Hipertenzija, angina pektoris, srčne aritmije, miokardni infarkt (zgodnje zdravljenje v akutni fazi).

Peroralna aplikacija.

Odmerjanje je treba prilagoditi vsakemu bolniku posebej. Začetni odmerek mora biti najmanjši možen. Priporočila so sledeča.

Ena tableta dnevno. Večini bolnikov zadostuje enkratni peroralni odmerek 100 mg dnevno. Nekaterim bolnikom zadostuje enkratni dnevni odmerek 50 mg. Optimalen učinek se pojavi po enem do dveh tednih zdravljenja. Nadaljnje znižanje krvnega tlaka se lahko doseže s sočasno uporabo drugih antihipertenzivnih zdravil, npr. diuretikov.

Večini bolnikov z angino pektoris zadostuje peroralni odmerek 100 mg enkrat dnevno ali 50 mg dvakrat dnevno. S povečevanjem odmerka se naajverjetneje ne doseže dodatnega učinka.

Priporočen vzdrževalni odmerek je 50–100 mg dnevno v enkratnem odmerku.

Pri bolnikih, ki so primerni za intravensko aplikacijo antagonistov ß receptorjev in so hospitalizirani v roku 12 ur po pojavu bolečin v prsih, je potrebno atenolol aplicirati s počasno intravensko injekcijo (5–10 minut; 1 mg/minuto), čemur 15 minut kasneje sledi peroralna aplikacija 50 mg atenolola (pod pogojem, da med intravenskim odmerjanjem ni prišlo do

neželenih učinkov). Nato sledi naslednjih 50 mg 12 ur po intravenski aplikaciji, nato pa po 12 urah še 100 mg enkrat dnevno. Če se pojavi bradikardija in/ali hipotenzija, zaradi katerih je potrebno ukrepati, ali katerikoli drugi neželeni učinek, je potrebno zdravljenje z atenololom prekiniti.

Lahko so potrebni manjši odmerki, še zlasti pri bolnikih z okvaro ledvic.

Izkušenj z atenololom pri otrocih ni, zato se njegova uporaba pri njih ne priporoča.

Atenolol se izloča preko ledvic, zato je potrebno bolnikom s hudo okvaro ledvic prilagoditi odmerek.

Pri bolnikih z očistkom kreatinina, večjim od 0,58 ml/s/1,73 m² (normalni obseg je 1,67–2,50 ml/s/1,73 m²), ne pride do pomembnega kopičenja atenolola v telesu.

Pri bolnikih z očistkom kreatinina 0,25–0,58 ml/s/1,73 m² (kar ustreza vrednosti serumskega kreatinina 300–600 μmol/l) je potrebno uporabiti peroralni odmerek 50 mg dnevno in intravenski odmerek 10 mg enkrat na dva dni.

Pri bolnikih z očistkom kreatinina, manjšim od 0,25 ml/s/1,73 m² (kar ustreza vrednostim serumskega kreatinina nad 600 μmol/l), je potrebno uporabiti peroralni odmerek 25 mg dnevno ali 50 mg vsak drugi dan in intravenski odmerek 10 mg enkrat na vsake štiri dni.

Bolniki na hemodializi morajo prejeti 50 mg peroralno po vsaki dializi. Zdravilo je potrebno aplicirati v bolnišnici, saj lahko aplikaciji sledi izrazit padec krvnega tlaka.

Atenolola se, tako kot druge antagoniste ß, ne sme uporabljati pri bolnikih:

• preobčutljivost za atenolol ali katerokoli pomožno snov,

• s kardiogenim šokom,

• z nenadzorovanim srčnim popuščanjem,

• s sindromom bolnega sinusnega vozla,

• z atrioventrikularnim blokom II. in III. stopnje,

• z nezdravljenim feokromocitomom,

• z metabolno acidozo,

• z bradikardijo,

• s hipotenzijo,

• z resnimi motnjami perifernega arterijskega krvnega obtoka.

Zdravljenja z atenololom ne smemo naglo prekiniti. Odmerek je potrebno zmanjševati postopoma, na 7 do 14 dni. Bolnike je potrebno v tem času spremljati, še zlasti bolnike z ishemično boleznijo srca.

Ob načrtovani operaciji in odločitvi za prekinitev zdravljenja z antagonistom ß receptorjev je potrebno zdravljenje prekiniti vsaj 24 ur pred operacijo. Pri vsakem bolniku je potrebna ocena morebitnih koristi in tveganja ob prekinitvi zdravljenja z antagonistom ß receptorjev. Ob

nadaljevanju zdravljenja je potrebno izbrati anestetik z majhnim negativnim inotropnim učinkom, s čimer se zmanjša tveganje za depresijo miokarda. Za preprečevanje vagalnih reakcij se lahko intravensko aplicira atropin.

Čeprav je atenolol pri bolnikih z nezdravljenim srčnim popuščanjem kontraindiciran (glejte poglavje 4.3), pa se lahko uporablja pri bolnikih z zdravljenim srčnim popuščanjem. Pri bolnikih s slabo srčno rezervo je potrebna previdnost. Atenolol lahko zaradi nezavirane, preko receptorjev alfa posredovane vazokonstrikcije koronarnih arterij, zveča število in podaljša trajanje napadov angine pektoris pri bolnikih s Prinzmetalovo angino. Atenolol je selektivni antagonist ß^1-receptorjev, zato se lahko uporablja, vendar pa je pri tem potrebna posebna previdnost.

Čeprav je atenolol kontraindiciran le pri bolnikih z resnimi motnjami perifernega arterijskega krvnega obtoka (glejte poglavje 4.3), pa lahko poslabša tudi manj resne motnje perifernega arterijskega krvnega obtoka.

Zaradi negativnega vpliva na čas prevajanja v srcu je potrebna previdnost pri bolnikih s srčnim blokom I. stopnje.

Atenolol lahko prikrije tudi simptome hipoglikemije, zlasti tahikardijo. Atenolol lahko prikrije znake tirotoksikoze.

Atenolol zaradi svojega farmakološkega delovanja zmanjša srčno frekvenco. Odmerek zdravila se lahko zmanjša v redkih primerih, ko se pri zdravljenem bolniku pojavijo simptomi, ki bi lahko bili posledica zmanjšane frekvence srca in ko število srčnih utripov pade na manj kot 50 utripov na minuto v mirovanju.

Atenolol lahko pri bolnikih z anafilaktično reakcijo na nekatere alergene v anamnezi okrepi reakcijo na te alergene. Bolniki so lahko neodzivni na običajne odmerke adrenalina, ki se aplicirajo ob takih alergičnih reakcijah.

Atenolol lahko povzroči preobčutljivostne reakcije, vključno z angioedemom in urtikarijo.

Pri starostnikih je potrebna previdnost, zdravljenje pa se mora pričeti z manjšimi odmerki (glejte poglavje 4.2).

Ker se atenolol izloča preko ledvic, je potrebno pri bolnikih z okvaro ledvic (očistek kreatinina pod 0,58 ml/s/1,73 m²) zmanjšati odmerek.

Čeprav so antagonisti ß¹ receptorjev kardioselektivni in imajo manjši vpliv na delovanje pljuč kot neselektivni betaadrenergični antagonisti, pa se kljub temu odsvetujejo pri bolnikih z reverzibilnimi, obstruktivnimi boleznimi pljuč, razen v primerih, ko obstajajo pomembni klinični razlogi za njihovo uporabo. V takih primerih se lahko atenolol uporabi z ustrezno previdnostjo. Pri bolnikih z astmo se lahko včasih pojavi povečana obstrukcija dihal, ki je ob uporabi običajnih bronhodilatatorjev, kot sta salbutamol in izoprenalin, navadno reverzibilna.

Tako kot pri ostalih antagonistih ß receptorjev je potrebno tudi atenololu pri bolnikih s feokromocitomom sočasno dodati alfaadrenergični antagonist.

Sočasna uporaba betaadrenergičnih antagonistov in kalcijevih antagonistov z negativnim inotropnim učinkom (npr. verapamil in diltiazem) lahko okrepi te učinke, še zlasti pri bolnikih z motnjami v delovanju prekatov in/ali motnjami sinuatrialnega ali atrioventrikularnega prevajanja. To lahko povzroči hudo hipotenzijo, bradikardijo in srčno popuščanje. Betaadrenergični antagonist se lahko intravensko aplicira šele 48 ur po končanem zdravljenju s kalcijevim antagonistom.

Sočasno zdravljenje z dihidropiridini (npr. nifedipinom) lahko zveča tveganje za hipotenzijo, pri bolnikih z latentno srčno insuficienco pa se lahko pojavi srčna odpoved.

Pri sočasni uporabi z antagonisti ß receptorjev lahko glikozidi digitalisa podaljšajo čas atrioventrikularnega prevajanja.

Betaadrenergični antagonisti lahko okrepijo hipertenzijo, ki se lahko pojavi po prekinitvi zdravljenja s klonidinom. Ob sočasnem zdravljenju je potrebno zdravljenje z atenololom prekiniti nekaj dni pred prekinitvijo zdravljenja s klonidinom. Ob zamenjavi klonidina z betaadrenergičnimi antagonisti je potrebno med prekinitvijo zdravljenja s klonidinom in začetkom zdravljenja z betaadrenergičnimi antagonisti nekaj dni počakati.

Antiaritmiki I. razreda (npr. dizopiramid) in amiodaron lahko okrepijo vpliv na čas prevajanja v atriju in inducirajo negativni inotropni učinek.

Sočasna uporaba simpatikomimetikov (npr. adrenalina) lahko povzroči učinke, nasprotne delovanju betaadrenergičnih antagonistov.

Sočasna uporaba insulina in peroralnih antidiabetikov lahko dodatno zmanjša koncentracijo glukoze v krvi. Atenolol lahko prikrije znake hipoglikemije, zlasti tahikardijo (glejte poglavje 4.4).

Sočasna uporaba zdravil, ki zavirajo sintezo prostaglandinov (npr. ibuprofen in indometacin), lahko zmanjša hipotenzivni učinek betaadrenergičnih antagonistov.

Pri sočasni uporabi anestetikov in atenolola je potrebna previdnost. Anesteziologa je potrebno o tem obvestiti. Izbrati je potrebno anestetik s čim manjšim možnim negativnim inotropnim učinkom. Sočasna uporaba betaadrenergičnih antagonistov in anestetikov lahko oslabi refleksno tahikardijo in zveča tveganje za hipotenzijo. Anestetikom, ki povzročajo depresijo miokarda, se je najbolje izogniti.

Atenolol prehaja preko posteljice v popkovnično kri. Raziskav o uporabi atenolola v prvem trimesečju nosečnosti ni. Možnosti poškodbe ploda se ne da izključiti.

Atenolol so ob skrbnem nadzoru uporabljali za zdravljenje hipertenzije v tretjem trimesečju nosečnosti. Aplikacijo atenolola nosečnicam za zdravljenje blage do zmerne hipertenzije so povezali z intrauterinim zastojem rasti.

Pri ženskah, ki so noseče ali lahko zanosijo, je potrebno pri uporabi atenolola, še zlasti v prvem in drugem trimesečju nosečnosti, skrbno pretehtati morebitne koristi in tveganja. Betaadrenergični antagonisti so bili v splošnem povezani z zmanjšanim pretokom krvi v posteljici, kar lahko povzroči intrauterino smrt, nedozorelost in prezgodnji porod.

Zdravilo se močno kopiči v materinem mleku, zato je pri njegovi uporabi pri doječih materah potrebna previdnost.

Novorojenčki mater, ki so ob porodu ali med dojenjem prejemale atenolol, so izpostavljeni povečanemu tveganju za hipoglikemijo in bradikardijo.

Pri predpisovanju atenolola nosečnicam ali doječim materam je potrebna previdnost.

Atenolol najverjetneje ne bo vplival na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji, upoštevati pa je potrebno občasen pojav omotice ali utrujenosti.

Bolniki atenolol dobro prenašajo. Neželeni učinki, o katerih so poročali v kliničnih raziskavah, so običajno posledica farmakološkega delovanja atenolola.

Poročali so o naslednjih neželenih učinkih, ki so navedeni po posameznih organskih sistemih in pogostnosti.

Pogostnost je definirana kot:

- zelo pogosti: ≥ 1/10;

- pogosti: ≥ 1/100 do < 1/10;

- občasni: ≥ 1/1.000 do <1/100;

- redki: ≥1/10.000 do <1/1.000;

• zelo redki: <1/10.000, vključno s posameznimi primeri neznane pogostnosti;

• neznana pogostnost: ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov.

  V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

  Srčne bolezni:

• pogosti: bradikardija;

• redki: poslabšanje srčnega popuščanja, hiter nastop srčnega bloka.

  Žilne bolezni:

• pogosti: hladni udi;

• redki: položajna hipotenzija, ki je lahko povezana s sinkopo, intermitentna klavdikacija, ortostatska hipotenzija, Raynaudov sindrom.

  Bolezni živčevja:

• občasni: omotica, glavobol, parestezija.

  Psihiatrične motnje:

• občasni: motnje spanja – tiste, ki se lahko pojavijo tudi pri uporabi drugih zaviralcev receptorjev beta;

• redki: spremembe razpoloženja, nočne more, zmedenost, psihoze in halucinacije.

  Bolezni prebavil:

• pogosti: prebavne motnje:

• redki: suha usta.

  Preiskave:

• občasni: zvišanje transaminaz;

• zelo redki: zvišanje ravni protiteles proti celičnemu jedru (ANA) v krvi, vendar klinični pomen teh pojavov ni znan.

  Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov:

• redki: jetrna toksičnost, vključno z intrahepatično holestazo.

  Bolezni krvi in limfatičnega sistema:

• redki: purpura, trombocitopenija.

  Bolezni kože in podkožja

• redki: alopecija, kožne reakcije, podobne luskavici, poslabšanje luskavice, kožni izpuščaji;

• neznana pogostnost: preobčutljivostne reakcije, vključno z angioedemom in urtikarijo.

  Motnje reprodukcije in dojk:

• redki: impotenca.

  Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora:

• redki: pri bolnikih z bronhialno astmo ali astmatičnimi težavami v anamnezi se lahko pojavi bronhospazem.

  Očesne bolezni:

• redki: suha očesna sluznica, motnje vida.

  Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije:

• pogosti: utrujenost.

Če katerikoli od zgoraj omenjenih neželenih učinkov po klinični oceni močno vpliva na splošno stanje bolnika, se lahko odloči za ukinitev zdravljenja s tem zdravilom.

Znaki prevelikega odmerjanja atenolola so lahko bradikardija, hipotenzija, akutno srčno popuščanje in bronhospazem.

Splošni ukrepi naj vključujejo: skrbno spremljanje, zdravljenje na oddelku intenzivne medicine, izpiranje želodca, uporabo aktivnega oglja in laksativov za preprečevanje absorpcije učinkovine, ki se še lahko nahaja v prebavilih, uporabo plazme ali nadomestkov plazme za zdravljenje hipotenzije in šoka. Lahko se uporabi hemodializa ali hemoperfuzija.

Izrazito bradikardijo se lahko zdravi z intravensko aplikacijo 1–2 mg atropina in s srčnim spodbujevalnikom. Temu lahko, če je to potrebno, sledi intravenska aplikacija 10 mg glukagona v bolusu. Če je potrebno, lahko temu sledi intavenska infuzija glukagona s hitrostjo 1–10 mg/uro, odvisno od bolnikovega odziva. Če ni odziva ali če glukagon ni na voljo, se lahko intravensko infundira betaadrenergični agonist, kot je dobutamin 2,5–10 μg/kg/minuto. Dobutamin se lahko zaradi svojega pozitivnega inotropnega učinka uporabi tudi za zdravljenje hipotenzije in akutnega srčnega popuščanja. Omenjeni odmerki najverjetneje ne morejo zavreti srčnih učinkov betaadrenergičnih antagonistov ob izrazito prevelikem odmerjanju. Odmerek dobutamina je zato potrebno po potrebi zvečati, da se doseže ustrezen odgovor glede na klinično stanje bolnika.

Bronhospazem se običajno lahko odpravi z uporabo bronhodilatatorjev.