Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Telmisartan 40 mg
Hipertenzija
Zdravljenje esencialne hipertenzije pri odraslih.
Preprečevanje srčnožilnih bolezni
Zmanjšanje srčnožilne obolevnosti pri odraslih:
-
z manifestno aterotrombotično srčnožilno boleznijo (anamneza koronarne bolezni,možganske kapi ali bolezni perifernih žil) ali
-
s sladkorno boleznijo tipa 2 z dokumentirano okvaro tarčnega organa.
Odmerjanje
Zdravljenje esencialne hipertenzije
Običajno učinkoviti odmerek je 40 mg enkrat na dan. Nekaterim bolnikom lahko koristi že dnevni odmerek 20 mg. Če ciljni krvni tlak ni dosežen, je odmerek telmisartana mogoče povečati do največ
80 mg enkrat na dan. Alternativno se telmisartan lahko uporablja v kombinaciji s tiazidnimi diuretiki, npr. s hidroklorotiazidom; dokazano je, da je tako dosežen aditiven učinek na znižanje krvnega tlaka s telmisartanom. Pri razmisleku o povečanju odmerka je treba upoštevati, da je največji antihipertenzivni učinek praviloma doseže od štiri do osem tednov po začetku zdravljenja (glejte poglavje 5.1).
Preprečevanje srčnožilnih bolezni
Priporočeni odmerek je 80 mg enkrat na dan. Ni znano, ali so odmerki, manjši od 80 mg telmisartana,
učinkoviti za zmanjšanje srčnožilne obolevnosti.
Ob uvedbi telmisartana za zmanjšanje srčnožilne obolevnosti je priporočljivo natančno kontrolirati
krvni tlak; potrebna je lahko prilagoditev zdravil za znižanje krvnega tlaka, če je ustrezno.
Posebne populacije
Bolniki z okvaro ledvic
Izkušenj z bolniki s hudo ledvično okvaro ali hemodializo je malo. Pri teh bolnikih priporočamo nižji začetni odmerek 20 mg (glejte poglavje 4.4). Bolnikom z blago do zmerno okvaro ledvic odmerjanja ni treba prilagoditi.
Bolniki z okvaro jeter
Zdravilo Telmisartan Actavis je kontraindicirano pri bolnikih s hudo jetrno okvaro (glejte poglavje 4.3). Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter odmerek ne sme preseči 40 mg enkrat na dan (glejte poglavje 4.4).
Starejši bolniki
Pri starejših bolnikih odmerka ni treba prilagoditi.
Pediatrična populacija
Varnost in učinkovitost zdravila Telmisartan Actavis pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, še nista bili dokazani.
Trenutno razpoložljivi podatki so opisani v poglavjih 5.1 in 5.2, vendar priporočil o odmerjanju ni mogoče dati.
Način uporabe
Telmisartan tablete se jemljejo peroralno enkrat na dan s tekočino, s hrano ali brez nje.
-
Preobčutljivost za učinkovino ali katero koli pomožno snov (navedeno v poglavju 6.1).
-
Drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4 in 4.6).
-
Obstruktivne bolezni žolčnih vodov.
-
Huda okvara jeter.
Sočasna uporaba zdravila Telmisartan Actavis in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (GFR < 60 ml/min/1,73 m2) (glejte poglavji 4.5 in 5.1).
Nosečnost
Antagonistov receptorjev angiotenzina II se ne sme uvesti med nosečnostjo. Če nadaljnje zdravljenje z antagonistom receptorjev angiotenzina II ni nujno, je treba bolnice, ki načrtujejo nosečnost, prevesti na druga antihipertenzivna zdravila, katerih varnostne značilnosti med nosečnostjo so ugotovljene.
Zdravljenje z antagonisti receptorjev angiotenzina II je treba prekiniti takoj po ugotovitvi nosečnosti in uvesti drugo zdravljenje, če je primerno (glejte poglavji 4.3 in 4.6).
Okvara jeter
Zdravila Telmisartan Actavis ne smejo dobiti bolniki s holestazo, biliarnimi obstruktivnimi motnjami ali hudo okvaro jeter (glejte poglavje 4.3), ker se telmisartan v glavnem izloča z žolčem. Pri teh bolnikih je mogoče pričakovati manjši jetrni očistek telmisartana. Pri bolnikih z blago do zmerno okvaro jeter se sme zdravilo Telmisartan Actavis uporabljati le previdno.
Ledvičnožilna hipertenzija
Bolnike z bilateralno stenozo ledvične arterije ali stenozo arterije edine delujoče ledvice, ki dobivajo zdravila z vplivom na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, bolj ogrožata huda hipotenzija in zmanjšano delovanje ledvic.
Okvara ledvic in presaditev ledvice
Med uporabo zdravila Telmisartan Actavis pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic so priporočljive redne kontrole kalija in kreatinina v serumu. Izkušenj z uporabo zdravila Telmisartan Actavis pri bolnikih, ki jim je bila pred kratkim presajena ledvica, ni.
Znotrajžilna hipovolemija
Bolnikom, ki so zaradi intenzivnega zdravljenja z diuretiki, prehranskega omejevanja soli, driske ali bruhanja hipovolemični ali hiponatriemični, se lahko pojavi simptomatska hipotenzija, še zlasti po prvem odmerku zdravila Telmisartan Actavis. Takšna stanja je treba odpraviti pred uporabo zdravila Telmisartan Actavis. Hipovolemijo in/ali hiponatriemijo je treba odpraviti pred uporabi zdravila Telmisartan Actavis.
Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS)
Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, blokatorjev receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, blokatorjev receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1). Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.
Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in blokatorjev receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.
Druga stanja s stimulacijo sistema renin-angiotenzin-aldosteron
Pri nekaterih bolnikih sta žilni tonus in delovanje ledvic odvisna predvsem od delovanja sistema renin-angiotenzin-aldosteron. To velja npr. za bolnike s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem ali osnovno boleznijo ledvic, vključno s stenozo ledvične arterije. Pri takšnih bolnikih so uporabo zdravil, ki vplivajo na ta sistem, npr. telmisartana, spremljale akutna hipotenzija, hiperazotemija, oligurija ali, redko, akutna odpoved ledvic (glejte poglavje 4.8).
Primarni aldosteronizem
Bolniki s primarnim aldosteronizmom se praviloma ne odzovejo na antihipertenzivna zdravila, ki zavirajo sistem renin-angiotenzin. Zato uporaba telmisartana ni priporočljiva.
Intestinalni angioedem
Pri bolnikih, ki so se zdravili z blokatorji receptorjev za angiotenzin II, so poročali o intestinalnem angioedemu (glejte poglavje 4.8). Ti bolniki so poročali o bolečinah v trebuhu, navzei, bruhanju in driski. Simptomi so izzveneli po prenehanju dajanja blokatorjev receptorjev za angiotenzin II. Če je diagnosticiran intestinalni angioedem, je treba zdravljenje s telmisartanom prekiniti in uvesti ustrezno spremljanje, dokler simptomi v celoti ne izzvenijo.
Stenoza aortne in mitralne zaklopke, obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija
Tako kot pri drugih vazodilatatorjih je posebna previdnost potrebna pri bolnikih z aortno ali mitralno
stenozo ali obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo.
Bolniki s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom ali peroralnimi antidiabetiki
Pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom ali peroralnimi antidiabetiki in telmisartanom, se lahko pojavi hipoglikemija. Pri njih je treba zato presoditi o potrebi po spremljanju krvnega sladkorja. Če za to obstaja indikacija, je včasih treba prilagoditi odmerek insulina ali peroralnega antidiabetika.
Hiperkaliemija
Zdravila, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, lahko povzročijo hiperkaliemijo.
Hiperkaliemija je lahko smrtna pri starejših bolnikih, bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic, sladkornih bolnikih, bolnikih, sočasno zdravljenih z drugimi zdravili, ki lahko povečajo koncentracijo kalija, in/ali bolnikih s sočasnimi boleznimi.
Pred odločitvijo za sočasno uporabo zdravil, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, je treba oceniti razmerje med koristjo in tveganjem.
Glavni dejavniki tveganja za hiperkaliemijo, ki jih je treba upoštevati, so:
-
sladkorna bolezen, okvara ledvic, starost (> 70 let)
-
kombinacija z enim ali več drugimi zdravili, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, in/ali dodatki kalija. Zdravila ali terapevtske skupine zdravil, ki lahko povzročijo hiperkaliemijo, so nadomestki soli, ki vsebujejo kalij, diuretiki, ki varčujejo s kalijem, zaviralci ACE, antagonisti receptorjev angiotenzina II, nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID, vključno s selektivnimi zaviralci CO-2), heparin, imunosupresivi (ciklosporin ali takrolimus) in trimetoprim.
-
sočasne bolezni, zlasti dehidracija, akutno srčno popuščanje, metabolična acidoza, slabše delovanje ledvic, nenadno poslabšanje stanja ledvic (npr. infekcijske bolezni), liza celic (npr. akutna ishemija uda, rabdomioliza, obširna travma).
Bolnikom s tveganjem je priporočljivo natančno kontrolirati kalij v serumu (glejte poglavje 4.5).
Etnične razlike
Kot kaže, tudi telmisartan in drugi antagonisti angiotenzina – tako kot zaviralci angiotenzinske konvertaze – manj učinkovito znižajo krvni tlak pri črncih kot nečrncih, verjetno zaradi večje prevalence nizkoreninskih stanj pri črni hipertenzivni populaciji.
Drugo
Kot velja za vsa antihipertenzivna zdravila, lahko čezmerno znižanje krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično kardiopatijo ali ishemično srčnožilno boleznijo izzove miokardni infarkt ali možgansko kap.
Pomožna(e) snov(i)
Natrij
To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.
Digoksin
Pri sočasni uporabi telmisartana in digoksina je prišlo do srednje velikega povečanja največje koncentracije digoksina v plazmi (49 %) in njegove najnižje koncentracije (20 %). Med uvajanjem telmisartana, prilagajanjem njegovega odmerka in ukinjanjem zdravljenja je treba spremljati koncentracijo digoksina in paziti, da ostane znotraj terapevtskega območja.
Telmisartan lahko povzroči hiperkaliemijo, tako kot vsa zdravila, ki delujejo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron (glejte poglavje 4.4). Tveganje se lahko poveča med kombiniranim zdravljenjem z drugimi zdravili, ki prav tako povzročijo hiperkaliemijo (nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, diuretikov, ki varčujejo s kalijem, zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II, nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAID, vključno s selektivnimi zaviralci COX-2), heparina, imunosupresivov (ciklosporin ali takrolimus) ali trimetoprima).
Pojav hiperkaliemije je odvisen od spremljajočih dejavnikov tveganja. Tveganje je večje v primeru kombinirane uporabe zgoraj omenjenih zdravil. Tveganje je posebno veliko v kombinaciji z diuretiki, ki varčujejo s kalijem, in v kombinaciji z nadomestki soli, ki vsebujejo kalij. Kombinacija z zaviralci ACE ali NSAID pa na primer pomeni manjše tveganje, če so strogo upoštevani vsi previdnostni ukrepi.
Sočasna uporaba ni priporočljiva
Diuretiki, ki varčujejo s kalijem, ali dodatki kalija
Antagonisti receptorjev angiotenzina II, kakršen je telmisartan, zmanjšajo izgubljanje kalija, ki ga povzročijo diuretiki. Diuretiki, ki varčujejo s kalijem, npr. spironolakton, eplerenon, triamteren ali amilorid, dodatki kalija ali nadomestki soli, ki vsebujejo kalij, lahko močno zvišajo kalij v serumu. Če je sočasna uporaba zaradi dokazane hipokaliemije indicirana, jih je treba uporabljati previdno in pogosto kontrolirati kalij v serumu.
Litij
Med sočasno uporabo litija z zaviralci angiotenzinske konvertaze in z antagonisti receptorjev angiotenzina II, vključno s telmisartanom, sta bila opisana reverzibilen porast koncentracije litija v serumu in povečanje njegovih toksičnih učinkov. Če je takšna kombinacija potrebna, je priporočljivo natančno kontrolirati koncentracijo litija v serumu.
Sočasna uporaba, ki zahteva previdnost
Nesteroidna protivnetna zdravila
Nesteroidna protivnetna zdravila (tj. acetilsalicilna kislina v protivnetnih shemah odmerjanja, zaviralci COX-2 in neselektivna NSAID) lahko zmanjšajo antihipertenzivni učinek antagonistov receptorjev angiotenzina II.
Nekaterim bolnikom s prizadetim delovanjem ledvic (npr. dehidriranim bolnikom ali starejšim bolnikom s prizadetim delovanjem ledvic) lahko sočasna uporaba antagonistov receptorjev angiotenzina II in zaviralcev ciklooksigenaze dodatno poslabša delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic), kar pa je ponavadi reverzibilno. Zato je treba takšno kombinacijo uporabljati previdno, še posebno pri starejših. Bolniki morajo biti ustrezno hidrirani; po začetku sočasnega zdravljenja in občasno med zdravljenjem je treba kontrolirati delovanje ledvic.
V eni študiji je sočasna uporaba telmisartana in ramiprila povzročila do 2,-kraten porast AUC0–24 in Cmax ramiprila in ramiprilata. Klinični pomen tega opažanja ni znan.
Diuretiki (tiazidni diuretiki ali diuretiki zanke)
Predhodno zdravljenje z velikimi odmerki diuretikov, kakršna sta furosemid (diuretik zanke) in hidroklorotiazid (tiaziden diuretik), lahko ob uvedbi zdravljenja s telmisartanom povzroči hipovolemijo in tveganje hipotenzije.
Med sočasno uporabo je treba paziti
Drugi antihipertenzivi
Sočasna uporaba drugih antihipertenzivnih zdravil lahko poveča učinek telmisartana na znižanje
krvnega tlaka.
Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, blokatorjev receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4. in 5.1).
Na podlagi njihovih farmakoloških lastnosti je mogoče pričakovati, da lahko naslednja zdravila povečajo hipotenzivne učinke vseh antihipertenzivov, vključno s telmisartanom: baklofen, amifostin.
Poleg tega lahko ortostatsko hipotenzijo poslabšajo alkohol, barbiturati, narkotiki ali antidepresivi.
Kortikosteroidi (sistemska pot uporabe)
Zmanjšanje antihipertenzivnega učinka.
Nosečnost
Antagonistov receptorjev angiotenzina II (AIIR) ni priporočljivo uporabljati v prvem trimesečju nosečnosti (glejte poglavje 4.4). Med drugim in tretjim trimesečjem nosečnosti so antagonisti receptorjev angiotenzina II kontraindicirani (glejte poglavji 4.3 in 4.4).
O uporabi zdravila Telmisartan Actavis pri nosečnicah ni zadostnih podatkov. Študije na živalih so
pokazale reproduktivne toksične učinke (glejte poglavje 5.3).
Epidemiološke ugotovitve o tveganju teratogenih učinkov po izpostavljenosti zaviralcem ACE v prvem trimesečju nosečnosti niso dokončne, vendar majhnega povečanja tveganja ni mogoče izključiti. O tveganju z antagonisti receptorjev angiotenzina II ni kontroliranih epidemioloških podatkov, vendar lahko s to skupino zdravil obstajajo podobna tveganja. Če nadaljnje zdravljenje z antagonistom receptorjev angiotenzin II ni nujno, je treba bolnice, ki načrtujejo nosečnost, prevesti na druga antihipertenzivna zdravila, katerih varnostne značilnosti med nosečnostjo so ugotovljene.
Zdravljenje z antagonisti receptorjev angiotenzina II je treba prekiniti takoj po ugotovitvi nosečnosti in uvesti drugo zdravljenje, če je primerno.
Znano je, da antagonisti receptorjev angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju pri človeku delujejo toksično na plod (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela osifikacija lobanje) in novorojenčka (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3).
Če od drugega trimesečja nosečnosti naprej pride do izpostavljenosti antagonistom receptorjev
angiotenzina II, je priporočljivo z ultrazvokom preveriti delovanje ledvic in lobanjo.
Dojenčke, katerih matere so jemale zaviralce antagoniste receptorjev angiotenzina II, je treba natančno
kontrolirati glede hipotenzije (glejte tudi poglavji 4.3 in 4.4).
Dojenje
Ker informacij o uporabi zdravila Telmisartan Actavis med obdobjem dojenja ni, njegova uporaba med tem obdobjem ni priporočljiva. Prednost imajo druga zdravila, katerih varnostne značilnosti med dojenjem so bolje ugotovljene; to še posebej velja pri dojenju novorojenčkov ali nedonošenčkov.
Plodnost
V predkliničnih študijah niso zasledili učinkov telmisartana na plodnost moških in žensk.
V zvezi z vožnjo ali upravljanjem strojev je treba upoštevati, da se lahko med antihipertenzivnim zdravljenjem, na primer z zdravilom Telmisartan Actavis, občasno pojavi omotica ali zaspanost.
Povzetek varnostnega profila
Resni neželeni učinki so anafilaktična reakcija in angioedem, ki sta redka (≥1/10.000 do <1/1.000) in akutna odpoved ledvic.
V preskušanjih, kontroliranih s placebom pri bolnikih, zdravljenih zaradi hipertenzije, je bila celotna incidenca neželenih učinkov s telmisartanom po navadi primerljiva kot pri placebu (41,4% v primerjavi s 43,9 %). Incidenca neželenih učinkov ni bila povezana z odmerkom in ni korelirala s
spolom, starostjo ali raso bolnikov. Varnostne značilnosti telmisartana pri bolnikih, zdravljenih za
zmanjšanje srčnožilne obolevnosti, so se skladale z ugotovljenimi pri hipertenzivnih bolnikih.
Spodaj našteti neželeni učinki so zajeti iz kontroliranih kliničnih preskušanj bolnikov, zdravljenih zaradi hipertenzije, in iz postmarketinških poročil. Seznam upošteva tudi resne neželene učinke in neželene učinke, ki so povzročili prekinitev zdravljenja, zabeležene v treh dolgoročnih kliničnih študijah, ki so zajele 21642 bolnikov, do šest let zdravljenih s telmisartanom za zmanjšanje srčnožilne obolevnosti.
Tabelarični seznam neželenih učinkov
Neželeni učinki so razvrščeni po oznakah pogostnosti upoštevaje naslednji dogovor: zelo pogosti
(≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000).
V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
| Infekcijske in parazitske bolezni | |
| Občasni:Redki: | okužbe sečil, vključno s cistitisom, okužba zgornjih dihal,vključno s faringitisom in sinuzitisom sepsa, vključno s smrtnim izidom1 |
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | |
| Občasni: | anemija |
| Redki: | eozinofilija, trombocitopenija |
| Bolezni imunskega sistema | |
| Redki: | anafilaktična reakcija, preobčutljivost |
| Presnovne in prehranske motnje | |
| Občasni:Redki: | hiperkaliemijahipoglikemija (pri bolnikih s sladkorno boleznijo) |
| Pshiatrične motnje | |
| Občasni: | nespečnost, depresija |
| Redki: | anksioznost |
| Bolezni živčevja | |
| Občasni:Redki: | sinkopa, omotica somnolenca |
| Očesne bolezni | |
| Redki: | motnja vida |
| Ušesne bolezni, vključno zmotnjami labirinta | |
| Občasni: | vrtoglavica |
| Srčne bolezni | |
| Občasni: | bradikardija |
| Redki: | tahikardija |
| Žilne bolezni | |
| Občasni: | hipotenzija2, ortostatska hipotenzija |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | |
| Občasni:Zelo redki: | dispneja, kašeljintersticijska pljučna bolezen4 |
| Bolezni prebavil | |
| Občasni:Redki: | bolečine v trebuhu, driska, dispepsija, flatulenca, bruhanjesuha usta, nelagodje v želodcu, disgevzija |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | |
| Redki: | nenormalno delovanje jeter/jetrne motnje3 |
| Bolezni kože in podkožja | |
| Občasni:Redki: | srbenje, hiperhidroza, izpuščajangioedem (lahko tudi smrtni izid), ekcem, eritem, utikarija,medikamentozen izpuščaj, toksične erupcije na koži |
| Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva | |
| Občasni:Redki: | bolečina v hrbtu (npr. išias), spazmi mišic, mialgijaartralgija, bolečina v okončini, tetivne bolečine (tendinitisu podobni simptomi) |
| Bolezni sečil | |
| Občasni: | okvara ledvic vključno z akutno odpovedjo ledvic |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | |
| Občasni:Redki: | bolečina v prsih, astenija (šibkost)gripi podobna bolezen |
| Preiskave | |
| Občasni: | zvišanje kreatinina v krvi |
| Redki: | znižanje hemoglobina, zvišanje sečne kisline v krvi, zvišanjejetrnih encimov, zvišanje kreatin-fosfokinaze v krvi |
1,2,3,4: Za podrobnejši opis glejte podpoglavje »Opis izbranih neželenih učinkov«. Opis izbranih neželenih učinkov
Sepsa
V primerjavi s placebom se je v preskušanju PRoFESS med zdravljenjem s telmisartanom povečala pojavnost sepse. Dogodek je lahko naključen ali povezan s še neznanim mehanizmom (glejte poglavje 5.1).
Hipotenzija
Ta neželena reakcija je bila pogosta pri bolnikih z uravnanim krvnim tlakom, katerim so telmisartan predpisali dodatno, ob standardnem zdravljenju, da bi zmanjšali zbolevnost za srčnožilnimi boleznimi.
Nenormalno delovanje jeter/ jetrna bolezen
O večini primerov nenormalnega delovanja jeter ali jetrne bolezni so v obdobju po začetku trženja telmisartana poročali pri japonskih bolnikih, pri katerih tudi sicer obstaja večja verjetnost teh neželenih reakcij.
Intersticijska pljučna bolezen
V obdobju po začetku trženja zdravila so poročali o primerih intersticijske pljučne bolezni, ki so bili časovno povezani z jemanjem telmisartana. Vzročna povezanost ni dokazana.
Po uporabi blokatorjev receptorjev za angiotenzin II so poročali o primerih intestinalnega angioedema
(glejte poglavje 4.4).
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Informacij o prevelikem odmerjanju pri človeku je malo.
Simptomi: Najpomembnejša znaka prevelikega odmerjanja telmisartana sta hipotenzija in tahikardija; opisani so bili tudi bradikardija, omotica, zvišanje kreatinina v serumu in akutna odpoved ledvic.
Zdravljenje: Hemodializa ne odstrani telmisartana. Bolnika je treba natančno nadzirati; zdravljenje mora biti simptomatsko in podporno. Obvladovanje je odvisno od časa, ki je pretekel od zaužitja, in od izrazitosti simptomov. Predlagani ukrepi vključujejo sprožitev bruhanja in/ali izpiranje želodca. Pri zdravljenju prevelikega odmerjanja lahko koristi aktivno oglje. Pogosto je treba kontrolirati elektrolite in kreatinin v serumu. Če se pojavi hipotenzija, je treba bolnika poleči in mu hitro nadomestiti sol in volumen.
Farmakološke lastnosti - Telmisartan 40 mg
Farmakoterapevtska skupina: antagonisti angiotenzina II, enokomponentna zdravila. Oznaka ATC: C09CA07.
Mehanizem delovanja
Telmisartan je peroralno aktiven in specifičen antagonist receptorjev angiotenzina II (tipa AT1). Telmisartan z zelo veliko afiniteto izpodrine angiotenzin II z njegovih vezavnih mest na podvrsti receptorjev AT1, ki so odgovorni za znane učinke angiotenzina II. Telmisartan nima delnega agonističnega učinka na receptorjih AT1. Telmisartan se selektivno veže na receptorje AT1. Vezava je dolgotrajna. Telmisartan ne kaže afinitete za druge receptorje, vključno z receptorji AT2 in drugimi, manj opredeljenimi receptorji AT. Funkcionalna vloga teh receptorjev ni znana, prav tako ni znan učinek njihove morebitne čezmerne stimulacije z angiotenzinom II, katerega koncentracijo telmisartan poveča.
Telmisartan zniža koncentracijo aldosterona v plazmi. Ne zavira pa humanega renina v plazmi in tudi ne blokira ionskih kanalčkov. Prav tako ne zavira angiotenzinske konvertaze (kininaze II), encima, ki tudi razgrajuje bradikinin. Zato ni pričakovati, da bi stopnjeval z bradikininom posredovane neželene učinke.
Pri človeku odmerek 80 mg telmisartana skoraj popolnoma zavre zvišanje krvnega tlaka, izzvano z angiotenzinom II. Zavrtje se ohrani 24 ur in je še merljivo po 48 urah.
Klinična učinkovitost in varnost
Zdravljenje esencialne hipertenzije
Antihipertenzivno delovanje postane opazno postopoma v 3 urah po prvem odmerku telmisartana. Največje znižanje krvnega tlaka je na splošno doseženo v 4 do 8 tednih po začetku zdravljenja in se med dolgotrajnim zdravljenjem ohrani.
Antihipertenzivni učinek ostaja stalen v 24 urah po uporabi, vključno z zadnjimi 4 urami pred naslednjim odmerkom, kot je bilo dokazano s kontinuiranimi meritvami krvnega tlaka. To potrjuje
razmerje med najmanjšim in največjim, ki je po odmerkih 40 in 80 mg telmisartana dosledno nad 80 %, kot so pokazale s placebom kontrolirane klinične študije.
Obstaja opazen trend povezanosti z odmerkom, kar zadeva čas do ponovnega doseganja izhodiščnega sistoličnega krvnega tlaka (SKT). Podatki za diastolični krvni tlak (DKT) glede tega niso konsistentni.
Bolnikom s hipertenzijo telmisartan zniža sistolični in diastolični krvni tlak, ne da bi vplival na srčno frekvenco. Prispevek diuretičnega in natriuretičnega učinka tega zdravila k njegovemu antihipertenzivnemu delovanju bo treba še opredeliti. Antihipertenzivna učinkovitost telmisartana je primerljiva učinkovitosti zdravil, reprezentativnih za druge skupine antihipertenzivov (dokazano v kliničnih preskušanjih, v katerih so telmisartan primerjali z amlodipinom, atenololom, enalaprilom, hidroklorotiazidom in lizinoprilom).
Po nenadnem prenehanju zdravljenja s telmisartanom se krvni tlak v nekaj dneh postopoma zviša na vrednosti pred zdravljenjem, brez znakov preobratne hipertenzije.
V kliničnih preskušanjih, ki so neposredno primerjala dve antihipertenzivni zdravljenji, je bila incidenca suhega kašlja med prejemniki telmisartana značilno manjša kot med prejemniki zaviralcev angiotenzinske konvertaze.
Preprečevanje srčnožilnih bolezni
Preskušanje ONTARGET (ONgoing Telmisartan Alone and in Combination with Ramipril Global Endpoint Trial) je primerjalo učinke telmisartana, ramiprila in kombinacije telmisartana in ramiprila na srčnožilne izide pri 25620 bolnikih, starih 55 let ali več z anamnezo bolezni koronarnih arterij, možganske kapi, TIA, bolezni perifernih arterij ali sladkorno boleznijo tipa 2 in znaki okvare končnih organov (npr. retinopatijo, hipertrofijo levega prekata, makro- in mikroalbuminurijo), kar je populacija s tveganjem srčnožilnih dogodkov.
Bolnike so randomizirali v eno od naslednjih treh terapevtskih skupin: 80 mg telmisartana (n = 8542), 10 mg ramiprila (n = 8576) ali kombinacijo 80 mg telmisartana in 10 mg ramiprila (n = 8502). Bolnike so spremljali povprečno 4,5 leta.
Telmisartan je pokazal podoben učinek kot ramipril, kar zadeva zmanjšanje primarnega sestavljenega opazovanega dogodka srčnožilne smrti, miokardnega infarkta brez smrtnega izida, možganske kapi brez smrtnega izida ali hospitalizacije zaradi kongestivnega srčnega popuščanja. Incidenca primarnega opazovanega dogodka je bila v skupini s telmisartanom (16,7 %) podobna kot v skupini z ramiprilom (16,5 %). Razmerje ogroženost za telmisartan v primerjavi z ramiprilom je bilo 1,01 (97,5 % IZ 0,93–1,10, p (neinferiornost) = 0,0019 ob meji 1,13). Delež umrljivosti zaradi vseh vzrokov je bil v skupini s telmisartanom 11,6 % in v skupini z ramiprilom 11,8 %.
Ugotovili so, da je telmisartan podobno učinkovit kot ramipril glede vnaprej opredeljenega sekundarnega opazovanega dogodka srčnožilne smrti, miokardnega infarkta brez smrtnega izida in možganske kapi brez smrtnega izida [0,99 (97, 5 % IZ 0,90–1,08), p (neinferiornost) = 0,0004], kar je bil primarni opazovani dogodek v referenčni študiji HOPE (The Heart Outcomes Prevention Evaluation Study), ki je proučevala učinek ramiprila v primerjavi s placebom.
V študiji TRANSCEND, ki je imela sicer podobna merila za vključitev kot študija ONTARGET, so bolnike, ki niso prenesli zaviralca ACE, randomizirali na 80 mg telmisartana (n = 2954) ali placebo (n = 2972); enega in drugega so bolniki prejemali poleg standardne oskrbe. Povprečno je spremljanje trajalo 4 let in 8 mesecev. Ugotovili niso nobenih statistično značilnih razlik v incidenci primarnega sestavljenega opazovanega dogodka (srčnožilna smrt, miokardni infarkt brez smrtnega izida, možganska kap brez smrtnega izida ali hospitalizacija zaradi kongestivnega srčnega popuščanja) [15,7 % v skupini s telmisartanom in 17,0 % v skupini s placebom, razmerje ogroženosti 0,92
(95 % IZ 0,81–1,05, p = 0,22)]. Ugotovili so korist telmisartana v primerjavi s placebom glede sekundarnega sestavljenega opazovanega dogodka srčnožilne smrti, miokardnega infarkta brez smrtnega izida in možganske kapi brez smrtnega izida [0,87 (95 % IZ 0,76–1,00, p = 0,048)].
Ugotovili niso nobenih znakov koristi glede srčnožilne umrljivosti (razmerje ogroženosti 1,03, 95 % IZ 0,85–1,24).
Uporabo zaviralca ACE v kombinaciji z blokatorjem receptorjev angiotenzina II so raziskali v dveh velikih randomiziranih, kontroliranih preskušanjih: ONTARGET (ONgoing Telmisartan Alone and in combination with Ramipril Global Endpoint Trial) in VA NEPHRON-D (The Veterans Affairs Nephropathy in Diabetes).
Študijo ONTARGET so izvedli pri bolnikih, ki so imeli anamnezo kardiovaskularne ali cerebrovaskularne bolezni ali sladkorno bolezen tipa 2 z znaki okvare končnih organov. Študija VA NEPHRON-D je zajela bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 in diabetično nefropatijo.
Ti študiji nista pokazali pomembne koristi glede ledvičnih in/ali kardiovaskularnih izidov ali umrljivosti, v primerjavi z monoterapijo pa so opažali večje tveganje za hiperkaliemijo, akutno odpoved ledvic in/ali hipotenzijo. Ti izsledki so pomembni tudi za druge zaviralce ACE in blokatorje receptorjev angiotenzina II, ker so njihove farmakodinamične lastnosti podobne.
Zato se pri bolnikih z diabetično nefropatijo zaviralcev ACE in blokatorjev receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.
Študija ALTITUDE (Aliskiren Trial in Type 2 Diabetes Using Cardiovascular and Renal Disease Endpoints) je preučevala koristi dodatka aliskirena standardnemu zdravljenju z zaviralcem ACE ali blokatorjem receptorjev angiotenzina II pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in kronično boleznijo ledvic, kardiovaskularno boleznijo ali obojim. Študija se je končala predčasno zaradi večjega tveganja za neželene izide. Kardiovaskularna smrt in možganska kap sta bili v skupini, ki je prejemala aliskiren, pogostejši kot v skupini, ki je prejemala placebo. Tudi resni interesantni neželeni učinki (hiperkaliemija, hipotenzija in disfunkcija ledvic) so bili v skupini, ki je prejemala aliskiren, pogostejši kot v skupini, ki je prejemala placebo.
Kašelj in angioedem sta bila s telmisartanom redkejša kot z ramiprilom, hipotenzija pa je bila pogostejša s telmisartanom.
Kombinacija telmisartana in ramiprila ni prinesla dodatne koristi v primerjavi z ramiprilom ali telmisartanom samim. Srčnožilna umrljivost in umrljivost zaradi vseh vzrokov sta bili s kombinacijo številsko večji. Poleg tega so bile v kraku s kombiniranim zdravljenjem značilno večje incidence hiperkaliemije, odpovedi ledvic, hipotenzije in sinkope. Zato v tej populaciji ni priporočljivo uporabljati kombinacije telmisartana in ramiprila.
V preskušanju PRoFESS (Prevention Regimen For Effectively avoiding Second Strokes) pri bolnikih starih 50 let ali več, ki so pred kratkim imeli možgansko kap, so med uporabo telmisartana ugotovili večjo incidenco sepse kot med uporabo placeba, 0,70 % v primerjavi z 0,49 % [relativno tveganje 1,43 (95 % interval zaupanja 1,00–2,06)]; incidenca sepse s smrtnim izidom je bila med bolniki, ki so prejemali telmisartan, večja (0,33 %) kot med bolniki, ki so prejemali placebo (0,16 %) [relativno tveganje 2,07 (95 % interval zaupanja 1,14–3,76)]. Opaženo večje pojavljanje sepse v povezavi z uporabo telmisartana je lahko bodisi naključno bodisi povezano z mehanizmom, ki trenutno ni poznan.
Pediatrična populacija
Varnost in učinkovitost zdravila Telmisartan Actavis pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, še nista bili dokazani.
Učinek dveh odmerkov telmisartana na znižanje krvnega tlaka so ocenili pri 76 hipertenzivnih bolnikih, starih 6 do < 18 let, pretežno s preveliko telesno maso (telesna masa ≥ 20 kg in ≤120 kg, povprečna 74,6 kg), po štiritedenskem zdravljenju s telmisartanom po 1 mg/kg (n = 29 zdravljenih) ali 2 mg/kg (n = 31 zdravljenih). Ob vključitvi niso ugotavljali prisotnosti sekundarne hipertenzije. Pri nekaterih bolnikih so uporabili odmerke, ki so bili večji od priporočenih odmerkov za zdravljenje hipertenzije pri odrasli populaciji, in sicer do dnevnega odmerka, primerljivega z odmerkom po 160 mg, katerega so preskušali pri odraslih. Po prilagoditvi glede na starostno skupino so bile povprečne vrednosti sistoličnega krvnega tlaka v primerjavi z izhodično vrednostjo (primarni opazovani dogodek) -14,5 (1,7) mmHg v skupini, ki je prejemala odmerke telmisartana po 2 mg/kg, -9,7 (1,7) mm Hg v skupini, ki je prejemala odmerke telmisartana po 1 mg/kg in -6,0 (2,4) mm Hg v skupini, ki
je prejemala placebo. Prilagojene spremembe diastoličnega krvnega tlaka v primerjavi z izhodiščno vrednostjo so bile -8,4 (1,5) mm Hg, -4,5 (1,6) mm Hg in -3,5 (2,1) mm Hg. Sprememba je bila odvisna od velikosti odmerka. Podatki o varnosti so bili pri bolnikih v tej raziskavi, starih 6 do < 18 let, na splošno podobni kot pri odraslih. Varnosti dolgotrajnega zdravljenja otrok in mladostnikov s telmisartanom niso ocenjevali.
O povečanju eozinofilcev, o katerem so poročali pri tej populaciji bolnikov, pri odraslih niso poročali. Njegov klinični pomen ni znan.
Klinični podatki nam ne omogočajo, da bi sklepali o učinkovitosti in varnosti telmisartana pri pediatrični populaciji s hipertenzijo.
Absorpcija
Absorpcija telmisartana je hitra, a absorbirana količina je variabilna. Povprečna absolutna biološka
uporabnost telmisartana je približno 50 %.
Če je telmisartan uporabljen s hrano, sega zmanjšanje površine pod krivuljo koncentracije v plazmi po času (AUC0-∞) telmisartana od približno 6 % (40-mg odmerek) do približno 19 % (160 mg odmerek). Do preteka 3 ur po uporabi je koncentracija v plazmi podobna, ne glede na to, ali je telmisartan uporabljen na prazen želodec ali s hrano.
Linearnost/nelinearnost
Ni pričakovati, da bi majhno zmanjšanje AUC zmanjšalo terapevtsko učinkovitost.
Med odmerki in koncentracijo v plazmi ni linearnega razmerja. Cmax in v manjši meri tudi AUC se pri odmerkih nad 40 mg povečujeta nesorazmerno.
Porazdelitev
Telmisartan je v veliki meri vezan na beljakovine v plazmi (> 99,5 %), predvsem albumin in alfa-1 kisli glikoprotein. Povprečni navidezni volumen porazdelitve v stanju dinamičnega ravnovesja (Vdss) je približno 500 l.
Biotransformacija
Telmisartan se s konjugacijo presnovi v glukuronid matične spojine. Ugotovljeno je, da konjugat ni
farmakološko aktiven.
Izločanje
Telmisartan ima bieksponentno farmakokinetiko upadanja s terminalnim eliminacijskim razpolovnim časom > 20 ur. Največja koncentracija v plazmi (Cmax) in v manjši meri površina pod krivuljo plazemske koncentracije po času (AUC) se povečujeta nesorazmerno odmerku. Ni dokazov, da bi med uporabo priporočenih odmerkov telmisartana prišlo do klinično pomembnega kopičenja.
Koncentracija v plazmi je bila pri ženskah večja kot pri moških, a brez pomembnega vpliva na učinkovitost.
Po peroralni (in intravenski) uporabi se telmisartan izloči skoraj izključno v blatu, predvsem kot nespremenjena spojina. Kumulativno izločanje v urinu je < 1 % odmerka. Celotni plazemski očistek (Cltot) je v primerjavi z jetrnim pretokom krvi (približno 1.500 ml/min) velik (približno 1.000 ml/min).
Posebne populacije
Pediatrična populacija
Farmakokinetiko dveh odmerkov telmisartana so ocenjevali kot sekundarni cilj pri hipertenzivnih bolnikih (n = 57), starih 6 do < 18 let, po štiritedenskem jemanju telmisartana v odmerkih po 1 mg/kg ali 2 mg/kg. Cilja farmakokinetične raziskave sta bila določitev ravnotežnega stanja telmisartana pri otrocih in mladostnikih in proučitev s starostjo povezanih razlik. Raziskava je bila premajhna, da bi lahko zanesljivo ocenili farmakokinetiko zdravila pri otrocih, mlajših od 12 let, toda njeni rezultati se na splošno ujemajo z izsledki pri odraslih in potrjujejo nelinearnost telmisartana, zlasti njegove Cmax.
Spol
Med spoloma so ugotovili razliko v koncentraciji v plazmi. Pri ženskah je bila Cmax približno 3-krat
večja, AUC pa približno 2-krat večja kot pri moških.
Starejši bolniki
Farmakokinetika telmisartana se pri starejših ne razlikuje od tiste pri mlajših od 65 let.
Okvara ledvic
Pri bolnikih z blago do zmerno in hudo okvaro ledvic so ugotovili podvojitev koncentracije v plazmi. A pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic, zdravljenih z dializo, so opažali manjšo koncentracijo v plazmi. Telmisartan je pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic v veliki meri vezan na beljakovine v plazmi in ga z dializo ni mogoče odstraniti. Eliminacijski razpolovni čas se pri bolnikih z okvaro ledvic ne spremeni.
Okvara jeter
Farmakokinetične študije pri bolnikih z okvaro jeter so pokazale povečanje absolutne biološke uporabnosti do skoraj 100 %. Eliminacijski razpolovni čas se pri bolnikih z okvaro jeter ne spremeni.
Farmacevtski podatki - Telmisartan 40 mg
magnezijev stearat
premreženi natrijev karmelozat manitol
povidon
kroglice kalijevega hidroksida
Al/Al pretisni omoti:
Shranjujte v originalni ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Vsebnik za tablete iz HDPE s pokrovčkom iz LDPE:
Vsebnik shranjujte tesno zaprt za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Telmisartan Actavis 20 mg tablete Telmisartan Actavis 40 mg tablete Telmisartan Actavis 80 mg tablete
Al/Al pretisni omoti:
Velikosti pakiranj: 14, 28, 30, 56, 84, 90, 98 ali 100 tablet.
Vsebnik iz HDPE s pokrovčkom iz LDPE in sušilom
Velikosti pakiranj: 30 ali 250 tablet
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.