Epirubicin se uporablja za zdravljenje raka dojke, učinkovit je pri zdravljenju limfomov, levkemij, raka želodca, pljuč, jajčnikov, hormonsko neodvisnem raku prostate in sarkomih mehkih tkiv.

Intravezikalno zdravljenje z epirubicinom je učinkovito pri površinskem raku sečnega mehurja.

Navodila za pripravo zdravila: glejte poglavje 6.6.

Odmerjanje

Zdravilo Epirubicin Ebewe je namenjeno le intravenski in intravezikalni uporabi.

Monoterapija
Pri dajanju zdravila Epirubicin Ebewe v monoterapiji je priporočen standardni odmerek za odrasle 75–90 mg/m² v enkratnem odmerku vsakih 21 dni. Za zdravljenje nekaterih rakov, kot je npr. dopolnilno zdravljenje raka dojke pri bolnicah s pozitivnimi pazdušnimi bezgavkami, se uporabljajo odmerki od 100 do 120 mg/m² telesne površine vsake 3 do 4 tedne.

Kombinirana terapija
Kadar uporabljamo epirubicinijev klorid v kombinaciji z drugimi citostatiki, je treba odmerek znižati.

Celokupni, za en cikel predvideni odmerek lahko damo tudi v dveh ali treh zaporednih dneh.

Pri bolnikih, ki imajo zaradi predhodne kemoterapije, obsevanja ali neoplastične infiltracije kostnega mozga izraženo depresijo kostnega mozga, je treba znižati odmerek na 60–75 mg/m² telesne površine.
Za zmanjšanje neželenih učinkov pri paliativnem zdravljenju ali pri bolnikih, pri katerih epirubicinijevega klorida zaradi medicinskih razlogov ne moremo dati v zgoraj navedenih odmerkih, lahko damo epirubicinijev klorid v tedenskih odmerkih 20 do 30 mg/m² telesne površine.
Pri izbiri skupnega odmerka epirubicinijevega klorida moramo upoštevati tudi predhodno zdravljenje s primerljivimi učinkovinami, kot so doksorubicin, daunorubicin ali derivati antracena.

Odmerjanje moramo prilagoditi glede na delovanje kostnega mozga, ki ga ocenjujemo po krvni sliki. Zdravljenja z epirubicinijevim kloridom ne nadaljujemo, dokler je absolutno število nevtrofilcev pod 1,5 x 10⁹ /l, trombocitov pod 100 x 10⁹ /l in hemoglobina pod 100 g/l.

• Bolniki z okvarjenim delovanje ledvic

Pri hudi okvari delovanja ledvic (kreatinin > 400 µmol/l) moramo razmisliti o znižanju odmerka zaradi manjšega izločanja preko ledvic.
Podatkov o zdravljenju bolnikov na dializi ni.

• Odmerjanje pri otrocih

Varnost in učinkovitost uporabe epirubicinijevega klorida pri otrocih ni bila ugotovljena.

Intravezikalno zdravljenje
Za zdravljenje površinskega raka sečnega mehurja se daje epirubicinijev klorid intravezikalno. Pri tem načinu zdravljenja se 50−80 mg epirubicinijevega klorida v 50 ml 0,9 % raztopine natrijevega klorida preko vstavljenega urinskega katetra vtoči v sečni mehur. Odmerjanje je enkrat tedensko 8 tednov zapored ali po kirurški resekciji neinvazivnega raka v mehurju profilaktično enkrat tedensko 4 tedne zapored, nato vsakih 11 mesecev.
V primeru pojava lokalne toksičnosti (kemični cistitis) je priporočeno zmanjšanje odmerka na 30 mg v 50 ml 0,9 % raztopine natrijevega klorida.
Da bi se izognili neželenemu redčenju zdravila z urinom, bolnik 12 ur pred vtočenjem ne sme piti. S tem se zmanjša izločanje urina na približno 50 ml na uro. Po vtočenju zdravila v mehur priporočamo vsakih 15 minut obračanje za 90 stopinj. Raztopina epirubicinijevega klorida naj bi ostala v sečnem mehurju eno uro. Nato bolnik lahko urinira.

Način uporabe
Epirubicinijev klorid se mora dajati intravensko. Ne sme se dajati peroralno, intraarterijsko, subkutano, intramuskularno ali intratekalno! Glede intravezikalne uporabe pri površinskem karcinomu sečnega mehurja glejte točko 4.2.1 Intravezikalno zdravljenje.
Epirubicinijev klorid se mora zanesljivo dati v veno, ker paravenozno injiciranje povzroči lokalno nekrozo in tromboflebitis.
Epirubicinijev klorid se daje kot počasna intravenska injekcija v 3–5 minutah (bolus) ob vzporedno prosto tekoči intravenski infuziji 0,9 % raztopine natrijevega klorida, 5 % glukoze ali kot kratkotrajna infuzija (10–20 minut) v 0,9 % raztopini natrijevega klorida ali 5 % glukoze.
Intravezikalno se aplicirajo raztopine od 30 do 80 mg epirubicinijevega klorida v 50 ml fiziološke raztopine (glej točko 4.2.1 Intravezikalno zdravljenje).
Zdravilo se sme samo enkrat odvzeti iz viale. Uporabljati se smejo samo bistre raztopine. Pred uporabo segrejte raztopino na sobno temperaturo.

• Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, druge antracikline ali antracendione.

• Dojenje.

  Intravenska uporaba

• persistentna mielosupresija,

• huda okvara delovanja jeter,

• nadavni miokardni infarkt,

• hude aritmije,

• predhodna zdravljenja z najvišjimi kumulativnimi odmerki epirubicinijevega klorida in/ali drugih antraciklinov in antracenedionov (glejte poglavje 4.4),

• bolniki z akutnimi sistemskimi okužbami,

• nestabilna angina pektoris,

• miokardiopatija.

  Intravezikalna uporaba

• okužbe sečil,

• vnetje mehurja,

• hematurija,

• invazivni tumorji, ki prodirajo v mehur,

• težave pri vstavljanju katetra.

Splošno

Zdravilo Epirubicin Ebewe se sme dajati samo pod nadzorom zdravnika, ki ima izkušnje na področju zdravljenja s citostatiki.

Pred začetkom zdravljenja z epirubicinom morajo bolniki okrevati po akutnih toksičnih učinkih predhodnega citotoksičnega zdravljenja (npr. stomatitisu, nevtropeniji, trombocitopeniji in generaliziranih okužbah).

Zdravljenje z velikimi odmerki epirubicinijevega klorida (npr. ≥ 90 mg/m² na vsake 3 do 4 tedne) povzroči na splošno podobne neželene učinke kot zdravljenje s standardnimi odmerki (< 90 mg/m² na vsake 3 do 4 tedne), toda nevtropenija in stomatitis/mukozitis sta lahko izrazitejša. Med zdravljenjem z velikimi odmerki epirubicinijevega klorida je treba posebno pozornost nameniti možnim kliničnim zapletom zaradi hude mielosupresije.

Delovanje srca

Zdravljenje z antraciklini je povezano s tveganjem za kardiotoksične učinke, ki se lahko pojavijo zgodaj (tj. so akutni) ali pozno (tj. so zapozneli).

Zgodnji (akutni) učinki

Zgodnji kardiotoksični učinki epirubicina obsegajo predvsem sinusno tahikardijo in/ali nepravilnosti na elektrokardiogramu (EKG), npr. nespecifične spremembe ST-T valov, vključno s prezgodnjo ventrikularno kontrakcijo. Opisane so bile tudi tahiaritmije, vključno s prezgodnjo ventrikularno kontrakcijo z ventrikularno tahikardijo, bradikardija ter atrioventrikularni in kračni blok. Ti učinki ponavadi ne napovedujejo poznejšega nastanka poznih kardiotoksičnih učinkov, so redko klinično pomembni in na splošno niso razlog za prekinitev zdravljenja z epirubicinom.

Pozni (zapozneli) učinki

Zapozneli kardiotoksični učinki se ponavadi pojavijo pozno med zdravljenjem z epirubicinom ali v 2 do 3 mesecih po koncu zdravljenja, opisani pa so bili tudi še poznejši učinki (več mesecev do več let po koncu zdravljenja). Zapoznela kardiomiopatija se kaže z zmanjšanjem iztisnega deleža levega prekata (LVEF) in/ali znaki in simptomi kongestivnega srčnega popuščanja kot so dispneja, pljučni edem, hipostatski edem, kardiomegalija in hepatomegalija, oligurija, ascites, plevralni izliv in galopni ritem. Smrtno nevarno kongestivno srčno popuščanje je najhujša oblika z antraciklini povzročene kardiomiopatije in predstavlja tisti toksični učinek zdravila, ki omejuje kumulativni odmerek.

Tveganje za pojav kongestivnega srčnega popuščanja se s povečevanjem celotnega kumulativnega odmerka epirubicinijevega klorida preko 900 mg/m² hitro povečuje; ta kumulativni odmerek se zato sme preseči le izredno previdno (glejte poglavje 5.1).

Da bi čimbolj zmanjšali tveganje za hude okvare srca, je pred zdravljenjem z epirubicinom treba oceniti delovanje srca in ga kontrolirati ves čas zdravljenja. Tveganje je mogoče zmanjšati z rednim kontroliranjem LVEF med zdravljenjem in s takojšnjim prenehanjem uporabe epirubicina ob prvem znaku okvarjenega delovanja. Med ustreznimi kvantitativnimi preiskavami za ponovitve ocene delovanja srca (oceno LVEF) sta večvhodna radionuklidna angiografija (MUGA) in ehokardiografija (ultrazvok). Priporočena je izhodiščna ocena srca z EKG ter MUGA ali ehokardiografijo, zlasti pri bolnikih z dejavniki tveganja za izrazitejše kardiotoksične učinke. Ocenjevanje LVEF z MUGA ali ehokardiografijo je treba ponavljati, zlasti pri večjih kumulativnih odmerkih antraciklinov. Postopek ugotavljanja mora biti enak ves čas spremljanja.

Zaradi tveganja za kardiomiopatijo se sme kumulativni odmerek 900 mg/m² epirubicinijevega klorida preseči le izjemno previdno.

Med dejavniki tveganja za kardiotoksične učinke so: aktivna ali mirujoča kardiovaskularna bolezen, predhodna ali sočasna radioterapija v predelu mediastinuma/perikarda, predhodno zdravljenje z drugimi antraciklini ali antracendioni, sočasna uporaba drugih zdravil, ki lahko delujejo zaviralno na krčljivost srca, ali kardiotoksičnih zdravil (npr. trastuzumaba) (glejte poglavje 4.5) s povečanim tveganjem pri starejših bolnikih.

Pri bolnikih, ki so prejemali trastuzumab samostojno ali v kombinaciji z antraciklini kot je epirubicin, so poročali o odpovedi srca (New York Heart Association (NYHA) razred II-

IV). Ta je lahko zmerna do huda in je lahko povezana s smrtjo.

Trastuzumaba in antraciklinov kot je epirubicin ne bi smeli uporabljati v kombinaciji, razen v dobro kontroliranih kliničnih študijah s spremljanjem delovanja srca. Bolniki, ki so predhodno prejemali antracikline, imajo pri zdravljenju s trastuzumabom povečano tveganje za kardiotoksičnost, čeprav je tveganje nižje kot pri sočasni uporabi trastuzumaba in antraciklinov.

Razpolovna doba trastuzumaba je približno 28 – 38 dni, zato lahko trastuzumab po koncu prejemanja ostane v obtoku še 27 tednov. Bolniki, ki prejemajo antracikline kot je epirubicinijev klorid, imajo lahko tudi po koncu prejemanja trastuzumaba povečano tveganje za kardiotoksičnost. Pri uporabi antraciklinov kot je epirubicinijev klorid, je treba bolnikovo delovanje srca skrbno spremljati. Če je mogoče, naj bolnik ne prejema antraciklinov še 27 tednov po koncu zdravljenja s trastuzumabom.

Odpoved srca, ki se razvije med zdravljenjem s trastuzumabom po zdravljenju z epirubicinom, zdravimo s standardnimi zdravili za ta namen.

Delovanje srca je treba posebej natančno kontrolirati pri bolnikih, ki dobivajo velike kumulativne odmerke in pri bolnikih z dejavniki tveganja. Vendar se lahko kardiotoksični učinki epirubicina pojavijo tudi pri manjših kumulativnih odmerkih, ne glede na to, ali bolnik ima srčne dejavnike tveganja ali ne.

Toksičnost epirubicina in drugih antraciklinov ali antracendionov je verjetno aditivna. Hematološka toksičnost

Tako kot druga citotoksična zdravila lahko tudi epirubicin povzroči mielosupresijo. Hematološko stanje je treba oceniti pred vsakim ciklom zdravljenja z epirubicinom in med njim; ocena mora obsegati tudi diferencialno belo krvno sliko. Od odmerka odvisna reverzibilna levkopenija in/ali granulocitopenija (nevtropenija) je prevladujoča manifestacija hematotoksičnosti epirubicina in je najpogostejši akutni toksični učinek tega zdravila, ki omejuje odmerek. Levkopenija in nevtropenija sta praviloma hujši med uporabo po shemah z velikimi odmerki; večinoma sta najizrazitejši med 10 in 14 dnevom po uporabi zdravila. Ponavadi sta prehodni in število levkocitov/nevtrofilcev se večinoma normalizira do 21. dne. Pojavita se lahko tudi trombocitopenija in anemija. Med kliničnimi posledicami hude mielosupresije so povišana telesna temperatura, okužba, sepsa/septikemija, septični šok, krvavitev, tkivna hipoksija ali smrt.

Sekundarna levkemija

Med zdravljenjem z antraciklini, vključno z epirubicinom, je bila opisana sekundarna levkemija, s predlevkemično fazo ali brez nje. Sekundarna levkemija je pogostejša, če so

takšna zdravila uporabljena v kombinaciji z antineoplastičnimi zdravili, ki poškodujejo DNA, v kombinaciji z obsevanjem, če so bili bolniki predhodno intenzivno zdravljeni s citotoksičnimi zdravili, ali po povečanju odmerka antraciklinov. Te levkemije imajo lahko latentno dobo od enega do treh let. (Glejte poglavje 5.1.)

Prebavila

Epirubicin je emetogen. Mukozitis/stomatitis se praviloma pojavita zgodaj po uporabi zdravila ter lahko v hudih primerih v nekaj dneh napredujeta v razjede sluznice. Večina bolnikov si po tem neželenem učinku opomore do tretjega tedna zdravljenja.

Delovanje jeter

Glavna pot odstranjevanja epirubicina je hepatobiliarni sistem. Pred zdravljenjem z epirubicinom in med njim je treba kontrolirati celotni bilirubin in AST v serumu. Pri bolnikih z zvišanim bilirubinom ali AST je lahko očistek zdravila počasnejši in celokupni toksični učinki se lahko povečajo. Pri takšnih bolnikih so priporočeni manjši odmerki (glejte poglavji 4.2 in 5.2). Bolniki s hudo okvaro jeter ne smejo dobiti epirubicina (glejte poglavje 4.3).

Delovanje ledvic

Pred začetkom zdravljenja in med zdravljenjem je treba oceniti vrednost serumskega kreatinina. Bolnikom, ki imajo serumski kreatinin > 5 mg/dl, je treba prilagoditi odmerek (glejte poglavje 4.2).

Učinki na mestu injiciranja

Injiciranje v majhno žilo ali večkratno injiciranje v isto veno lahko povzroči flebosklerozo. Tveganje flebitisa/tromboflebitisa na mestu injiciranja je mogoče zmanjšati z upoštevanjem priporočenih postopkov za dajanje zdravila (glejte poglavje 4.2).

Ekstravazacija

Ekstravazacija epirubicina med intravenskim injiciranjem lahko povzroči lokalno bolečino, hude poškodbe tkiva (nastajanje vezikul, hud celulitis) in nekrozo. Če se med intravenskim dajanjem epirubicina pojavijo znaki ali simptomi ekstravazacije, je treba infundiranje nemudoma prekiniti. Neželeni učinek antraciklinov, ekstravazacijo, lahko preprečimo ali zdravimo s takojšnjim specifičnim zdravljenjem, npr. z deksrazoksanom (prosimo, glejte navodila za uporabo tega zdravila). Bolniku lahko bolečine olajšamo z ohladitvijo prizadetega predela in vzdrževanjem hlajenja, uporabo hialuronske kisline in DMSO. Bolnika je treba nato ustrezno obdobje natančno kontrolirati, kajti nekroza se lahko pojavi po več tednih. Če pride do ekstravazacije, se je treba posvetovati s plastičnim kirurgom glede možnosti odstranitve tkiva.

Drugo

Tako kot med uporabo drugih citotoksičnih zdravil so bili tudi v zvezi z uporabo epirubicina opisani tromboflebitis in trombembolični pojavi, vključno s pljučno embolijo (v nekaterih primerih s smrtnim izidom).

Sindrom tumorske lize

Epirubicin lahko zaradi obsežne presnove purina, ki spremlja hitro, z zdravili povzročeno lizo neoplastičnih celic (sindrom tumorske lize), povzroči hiperurikemijo. Po uvodnem zdravljenju je treba ovrednotiti koncentracijo sečne kisline, kalija, kalcijevega fosfata in

kreatinina v krvi. Možne zaplete sindroma tumorske lize je mogoče omejiti na najmanjšo mero s hidracijo, alkalizacijo urina in profilakso z alopurinolom za preprečitev hiperurikemije.

Imunosupresivni učinki / večja dovzetnost za okužbe

Uporaba živih ali živih oslabljenih cepiv lahko pri bolnikih, imunsko oslabelih zaradi kemoterapevtikov, vključno z epirubicinom, povzroči hude okužbe ali okužbe s smrtnim izidom (glejte poglavje 4.5). Cepljenju z živimi zdravili se moramo pri bolnikih, ki prejemajo epirubicin, izogniti. Prejmejo lahko mrtva ali inaktivirana cepiva, vendar pa je lahko odgovor na taka cepiva zmanjšan.

Plodnost

Epirubicin lahko povzroči genotoksične učinke. Moški in ženske, zdravljeni z epirubicinom, morajo uporabljati ustrezno kontracepcijsko zaščito. Tiste, ki po koncu zdravljenja želijo imeti otroke, je treba napotiti na genetsko svetovanje, če je to primerno in je na voljo (glejte poglavje 4.6).

Dodatna opozorila in previdnostni ukrepi za druge poti uporabe

Intravezikularna pot uporabe

Uporaba epirubicina lahko povzroči simptome kemičnega cistitisa (npr. dizurijo, poliurijo, nikturijo, strangurijo, hematurijo, nelagodje v mehurju, nekrozo stene mehurja) in konstrikcijo mehurja. Posebno pozornost je treba nameniti katetrizacijskim težavam (npr. obstrukciji uretera zaradi masivnih intravezikalnih tumorjev).

Pomembne informacije o nekaterih sestavinah zdravila Epirubicin Ebewe

Odmerki, nižji od 6 ml, vsebujejo manj kot 1 mmol (23 mg) natrija, kar v bistvu pomeni 'brez natrija'.

7-mililitrski ali višji odmerki vsebujejo 0,15 mmol (3,5 mg) natrija na ml koncentrata. To morajo upoštevati bolniki, ki so na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.

Epirubicin se v glavnem uporablja v kombinaciji z drugimi citotoksičnimi zdravili. Pojavijo se lahko aditivni toksični učinki, zlasti učinki na kostni mozeg, hematološki učinki in učinki na prebavila (glejte poglavje 4.4).

Če bolnik dobiva epirubicin v kombinirani kemoterapiji z drugimi zdravili, ki lahko povzročijo kardiotoksične učinke, kakor tudi hkrati z drugimi kardioaktivnimi spojinami (npr. zaviralci kalcijevih kanalčkov), je treba ves čas zdravljenja kontrolirati delovanje srca.

Epirubicin se izdatno presnavlja v jetrih. Spremembe delovanja jeter zaradi sočasno uporabljenih zdravil lahko vplivajo na presnovo, farmakokinetiko, terapevtsko učinkovitost in/ali toksičnost epirubicina (glejte poglavje 4.4).

Antraciklinov (vključno z epirubicinom) se ne sme uporabljati v kombinaciji z drugimi kardiotoksičnimi zdravili, razen v primeru natančnega opazovanja delovanja bolnikovega srca. Tveganje za kardiotoksične učinke je lahko večje tudi pri bolnikih, ki dobivajo antracikline po koncu zdravljenja z drugimi kardiotoksičnimi zdravili, zlasti takšnimi, ki

imajo dolgo razpolovno dobo, npr. trastuzumab. Razpolovni čas trastuzumaba je približno 28 - 38 dni in lahko ostane v obtoku do 27 tednov. Če je mogoče, naj se zdravljene z antraciklini ne začne 27 tednov po koncu uporabe trastuzumaba. Če antracikline uporabimo pred pretekom tega časa, je priporočeno natančno kontrolirati delovanje srca.

Pri bolnikih, ki dobivajo epirubicin, se je treba izogniti cepljenju z živim cepivom. Uporabiti je mogoče mrtva ali inaktivirana cepiva, odziv na takšna cepiva pa je lahko manjši.

Cimetidin je povečal AUC epirubicina za 50 %. Med zdravljenjem z epirubicinom je treba uporabo cimetidina prekiniti.

Če je paklitaksel uporabljen pred epirubicinom, lahko povzroči večjo koncentracijo nespremenjenega epirubicina in njegovih presnovkov v plazmi, vendar pa presnovki niso ne aktivni ne toksični. V eni študiji je bila hematotoksičnost večja, če so paklitaksel uporabili pred epirubicinom, kot če so ga uporabili po epirubicinu. Sočasna uporaba paklitaksela ali docetaksela ni vplivala na farmakokinetiko epirubicina, če je bil epirubicin uporabljen pred taksanom.

To kombinacijo je mogoče uporabiti v primeru, da zdravil ne dajemo sočasno. Med infundiranjem epirubicina in infundiranjem paklitaksela mora miniti vsaj 24 ur.

Deksverapamil lahko spremeni farmakokinetiko epirubicina in poveča njegov zaviralni učinek na kostni mozeg.

Ena študija je pokazala, da lahko docetaksel poveča koncentracijo presnovkov epirubicina v plazmi, če ga damo takoj za odmerkom epirubicina.

Kinin lahko pospeši začetno porazdelitev epirubicina iz krvi v tkiva in lahko vpliva na porazdelitev epirubicina v eritrocite.

Sočasna uporaba interferona α2b lahko skrajša končni eliminacijski razpolovni čas in tudi zmanjša celokupni očistek epirubicina.

Pri predhodnem ali hkratnem zdravljenju z zdravili, ki vplivajo na kostni mozeg (citostatiki, sulfonamidi, kloramfenikol, difenilhidantoin, derivati amidopiridina, antiretrovirusna zdravila), je treba upoštevati možnost za izrazite motnje hematopoeze.

Pri bolnikih, ki prejemajo antracikline in deksrazoksan v kombinaciji, lahko prido do povečane mielosupresije.

Plodnost

Epirubicin lahko povzroči kromosomsko okvaro človeških semenčic. Če je primerno in mogoče, naj se moški posvetujejo o shranitvi semena, kajti zdravljenje lahko povzroči ireverzibilno neplodnost.

Epirubicin lahko pri ženskah pred menopavzo povzroči amenorejo ali prezgodnjo menopavzo.

Nosečnost

Eksperimentalni podatki pri živalih kažejo, da lahko pri nosečnici uporabljeni epirubicin škoduje plodu. Če je epirubicin uporabljen med nosečnostjo ali če bolnica med uporabo tega zdravila zanosi, jo je treba seznaniti z možnimi nevarnostmi za plod.

Študij pri nosečnicah ni. Epirubicin se sme med nosečnostjo uporabiti le, če morebitna korist upravičuje možno tveganje za plod.

Dojenje

Ni znano, ali se epirubicin pri človeku izloča v materino mleko. Matere morajo pred uporabo tega zdravila nehati dojiti: številna zdravila, vključno z drugimi antraciklini, se namreč pri človeku izločajo v materino mleko, epirubicin pa lahko pri dojenih otrocih povzroči resne neželene učinke.

Ženske v rodni dobi/kontracepcija pri moških in ženskah

Ženskam v rodni dobi je treba svetovati, naj med zdravljenjem ne zanosijo ter naj med zdravljenjem in še vsaj 6,5 meseca po zadnjem odmerku uporabljajo učinkovito metodo kontracepcije.

Moškim, ki se zdravijo z zdravilom Epirubicin Ebewe, je treba svetovati, naj med zdravljenjem in še vsaj 3,5 meseca po zadnjem odmerku uporabljajo učinkovito metodo kontracepcije.

Vpliva epirubicina na sposobnost vožnje ali upravljanja s stroji niso sistematično ovrednotili.

Med zdravljenjem z epirubicinom so opazili in zabeležili naslednje neželene učinke z

naslednjimi pogostnostmi: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Pojav neželenih učinkov je mogoče pričakovati pri več kot 10 % zdravljenih bolnikov. Najpogostejši neželeni učinki so mielosupresija, neželeni učinki na prebavilih,

anoreksija, alopecija, okužba.

Intravezikalna uporaba

Po intravezikalnem vkapavanju se reabsorbira le malo učinkovine, zato so hudi sistemski neželeni učinki zdravila in alergijske reakcije redki. Pogosto opisane so lokalne reakcije, npr. pekoč občutek in pogosto uriniranje (polakisurija). Občasno so poročali o bakterijskem ali kemičnem cistitisu (glejte poglavje 4.4). Ti neželeni učinki zdravila so večinoma reverzibilni.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Akutno preveliko odmerjanje epirubicina povzroči hudo mielosupresijo (zlasti levkopenijo in trombocitopenijo), gastrointestinalne toksične učinke (zlasti mukozitis) in akutne srčne zaplete. Pri uporabi antraciklinov poročajo tudi o latentnem srčnem odpovedovanju od več mesecev do let po zaključku zdravljenja (glejte poglavje 4.4). Bolnike je potrebno skrbno spremljati. Če se pojavijo znaki srčnega odpovedovanja, je potrebno bolnike zdraviti v skladu s konvencionalnimi smernicami.

Zdravljenje:

Simptomatsko. Epirubicina ne moremo odstraniti z dializo.