Zdravilo Perindopril/amlodipin STADA je indicirano kot nadomestno zdravilo za zdravljenje esencialne hipertenzije in/ali stabilne koronarne arterijske bolezni pri bolnikih, ki že imajo ustrezno urejen krvni tlak s sočasnim jemanjem perindoprila in amlodipina ob isti jakosti odmerka.

Odmerjanje

Ena tableta na dan v enem odmerku, ki se jo vzame zjutraj, pred obrokom.

Bolniki, ki se trenutno zdravijo z drugim zdravilom, ki vsebuje perindopril, se morajo zavedati, da je

lahko jakost perindoprila v tem zdravilu izražena drugače, četudi je količina perindoprila enaka:

Zdravila Perindopril/amlodipin STADA se ne sme uporabljati za začetno zdravljenje. Pred spremembo na fiksni odmerek kombinacije se priporoča, da se titracijo posameznih učinkovin (perindoprila in amlodipina) prilagodi bolniku. Neposredna sprememba iz samostojnega zdravljenja v zdravljenje s fiksno kombinacijo odmerkov pride lahko v poštev, če je klinično primerna.

Ledvična okvara in starejši (glejte poglavji 4.4 in 5.2)

Pri starejših in bolnikih z ledvično okvaro je izločanje perindoprila zmanjšano. Običajno zdravniško

spremljanje naj zato zajema pogoste meritve ravni kreatinina in kalija.

Zdravilo Perindopril/amlodipin STADA lahko jemljejo bolniki s kreatininskim očistkom ≥ 60 ml/min. Za bolnike s kreatininskim očistkom < 60 ml/min se priporoča dnevni odmerek terc-butilaminijevega perindoprilata 2 mg, ki pa ga v tej fiksni kombinaciji ni na voljo.

Amlodipin v podobnih odmerkih starejši in mlajši bolniki enako dobro prenašajo. Pri starejših bolnikih je priporočljiva običajna odmerna shema, vendar je pri povečevanju odmerka potrebna previdnost (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Spremembe plazemskih koncentracij amlodipina niso v povezavi s stopnjo ledvične okvare.

Jetrna okvara: glejte poglavji 4.4 in 5.2

Odmerne sheme pri bolnikih z jetrno okvaro niso ugotavljali. Zdravilo Perindopril/amlodipin STADA je zato treba uporabljati previdno.

Pediatrična populacija

Zdravila Perindopril/amlodipin STADA se pri otrocih in mladostnikih ne sme uporabljati, ker učinkovitosti in prenašanje perindoprila samega ali v kombinaciji z amlodipinom pri otrocih in mladostnikih niso ugotavljali.

Način uporabe

peroralna uporaba

• Preobčutljivost na perindopril ali kateri koli drug zaviralec angiotenzinske konvertaze (zaviralec ACE), na amlodipin ali kateri koli drug dihidropiridin ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1;

• angioedem v anamnezi v povezavi z zdravljenjem z zaviralci ACE;

• dedni ali idiopatski angioedem;

• drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4 in 4.6);

• huda hipotenzija;

• šok, vključno s kardiogenim šokom;

• zapora pretoka krvi iz levega prekata (npr. hujša aortna stenoza);

• hemodinamično nestabilno srčno popuščanje po akutnem miokardnem infarktu;

• sočasna uporaba zdravila Perindopril/amlodipin STADA in zdravil, ki vsebujejo aliskiren pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali ledvično okvaro (hitrost glomerulne filtracije < 60 ml/min/1,73 m²) (glejte poglavji 4.5 in 5.1);

• sočasna uporaba s kombinacijo sakubitril/valsartan. Perindoprila se ne sme uvesti prej kot po preteku 36 ur od prejema zadnjega odmerka kombinacije sakubitril/valsartan (glejte tudi poglavji 4.4 in 4.5).

Vsa spodaj navedena opozorila, povezana s posamezno učinkovino kombinacije, se nanašajo tudi na

fiksno kombinacijo zdravila Perindopril/amlodipin STADA. Perindopril/amlodipin STADA

Interakcije:

Sočasne uporaba zdravila Perindopril/amlodipin STADA z litijem, diuretiki, ki zadržujejo kalij ali kalijevimi dodatki se ne priporoča (glejte poglavje 4.5).

Perindopril

Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS):

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povečuje tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno ledvično odpovedjo). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1). Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostim natančnim spremljanjem delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.

Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne

sme uporabljati sočasno.

Preobčutljivost/angioedem:

Pri bolnikih, ki so jemali zaviralce ACE, vključno s perindoprilom, so v redkih primerih poročali o angioedemu obraza, okončin, ustnic, sluznic, jezika, glotisa in/ali grla (glejte poglavje 4.8). To se lahko pojavi kadarkoli med zdravljenjem. V teh primerih je treba zdravilo Perindopril/amlodipin STADA takoj ukiniti in bolnika ustrezno spremljati, dokler simptomi popolnoma ne izginejo. Pri bolnikih, pri katerih je bilo otekanje omejeno na obraz in ustnice, so težave večinoma minile brez zdravljenja, sicer pa pri lajšanju simptomov pomagajo antihistaminiki.

Angioedem lahko ob sočasnem edemu grla povzroči smrt. Kadar zajame jezik, glotis ali grlo in grozi zapora dihalnih poti, je potrebno takojšnje urgentno zdravljenje. To lahko vključuje dajanje adrenalina in/ali ohranjanje odprtih dihalnih poti. Bolnik mora ostati pod strogim zdravniškim nadzorom do popolnega in trajnega izginotja simptomov.

Pri bolnikih z angioedemom v anamnezi, ki ni bil povezan z zdravljenjem z zaviralci ACE, je lahko

tveganje za angioedem ob jemanju zaviralca ACE povečano (glejte poglavje 4.3).

Pri bolnikih, ki so jemali zaviralce ACE, so v redkih primerih poročali o angioedemu črevesja. Bolniki so tožili o trebušnih bolečinah (s slabostjo ali bruhanjem ali brez njiju), nekateri predhodno niso imeli angioedema obraza, vrednosti esteraze C1 pa so bile pri njih normalne. Angioedem so odkrivali s preiskavami, med drugim z računalniško tomografijo trebuha ali ultrazvočnim pregledom oziroma med kirurškim posegom. Simptomi so izginili po ukinitvi zaviralca ACE.

Če bolniki, ki jemljejo zaviralce ACE, tožijo o trebušnih bolečinah, je treba pri diferencialni diagnozi upoštevati angioedem črevesja (glejte poglavje 4.8).

Sočasna uporaba zaviralcev ACE s kombinacijo sakubitril/valsartan je kontraindicirana zaradi povečanega tveganja za angioedem. Zdravljenja s kombinacijo sakubitril/valsartan se ne sme uvesti prej kot 36 ur po zadnjem odmerku perindoprila. Zdravljenja s perindoprilom se ne sme uvesti prej kot 36 ur po zadnjem odmerku kombinacije sakubitril/valsartan (glejte poglavji 4.3 in 4.5).

Sočasna uporaba zaviralcev ACE z racekadotrilom, zaviralci tarče rapamicina pri sesalcih (mTOR - mammalian Target of Rapamycin) (npr. sirolimusom, everolimusom, temsirolimusom) in vildagliptinom lahko privede do povečanega tveganja za angioedem (npr. otekanja dihalnih poti ali

jezika, z okvaro dihal ali brez nje) (glejte poglavje 4.5). Pri bolnikih, ki že prejemajo zaviralec ACE, je

na začetku uporabe racekadotrila, zaviralcev mTOR in vildagliptina potrebna previdnost.

Anafilaktoidne reakcije med aferezo lipoproteinov majhne gostote (LDL):

Bolniki, ki so jemali zaviralce ACE med aferezo lipoproteinov majhne gostote z dekstran sulfatom, so v redkih primerih doživeli smrtno nevarne anafilaktoidne reakcije. Tovrstnim reakcijam so se izognili z začasno odtegnitvijo zaviralcev ACE pred vsako aferezo.

Anafilaktoidne reakcije med desenzibilizacijo:

Bolniki, ki so jemali zaviralce ACE med desenzibilizacijskim zdravljenjem (npr. s strupom kožekrilcev), so imeli anafilaktoidne reakcije. Pri njih so tovrstne reakcije preprečili z začasno odtegnitvijo zaviralcev ACE, vendar so se pri nehoteni ponovni izpostavljenosti spet pojavile.

Nevtropenija/agranulocitoza/trombocitopenija/anemija:

Pri bolnikih, ki so jemali zaviralce ACE, so poročali o nevtropeniji/agranulocitozi, trombocitopeniji in anemiji. Pri bolnikih z normalnim delovanjem ledvic in brez drugih oteževalnih dejavnikov se nevtropenija pojavi le redko. Izjemna previdnost je potrebna pri uporabi perindoprila pri bolnikih s kolagensko žilno boleznijo, bolnikih, ki se zdravijo z imunosupresivi, bolnikih, ki jemljejo alopurinol ali prokainamid ali pri kombinaciji naštetih oteževalnih dejavnikov, zlasti ob že obstoječem okvarjenem delovanju ledvic. Pri nekaterih od teh bolnikov so se pojavile resne okužbe, ki se v nekaj primerih niso odzivale na intenzivno zdravljenje z antibiotiki. Če se pri teh bolnikih uporablja perindopril, se priporoča redno spremljanje števila levkocitov; bolnikom je treba naročiti, naj poročajo o vsakem znaku okužbe (npr. o vnetem grlu, zvišani telesni temperaturi).

Nosečnost:

Zdravljenja z zaviralci ACE se ne sme začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo zanositev, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z zaviralci ACE nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z zaviralci ACE takoj prekiniti in začeti alternativno zdravljenje, če je primerno (glejte poglavji 4.3 in 4.6).

Hipotenzija:

Zaviralci ACE lahko povzročijo padec krvnega tlaka. Simptomatska hipotenzija je redka pri bolnikih s hipertenzijo brez zapletov, verjetneje pa se pojavi pri tistih s hipovolemijo, npr. zaradi zdravljenja z diuretiki, omejitve soli v prehrani, dialize, driske ali bruhanja, ali pri bolnikih s hudo od renina odvisno hipertenzijo (glejte poglavji 4.5 in 4.8). Pri bolnikih z velikim tveganjem za simptomatsko hipotenzijo je treba med zdravljenjem z zdravilom Perindopril/amlodipin STADA pozorno spremljati krvni tlak, delovanje ledvic in vrednosti serumskega kalija.

Podobni pomisleki veljajo tudi za bolnike z ishemično boleznijo srca ali možganskožilno boleznijo, pri katerih bi lahko preveliko znižanje krvnega tlaka povzročilo miokardni infarkt ali možganskožilni insult.

Če se pojavi hipotenzija, je treba bolnika položiti na hrbet in mu, če je potrebno, dati intravensko infuzijo raztopine natrijevega klorida 9 mg/ml (0,9-odstotno). Prehoden hipotenzivni odziv ni kontraindikacija za nadaljnje odmerjanje, ki običajno poteka brez težav, potem ko se krvni tlak po povečanju volumna zviša.

Zožitev aorte in mitralne zaklopke/hipertrofična kardiomiopatija:

Kot velja tudi za druge zaviralce ACE, je treba biti previden pri dajanju perindoprila bolnikom z zožitvijo mitralne zaklopke in oviranim iztokom iz levega prekata, na primer z zožitvijo aorte ali hipertrofično kardiomiopatijo.

Ledvična okvara:

Rutinsko spremljanje ravni kalija in kreatinina je pri bolnikih z ledvično okvaro del običajne

medicinske prakse (glejte poglavje 4.8).

Pri nekaterih bolnikih z obojestransko zožitvijo ledvične arterije ali zožitvijo arterije v solitarni ledvici, ki so se zdravili z zaviralci ACE, so opazili zvišane ravni sečnine v krvi in kreatinina v serumu, ki je običajno izginilo po prekinitvi zdravljenja. Ta učinek je zlasti verjeten pri bolnikih z ledvično insuficienco. Če imajo bolniki tudi renovaskularno hipertenzijo, obstaja povečano tveganje za hudo hipotenzijo in ledvično insufienco. Pri nekaterih bolnikih s hipertenzijo brez obstoječe ledvične žilne bolezni so se pojavile zvišane ravni sečnine v krvi in kreatinina v serumu, ki so bile običajno majhne in prehodne, zlasti kadar so perindopril jemali sočasno z diuretikom. Ta pojav je bolj verjeten pri bolnikih z obstoječo ledvično okvaro.

Jetrna okvara:

V redkih primerih so bili zaviralci ACE povezani s sindromom, ki se začne s holestatično zlatenico in napreduje v fulminantno jetrno nekrozo ter (včasih) smrt. Mehanizem tega sindroma ni poznan. Če se pri bolnikih, ki jemljejo zaviralce ACE, pojavi zlatenica ali izrazito zvišane ravni jetrnih encimov, jim je treba zaviralec ACE ukiniti in jih ustrezno zdravniško spremljati (glejte poglavje 4.8).

Etnične razlike:

Zaviralci ACE pogosteje povzročajo angioedem pri bolnikih črne rase kot pri bolnikih drugih ras. Kot velja za preostale zaviralce ACE, lahko perindopril manj učinkovito znižuje krvni tlak pri bolnikih črne rase kot pri bolnikih drugih ras, kar je lahko posledica večje prevalence stanj z majhno vrednostjo renina pri bolnikih črne rase s hipertenzijo.

Kašelj:

Ob jemanju zaviralcev ACE so poročali o kašlju. Zanj je značilno, da je neproduktiven, trdovraten in izgine po prekinitvi zdravljenja. Pri diferencialni diagnozi kašlja upoštevajte tudi kašelj zaradi zaviralcev ACE.

Operacija/anestezija:

Pri bolnikih, ki prestajajo večjo operacijo ali so prejeli anestezijo s hipotenzivnimi učinkovinami, lahko zdravilo Perindopril/amlodipin STADA zavira tvorjenje angiotenzina II, kot sekundarne posledice kompenzacijskega sproščanja renina. Zdravljenje je treba prekiniti en dan pred operacijo. Če se pojavi hipotenzija in menite, da jo povzroča opisani mehanizem, jo lahko odpravite s povečevanjem volumna.

Serumski kalij:

Zaviralci ACE, vključno s perindoprilom, lahko povzročijo hiperkaliemijo, ker zavirajo sproščanje aldosterona. Učinek pri bolnikih z normalnim delovanjem ledvic navadno ni znaten. Dejavniki tveganja za razvoj hiperkaliemije vključujejo ledvično insuficienco, poslabšanje delovanja ledvic, starost (> 70 let), sladkorno bolezen, vmesne dogodke, zlasti dehidracijo, akutno dekompenzacijo srca, metabolno acidozo, sočasno jemanje diuretikov, ki varčujejo s kalijem (npr. spironolaktona, eplerenona, triamterena ali amilorida), prehranskih dopolnil s kalijem ali nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij; ali tiste bolnike, ki jemljejo druga zdravila, povezana z zvišanjem ravni kalija v serumu (npr. heparin, trimetoprim ali kotrimoksazol, imenovan tudi trimetoprim/sulfametoksazol) in zlasti antagoniste aldosterona ali antagoniste angiotenzinskih receptorjev. Jemanje dodatkov kalija, diuretikov, ki zadržujejo kalij, ali nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, in antagonistov angiotenzinskih receptorjev lahko zlasti pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic privede do pomembnega zvišanja ravni kalija v serumu. Hiperkaliemija lahko povzroči resne aritmije, včasih s smrtnim izidom. Če se meni, da je tovrstno sočasno jemanje perindoprila in katere koli izmed zgoraj navedenih učinkovin ustrezno, jih je treba uporabljati previdno in pogosto spremljati ravni kalija v serumu in delovanje ledvic (glejte poglavje 4.5).

Bolniki s sladkorno boleznijo:

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki jemljejo peroralne antidiabetike ali inzulin, je treba v prvem mesecu zdravljenja z zaviralci ACE skrbno spremljati urejenost glukoze v krvi (glejte poglavje 4.5).

Bolniki na hemodializi:

Pri bolnikih na dializi z visoko pretočnimi membranami, ki so sočasno jemali zaviralce ACE, so poročali o anafilaktoidnih reakcijah. Pri teh bolnikih je treba razmisliti o uporabi druge vrste dializnih membran ali drugega razreda antihipertenzivov.

Amlodipin

Bolniki z okvarjenim delovanjem jeter:

Kot pri vseh kalcijevih antagonistih je tudi razpolovni čas amlodipina pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter podaljšan. Pri uporabi zdravila pri teh bolnikih sta zato potrebna previdnost in redno spremljanje jetrnih encimov.

Bolniki s srčnim popuščanjem:

Bolnike s srčnim popuščanjem je treba zdraviti previdno.

V dolgoročni, s placebom nadzorovani študiji amlodipina pri bolnikih s srčnim popuščanjem neishemičnega vzroka razredov III in IV po klasifikaciji NYHA je bila uporaba amlodipina povezana s pogostejšim pojavom pljučnih edemov, čeprav v primerjavi s placebom ni bilo znatnih sprememb v pojavnosti poslabšanja srčnega popuščanja (glejte poglavje 5.1).

Starejši bolniki:

Pri starejših je pri povečevanju odmerka potrebna pazljivost (glejte poglavji 4.2 in 5.2).

Pomožna snov

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.

Kombinacije, ki niso priporočljive:

Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno ledvično odpovedjo) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4. in 5.1).

Diuretiki, ki varčujejo s kalijem, prehranska dopolnila s kalijem ali nadomestki soli, ki vsebujejo kalij: Čeprav raven kalija v serumu običajno ostaja znotraj normalnih mej, se lahko pri nekaterih bolnikih, ki jemljejo perindopril, pojavi hiperkaliemija. Diuretiki, ki varčujejo s kalijem (npr. spironolakton, triamteren ali amilorid), prehranska dopolnila s kalijem ali nadomestki soli, ki vsebujejo kalij, lahko znatno zvišajo raven kalija v serumu. Pri sočasni uporabi perindoprila z drugimi zdravili, ki povečajo kalij v serumu, kot sta trimetoprim in kotrimoksazol (trimetoprim/sulfametoksazol), je potrebna previdnost, saj je za trimetoprim znano, da deluje kot diuretik, ki varčuje s kalijem, podobno kot amilorid. Zato kombinacija perindoprila z zgoraj omenjenimi zdravili ni priporočljiva (glejte poglavje 4.4). Če je sočasna uporaba indicirana, jih je treba uporabljati previdno in pogosto spremljati kalij v serumu.

Litij:

Pri sočasnem jemanju litija in zaviralcev ACE so poročali o reverzibilnem zvišanju koncentracij litija v serumu in o toksičnosti (hudi nevrotoksičnosti). Kombinacije perindoprila z litijem se ne priporoča, če pa se izkaže za nujno, je treba skrbno spremljati ravni litija v serumu (glejte poglavje 4.4).

Estramustin:

Povečano tveganje za pojav neželenih učinkov, kot je angionevrotski edem (angioedem).

Grenivkin sok:

Sočasno jemanje amlodipina in grenivke ali grenivkinega soka ni priporočljivo, saj se pri nekaterih bolnikih lahko poveča biološka uporabnost in s tem okrepi učinek na znižanje krvnega tlaka.

Takrolimus:

Pri sočasnem jemanju z amlodipinom obstaja tveganje za zvišanje ravni takrolimusa v krvi. V izogib toksičnosti takrolimusa, je treba pri bolniku, ki se zdravi s takrolimusom in prejme amlodipin, spremljati raven takrolimusa v krvi in po potrebi prilagoditi odmerek takrolimusa.

Zdravila, ki povečujejo tveganje za angioedem:

Sočasna uporaba zaviralcev ACE s kombinacijo sakubitrila/valsartan je kontraindicirana, ker povečuje

tveganje za angioedem (glejte poglavji 4.3 in 4.4). Kombinacije, ki zahtevajo posebno previdnost:

Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAR), vključno z acetilsalicilno kislino ≥ 3 g/dan:

Če bolniki jemljejo zaviralce ACE sočasno z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (npr. z acetilsalicilno kislino v odmerkih za protivnetno zdravljenje, zaviralci COX-2 in neselektivnimi nesteroidnimi protivnetnimi zdravili), se lahko antihipertenzivni učinek zmanjša. Sočasno jemanje zaviralcev ACE in nesteroidnih protivnetnih zdravil lahko poveča tveganje za poslabšanje ledvičnega delovanja, vključno z možnostjo akutne ledvične odpovedi in zvišanjem ravni kalija v serumu, zlasti pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic. Pri sočasnem jemanju je potrebna previdnost, zlasti pri starejših bolnikih. Bolniki morajo biti ustrezno hidrirani. Razmisliti je treba o spremljanju delovanja ledvic na začetku sočasnega zdravljenja in nato v rednih presledkih.

Antidiabetična zdravila (inzulin, peroralna hipoglikemična zdravila):

Uporaba zaviralcev ACE lahko poveča hipoglikemični učinek pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki jemljejo inzulin ali peroralna hipoglikemična zdravila. Pojav hipoglikemičnih epizod je zelo redek (verjetno zaradi izboljšanja tolerance za glukozo in posledično zmanjšane potrebe po inzulinu).

Zaviralci CYP3A4:

Sočasno jemanje amlodipina z močnimi ali zmernimi zaviralci CYP3A4 (zaviralci proteaze, azolski antimikotiki, makrolidi kot sta eritromicin ali klaritromicin, verapamil ali diltiazem) lahko povzroči pomembno povečanje izpostavljenosti amlodipinu in s tem povečanim tveganjem za hipotenzijo.

Klinične posledice teh farmakokinetičnih sprememb so lahko izrazitejše pri starejših bolnikih. Zato je pri njih lahko potrebno klinično spremljanje in prilagoditev odmerka.

Induktorji CYP3A4:

Ob sočasnem dajanju znanih induktorjev CYP3A4 se plazemska koncentracija amlodipina lahko spreminja. Zato je med in po sočasnem zdravljenju, zlasti z močnimi induktorji CY3A4 (npr. rifampicin, šentjanževka), treba spremljati krvni tlak in razmisliti o prilagoditvi odmerka.

Baklofen:

Antihipertenzivni učinek se okrepi. Spremljati je treba krvni tlak in delovanje ledvic ter prilagoditi odmerek antihipertenziva, če je potrebno.

Zdravila, ki povečujejo tveganje za angioedem:

Sočasna uporaba zaviralcev ACE z racekadotrilom, zaviralci mTOR (npr. sirolimusom, everolimusom, temsirolimusom) in vildagliptinom lahko privede do povečanega tveganja za angioedem (glejte poglavje 4.4).

Ciklosporin:

Pri sočasni uporabi zaviralcev ACE s ciklosporinom se lahko pojavi hiperkaliemija. Priporočljivo je

spremljanje kalija v serumu.

Heparin:

Pri sočasni uporabi zaviralcev ACE s heparinom se lahko pojavi hiperkaliemija. Priporočljivo je

spremljanje kalija v serumu. Kombinacije, ki jih moramo pretehtati:

Diuretiki:

Bolnikom, ki jemljejo diuretike, zlasti če imajo hipovolemijo in/ali pomanjkanje soli, se lahko po uvedbi zaviralca ACE krvni tlak preveč zniža. Možnost hipotenzivnih učinkov se lahko zmanjša z ukinitvijo diuretika ali s povečanjem volumna telesnih tekočin ali vnosa soli še pred uvedbo zdravljenja z majhnimi in postopoma naraščajočimi odmerki perindoprila.

Simpatomimetiki:

Simpatomimetiki lahko zmanjšajo antihipertenzivni učinek zaviralcev ACE.

Zlato:

Pri bolnikih, zdravljenih z injekcijami zlata (natrijev avrotiomalat), ki so sočasno jemali zaviralce ACE, vključno s perindoprilom, so redko poročali o nitritoidnih reakcijah (simptomi vključujejo zardevanje, navzeo, bruhanje in hipotenzijo).

Antagonisti adrenergičnih receptorjev beta, ki se uporabljajo pri srčnem popuščanju (bisoprolol,

karvedilol, metoprolol):

Obstaja tveganje za hipotenzijo in oslabljeno srčno delovanje pri bolnikih s srčnim popuščanjem, tako latentnim kot neurejenim (seštevanje negativnih inotropnih učinkov). Poleg tega lahko antagonisti adrenergičnih receptorjev beta zmanjšajo simpatični refleks pri prevelikih hemodinamičnih reperkusijah.

Antihipertenzivi (kot so antagonisti adrenergičnih receptorjev beta) in vazodilatatorji:

Sočasna uporaba s tovrstnimi zdravili lahko poveča hipotenzivni učinek perindoprila in amlodipina. Sočasna uporaba z nitroglicerinom in drugimi nitrati ali vazodilatatorji lahko še bolj zniža krvni tlak, zato je pri odločitvi o sočasni uporabi potrebna previdnost.

Kortikosteroidi, tetrakozaktid:

Antihipertenzivni učinek se zmanjša (zadrževanje soli in vode zaradi kortikosteroidov).

Antagonisti adrenergičnih receptorjev alfa (prazosin, alfuzosin, doksazosin, tamsulozin, terazosin):

Povečata se antihipertenzivni učinek in tveganje za pojav ortostatske hipotenzije.

Amifostin:

Lahko poveča antihipertenzivni učinek amlodipina.

Triciklični antidepresivi/antipsihotiki/anestetiki:

Poveča se antihipertenzivni učinek in tveganje za pojav ortostatske hipotenzije.

Simvastatin:

Pri večkratnem sočasnem odmerjanju amlodipina 10 mg in simvastatina 80 mg je prišlo do 77 % večje izpostavljenosti simvastatinu kot pri odmerjanju samo simvastatina. Pri bolnikih, ki jemljejo amlodipin, je treba odmerek simvastatina omejiti na 20 mg na dan.

Amlodipin v monoterapiji so bolniki varno sočasno jemali s tiazidnimi diuretiki, antagonisti

adrenergičnih receptorjev beta, zaviralci ACE, dolgodelujočimi nitrati, podjezičnim nitroglicerinom,

digoksinom, varfarinom, atorvastatinom, sildenafilom, antacidi (aluminijevim hidroksidom v gelu, magnezijevim hidroksidom, simetikonom), cimetidinom, nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, antibiotiki in peroralnimi antidiabetiki.

Klinične študije medsebojnega delovanja so pokazale, da amlodipin ne vpliva na farmakokinetiko

atorvastatina, digoksina, varfarina ali ciklosporina.

Glede na učinke, ki jih imata posamezni učinkovini kombinacije v tem zdravilu na nosečnost in dojenje, se uporabe zdravila Perindopril/amlodipin STADA ne priporoča v prvem trimesečju nosečnosti. Zdravilo Perindopril/amlodipin STADA je kontraindicirano v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti.

Uporabe zdravila Perindopril/amlodipin STADA se ne priporoča med dojenjem. Treba se je odločiti, ali naj mati prekine dojenje ali jemanje zdravila Perindopril/amlodipin STADA, pri čemer je treba upoštevati pomembnost zdravljenja za mater.

Nosečnost:

Perindopril

Epidemiološki podatki o teratogenem učinku pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE, niso prepričljivi, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Pri bolnicah, ki načrtujejo zanositev, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z zaviralci ACE nujno.

Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z zaviralci ACE takoj prekiniti in začeti alternativno zdravljenje, če je primerno.

Znano je, da lahko izpostavljenost zaviralcem ACE v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti pri človeku povzroči fetotoksične učinke (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznelo zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (ledvično odpoved, hipotenzijo, hiperkaliemijo) (glejte poglavje 5.3). Pri izpostavljenosti zaviralcem ACE od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic. Otroke, katerih matere so jemale zaviralce ACE, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Amlodipin

Varnosti uporabe amlodipina med nosečnostjo pri ljudeh niso dokazali.

Študije na živalih so pri velikih odmerkih pokazale škodljiv vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).

Uporaba med nosečnostjo je priporočljiva samo v primeru, kadar ni na voljo drugega bolj varnega zdravljenja in ko bolezen sama po sebi predstavlja večje tveganje za mater in plod.

Dojenje:

Perindopril

Ker podatki o uporabi perindoprila med dojenjem niso na voljo, uporaba zdravila Perindopril/amlodipin STADA med dojenjem ni priporočljiva. Prednost ima alternativno zdravljenje z zdravilom z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo med dojenjem; zlasti med dojenjem novorojenčka ali nedonošenčka.

Amlodipin

Amlodipin se izloča v materino mleko. Ocenjujejo, da je delež materinega odmerka, ki ga prejme otrok, v interkvartilnem razponu 3–7 %, najvišji delež pa je 15 %. Učinek amlodipina na dojene otroke ni znan. Odločitev o nadaljevanju ali prenehanju dojenja oziroma nadaljevanju ali prenehanju zdravljenja z amlodipinom mora temeljiti na primerjavi koristi dojenja za otroka in zdravljenja za mater.

Plodnost:

Perindopril

Ni bilo vpliva na sposobnost razmnoževanja ali plodnost.

Amlodipin

Klinični podatki o možnem učinku amlodipina na plodnost so nezadostni. V študiji na podganah so ugotovili neželene učinke na plodnost pri samcih (glejte poglavje 5.3).

Študij o vplivu kombinacije perindopril/amlodipin na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Pri vožnji ali upravljanju strojev je treba upoštevati, da se lahko občasno pojavita omotica ali utrujenost.

Amlodipin ima lahko blag ali zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Odzivnost je

lahko zmanjšana, če se pri bolniku pojavi omotica, glavobol, utrujenost ali navzea.

Med zdravljenjem s perindoprilom in amlodipinom, ki so ju dajali ločeno, so opažali naslednje neželene učinke in jih razvrstili po klasifikaciji MedDRA po organskih sistemih in naslednji pogostnosti:

zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti).

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

* Pogostnost neželenih učinkov iz spontanega poročanja je izračunana na podlagi podatkov iz

kliničnih preskušanj.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Podatkov o prevelikem odmerjanju perindoprila/amlodipina pri ljudeh ni.

Izkušnje z namernim prevelikim odmerjanjem amplodipina pri ljudeh so omejene. Veliko prevelik odmerek bi lahko povzročil obsežno periferno vazodilatacijo s posledično izrazito in verjetno podaljšano sistemsko hipotenzijo. Vsaka hipotenzija zaradi prevelikega odmerjanja amlodipina zahteva spremljanje v kardiološki enoti intenzivne nege. Pri ponovnem vzpostavljanju žilnega tonusa in krvnega tlaka lahko pomaga vazokonstriktor, pod pogojem, da za njegovo uporabo ni kontraindikacij. Pri nevtraliziranju učinkov blokade kalcijevih kanalčkov lahko pomaga intravenski kalcijev glukonat.

Amlodipina ni mogoče odstraniti z dializo.

Na voljo so omejeni podatki o prevelikem odmerjanju perindoprila pri ljudeh. Simptomi, povezani s prevelikim odmerjanjem zaviralcev ACE, lahko vključujejo hipotenzijo, cirkulatorni šok, motnje elektrolitskega ravnovesja, ledvično odpoved, hiperventilacijo, tahikardijo, palpitacije, bradikardijo, omotico, anksioznost in kašelj.

Priporočeno zdravljenje prevelikega odmerjanja je intravenska infuzija fiziološke raztopine. Če se pojavi hipotenzija, moramo bolnika namestiti v ležeč položaj z dvignjenimi nogami. Če je na voljo, pride v poštev zdravljenje z infuzijo angiotenzina II in/ali intravenskimi kateholamini. Perindopril lahko odstranimo iz sistemskega krvnega obtoka s hemodializo (glejte poglavje 4.4). Zdravljenje s srčnim spodbujevalnikom je indicirano pri bradikardiji, ki se ne odziva na zdravljenje. Nenehno moramo spremljati vitalne znake, serumske elektrolite in koncentracijo kreatinina.