Zdravljenje osteoporoze po menopavzi. Alendronat zmanjšuje tveganje za to, da bi prišlo do zlomov hrbtenice in kolka. Zdravilo Forosa Combo je namenjeno le uporabi pri ocenjenih bolnicah, za katere so presodili, da je dodana količina kalcija in vitamina D³, ki jo zdravilo vsebuje, ustrezna.

Zdravilo Forosa Combo predstavlja tedensko zdravljenje z 1 filmsko obloženo tableto, ki vsebuje 70 mg alendronske kisline, in 6 šumečimi tabletami s kalcijem/vitaminom D³.

Priporočeni odmerek je ena filmsko obložena tableta z alendronsko kislino v odmerku 70 mg prvi dan, naslednji dan pa bolnice začnejo z jemanjem 1 šumeče tablete s kalcijem/vitaminom D³ na dan, 6 dni zapored. To 7 dni trajajoče obdobje se nato vsak teden ponovi, začne pa se s filmsko obloženo tableto, ki vsebuje 70 mg alendronske kisline.

Alendronska kislina v odmerku 70 mg (filmsko obložene tablete) Odmerjanje

Filmsko obložene tablete, ki vsebujejo 70 mg alendronske kisline, je treba vzeti peroralno vsak teden na isti dan.

Priporočeni odmerek je ena 70 mg tableta enkrat na teden. Najustreznejšega trajanja zdravljenja z difosfonati pri osteoporozi še niso ugotovili. Potrebo po nadaljevanju zdravljenja je treba pri vsaki bolnici posebej v rednih časovnih presledkih ponovno ugotavljati, ob upoštevanju koristi zdravljenja in možnih tveganj, ki spremljajo uporabo zdravila Forosa Combo (tablet z alendronsko kislino), še zlasti po zdravljenju, ki je trajalo 5 let ali več.

Način uporabe

Da bi zagotovili zadostno absorpcijo alendronata:

Filmsko obloženo tableto zdravila Forosa Combo je treba vzeti na prazen želodec, neposredno po tem, ko bolnica zjutraj vstane, samo z navadno vodo, najmanj 30 minut pred zaužitjem prvega dnevnega obroka hrane, pijače ali drugega zdravila. Druge pijače (vključno z mineralno vodo), hrana in nekatera zdravila lahko zmanjšajo absorpcijo alendronata (glejte poglavje 4.5).

Da bi pospešili prehod zdravila v želodec in na ta način zmanjšali tveganje za pojav lokalnega draženja/lokalnih neželenih učinkov in draženja požiralnika (glejte poglavje 4.4):

• Filmsko obloženo tableto zdravila Forosa Combo morajo bolnice vzeti zjutraj, šele po tem, ko vstanejo; pogoltniti jo morajo s polnim kozarcem vode (ne manj kot 200 ml).

• Tableto zdravila Forosa Combo, ki vsebuje alendronsko kislino, je treba pogoltniti celo. Tablet se ne sme drobiti, žvečiti, niti dopustiti, da bi se v ustih raztopile, ker obstaja nevarnost, da pride do razjed v ustih in žrelu.

• Bolnice se pred prvim dnevnim obrokom, ki ga ne smejo zaužiti prej kot 30 minut po tem, ko so vzele tableto, ne smejo uleči.

• Bolnice se še vsaj prvih 30 minut po tem, ko so vzele filmsko obloženo tableto zdravila Forosa Combo, ne smejo uleči.

Filmsko obloženih tablet zdravila Forosa Combo se ne sme vzeti zvečer pred spanjem ali zjutraj pred vstajanjem.

Kalcij/vitamin D³(šumeče tablete)

Odmerjanje

Šumeče tablete s kalcijem/vitaminom D³, je treba jemati vsak dan, 6 dni na teden, jemati pa jih je treba začeti en dan po tem, ko je bolnica vzela filmsko obloženo tableto z alendronsko kislino v odmerku 70 mg.

Način uporabe

Šumečo tableto je treba vzeti raztopljeno v kozarcu vode.

V primeru, da bolnice izpustijo odmerek 70 mg alendronske kisline v obliki filmsko obložene tablete, jim je treba povedati, da morajo filmsko obloženo tableto s 70 mg alendronske kisline vzeti naslednji dan zjutraj, skladno z navodili za odmerjanje. V tem primeru morajo bolnice šumečo tableto s kalcijem/vitaminom D³, vzeti dan po dnevu v katerem so vzele tableto z alendronsko kislino. Bolnicam je treba povedati, da nikoli ne smejo v istem dnevu vzeti filmsko obložene tablete in šumeče tablete.

V primeru, da bolnice izpustijo odmerek šumečih tablet s kalcijem/vitaminom D³, jim je treba povedati, da morajo z vsakodnevnim jemanjem šumečih tablet nadaljevati, tako da z njim začnejo na dan, ko so se spomnile, da so zdravilo pozabile vzeti. Bolnicam je treba povedati, da nikoli ne smejo v istem dnevu vzeti dveh šumečih tablet. Po koncu tedenskega ciklusa je treba vse preostale šumeče tablete, ki vsebujejo kalcij/vitamin D³, zavreči.

Uporaba zdravila pri starejših bolnicah

V kliničnih študijah niso ugotovili nobenih s starostjo povezanih razlik glede učinkovitosti ali varnosti uporabe alendronata. Pri starejših bolnicah zato odmerka ni potrebno prilagajati.

Uporaba zdravila pri bolnicah z okvaro ledvic

Pri bolnicah, pri katerih hitrost glomerularne filtracije (GFR) znaša več kot 35 ml/min, odmerka ni potrebno prilagajati. Zaradi pomanjkanja izkušenj uporaba alendronata pri bolnicah z okvaro ledvic, kadar hitrost glomerularne filtracije znaša manj kot 35 ml/min, ni priporočljiva.

Uporaba zdravila pri bolnicah z okvarjenim delovanjem jeter Prilagajanje odmerka ni potrebno.

Pediatrična populacija

Zaradi nezadostnih podatkov o varnosti in učinkovitosti uporabe zdravila pri stanjih, povezanih z osteoporozo pri otrocih, uporaba alendronata pri otrocih, mlajših od 18 let, ni priporočljiva (glejte tudi poglavje 5.1).

Uporabe alendronata pri zdravljenju osteoporoze, ki jo povzročajo glukokortikoidi, niso preučevali.

• Nenormalnosti požiralnika in drugi dejavniki, ki upočasnjujejo praznjenje požiralnika, kot sta zožitev ali ahalazija

• Nezmožnost, da bi bolnice stale ali sedele v vzravnanem položaju najmanj 30 minut

• Preobčutljivost na alendronat, kalcijev karbonat, holekalciferol, sojo, arašide ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1

• Hipokalciemija

• Hiperkalciemija

• Hiperkalciurija

• Bolezni in/ali stanja (kot je na primer dolgotrajna imobilizacija) povezana s hiperkalciemijo in/ali hiperkalciurijo

• Nefrolitiaza, nefrokalcinoza

• Hipervitaminoza vitamina D Glejte tudi poglavje 4.4.

Alendronat

Alendronat lahko povzroči lokalno draženje sluznice v zgornjem delu prebavnega trakta. Ker obstaja nevarnost, da bi se osnovna bolezen lahko še poslabšala, je potrebna previdnost, kadar se alendronat daje bolnicam s trenutno prisotnimi težavami v zgornjem delu prebavnega trakta, kot so na primer disfagija, bolezen požiralnika, vnetje želodca,

vnetje dvanajstnika, razjede, ali v primeru, da so pred kratkim (v obdobju zadnjega leta) imele hudo bolezen prebavil, kot na primer želodčno razjedo, aktivno krvavitev v prebavilih ali kirurški poseg (z izjemo piloroplastike) v zgornjem delu prebavnega trakta (glejte poglavje 4.3). Pri bolnicah z znanim Barrett-ovim požiralnik morajo zdravniki pri predpisovanju tega zdravila upoštevati razmerje med koristjo in možnim tveganjem glede na individualno stanje bolnic.

Pri bolnicah, ki so se zdravile z alendronatom, so poročali o neželenih učinkih povezanih s požiralnikom (včasih so bili ti hudi in so zahtevali zdravljenje v bolnišnici), kot so na primer ezofagitis, razjede požiralnika in erozije požiralnika, ki so v redkih primerih povzročile zožitev požiralnika. Zdravnik mora biti zato pozoren na kakršnekoli znake in simptome, ki nakazujejo možne spremembe požiralnika. Bolnicam je treba naročiti, da z jemanjem alendronata prenehajo in poiščejo zdravniško pomoč, če se pojavijo simptomi draženja požiralnika, kot so disfagija, bolečine pri požiranju, bolečine za prsnico, pojav zgage ali njeno poslabšanje.

Zdi se, da je tveganje za pojav hudih neželenih učinkov v požiralniku večje pri bolnicah, ki alendronata ne jemljejo pravilno, in/ali pri tistih, ki z jemanjem alendronata nadaljujejo še po pojavu simptomov, ki kažejo na draženje požiralnika. Zelo pomembno je, da bolnice dobijo vse podatke in da razumejo vse, kar je povezano z jemanjem zdravila (glejte poglavje 4.2). Bolnice je treba seznaniti, da neupoštevanje teh navodil lahko poveča tveganje za to, da pride do pojava težav s požiralnikom.

Kljub temu, da v obsežnih kliničnih preskušanjih niso ugotovili povečanega tveganja, pa so se pojavljala poročila (ko je zdravilo že bilo na tržišču) o redkih primerih razjed na želodcu in dvanajstniku, pri čemer so bili nekateri primeri hudi in z zapleti.

Pri bolnicah z rakom, pri katerih so uporabljali načine zdravljenja, ki so vključevali difosfonate, primarno dane intravensko, so poročali o pojavu osteonekroze čeljustnice, kar je bilo večinoma povezano z izdrtjem zoba in/ali lokalno okužbo (vključno z osteomielitisom). Mnoge izmed teh bolnic so prejemale tudi kemoterapijo in kortikosteroide. O osteonekrozi čeljustnice so poročali tudi pri bolnicah z osteoporozo, ki so peroralno jemale difosfonate.

Pri oceni tveganja za pojav osteonekroze čeljustnice, ki je prisotno pri posamezni bolnici, je treba upoštevati naslednje dejavnike tveganja:

• jakost delovanja difosfonata (največja je pri zoledronski kislini), način uporabe (glejte zgoraj) in kumulativni odmerek

• rak, kemoterapija, zdravljenje z obsevanjem, kortikosteroidi, kajenje

• bolezen zob, slaba ustna higiena, bolezen obzobnega tkiva, invazivni postopki na zobeh in slabo prilegajoča se zobna proteza v anamnezi.

Pri bolnicah s slabim stanjem zobovja je treba pred začetkom peroralnega zdravljenja z difosfonati opraviti pregled zobovja z ustreznimi preventivnimi posegi na zobeh.

Če je le mogoče, se morajo te bolnice med zdravljenjem izogibati invazivnim posegom na zobeh. Pri bolnicah, pri katerih med zdravljenjem z difosfonati pride do pojava osteonekroze čeljustnice, lahko kirurški poseg na zobeh stanje poslabša. Za bolnice, pri katerih so potrebni posegi na zobovju, ni na razpolago nobenih podatkov, ki bi nakazovali, da prenehanje zdravljenja z difosfonatom zmanjšuje tveganje za pojav osteonekroze čeljustnice.

Pri načrtovanju zdravljenja za vsako posamezno bolnico mora biti odločilna klinična presoja zdravnika, ki bolnico zdravi, temeljiti pa mora na oceni razmerja med koristjo in tveganjem pri vsaki bolnici posebej.

Med zdravljenjem z difosfonati je treba vse bolnice spodbuditi k vzdrževanju dobre ustne higiene, rednemu udeleževanju pregledov zobovja in poročanju o kakršnihkoli simptomih v ustih, kot so na primer majavi zobje, bolečine ali otekline.

Pri bolnicah, ki so jemale difosfonate, so poročali o bolečinah v kosteh, sklepih in/ali mišicah. V izkušnjah, pridobljenih po prihodu zdravila na tržišče, so bili ti simptomi le redko hudi in/ali taki, da bi bolnico onesposobili (glejte poglavje 4.8). Čas do začetka pojavljanja simptomov se je gibal od enega dne do več mesecev po začetku zdravljenja. Pri večini bolnic je prišlo do olajšanja simptomov po prenehanju zdravljenja. Pri določenem številu bolnic je prišlo do ponovitve simptomov, ko so bile ponovno izpostavljene istemu zdravilu ali drugemu difosfonatu.

Pri zdravljenju z difosfonati so poročali o neznačilnih subtrohanternih zlomih in zlomih diafize stegnenice, predvsem pri bolnicah, ki so se zaradi osteoporoze zdravile dlje časa. Ti prečni ali kratki poševni zlomi se lahko pojavijo kjerkoli vzdolž stegnenice, od mesta tik pod malim trohanterjem do mesta tik nad suprakondilarnim odrastkom. Do teh zlomov lahko pride po minimalni poškodbi ali celo ob odsotnosti poškodbe, nekatere bolnice pa občutijo bolečino v stegnih ali predelu dimelj, ki je pogosto povezana z značilnostmi stresnega zloma in se pojavi tedne ali mesece pred popolnim zlomom stegnenice. Zlomi so pogosto obojestranski; zato je treba pri bolnicah, ki se zdravijo z difosfonati in imajo zlom stegnenice, pregledati tudi drugo stegnenico. Poročali so tudi o nezadostnem celjenju teh zlomov. Pri bolnicah s sumom na atipični zlom stegnenice je treba razmisliti o prenehanju zdravljenja z difosfonati in pri tem upoštevati oceno razmerja koristi in tveganj za vsako bolnico posebej.

Bolnice je treba opozoriti, naj med zdravljenjem z difosfonati zdravniku poročajo o kakršnikoli bolečini v predelu stegen, kolkov ali dimelj. Pri vsaki bolnici s takšnimi simptomi pa je treba preveriti morebitno prisotnost nepopolnega zloma stegnenice.

V izkušnjah po prihodu zdravila na trg so redko poročali o hudih kožnih reakcijah, vključno s Stevens–Johnsonovim sindromom in toksično epidermalno nekrolizo.

Bolnicam je treba dati navodilo, da pozabljen odmerek zdravila Forosa Combo v obliki filmsko obložene tablete lahko vzamejo naslednje jutro po tem, ko se spomnijo. Bolnice ne smejo vzeti dveh filmsko obloženih tablet v istem dnevu, ampak morajo zdravljenje nadaljevati tako, da vzamejo eno filmsko obloženo tableto enkrat na teden, na prvotno izbrani dan.

Uporaba alendronata ni priporočljiva pri bolnicah z okvaro ledvic, če hitrost glomerularne filtracije znaša manj kot 35 ml/min (glejte poglavje 4.2).

Preveriti je treba ali ni do osteoporoze prišlo zaradi drugih vzrokov in ne zaradi pomanjkanja estrogenov in starosti.

Pred začetkom zdravljenja z alendronatom je treba odpraviti hipokalciemijo (glejte poglavje 4.3). Pred začetkom zdravljenja z alendronatom je treba učinkovito zdraviti tudi druge motnje, ki vplivajo na presnavljanje mineralov (npr. pomanjkanje vitamina D in hipoparatiroidizem). Pri bolnicah s temi stanji je med zdravljenjem z alendronatom treba spremljati ravni kalcija v serumu in biti pozoren na pojav simptomov hipokalciemije.

Zaradi ugodnih vplivov alendronata na povečevanje gostote mineralov v kosteh lahko pride do zmanjšanja koncentracije kalcija in fosfatov v serumu, še zlasti pri bolnicah, ki jemljejo glukokortikoide, pri katerih je absorpcija kalcija lahko zmanjšana. Ta zmanjšanja so običajno majhna in ne povzročajo simptomov. Kljub temu pa so poročali o redkih primerih simptomatske hipokalciemije, ki je bila občasno huda in se je pogosteje pojavila pri bolnicah z določenimi stanji predispozicije (npr. hipoparatiroidizmom, primanjkljajem vitamina D in neustrezno absorpcijo kalcija).

Še zlasti pri bolnicah, ki se zdravijo z glukokortikoidi, je pomembno zagotoviti zadosten vnos kalcija in vitamina D.

Kalcij/vitamin D³

Vitamin D³ je treba pazljivo uporabljati pri bolnicah z okvarjenim delovanjem ledvic in spremljati vpliv na koncentracije kalcija in fosfatov. Treba je upoštevati nevarnost, da pride do kalcifikacije mehkega tkiva. Pri bolnicah s hudo ledvično insuficienco se vitamin D v obliki holekalciferola ne presnavlja normalno, zato je treba uporabiti drugo obliko vitamina D (glejte poglavje 4.3).

Med dolgotrajnim zdravljenjem je treba preverjati koncentracije kalcija v serumu in urinu, prav tako pa je treba z merjenjem kreatinina v serumu spremljati delovanje ledvic.

Spremljanje je še zlasti pomembno pri starejših bolnicah, ki se sočasno zdravijo s srčnimi glikozidi ali diuretiki (glejte poglavje 4.5), in pri bolnicah z zelo izrazitim nagnjenjem k tvorbi kamnov. V primeru, da raven kalcija v urinu presega 7,5 mmolov/24 ur (300 mg/24 ur), je treba odmerke zmanjšati ali z zdravljenjem prenehati. V primeru hiperkalciemije ali znakov okvarjenega delovanja ledvic, je treba z zdravljenjem s šumečimi tabletami, ki vsebujejo kalcij/vitamin D³, prenehati.

Ob predpisovanju drugih zdravil, ki vsebujejo vitamin D, je treba upoštevati odmerek vitamina D³ že vsebovanega v šumečih tabletah. Dodatne odmerke kalcija ali vitamina D je treba jemati pod skrbnim zdravnikovim nadzorom. V takih primerih je nujno pogosto preverjanje koncentracije kalcija v serumu in spremljanje izločanja kalcija z urinom.

Šumeče tablete s kalcijem/vitaminom D³ je treba previdno uporabljati pri bolnicah s sarkoidozo zaradi nevarnosti, da pride do okrepljenega presnavljanja vitamina D v njegove aktivne presnovke. Pri teh bolnicah je treba spremljati koncentracije kalcija v serumu in izločanje kalcija z urinom.

Šumeče tablete s kalcijem/vitaminom D³ je treba previdno uporabljati pri imobiliziranih bolnicah z osteoporozo zaradi povečane nevarnosti, da pride do hiperkalciemije.

Zdravljenje s kalcijem/vitaminom D³ je pri dolgotrajni imobilizaciji mogoče potrebno prekiniti, z njim pa se lahko ponovno začne šele po tem, ko bolnica ponovno postane mobilna.

Pomožne snovi

Šumeče tablete s kalcijem/vitaminom D³ vsebujejo laktozo in saharozo. Bolnice z redko prirojeno intoleranco za galaktozo, intoleranco za fruktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze-galaktoze ali nezadostno aktivnostjo (pomanjkanjem) saharoza-izomaltaze, ne smejo jemati tega zdravila.

Šumeče tablete s kalcijem/vitaminom D³ vsebujejo 4,2 mmola (ali 96 mg) natrija na odmerek. To je treba upoštevati pri bolnicah, ki so na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.

Alendronat

Ob sočasnem jemanju je precej verjetno, da bodo hrana in pijače (vključno z mineralno vodo), kalcijevi dodatki, antacidi in nekatera peroralna zdravila, vplivali(a) na absorpcijo alendronata. Zato morajo bolnice po zaužitju alendronata počakati najmanj 30 minut in šele nato lahko vzamejo katerokoli drugo peroralno zdravilo (glejte poglavji 4.2 in 5.2).

Ni pričakovati drugih klinično pomembnih medsebojnih delovanj. V kliničnih preskušanjih je več bolnic prejemalo estrogen (intravaginalno, transdermalno ali peroralno) obenem z alendronatom. Neželenih učinkov, ki bi jih lahko pripisali sočasnemu zdravljenju s temi zdravili, niso opazili.

Ker uporabo nesteroidnih protivnetnih in protirevmatičnih zdravil (NSAID) povezujejo z draženjem prebavil, je pri sočasni uporabi skupaj z alendronatom potrebna previdnost.

Čeprav specifičnih študij medsebojnega delovanja niso izvedli, so v kliničnih študijah bolnice alendronat prejemale skupaj s številnimi drugimi zdravili, ki se pogosto predpisujejo, pri tem pa niso ugotovili klinično neugodnih medsebojnih delovanj.

Kalcijev karbonat/vitamin D³

Tiazidni diuretiki zmanjšujejo izločanje kalcija z urinom. Zaradi povečanega tveganja za pojav hiperkalciemije je treba med sočasno uporabo tiazidnih diuretikov redno preverjati koncentracijo kalcija v serumu.

Sistemsko uporabljeni kortikosteroidi zmanjšujejo absorpcijo kalcija. Med sočasno uporabo bi lahko bilo potrebno povečati odmerek kalcija.

Kalcijev karbonat lahko vpliva na absorpcijo sočasno uporabljenih tetraciklinskih pripravkov. Zato je treba tetraciklinske pripravke jemati najmanj dve uri pred ali štiri do šest ur po peroralnem zaužitju kalcijevega karbonata/vitamina D³.

Hiperkalciemija lahko poveča toksičnost digitalisa in drugih srčnih glikozidov (nevarnost pojava motenj srčnega ritma) med zdravljenjem s kalcijem, ki mu je dodan vitamin D³. Pri takih bolnicah je treba preverjati elektrokardiogram (EKG) in koncentracije kalcija v serumu.

Če se sočasno uporablja natrijev fluorid, je treba tak pripravek vzeti najmanj tri ure pred zaužitjem kalcijevega karbonata/vitamina D³, ker bi drugače lahko bila absorpcija iz prebavil zmanjšana.

Oksalna kislina (nahaja se v špinači in rabarbari) in fitinska kislina (nahaja se v neoluščenih žitaricah) lahko preprečita absorpcijo kalcija zaradi tvorbe netopnih spojin s kalcijevimi ioni. Bolnice izdelkov, ki vsebujejo kalcij, ne smejo jemati še dve uri po zaužitju hrane z veliko koncentracijo oksalne kisline in fitinske kisline.

Sočasno zdravljenje s smolami, ki izmenjujejo ione, kot je na primer holestiramin, ali odvajali, kot je na primer parafinsko olje, lahko zmanjša absorpcijo vitamina D iz prebavil.

Zdravilo Forosa Combo je namenjeno le uporabi pri ženskah v obdobju po menopavzi, zato se ga ne sme uporabljati med nosečnostjo ali pri doječih ženskah.

Nosečnost

Alendronat

Ni zadostnih podatkov o uporabi alendronata pri nosečnicah. Študije pri živalih ne nakazujejo neposrednih škodljivih vplivov kar zadeva nosečnost, razvoj zarodka/ploda ali razvoj po rojstvu. Alendronat, ki so ga dajali brejim podganam, je povzročil s hipokalciemijo povezano distocijo (glejte poglavje 5.3).

Kalcijev karbonat/vitamin D³

V obdobju nosečnosti dnevni vnos ne sme biti večji od 1500 mg kalcija in 600 i.e. holekalciferola (15 mikrogramov vitamina D³). Ni nobenih znakov za to, da vitamin D v terapevtskih odmerkih pri ljudeh deluje teratogeno. Študije na živalih so pokazale škodljive vplive velikih odmerkov vitamina D na sposobnost razmnoževanja. Pri nosečnicah se je treba izogibati prevelikim odmerkom kalcija in vitamina D, ker je bila trajna hiperkalciemija povezana z neželenimi vplivi na razvijajoči se plod.

Dojenje

Alendronat

Ni znano, ali se alendronat izloča v materino mleko.

Kalcijev karbonat/vitamin D³

Kalcij in vitamin D³ prehajata v materino mleko.

Plodnost

Alendronat

Difosfonati so vgrajeni v strukturo kosti, iz katere se z leti počasi sproščajo. Količina difosfonatov, ki je vgrajena v kosti pri odraslem človeku in s tem količina, ki je na voljo za sproščanje nazaj v sistemski obtok, je neposredno povezana z odmerkom in trajanjem uporabe difosfonatov (glejte poglavje 5.2). Podatkov o tveganjih za plod pri ljudeh ni.

Vendar pa obstaja teoretično tveganje za škodljive vplive na plod, predvsem na okostje, če ženska zanosi po zaključku obdobja zdravljenja z difosfonati. Vpliva spremenljivk, kot so čas od prenehanja zdravljenja z difosfonatom do zanositve, vrsta uporabljenega difosfonata in način uporabe (intravenska v primerjavi s peroralno), na tveganje niso preučevali.

Kalcijev karbonat/vitamin D³

Ni pričakovati, da bi normalne endogene koncentracije kalcija in vitamina D imele kakršnekoli neugodne vplive na plodnost.

Študij o vplivu na sposobnost za vožnjo in upravljanje s stroji niso opravili.

Vendar pa določene neželene reakcije, o katerih so poročali ob uporabi alendronata, lahko vplivajo na sposobnost nekaterih bolnic za vožnjo in upravljanje s stroji. Odzivi posameznikov na alendronat se lahko razlikujejo (glejte poglavje 4.8).

Alendronat

V enoletni študiji pri ženskah po menopavzi, ki so imele osteoporozo, so bile splošne varnostne značilnosti tablet z alendronatom, ki so jih bolnice jemale enkrat na teden (n = 519), podobne varnostnim značilnostim pri jemanju 10 mg alendronata na dan (n = 370).

V dveh skoraj enako zasnovanih triletnih študijah pri ženskah po menopavzi (10 mg alendronata: n = 196; placebo: n = 397) so bile splošne varnostne značilnosti alendronata v odmerku 10 mg na dan in placeba podobne.

Neželeni učinki, za katere so raziskovalci poročali, da je pri njih povezava z jemanjem zdravila možna, verjetna oziroma nedvomna, so navedeni spodaj v primeru, da je bila pri tem pogostnost pojavljanja pri katerikoli izmed zdravljenih skupin v eno leto trajajoči študiji

≥ 1%, oziroma pogostnost pojavljanja ≥ 1% pri bolnicah, ki so prejemale 10 mg alendronata na dan, in je bila pri tem pogostnost pojavljanja večja kot pri bolnicah, ki so v tri leta trajajočih študijah prejemale placebo.

V kliničnih preskušanjih in/ali po prihodu na tržišče, so poročali tudi o naslednjih neželenih učinkih:

Zelo pogosti (≥ 1/10) Pogosti (≥ 1/100 do < 1/10)

Občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100) Redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000) Zelo redki (< 1/10.000)

neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

§Glejte poglavje 4.4.

†Pogostnost pojavljanja v kliničnih preizkušanjih je bila v skupini, ki je prejemala zdravilo in v placebo skupini podobna.

* Glejte poglavji 4.2 in 4.4.

‡Ta neželeni učinek so ugotovili s preverjanji po prihodu zdravila na trg. Pogostnost, označeno kot redko, so ocenili na temelju ustreznih kliničnih preizkušanj.

1Ugotovljeno v izkušnjah po prihodu zdravila na trg.

Osteonekroza čeljustnice

Pri bolnicah, ki so se zdravile z difosfonati, so poročali o osteonekrozi čeljustnice. Večina poročil se je nanašala na bolnice z rakavim obolenjem, vendar pa so o takih primerih poročali tudi pri bolnicah, ki so se zdravile zaradi osteoporoze. Osteonekroza čeljustnice je večinoma povezana z izdrtjem zoba in/ali lokalno okužbo (vključno z osteomielitisom).

Domneva se, da so dejavniki tveganja tudi naslednji: diagnosticirano rakavo obolenje, kemoterapija, zdravljenje z obsevanjem, kortikosteroidi in slaba ustna higiena; huda mišično-skeletna bolečina (v kosteh, mišicah in sklepih) (glejte poglavje 4.4).

Kalcijev karbonat/vitamin D³

Posebna skupina bolnikov Okvara ledvic

Bolniki z okvaro ledvic imajo povečano tveganje za hiperfosfatemijo, nefrolitiazo in nefrokalcinozo.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o kateremkoli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika Center za zastrupitve

Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana

Faks: + 386 (0)1 434 76 46

e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si

Alendronat

Pri peroralnem prevelikem odmerjanju lahko pride do hipokalciemije, hipofosfatemije in neželenih učinkov v zgornjem delu prebavil, kot so na primer želodčne težave, zgaga, vnetje požiralnika, gastritis ali razjeda.

Na voljo ni nobenih posebnih podatkov o zdravljenju pri prevelikem odmerjanju alendronata. Treba je dajati mleko ali antacide, da bi prišlo do vezave alendronata. Zaradi nevarnosti draženja požiralnika ni dovoljeno izzvati bruhanja, bolnica pa mora ostati v vzravnanem položaju.

Kalcijev karbonat/vitamin D³

Preveliko odmerjanje lahko privede do hipervitaminoze, hiperkalciurije in hiperkalciemije. Simptomi hiperkalciemije so lahko anoreksija, žeja, navzea, bruhanje, zaprtje, bolečine v trebuhu, šibkost mišic, utrujenost, duševne motnje, polidipsija, poliurija, bolečine v kosteh, nefrokalcinoza, ledvični kamni, v hudih primerih pa srčne aritmije. Zelo izrazita hiperkalciemija ima lahko za posledico komo in smrt. Dolgo časa prisotne visoke ravni kalcija lahko privedejo do ireverzibilne poškodbe ledvic in kalcifikacije mehkih tkiv.

Zdravljenje hiperkalciemije: z dajanjem kalcija je treba prenehati. Prav tako je treba prenehati z zdravljenjem s tiazidnimi diuretiki, litijem, vitaminom A, vitaminom D³ in srčnimi glikozidi. Praznjenje želodca pri bolnicah z motnjami zavesti. Rehidracija, v odvisnosti od stopnje izraženosti pa samostojno ali kombinirano zdravljenje z diuretiki zanke, difosfonati, kalcitoninom in kortikosteroidi. Treba je spremljati vrednosti elektrolitov v serumu, delovanje ledvic in diurezo. V hudih primerih je treba spremljati EKG in centralni venski tlak.