Tensiol 10 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje esencialne hipertenzije pri odraslih.

Zdravljenje hipertenzije pri otrocih in mladostnikih, starih od 6 do manj kot 18 let.

Odmerjanje:

Odrasli

Priporočeni začetni odmerek medoksomilolmesartanata je 10 mg enkrat na dan. Pri bolnikih, pri katerih krvni tlak s tem odmerkom ni ustrezno urejen, je mogoče odmerek medoksomilolmesartanata povišati na 20 mg enkrat na dan kot optimalen odmerek. Če je potrebno dodatno znižanje krvnega tlaka, je mogoče odmerek medoksomilolmesartanata zvišati do največ 40 mg na dan ali dodati terapijo s hidroklorotiazidom.

Antihipertenzivni učinek medoksomilolmesartanata je občutno prisoten že v 2 tednih po začetku zdravljenja in je največji do približno 8. tedna po začetku zdravljenja. To je treba upoštevati pri spreminjanju odmerne sheme za posameznega bolnika.

Starejši (65 let ali več)

Pri starejših odmerka ni potrebno prilagajati (glejte odmerjanje pri okvari ledvic). Če je potrebno zvišanje doze do najvišjega odmerka 40 mg na dan, je priporočljiva natančna kontrola krvnega tlaka.

Okvara ledvic

Zaradi omejenih izkušenj z večjimi odmerki v tej skupini bolnikov je največji odmerek medoksomilolmesartanata pri bolnikih z blago do zmerno okvaro ledvic (očistek kreatinina 20 – 60 ml/min) 20 mg enkrat na dan. Pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina

< 20 ml/min) medoksomilolmesartanata ni priporočljivo uporabljati, ker so izkušnje z njim v tej skupini bolnikov omejene (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Okvara jeter

Pri bolnikih z blago okvaro jeter odmerka ni potrebno prilagajati. Pri bolnikih z zmerno okvaro jeter je priporočen začetni odmerek 10 mg medoksomilolmesartanata enkrat na dan, največji dnevni odmerek pa naj ne preseže 20 mg enkrat na dan. Pri bolnikih z okvaro jeter, ki že jemljejo diuretike in/ali ostala antihipertenzivna zdravila, je priporočljiva natančna kontrola krvnega tlaka in delovanja ledvic. Ker ni izkušenj pri bolnikih s hudo okvaro jeter, medoksomilolmesartanata ni priporočljivo uporabljati v tej skupini bolnikov (glejte poglavji 4.4 in 5.2). Medoksomilolmesartanata se ne sme uporabljati pri bolnikih z biliarno obstrukcijo (glejte poglavje 4.3).

Pediatrična populacija

Otroci in mladostniki od 6 do manj kot 18 let:

Priporočen začetni odmerek medoksomilolmesartanata pri otrocih starih od 6 do manj kot 18 let je 10 mg enkrat na dan. Pri otrocih, ki s tem odmerkom nimajo ustrezno urejenega krvnega tlaka, je odmerek medoksomilolmesartanata mogoče povečati na 20 mg enkrat na dan. V primeru, da je potrebno pri otrocih, ki tehtajo ≥ 35 kg, dodatno znižati krvni tlak, je mogoče medoksomilolmesartanat povečati na maksimalen odmerek 40 mg. Pri otrocih, ki tehtajo < 35 kg, dnevni odmerek ne sme preseči 20 mg.

Druga skupina pediatrične populacije:

Varnost in učinkovitost medoksomilolmesartanata pri otrocih starih od 1 do 5 let še nista bili dokazani. Trenutno razpoložljivi podatki so opisani v poglavjih 4.8 in 5.1, vendar priporočil o odmerjanju ni mogoče dati.

Medoksomilolmesartanat se ne sme uporabljati pri otrocih, starih manj kot 1 leto zaradi pomislekov glede varnosti in pomanjkanja podatkov v tej starostni skupini.

Način uporabe

Za boljše sodelovanje bolnika je priporočljivo, da bolnik tablete Tensiol vzame vsak dan ob približno istem času, bodisi s hrano ali brez nje, npr. pri zajtrku. Tablete je potrebno zaužiti z dovolj veliko količino tekočine (npr. z enim kozarcem vode). Tablet se ne sme žvečiti.

Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

Drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4. in 4.6).

Biliarna obstrukcija (glejte poglavje 5.2).

Sočasno jemanje zdravila Tensiol in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirano pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (hitrost glomerularne filtracije < 60 ml/min/1,73 m²) (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

Intravaskularno pomanjkanje volumna:

Pri bolnikih, ki imajo zaradi intenzivnega zdravljenja z diuretiki, prehranskega omejevanja soli, driske

ali bruhanja izčrpan volumen in/ali zalogo natrija, se lahko pojavi simptomatska hipotenzija, še zlasti po prvem odmerku. Zato je treba takšna stanja odpraviti pred uporabo medoksomilolmesartanata.

Druga stanja s stimulacijo sistema renin-angiotenzin-aldosteron:

Pri bolnikih, pri katerih sta žilni tonus in delovanje ledvic v največji meri odvisna od delovanja sistema renin-angiotenzin-aldosteron (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem ali osnovno boleznijo ledvic, vključno s stenozo ledvične arterije), so zdravljenje z drugimi zdravili, ki vplivajo na ta sistem, spremljale akutna hipotenzija, azotemija, oligurija ali, redko, akutna odpoved ledvic. Pri antagonistih receptorjev angiotenzina II ni mogoče izključiti podobnih učinkov.

Renovaskularna hipertenzija:

Če bolniki z bilateralno stenozo ledvične arterije ali stenozo arterije edine delujoče ledvice dobivajo zdravila, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, obstaja večje tveganje za hudo hipotenzijo in insuficienco ledvic.

Okvara ledvic in presaditev ledvice:

Med uporabo medoksomilolmesartanata pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic je priporočljivo občasno kontrolirati koncentracijo kalija in kreatinina v serumu. Medoksomilolmesartanata ni priporočljivo uporabljati pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina < 20 ml/min) (glejte poglavji 4.2, 5.2). Pri bolnikih, ki so imeli pred kratkim presajeno ledvico, in pri tistih s končno odpovedjo ledvic (tj. očistkom kreatinina < 12 ml/min) z uporabo medoksomilolmesartanata ni izkušenj.

Okvara jeter:

Izkušenj pri bolnikih s hudo okvaro jeter ni, zato medoksomilolmesartanata v tej skupini bolnikov ni priporočljivo uporabljati (glejte poglavje 4.2 za priporočila za odmerjanje pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter).

Hiperkaliemija:

Zdravila, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, lahko povzročijo hiperkaliemijo. Tveganje, da je ta zaplet lahko usoden, je večje pri starejših bolnikih, bolnikih z insuficienco ledvic, sladkornih bolnikih, bolnikih, sočasno zdravljenih z drugimi zdravili, ki lahko povečajo koncentracijo kalija, in/ali bolnikih s sočasnimi boleznimi.

Pred odločitvijo za sočasno uporabo zdravil, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, morate pretehtati razmerje med koristjo in tveganjem in razmisliti o drugih alternativah (glejte tudi odstavek spodaj “Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS)”).

Glavni dejavniki tveganja za hiperkaliemijo, ki jih morate upoštevati, so:

• Sladkorna bolezen, okvara ledvic, starost (> 70 let)

• Kombinacija z enim ali več drugimi zdravili, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, in/ali dodatki kalija. Hiperkaliemijo lahko izzovejo nekatera zdravila ali terapevtske skupine zdravil: nadomestki soli, ki vsebujejo kalij, diuretiki, ki varčujejo s kalijem, zaviralci ACE, antagonisti receptorjev angiotenzina II, nesteroidna protivnetna zdravila (vključno s selektivnimi zaviralci COX-2), heparin, imunosupresivi (npr. ciklosporin ali takrolimus), trimetoprim.

• Sočasne bolezni, zlasti dehidracija, akutno srčno popuščanje, metabolična acidoza, slabše delovanje ledvic, nenadno poslabšanje stanja ledvic (npr. infekcijske bolezni), liza celic (npr. akutna ishemija uda, rabdomioliza, dolgotrajna travma).

Pri ogroženih bolnikih morate natančno kontrolirati kalij v serumu (glejte poglavje 4.5).

Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS)

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka. Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.

Litij:

Tako kot pri drugih antagonistih receptorjev angiotenzina II kombinacija litija in medoksomilolmesartanata ni priporočljiva (glejte poglavje 4.5).

Stenoza aortne ali mitralne zaklopke, obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija:

Tako kot pri drugih vazodilatatorjih je posebna previdnost potrebna pri bolnikih s stenozo aortne ali mitralne zaklopke ali z obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo.

Primarni aldosteronizem:

Bolniki s primarnim aldosteronizmom se praviloma ne odzovejo na antihipertenzivna zdravila, ki delujejo z zavrtjem sistema renin-angiotenzin. Zato uporaba medoksomilolmesartanata pri takšnih bolnikih ni priporočljiva.

Sprui podobna enteropatija:

V zelo redkih primerih so pri bolnikih, ki so začeli jemati olmesartan pred nekaj meseci ali leti, poročali o hudi, kronični diareji z znatnim zmanjšanjem telesne mase, ki je verjetno bila povzročena z lokalizirano zapoznelo preobčutljivostno reakcijo. Intestinalna biopsija bolnikov je pogosto pokazala atrofijo resic sluznice. V primeru, da bolnik razvije te simptome med jemanjem olmesartana in v odsotnosti drugih etiologij, je potrebno zdravljenje z olmesartanom nemudoma prekiniti in ga ne ponovno uvesti. Če driska ne mine v enem tednu od prekinitve zdravljenja, je potreben nadaljnji posvet pri zdravniku specialistu (npr. gastroenterologu).

Intestinalni angioedem

Pri bolnikih, ki so se zdravili z blokatorji receptorjev za angiotenzin II, [vključno z olmesartanom], so poročali o intestinalnem angioedemu (glejte poglavje 4.8). Ti bolniki so poročali o bolečinah v trebuhu, navzei, bruhanju in driski. Simptomi so izzveneli po prenehanju dajanja blokatorjev receptorjev za angiotenzin II. Če je diagnosticiran intestinalni angioedem, je treba zdravljenje z olmesartanom prekiniti in uvesti ustrezno spremljanje, dokler simptomi v celoti ne izzvenijo.

Etnične razlike:

Tako kot pri drugih antagonistih angiotenzina II je učinek medoksomilolmesartanata na znižanje krvnega tlaka nekoliko manjši pri bolnikih-črncih kot nečrncih, morda zaradi večje prevalence stanja z nizkim reninom med črno hipertenzivno populacijo.

Nosečnost:

Zdravljenja z antagonisti angiotenzina II se ne sme začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.3 in 4.6).

Drugi:

Kot velja za vsa antihipertenzivna zdravila, lahko čezmerno znižanje krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično boleznijo srca ali ishemično cerebrovaskularno boleznijo izzove miokardni infarkt ali možgansko kap.

Zdravilo vsebuje laktozo monohidrat. Bolniki z redko dedno intolerance za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnost laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Učinki drugih zdravil na medoksomilolmesartanat:

Druga antihipertenzivna zdravila:

Sočasna uporaba drugih antihipertenzivnih zdravil lahko poveča učinek medoksomilolmesartanata na znižanje krvnega tlaka.

Zaviralci ACE, antagonisti receptorjev angiotenzina II ali aliskiren:

Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4 in 5.1).

Dodatki kalija in diuretiki, ki varčujejo s kalijem:

Glede na izkušnje z drugimi zdravili, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin, lahko sočasna uporaba diuretikov, ki varčujejo s kalijem, dodatkov kalija, nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, ali drugih zdravil, ki lahko zvišajo koncentracijo kalija v serumu (npr. heparina), povzroči zvišanje kalija v serumu (glejte poglavje 4.4). Zato sočasna uporaba ni priporočljiva.

Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID):

NSAID (vključno z acetilsalicilno kislino v odmerkih > 3 g/dan in tudi zaviralcev COX-2) in antagonisti receptorjev angiotenzina II lahko delujejo sinergistično z zmanjšanjem glomerulne filtracije. Sočasno uporabo NSAID in antagonistov angiotenzina II spremlja tveganje za akutno odpoved ledvic. Na začetku zdravljenja je treba kontrolirati delovanje ledvic; potrebna je tudi redna hidracija bolnika.

Poleg tega lahko sočasno zdravljenje zmanjša antihipertenzivni učinek antagonistov receptorjev angiotenzina II, kar povzroči delno izgubo njihove učinkovitosti.

Adsorbent žolčnih kislin holesevelam:

Sočasno jemanje holesevelamijevega klorida, adsorbenta žolčnih kislin, povzroči zmanjšanje sistemske izpostavljenosti in najvišje plazemske koncentracije olmesartana ter zmanjšanje t^1/2. Jemanje medoksomilolmesartanata vsaj 4 ure pred jemanjem holesevelamijevega klorida, zmanjša učinek medsebojnega delovanja. Potrebno je premisliti o jemanju medoksomilolmesartanata vsaj 4 ure pred jemanjem holesevelamijevega klorida (glejte poglavje 5.2).

Druga zdravila:

Po zdravljenju z antacidi (aluminijev magnezijev hidroksid) so opažali zmerno zmanjšanje biološke uporabnosti olmesartana. Sočasna uporaba varfarina in digoksina ni vplivala na farmakokinetiko olmesartana.

Učinki medoksomilolmesartanata na druga zdravila:

Litij:

Med sočasno uporabo litija z zaviralci angiotenzinske konvertaze in antagonisti angiotenzina II so poročali o reverzibilnem povečanju koncentracije litija v serumu in povečanju njegovih toksičnih učinkov. Zato medoksomilolmesartanata in litija ni priporočljivo uporabljati v kombinaciji (glejte poglavje 4.4). Če pa je takšna kombinacija potrebna, je priporočljivo natančno spremljanje koncentracije litija v serumu.

Druga zdravila:

Med zdravili, ki so jih proučili v specifičnih kliničnih raziskavah pri zdravih prostovoljcih, so varfarin, digoksin, eden od antacidov (magnezijev aluminijev hidroksid), hidroklorotiazid in pravastatin. Klinično pomembnih medsebojnih delovanj niso opazili. Še zlasti medoksomilolmesartanat ni pomembno vplival na farmakokinetiko ali farmakodinamiko varfarina ali farmakokinetiko digoksina.

Olmesartan in vitro ni klinično pomembno zaviral encimov 1A1/2, 2A6, 2C8/9, 2C19, 2D6, 2E1 in 3A4 človeškega citokroma P450 ter ni imel ali je imel le minimalen indukcijski učinek na dejavnost podganjega citokroma P450. Zato raziskave medsebojnega delovanja z znanimi zaviralci in induktorji citokroma P450 in vivo niso bile narejene in med olmesartanom in zdravili, ki jih presnavljajo omenjeni encimi citokroma P450, ni pričakovati pomembnih interakcij.

Pediatrična populacija:

Študije medsebojnega delovanja so bile izvedene samo pri odraslih.

Ni znano ali je medsebojno delovanje pri otrocih enako kot pri odraslih.

Nosečnost

Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontrolnih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov angiotenzina II, lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti; razen, če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.

Znano je, da izpostavljenost antagonistom angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko povzroči fetotoksične učinke pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3: Predklinični podatki o varnosti).

V primeru izpostavljenosti antagonistom angiotenzina II od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic.

Otroke, katerih matere so prejemale antagoniste angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Dojenje

Olmesartan se izloča v mleku doječih podgan, ni pa znano, ali se tudi pri človeku izloča v materinem mleku. Podatkov o uporabi zdravila Tensiol med dojenjem ni na voljo, zato uporaba zdravila Tensiol med dojenjem ni priporočljiva. Med dojenjem je treba dati prednost alternativnim oblikam zdravljenja z bolj poznanim varnostnim profilom za uporabo med dojenjem. To še posebej velja v času dojenja novorojenčkov ali nedonošenčkov.

Zdravilo Tensiol ima blag do zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Pri bolnikih, ki jemljejo antihipertenzivna zdravila, se lahko občasno pojavi omotica ali utrujenost.

Povzetek varnostnega profila:

Najbolj pogosti poročani neželeni učinki med zdravljenjem z zdravilom Tensiol so glavobol (7,7%), gripi podobni simptomi (4%) in omotica (3,7%).

V placebo kontrolirani monoterapijski študiji, je bil edini neželen učinek, ki je nedvomno povezan z zdravljenjem, omotica (2,5% pojavnost v medoksomilolmesartanat skupini in 0,9% pojavnost v placebo skupini).

Pojavnost hipertrigliceridemije (2,0% proti 1,1%) in povišanega kreatinin fosfokinaze (1,3% proti 0,7%) je bila prav tako nekoliko višja v medoksomilolmesartanat skupini, v primerjavi s placebo.

Tabelaričen seznam neželenih učinkov:

Neželeni učinki za zdravilo Tensiol iz kliničnih študij, pomarketinških varnostnih študij in spontanih poročil so povzeti v spodnji tabeli.

Naslednja terminologija je uporabljena z namenom klasifikacije pojavnosti neželenih učinkov: zelo

pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do

< 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000).

* V obdobju trženja so poročali o primerih avtoimunskega hepatitisa z latenco nekaj mesecev ali let, ki je bil po ukinitvi olmesartana reverzibilen.

Opisani so posamezni primeri rabdomiolize, časovno povezani z jemanjem antagonistov receptorjev angiotenzina II.

Dodatne informacije za posebne skupine bolnikov:

Pediatrična populacija

Varnost medoksomilolmesartanata so spremljali pri 361 otrocih in mladostnikih, starih 1-17 let, v dveh kliničnih študijah. Medtem ko sta narava in resnost neželenih učinkov pri otrocih podobni tistim pri odraslih, je pogostnost višja pri otrocih:

• Epistaksa, ki je pogost neželen učinek pri otrocih (t.j. ≥ 1/100 do < 1/10), ni bila poročana pri odraslih.

• V dvojno slepi študiji, ki je trajala 3 tedne, se je število novih primerov zdravljenja nastajajoče omotice in glavobola skoraj podvojila pri otrocih starih 6-17 let v skupini z visokimi odmerki medoksomilolmesartanata.

Skupni varnostni profil za pediatrične bolnike zdravljene z medoksomilolmesartanatom ni pomembno drugačen od varnostnega profila za odrasle.

Starejši (stari 65 let in več)

Pri starejših se je pogostnost hipotenzije zvečala iz redke v občasno pojavljanje.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika, Center za zastrupitve, Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana, Faks: + 386 (0)1 434 76 46, e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si.

O prevelikem odmerjanju pri človeku so na voljo le omejene informacije. Najverjetnejši učinek prevelikega odmerjanja je hipotenzija. V primeru prevelikega odmerjanja je treba bolnika skrbno nadzirati; zdravljenje mora biti simptomatsko in podporno.

O možnosti odstranjevanja olmesartana z dializo ni nobenih informacij.