Rispolux 6 mg filmsko obložene tablete

Risperidon je namenjen zdravljenju shizofrenije.

Risperidon je namenjen zdravljenju zmernih do hudih maničnih epizod, povezanih z bipolarno motnjo.

Risperidon je namenjen kratkoročnemu zdravljenju (do 6 tednov) persistentne agresije pri bolnikih z zmerno do hudo demenco Alzheimerjevega tipa, ki se ne odziva na nefarmakološko zdravljenje in kadar obstaja tveganje, da bolnik poškoduje sebe ali druge.

Risperidon je namenjen kratkoročnemu simptomatskemu zdravljenju (do 6 tednov) persistentne agresije pri vedenjskih motnjah otrok, starejših od 5 let, in mladostnikov s podpovprečnimi intelektualnimi sposobnostmi ali duševno zaostalostjo, diagnosticirano po kriterijih DSM-IV, pri katerih izrazitost agresivnega ali drugih oblik razdiralnega vedenja zahteva farmakološko zdravljenje. Farmakološko zdravljenje mora biti integralni del obsežnejšega programa zdravljenja, ki vključuje psihosocialni in vzgojni pristop. Priporočljivo je, da risperidon predpiše specialist s področja otroške nevrologije ali psihiatrije za otroke in mladostnike, oziroma zdravnik z dobrim poznavanjem vedenjskih motenj pri otrocih in mladostnikih.

Shizofrenija

Odrasli

Risperidon lahko dajemo enkrat ali dvakrat dnevno.

Zdravljenje začnemo z 2 mg risperidona dnevno. Naslednji dan lahko odmerek povišamo na 4 mg dnevno.

V nadaljevanju zdravljenja lahko odmerek ostane nespremenjen ali pa ga po potrebi prilagodimo posameznemu bolniku. Za večino bolnikov je optimalni odmerek 4–6 mg dnevno. Pri nekaterih bolnikih je titracijska faza lahko počasnejša in jim zadostuje manjši začetni in vzdrževalni odmerek.

Odmerki, višji od 10 mg na dan, niso bili učinkovitejši od nižjih odmerkov. Višji odmerki so povezani z večjim tveganjem za pojav ekstrapiramidnih simptomov. Varnost uporabe zdravila v odmerkih, višjih od 16 mg dnevno, ni bila ovrednotena, zato uporaba takšnih odmerkov ni priporočena.

Starejši

Priporočamo, da zdravljenje začnete z 0,5 mg dvakrat dnevno. Ta odmerek lahko pri vsakem bolniku prilagajamo individualno (od 0,5 mg dvakrat dnevno do 1-2 mg dvakrat dnevno).

Pediatrična populacija

Zaradi pomanjkanja podatkov o učinkovitosti uporaba risperidona pri otrocih, mlajših od 18 let, s shizofrenijo ni priporočljiva.

Manične epizode pri bipolarni motnji

Odrasli

Zdravljenje začnemo z 2 mg risperidona enkrat na dan. Odmerek prilagajamo, če je to potrebno, po 1 mg na dan in v časovnih razmakih, ki niso krajši od 24 ur. Risperidon lahko dajemo v odmerkih v razponu od 1 do 6 mg na dan. Za vsakega bolnika se odmerek prilagodi, da se doseže optimalno stopnjo učinkovitosti in primernosti odmerka. Dnevnih odmerkov risperidona, ki presegajo 6 mg, pri bolnikih z maničnimi epizodami niso preučevali.

Kot pri vsakem simptomatskem zdravljenju moramo tudi nadaljevanje zdravljenja z risperidonom redno ocenjevati in upravičiti.

Starejši

Priporočeni začetni odmerek je 0,5 mg dvakrat na dan. Ta odmerek lahko individualno zvišujemo po 0,5 mg dvakrat na dan do odmerka 1 do 2 mg. Ker so klinične izkušnje pri starejših bolnikih omejene, je potrebna previdnost.

Pediatrična populacija

Zaradi pomanjkanja podatkov o učinkovitosti uporaba risperidona pri otrocih, mlajših od 18 let, z bipolarno manijo ni priporočljiva.

Persistentna agresija pri bolnikih z zmerno do hudo demenco Alzheimerjevega tipa Priporočeni začetni odmerek je 0,25 mg dvakrat na dan. Odmerek lahko po potrebi individualno povečamo po 0,25 mg dvakrat dnevno, vendar ne pogosteje kot vsak drugi dan. Optimalni vzdrževalni odmerek za večino bolnikov je 0,5 mg dvakrat dnevno. Nekaterim bolnikom pomagajo odmerki do 1 mg dvakrat na dan.

Pri bolnikih s persistentno agresijo pri demenci Alzheimerjevega tipa se risperidona ne sme uporabljati dlje kot 6 tednov. Med zdravljenjem je treba terapevtski odziv bolnikov ocenjevati pogosto in redno ter ponovno oceniti potrebo po nadaljnjem zdravljenju.

Vedenjske motnje

Otroci in mladostniki od 5. do 18. leta starosti

Za osebe ≥ 50 kg je priporočljivi začetni odmerek 0,5 mg enkrat na dan. Ta odmerek lahko po potrebi individualno prilagajamo za 0,5 mg enkrat na dan, vendar ne pogosteje kot vsak drugi dan. Optimalni odmerek je za večino bolnikov 1 mg enkrat na dan. Nekaterim bolnikom pomaga že odmerek 0,5 mg enkrat na dan, medtem ko drugi morda potrebujejo odmerek 1,5 mg enkrat na dan.

Za osebe < 50 kg je priporočeni začetni odmerek 0,25 mg enkrat na dan. Ta odmerek lahko po potrebi individualno prilagajamo za 0,25 mg enkrat na dan, vendar ne pogosteje kot vsak drugi dan. Optimalni odmerek je za večino bolnikov 0,5 mg enkrat na dan. Vendar pa nekaterim bolnikom pomaga že odmerek 0,25 mg enkrat na dan, medtem ko drugi morda potrebujejo odmerek 0,75 mg enkrat na dan.

Kot pri vsakem simptomatskem zdravljenju moramo tudi nadaljevanje zdravljenja z risperidonom redno ocenjevati in upravičiti.

Z zdravljenjem vedenjskih motenj pri otrocih, mlajših od 5 let, ni dovolj izkušenj, zato uporaba risperidona ni priporočljiva.

Ledvična in jetrna okvara

Bolniki z ledvično okvaro imajo manjšo sposobnost izločanja aktive antipsihotične frakcije kot odrasli z normalnim delovanjem ledvic. Bolniki z okvarjenim delovanjem jeter imajo zvišane plazemske koncentracije proste frakcije risperidona.

Začetni in nadaljnji odmerek je treba ne glede na indikacijo prepoloviti, titracija odmerka pa mora biti za bolnike z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic počasnejša.

Pri teh skupinah bolnikov je treba risperidon uporabljati previdno.

Način dajanja

Risperidon se uporablja peroralno. Hrana ne vpliva na absorpcijo risperidona. Filmsko obložene tablete je potrebno zaužiti z zadostno količino tekočine.

Prenehanje zdravljenja mora biti postopno. Po nenadni prekinitvi jemanja visokih odmerkov antipsihotičnih zdravil so bili zelo redko opisani akutni odtegnitveni simptomi, vključno z navzeo, bruhanjem, znojenjem in insomnijo (glejte poglavje 4.8). Ponovno se lahko pojavijo simptomi psihoze, poročali so tudi o pojavu nehotnih gibov (kot so akatizija, distonija in diskinezija).

Prehod z drugih antipsihotičnih zdravil

Kadar je medicinsko utemeljeno, se ob uvajanju risperidona priporoča postopna ukinitev predhodne terapije. Če je medicinsko utemeljeno, pri prehodu z depo antipsihotikov lahko risperidon uvedemo namesto naslednje redne injekcije depo antipsihotika. Občasno preverjamo, ali je potrebno nadaljevati obstoječe zdravljenje z antiparkinsoniki.

Preobčutljivost za risperidon ali katerokoli drugo sestavino zdravila.

Starejši bolniki z demenco

Celokupna umrljivost

Starejši bolniki z demenco, ki se zdravijo z atipičnimi antipsihotiki, so imeli v meta-analizi 17 nadzorovanih preskušanj atipičnih antipsihotičnih zdravil, vključno z risperidonom, povečano pojavnost umrljivosti v primerjavi s placebom. V kliničnih preskušanjih z risperidonom, nadzorovanih s placebom, je bila pri tej populaciji pojavnost umrljivosti pri bolnikih, ki so se zdravili z risperidonom, 4,0 %, v primerjavi s 3,1 % pri bolnikih, ki so prejemali placebo.

Razmerje verjetnosti (95-odstotni interval zaupanja) je bil 1,21 (0,7, 2,1). Povprečna starost (razpon) umrlih bolnikov je bila 86 let (razpon 67-100).

Sočasna uporaba s furosemidom

V kliničnih preskušanjih nadzorovanih s placebom pri starejših bolnikih z demenco so opazili povečano pojavnost umrljivosti pri bolnikih, ki so sočasno prejemali furosemid in risperidon (7,3

%; povprečna starost 89 let, razpon 75-97), v primerjavi z bolniki, ki so prejemali samo risperidon (3,1 %; povprečna starost 84 let, razpon 70-96) ali samo furosemid (4,1 %; povprečna starost 80 let, razpon 67-90). Porast umrljivosti med bolniki, ki so sočasno prejemali furosemid in risperidon, je bil opažen v dveh od štirih kliničnih preskušanj. Sočasna uporaba risperidona in drugih diuretikov (predvsem tiazidnih diuretikov v nizkih odmerkih) ni bila povezana s podobnimi ugotovitvami.

Patofiziološkega mehanizma, niti vzorca o vzrokih smrtnosti. ki bi pojasnil te ugotovitve, niso opazili. Vsekakor je pred določitvijo za uporabo te kombinacije ali sočasnega zdravljenja z drugimi močnimi diuretiki potrebna previdnost, pred odločitvijo o uvedbi zdravljenja pa je treba pretehtati možna tveganja in pričakovane koristi zdravljenja.

Med bolniki, ki so hkrati z risperidonom prejemali druge diuretike, niso opazili povečane pojavnosti umrljivosti. Ne glede na način zdravljenja je bila dehidracija splošni dejavnik tveganja za umrljivost, zato se ji moramo pri zdravljenju starejših bolnikov z demenco skrbno izogibati.

Možgansko-žilni neželeni dogodki

V preskušanjih nadzorovanih s placebom pri starejših bolnikih z demenco so opazili bistveno višjo pojavnost (približno 3-kratno povišanje) možgansko-žilnih neželenih dogodkov, kot sta možganska kap (vključno s smrtnimi primeri) in prehodni ishemični napad pri bolnikih, zdravljenih z risperidonom, v primerjavi z bolniki, ki so prejemali placebo (povprečna starost 85 let; razpon 73 do 97). Podatki, zbrani iz šestih, s placebom nadzorovanih študijah, ki so zajele večinoma starejše bolnike (> 65 let) z demenco, so pokazali, da je prišlo do možgansko-žilnih neželenih dogodkov (resnih in neresnih, skupaj) pri 3,3 % (33/1009) bolnikih, zdravljenih z risperidonom in 1,2 % (8/712) bolnikih, ki so prejemali placebo. Razmerje verjetnosti (95-odstotni interval zaupanja) je bil 2,96 (1,34, 7,50). Mehanizem tega povečanega tveganja ni znan. Povečanega tveganja ne moremo izključiti pri drugih antipsihotikih ali drugih populacijah bolnikov. Risperidon je treba uporabljati previdno pri bolnikih s tveganjem za možgansko kap.

Tveganje pojava možgansko-žilnih neželenih dogodkov je bilo v primerjavi z bolniki z demenco Alzheimerjevega tipa bistveno večje pri bolnikih z mešano ali vaskularno obliko demence. Zato bolnikov z drugimi vrstami demence, ki niso Alzheimerjeva, ne smemo zdraviti z risperidonom.

Priporočljivo je, da zdravniki pri starejših bolnikih z demenco pretehtajo pričakovane koristi in tveganje uporabe risperidona in pri tem upoštevajo dejavnike tveganja za možgansko kap pri vsakem bolniku. Bolnike/negovalce je treba opozoriti, da nemudoma poročajo o znakih in simptomih možgansko-žilnih neželenih učinkov, kot so nenadna šibkost ali otrplost obraza, rok ali nog ter težave z govorom ali vidom. Takoj je potrebno razmisliti o vseh možnostih zdravljenja, vključno z ukinitvijo risperidona.

Risperidon se uporablja za kratkotrajno zdravljenje dolgotrajne agresije pri bolnikih z zmerno do hudo demenco Alzheimerjevega tipa, pri katerih so se ne-farmakološki ukrepi izkazali za delno uspešne ali neuspešne in obstaja tveganje za samopoškodovanje ali poškodovanje drugih.

Bolnike je treba redno ocenjevati ter ponovno oceniti potrebo po nadaljevanju zdravljenja. Ortostatska hipotenzija

Zaradi zaviralnega delovanja risperidona na receptorje alfa lahko nastopi (ortostatska) hipotenzija, še posebej v začetnem obdobju titracije odmerka. V postmarketinškem obdobju so opazili klinično pomembno hipotenzijo ob sočasni uporabi risperidona in antihipertenzivnih zdravil. Risperidon je treba uporabljati previdno pri bolnikih z znano srčno-žilno boleznijo (npr. srčnim popuščanjem, miokardnim infarktom, motnjami prevodnosti, dehidracijo, hipovolemijo ali možgansko-žilno boleznijo), ter odmerek postopno titrirati v skladu s priporočili (glejte poglavje 4.2). Če se pojavi hipotenzija, je potrebno znižati odmerek.

Venski tromboembolizem

Pri uporabi antipsihotičnih zdravil so poročali o venskem tromboembolizmu (VTE – venous thromboembolism). Pri bolnikih, zdravljenih z antipsihotiki, so pogosto prisotni pridobljeni dejavniki tveganja za VTE, zato je treba pred in med zdravljenjem z zdravilom Rispolux ugotoviti vse možne dejavnike tveganja za VTE in uvesti ustrezne preventivne ukrepe.

Tardivna diskinezija/ekstrapiramidni simptomi (TD/EPS)

Zdravila z atagonističnim delovanjem na dopaminske receptorje so povezali s pojavom tardivne diskinezije, za katero so značilni nehotni ritmični gibi, predvsem jezika in/ali obraza.

Pojav ekstrapiramidnih simptomov je dejavnik tveganja za nastanek tardivne diskinezije. Če se pojavijo znaki in simptomi tardivne diskinezije, je treba razmisliti o ukinitvi zdravljenja z vsemi antipsihotičnimi zdravili.

Nevroleptični maligni sindrom (NMS)

Med zdravljenjem z antipsihotiki so poročali o primerih nevroleptičnega malignega sindroma s kliničnimi znaki kot so hipertermija, mišična togost, avtonomna nestabilnost, spremenjeno stanje zavesti in zvišane serumske vrednosti kreatin fosfokinaze. Med drugimi znaki so lahko še mioglobinurija (rabdomioiza) in akutna ledvična odpoved. V takšnem primeru je treba razmisliti o ukinitvi zdravljenja z vsemi antipsihotičnimi zdravili, vključno z risperidonom.

Parkinsonova bolezen in demenca z Lewyjevimi telesci

Pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo ali z demenco z Lewyjevimi telesci je treba pri predpisovanju antipsihotikov, vključno z risperidonom, pretehtati pričakovane koristi in tveganja zdravljenja, saj se Parkinsonova bolezen lahko ob jemanju risperidona poslabša. Tveganje za pojav nevroleptičnega malignega sindroma in povečane občutljivosti na antipsihotična zdravila je pri obeh skupinah bolnikov večje; ti bolniki niso bili vključeni v klinična preskušanja. Povečana občutljivost na antipsihotična zdravila se poleg ekstrapiramidnih znakov kaže kot zmedenost, otopelost, nesigurnost pri hoji s pogostimi padci.

Hiperglikemija

Med zdravljenjem z risperidonom so v zelo redkih primerih poročali o hiperglikemiji ali poslabšanju obstoječe sladkorne bolezni. Pri sladkornih bolnikih in pri bolnikih z dejavniki tveganja za razvoj sladkorne bolezni se zato svetuje ustrezno klinično spremljanje.

Hiperprolaktinemija

Na podlagi študij tkivnih kultur sklepajo, da prolaktin lahko spodbuja celično rast v človeških tumorjih dojke. Čeprav klinične in epidemiološke študije še niso potrdile jasne povezave z uporabo antipsihotikov, je kljub temu potrebna previdnost pri bolnikih z ustrezno anamnezo. Risperidon je treba uporabljati previdno pri bolnikih z obstoječo hiperprolaktinemijo in bolnikih z verjetnimi, od prolaktina odvisnimi tumorji.

Podaljšanje intervala Q-T

V postmarketinških raziskavah so zelo redko poročali o primerih podaljšanja intervala Q-T. Kot pri drugih antipsihotikih tudi pri risperidonu velja previdnost, kadar se predpisuje bolnikom z znano srčno-žilno boleznijo, bolnikom s prirojenim sindromom podaljšanega intervala Q-T, bradikardijo ali motnjami elektrolitov (hipokaliemija, hipomagneziemija), kar lahko poveča tveganje za aritmije. Previdnost je potrebna tudi pri sočasni uporabi zdravil, ki podaljšujejo interval Q-T.

Epileptični napadi

Risperidon je treba uporabljati previdno pri bolnikih z epileptičnimi napadi (krči) v anamnezi ali drugih stanjih, ki lahko znižajo prag vzdražnosti za epileptične napade.

Priapizem

Zaradi zaviralnega delovanja risperidona na alfa-adrenergične receptorje, lahko med zdravljenjem pride do priapizma.

Uravnavanje telesne temperature

Antipsihotikom pripisujejo, da v telesu motijo center za sposobnost zmanjševanja telesne temperature. Kadar predpisujemo risperidon bolnikom, izpostavljenim stanjem, ki lahko povzročijo dvig telesne temperature v jedru, npr. ob intenzivni telesni vadbi, izpostavljanju ekstremni toploti, sočasni uporabi zdravil z antiholinergičnim delovanjem ali dehidraciji, je potrebna posebna previdnost.

Otroci in mladostniki

Pred predpisovanjem risperidona otrokom ali mladostnikom z vedenjsko motnjo je treba v celoti oceniti telesne in socialne vzroke agresivnega vedenja, kot so bolečine ali neprimerne zahteve okolja.

Zaradi možnih posledic na sposobnost učenja je treba pri tej populaciji bolnikov skrbno spremljati sedativni učinek risperidona. Sprememba v času dajanja risperidona lahko zmanjša vpliv sedacije na pozornost pri otrocih in mladostnikih.

Risperidon je bil povezan s povprečnim povečanjem telesne mase in indeksom telesne mase (ITM). V dolgoročni, odprti, razširjeni študiji so bile razlike v telesni višini znotraj pričakovanih norm v skladu s starostjo. Učinek dolgotrajnega zdravljenja z risperidonom na spolno dozorevanje in telesno višino ni bil ustrezno preučevan.

Zaradi možnega vpliva podaljšane hiperprolaktinemije na rast in spolno dozorevanje pri otrocih in mladostnikih je treba razmisliti o rednem kliničnem vrednotenju endokrinološkega statusa, vključno z meritvami telesne višine, teže, spolne zrelosti, spremljanju menstruacijskega ciklusa in drugih možnih učinkov, povezanih s prolaktinom.

Med zdravljenjem z risperidonom je treba tudi redno izvajati teste za preverjanje prisotnosti ekstrapiramidnih simptomov in drugih motenj gibanja.

Za posebna priporočila za odmerjanje pri otrocih in mladostnikih glejte poglavje 4.2.

Pomožne snovi

Filmsko obložene tablete vsebujejo laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoza/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Kot pri drugih antipsihotičnih zdravilih se svetuje previdnost pri sočasnem predpisovanju risperidona z zdravili, ki podaljšujejo interval Q-T, npr. antiaritmiki skupine Ia (npr. kinidin, dizopiramid, prokainamid), antiaritmiki skupine III (npr. amiodaron, sotalol), triciklični antidepresivi (npr. amitriptilin), tetraciklični antidepresivi (npr. maprotilin), nekateri antihistaminiki, drugi antipsihotiki, nekateri antimalariki (npr. kininu sorodne učinkovine in meflokin) ter zdravili, ki povzročajo motnje v ravnovesju elektrolitov (hipokaliemija, hipomagneziemija), bradikardijo, ali zdravili, ki zavirajo presnovo risperidona v jetrih. Ta seznam je indikativen in ni popoln.

Možni vpliv risperidona na delovanje drugih zdravil

Risperidon je treba uporabljati previdno v kombinaciji z drugimi učinkovinami, ki delujejo na osrednji živčni sistem, zlasti alkoholom, opiati, antihistaminiki in benzodiazepini, zaradi povečanega tveganja sedacije.

Risperidon lahko deluje kot antagonist levodope in drugih agonistov dopamina. Če ocenimo, da je ta kombinacija potrebna, zlasti v končni fazi Parkinsonove bolezni, moramo predpisati najnižji učinkoviti odmerek vsakega zdravila.

Klinično pomembno hipotenzijo so v obdobju po trženju zdravila opazili pri sočasni uporabi risperidona in antihipertenzivov.

Risperidon klinično pomembno ne vpliva na farmakokinetiko litija, valproata, digoksina ali topiramata.

Možni vpliv drugih zdravil na risperidon

Karbamazepin je znižal plazemske koncentracije aktivne antipsihotične frakcije risperidona. Podobne učinke opazimo pri drugih zdravilih, na primer rifampicinu, fenitoinu in fenobarbitalu, ki prav tako inducirajo jetrni encim CYP 3A4 kot tudi P-glikoprotein. Kadar uvedemo ali prekinemo zdravljenje s karbamazepinom ali drugimi zdravili, ki inducirajo jetrni encim CYP 3A4 ali P-glikoprotein (P-gp), moramo odmerek risperidona ponovno ovrednotiti.

Fluoksetin in paroksetin, zaviralca encima CYP 2D6, zvišata plazemsko koncentracijo risperidona, manj pa koncentracijo aktivne antipsihotične frakcije. Pričakovati je, da imajo drugi zaviralci CYP 2D6, na primer kinidin, enak učinek na plazemske koncentracije risperidona.

Kadar uvedemo ali prekinemo sočasno zdravljenje s fluoksetinom ali paroksetinom, moramo odmerek risperidona ponovno ovrednotiti.

Verapamil, zaviralec encima CYP 3A4 in P-gp, zviša plazemske koncentracije risperidona.

Galantamin in donepezil ne izkazujeta klinično pomembnega učinka na farmakokinetiko risperidona in na aktivno antipsihotično frakcijo.

Fenotiazini, triciklični antidepresivi in nekateri zaviralci beta lahko zvišajo plazemske koncentracije risperidona, ne pa tudi koncentracij aktivne antipsihotične frakcije. Amitriptilin ne vpliva na farmakokinetiko risperidona ali aktivno antipsihotično frakcijo. Cimetidin in ranitidin povečata biološko uporabnost risperidona, biološko uporabnost aktivne antipsihotične frakcije pa le minimalno. Eritromicin, zaviralec CYP 3A4, ne spremeni farmakokinetike risperidona in aktivne antipsihotične frakcije.

Kombinirana uporaba psihostimulansov (npr. metilfenidata) in risperidona pri otrocih in mladostnikih ni spremenila farmakokinetike in učinkovitosti risperidona.

Glede povečane pojavnosti umrljivosti pri starejših bolnikih z demenco, ki sočasno prejemajo furosemid, glejte poglavje 4.4.

Sočasna uporaba peroralnega risperidona s paliperidonom ni priporočljiva, saj je paliperidon aktivni metabolit risperidona, zato kombinacija obeh lahko vodi do aditivne izpostavljenost aktivni antipsihotični frakciji.

Nosečnost

O uporabi risperidona v času nosečnosti pri ženskah ni dovolj podatkov. Glede na podatke po prihodu zdravila na tržišče, so pri novorojencih žensk, ki so v zadnjem trimesečju nosečnosti jemale risperidon, opazili reverzibilne ekstrapiramidne simptome. Zato je treba novorojence skrbno spremljati. V študijah na živalih risperidon ni bil teratogen, so se pa pokazali ostali vplivi na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Možno tveganje za ljudi ni znano. Risperidon naj se uporablja med nosečnostjo le, kadar je to nujno potrebno. Če je v času nosečnosti potrebna ukinitev, ne sme biti nenadna.

Dojenje

Študije na živalih so pokazale, da se risperidon in 9-hidroksi-risperidon izločata v mleko. Dokazano je bilo, da se risperidon in 9-hidroksi-risperidon v manjših količinah izločata tudi v materino mleko pri človeku. Podatkov o neželenih učinkih pri dojenih otrocih ni na voljo. Zato morate pretehtati prednosti dojenja glede na možno tveganje za otroka.

Risperidon ima lahko blag ali zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji zaradi možnega vpliva na živčni sistem in vid (glejte poglavje 4.8). Zato je treba bolnike opozoriti, naj ne vozijo in ne upravljajo s stroji, dokler ne bodo poznali svojega odziva na zdravilo.

Neželeni učinki zdravila, o katerih so poročali najpogosteje (incidenca ≥ 10 %) so parkinsonizem, glavobol in nespečnost.

V nadaljevanju so navedeni vsi neželeni učinki, o katerih so poročali v kliničnih preskušanjih in raziskavah po prihodu zdravila na trg. Pri razvrščanju neželenih učinkov so upoštevali naslednje ocene pogostnosti: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki (≥ 1/10,000 do < 1/1000), zelo redki (< 1/10,000), in neznano (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti. Neželeni učinki zdravila glede na organski sistem in pogostnost

Preiskave

Pogosti zvišane vrednosti prolaktina v krvi^a, povečanje telesne mase

Občasni podaljšanje intervala Q-T v EKG, nenormalen elektrokardiogram, zvišan krvni sladkor, zvišane vrednosti transaminaz, znižano število belih krvnih celic, zvišana telesna temperatura, zvišano število eozinofilcev, znižane vrednosti hemoglobina, zvišane vrednosti kreatin fosfokinaze v krvi

Redki znižana telesna temperatura

Srčne bolezni

Pogosti tahikardija

Občasni atrioventrikularni blok, kračni blok, atrijska fibrilacija, sinusna bradikardija, palpitacije

Bolezni krvi in limfatičnega sistema Občasni anemija, trombocitopenija Redki granulocitopenija

Neznano agranulocitoza

Bolezni živčevja

Zelo pogosti parkinsonizem^b, glavobol

Pogosti akatizija^b, omotičnost, tremor^b, distonija^b, somnolenca, sedacija, letargija, diskinezija^b

Občasni neodzivnost na dražljaje, izguba zavesti, sinkopa, zmanjšana stopnja zavesti, možgansko-žilni dogodek, prehodni ishemični napad, disartrija, motnje pozornosti, hipersomnija, položajna omotica, motnje ravnotežja, tardivna diskinezija, motnje govora, motnje koordinacije, hipoestezija

Redki nevroleptični maligni sindrom, diabetična koma, možgansko-žilna motnja, možganska ishemija, motnje gibanja

Očesne bolezni

Pogosti zamegljen vid

Občasni konjunktivitis, okularna hiperemija, izcedek iz oči, otekle oči, suhe oči, povečano solzenje, fotofobija

Redki zmanjšana ostrina vida, zavijanje oči, glavkom

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

Občasni bolečina v ušesu, tinitus

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Pogosti dispneja, epistaksa, kašelj, zamašen nos, faringolaringealna bolečina

Občasni sopenje, aspiracijska pljučnica, zastoj v pljučnem obtoku, motnje dihanja, piskanje v pljučih, kongestija dihalnih poti, disfonija

Redki sindrom nočne apneje, hiperventilacija

Bolezni prebavil

Pogosti bruhanje, driska, zaprtje, navzea, bolečine v trebuhu, dispepsija, suha usta, neprijeten občutek v želodcu

Občasni oteženo požiranje, gastritis, inkontinenca blata, ostanki zelo trdega blata (fekalit)

Redki črevesna zapora, pankreatitis, otekanje ustnic, vnetje ustnic (heilitis)

Bolezni sečil

Pogosti enureza

Občasni disurija, inkontinenca urina, pogosto uriniranje čez dan

Bolezni kože in podkožja

Pogosti izpuščaj, eritem

Občasni angioedem, kožne spremembe, kožne bolezni, srbečica, akne, razbarvanje kože, alopecija, seboroični dermatitis, suha koža, hiperkeratoza

Redki prhljaj

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Pogosti artralgija, bolečine v hrbtu, bolečine v okončinah

Občasni mišična šibkost, mialgija, bolečine v vratu, otekanje sklepov, nenormalna telesna drža, okorelost sklepov, mišično-skeletna bolečina v prsnem košu

Redki rabdomioliza

Bolezni endokrinega sistema

Redki motnje v izločanju antidiuretskega hormona

Presnovne in prehranske motnje

Pogosti povečan apetit, zmanjšan apetit

Občasni anoreksija, polidipsija Zelo redki diabetična ketoacidoza Neznano zastrupitev z vodo

Infekcijske in parazitske bolezni

Pogosti pljučnica, gripa, bronhitis, okužba zgornjih dihal, okužba urinarnega trakta

Občasni sinuzitis, virusna okužba, okužba ušes, tonzilitis, celulitis, vnetje srednjega ušesa, vnetje oči, lokalizirane okužbe, akarodermatitis, vnetje dihal, cistitis, glivična okužba nohtov

Redki kronično vnetje srednjega ušesa

Žilne bolezni

Občasni hipotenzija, ortostatska hipotenzija, zardevanje

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

Pogosti vročina, utrujenost, periferni edem, astenija, bolečina v prsnem košu

Občasni edem obraza, motnje hoje, nenormalno počutje, lenobnost, gripi podobna bolezen, žeja, nelagoden občutek v prsnem košu, mrazenje

Redki generalizirani edem, hipotermija, odtegnitveni sindrom, hladne okončine

Bolezni imunskega sistema

Občasni preobčutljivost

Redki preobčutljivost za zdravilo

Neznano anafilaktična reakcija

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Redki zlatenica

Motnje reprodukcije in dojk

Občasni amenoreja, spolna disfunkcija, motnje erekcije in ejakulacije, galaktoreja, ginekomastija, motnje menstrualnega ciklusa, nožnični izcedek

Neznano priapizem

Psihiatrične motnje

Zelo pogosti nespečnost

Pogosti anksioznost, agitacija, motnje spanja

Občasni stanje zmedenosti, manija, zmanjšanje spolne sle, ravnodušnost, živčnost

Redki anorgazemija, otopelost

a) Hiperprolaktinemija lahko v nekaterih primerih povzroči ginekomastijo, motnje menstrualnega ciklusa, amenorejo in galaktorejo.

^b) Pojavi se lahko ekstrapiramidna motnja: parkinsonizem (čezmerno izločanje sline, togost mišično-skeletnega sistema, parkinsonizem, slinjenje, okorelost po tipu zobatega kolesa, bradikinezija, hipokinezija, obraz maske, mišična napetost, akinezija, okorel vrat, mišična rigidnost, parkinsonska hoja in nenormalen glabelarni refleks), akatizija (akatizija, nemir, hiperkinezija in sindrom nemirnih nog), tremor, diskinezija (diskinezija, trzanje mišic, horeoatetoza, atetoza in mioklonus), distonija.

Distonija vključuje distonijo, mišične krče, hipertonijo, tortikolis, nehotno krčenje mišic, mišične kontrakcije, blefarospazem, zavijanje oči, paralizo jezika, obrazni krč, laringospazem, miotonijo, opistotonus, orofaringealni krč, plevrototonus, krč jezika in trizem. Tremor vključuje tremor in parkinsonski tremor v mirovanju. Omeniti je treba, da je vključen širši spekter simptomov, ki niso nujno ekstrapiramidnega izvora.

V nadaljevanju so navedeni vsi neželeni učinki povezani z risperidonom, o katerih so poročali v kliničnih preskušanjih po uporabi dolgodelujočih injekcijskih oblik risperidona in niso bili opaženi v kliničnih preskušanjanjih, ki so raziskovale neželene učinke po perorani uporabi. Tabela izključuje neželene učinke, ki so bili specifično povezani s formulacijo ali intravensko potjo uporabe dolgodelujočih injekcijskih oblik risperidona.

Preiskave

zmanjšanje telesne mase, zvečane vrednosti gama-glutamiltransferaze, zvišanje jetrenih encimov

Srčne bolezni

bradikardija

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

nevtropenija

Bolezni živčevja

parestezija, konvulzija

Očesne bolezni

blefarospazem

Ušesne bolezni, vključno z motnjami labirinta

vertigo

Bolezni prebavil

zobobol, krč jezika

Bolezni kože in podkožja

ekcem

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

boleča zadnjica

Infekcijske in parazitske bolezni

okužba spodnjih dihal, okužba, gastroenteritis, podkožno gnojno vnetje

Poškodbe in zastrupitve

padec

Žilne bolezni

hipertenzija

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

bolečina

Psihiatrične motnje

depresija

Učinki, vezani na celotno skupino zdravil

Kot pri drugih antipsihotičnih zdravilih so v postmarketinških raziskavah risperidona zelo redko poročali o primerih podaljšanja intervala Q-T. Drugi kardiološki učinki pri tej skupini zdravil, o katerih so poročali pri uporabi antipsihotikov, ki podaljšajo interval Q-T, vključujejo ventrikularno aritmijo, ventrikularno fibrilacijo, ventrikularno tahikardijo, nenadno smrt, srčni zastoj in torsades de pointes.

Neznana pogostnost: Pri uporabi antipsihotikov so bili opisani primeri VTE, vključno s primeri pljučne embolije in globoke venske tromboze

Pridobivanje telesne mase

Z združevanjem podatkov pridobljenih iz 6 do 8 tedenskih, s placebom nadzorovanih preskušanj, so primerjali odstotke odraslih bolnikov s shizofrenijo, ki so prejemali risperidon ali placebo in izpolnjevali kriterij telesne mase (≥ 7% povečanje telesne mase).

Ugotovili so statistično značilno večjo nagnjenost k povečanju telesne mase pri risperidonu (18

%) v primerjavi s placebom (9 %). Z združevanjem podatkov pridobljenih iz 3-tedenskih, s placebom nadzorovanih preskušanj pri odraslih bolnikih z akutno manijo, je bilo nagnjenje za povečanje telesne mase ≥ 7% na koncu preskušanja, primerljivo v skupinah, ki sta prejemali risperidon (2,5 %) in placebo (2,4 %) in je bilo rahlo večje v aktivni kontrolni skupini (3,5 %).

V dolgoročnih študijah pri otrocih in mladostnikih z vedenjskimi motnjami in drugimi razdiralnimi motnjami vedenja se je po 12 mesecih zdravljenja telesna masa povprečno povečala za 7,3 kg. Pričakovano povečanje telesne mase pri normalnih otrocih med 5 in 12 letom starosti je 3 do 5 kg na leto. Od 12-16 leta starosti deklice še vedno pridobivajo 3 do 5 kg na leto, medtem ko fantje pridobivajo približno 5 kg na leto.

Dodatne informacije za posebne skupine bolnikov

Neželeni učinki zdravila, o katerih so pogosteje kot pri odraslih bolnikih poročali pri starejših bolnikih z demenco ali pri pediatričnih bolnikih, so opisani v nadaljevanju:

Starejši bolniki z demenco

Pri starejših bolnikih z demenco so v kliničnih preskušanjih poročali o prehodnem ishemičnem napadu in cerebrovaskularnih dogodkih, s pogostnostjo 1,4 % oziroma 1,5 %. Dodatno so se naslednji neželeni učinki pojavljali pri starejših bolnikih z demenco s pogostnostjo ≥ 5 % in vsaj dvakrat večjo pogostnostjo kot pri ostali odrasli populaciji: okužbe urinarnega trakta, periferni edem, letargija in kašelj.

Pediatrični bolniki

Naslednji neželeni učinki so bili pri pediatričnih bolnikih (5 do 17 let) poročani s pogostnostjo ≥ 5 % in vsaj dvakrat pogosteje kot v kliničnih preskušanjih pri odraslih: somnolenca/sedacija, utrujenost, glavobol, povečan apetit, bruhanje, okužba zgornjih dihal, zamašen nos, bolečine v trebuhu, omotica, kašelj, povečana telesna temperatura, tremor, driska, enureza.

Simptomi

Na splošno so poročali predvsem o znakih in simptomih, ki so posledica okrepljenih znanih farmakoloških učinkov risperidona. Ti vključujejo zaspanost in sedacijo, tahikardijo, hipotenzijo ter ekstrapiramidne učinke. Pri prevelikem odmerjanju so poročali o podaljšanju intervala Q-T in konvulzijah. O torsades de pointes so poročali v povezavi s prevelikimi odmerki sočasne uporabe risperidona in paroksetina.

V primerih akutnega prevelikega odmerjanja je treba upoštevati možnost, da je bolnik zaužil več zdravil hkrati.

Zdravljenje

Vzpostavimo in vzdržujemo proste dihalne poti ter zagotovimo primerno oksigenacijo in ventilacijo. Izpiranje želodca (po intubaciji, če je bolnik nezavesten) in uporaba aktivnega oglja hkrati z odvajalom sta smiselna le, če je bilo zdravilo zaužito pred manj kot eno uro. Nemudoma moramo nazorovati srčnožilni sistem, vključno z neprekinjenim snemanjem EKG za ugotavljanje morebitnih aritmij.

Za risperidon ni specifičnega antidota, zato uporabljamo ustrezne podporne ukrepe. Hipotenzijo in cirkulatorni kolaps zdravimo z ustreznimi ukrepi kot so dajanje intravenskih tekočin in/ali simpatikomimetikov. Če se pojavijo hudi ekstrapiramidni simptomi, se uporabi antiholinergično zdravilo. Dokler bolnik popolnoma ne okreva, ga moramo skrbno spremljati.