov,

nosečnost in dojenje (glejte 4.6),

ženske v rodni dobi, če ne uporabljajo učinkovite kontracepcije, obstrukcija iztočnega dela levega prekata,

nezdravljeno kongestivno srčno popuščanje, nestabilna angina pektoris,

huda okvara ledvic ali jeter,

obdobje v 1 mesecu po miokardnem infarktu, sočasna uporaba z/s:

• močnimi zaviralci CYP3A4 (glejte poglavje 4.5),

• ciklosporinom (glejte poglavje 4.5),

• grenivkinim sokom (glejte poglavje 4.5).

Lerkanidipin je treba posebno previdno uporabljati pri bolnikih z boleznijo sinusnega vozla (če nimajo nameščenega srčnega spodbujevalnika). Previdnost je potrebna tudi pri bolnikih z disfunkcijo levega prekata, čeprav hemodinamsko kontrolirane študije niso odkrile, da bi bilo delovanje prekatov prizadeto. Nekatere kratko delujoče dihidropiridine pri bolnikih z ishemično boleznijo srca domnevno spremlja večje kardiovaskularno tveganje. Lerkanidipin je sicer dolgo delujoče zdravilo, vendar je pri takšnih bolnikih vseeno potrebna previdnost.

Angina pektoris

Nekateri dihidropiridini v redkih primerih povzročijo prekordialno bolečino ali angino pektoris. Zelo redko se lahko povečajo pogostnost, trajanje ali izrazitost napadov pri bolnikih z obstoječo angino pektoris. Možni so posamezni primeri miokardnega infarkta (glejte poglavje 4.8).

Uporaba pri okvari ledvic ali jeter

Na začetku zdravljenja bolnikov z blago do zmerno okvaro ledvic ali jeter je potrebna posebna previdnost. Ti podskupini sicer ponavadi preneseta priporočeni odmerek, toda približevanje odmerku 20 mg na dan mora biti opravljeno previdno. Pri bolnikih z okvaro jeter je antihipertenzivni učinek lahko izrazitejši, zato je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka.

Zdravila Lerkanidipin Arrow ni priporočljivo uporabljati pri bolnikih s hudo okvaro jeter ali ledvic (hitrost glomerulne filtracije < 30 ml/min).

Alkohol lahko stopnjuje učinek vazodilatacijskih antihipertenzivov, zato se mu je treba izogibati (glejte poglavje 4.5).

Induktorji CYP3A4

Induktorji CYP3A4 npr. antiepileptiki (kakršna sta fenitoin ali karbamazepin) in rifampicin, lahko zmanjšajo koncentracijo lerkanidipina v plazmi, tako da je lahko učinkovitost lerkanidipina manjša od pričakovane (glejte poglavje 4.5).

To zdravilo vsebuje laktozo monohidrat. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorbcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Lerkanidipin Arrow 20 mg filmsko obložene tablete vsebujejo barvili sončno rumeno FCF (E110) in alurno rdeče AC (E129), ki lahko povzročita alergično reakcijo.

Presnovne interakcije

Znano je, da se lerkanidipin presnavlja z encimom CYP3A4, zato lahko sočasno uporabljeni inhibitorji ali induktorji CYP3A4 vplivajo na presnovo in eliminacijo lerkanidipina.

Inhibitorji CYP3A4

Izogibati se je treba sočasnemu predpisovanju lerkanidipina in zaviralcev CYP3A4 (npr. ketokonazola, itrakonazola, ritonavirja, eritromicina, troleandomicina) (glejte poglavje 4.3).

Študija medsebojnega delovanja z močnim zaviralcem CYP3A4 ketokonazolom je pokazala znatno povečanje koncentracije lerkanidipina v plazmi (15-kratno povečanje AUC in 8-kratno povečanje C^max za evtomero S-lerkanidipin).

Ciklosporin

Po sočasni uporabi so ugotovili večjo koncentracijo lerkanidipina in ciklosporina v plazmi. Opravljena je bila študija pri mladih zdravih prostovoljcih; če je bil ciklosporin uporabljen 3 ure po zaužitju lerkanidipina, se koncentracija lerkanidipina v plazmi ni spremenila, AUC ciklosporina pa se je povečala za 27 %. Sočasna uporaba lerkanidipina in ciklosporina pa je povzročila 3-kratno povečanje koncentracije lerkanidipina v plazmi in 21 % povečanje AUC ciklosporina. Ciklosporina in lerkanidipina se ne sme uporabljati skupaj.

Sok grenivke

Tako kot velja za druge dihidropiridine, je lerkanidipin občutljiv na zavrtje presnove z grenivkinim sokom. Posledici sta povečanje njegove sistemske razpoložljivosti in večji hipotenzivni učinek. Lerkanidipina se ne sme jemati z grenivkinim sokom.

Midozolam

Med sočasno uporabo 20-mg odmerka s peroralnim midazolamom pri starejših prostovoljcih se je absorpcija lerkanidipina povečala (za približno 40 %), hitrost absorpcije pa se je zmanjšala (t^max se je od 1,75 ure podaljšal na 3 ure). Koncentracija midazolama se ni spremenila.

Previdnost je potrebna pri sočasnem predpisovanju lerkanidipinija z drugimi substrati CYP3A4, npr. s terfenadinom, astemizolom in antiaritmiki III. skupine, kakršna sta amiodaron in kinidin.

Induktorji CYP3A4

Za sočasno uporabo lerkanidipina z induktorji CYP3A4, npr. z antiepileptiki (kakršna sta fenitoin in karbamazepin) ali rifampicinom, se je treba odločiti previdno. Antihipertenzivni učinek se namreč lahko zmanjša in krvni tlak je treba nadzirati pogosteje kot ponavadi.

Substrati CYP3A4

Sočasna uporaba 20 mg lerkanidipina b- metildigoksin, ni pokazala znakov farmakokinetičnih interakcij. Pri zdravih prostovoljcih, ki so dobili digoksin po 20 mg lerkanidipina, uporabljenega na tešče, se je C^max digoksina v povprečju povečala za 33 %, AUC in ledvični očistek pa se nista pomembno spremenila. Bolnike, ki sočasno dobivajo digoksin, je treba natančno klinično kontrolirati glede znakov toksičnih učinkov digoksina.

Sočasna uporaba cimetidina v odmerku 800 mg na dan ne povzroči pomembnih sprememb koncentracije lerkanidipina v plazmi, pri večjih odmerkih pa je potrebna previdnost, kajti biološka uporabnost in hipotenzivni učinek lerkanidipina se lahko povečata.

Študija medsebojnega delovanja s fluoksetinom (inhibitor CYP2D6 in CYP3A4), opravljena pri prostovoljcih, starih 65 ± 7 let (povprečje ± s. o.), ni pokazala klinično pomembnih sprememb v farmakokinetiki lerkanidipina.

Sočasna uporaba 20 mg lerkanidipina na tešče pri zdravih prostovoljcih ni spremenila farmakokinetike varfarina.

Alkohol

Alkohol lahko stopnjuje učinek vazodilatacijskih antihipertenzivov, zato se mu je treba izogibati (glejte 4.4).

Druge interakcije

Med sočasno uporabo lerkanidipina z antagonistom adrenergičnih receptorjev β, metoprololom, ki ga v glavnem eliminirajo jetra, se biološka uporabnost metoprolola ni spremenila, biološka uporabnost lerkanidipina pa se je zmanjšala za 50 %. Ta učinek je morda posledica zmanjšanega pretoka krvi skozi jetra, ki ga povzročijo antagonisti adrenergičnih receptorjev β, in se zato lahko pojavi tudi pri drugih zdravilih iz te skupine. Posledično se lerkanidipin lahko varno uporablja skupaj z antagonisti adrenergičnih receptorjev β, vendar utegne biti potrebna prilagoditev odmerka.

Med večkratno sočasno aplikacijo 20 mg lerkanidipina in 40 mg simvastatina se AUC lerkanidipina ni pomembno spremenil, AUC simvastatina pa se je povečal za 56 % in AUC njegovega aktivnega presnovka, β-hidroksikisline, za 28 %. Ni verjetno, da so takšne spremembe klinično pomembne. Medsebojnega delovanja ni pričakovati, če je lerkanidipin uporabljen zjutraj, simvastatin pa zvečer, kot je za takšno zdravilo indicirano.

Lerkanidipin so varno uporabljali z diuretiki in zaviralci angiotenzinske konvertaze.

Nosečnost

Ni dovolj podatkov o uporabi lerkanidipina med nosečnostjo. Predklinični podatki ne kažejo, da bi lerkanidipin pri podganah in kuncih učinkoval teratogeno. Pri podganah ni okrnil sposobnosti za razmnoževanje. Druge dihidropiridinske spojine so se pri živalih izkazale za teratogene, zato lerkanidipina ne smejo uporabljati nosečnice in prav tako ne ženske v rodni dobi, ki ne uporabljajo učinkovite kontracepcije.

Dojenje

Zaradi velike lipofilnosti lerkanidipina se predvideva njegovo izločanje v materino mleko. Zato doječe matere ne smejo dobivati lerkanidipina.

Plodnost

Ni dovolj podatkov o uporabi lerkanidipina in njegovem vplivu na plodnost. Študije na živalih so pokazale, da zdravljenje z lerkanidipinom ni vplivalo na plodnost (glejte poglavje 5.3).

Lerkanidipin nima večjega vpliva na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Kljub temu je potrebna previdnost, kajti pojavijo se lahko omotica, astenija, utrujenost in, redko, zaspanost.

Najpogostejše neželene reakcije na zdravilo so glavobol, omotica, periferni edemi, tahikardija, palpitacije in zardevanje.

Spodnja preglednica prikazuje incidenco neželenih učinkov, ki se pojavijo več kot le v osamljenih primerih. Razvrščeni so po organskih sistemih in po pogostnosti. Pogostost je izražena kot: zelo pogosti (≥1/10), pogosti (≥1/100 do <1/10), občasni (≥1/1.000 do <1/100), redki (≥1/10.000 do <1/1.000), zelo redki (<1/10.000) in neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Kaže, da lerkanidipin ne vpliva na koncentracijo krvnega sladkorja ali lipidov v serumu.

V izkušnjah v obdobju trženja so bili opisani trije primeri prevelikega odmerjanja (150 mg, 280 mg in 800 mg zaužiti s samomorilnim namenom).

Mogoče je pričakovati, da bo preveliko odmerjanje povzročilo čezmerno periferno vazodilatacijo z izrazito hipotenzijo in refleksno tahikardijo. V primeru hude hipotenzije, bradikardije in nezavesti lahko pomaga kardiovaskularna podpora z intravenskim atropinom proti bradikardiji.

Glede na podaljšano farmakološko delovanje lerkanidipina je treba kardiovaskularno stanje bolnikov, ki vzamejo prevelik odmerek, spremljati vsaj 24 ur. Informacij o koristi dialize ni. Vendar je zdravilo zelo lipofilno, zato koncentracija v plazmi najverjetneje ni vodilo o trajanju ogroženosti in dializa najbrž ni učinkovita.