Zdravljenje

Zdravilo Cefotaksim AptaPharma je indicirano za zdravljenje hudih okužb, ki jih povzročajo mikroorganizmi, občutljivi na cefotaksim, kot so:

• okužbe spodnjih dihal: bronhitis, bronhiolitis, pljučnica;

• okužbe ledvic in sečil: bakterijske okužbe spodnjih in zgornjih sečil, nezapletena gonoreja;

• ginekološke okužbe: medenična bakterijska vnetna bolezen, endometritis *, adneksitis *;

• bakteremija, sepsa;

• okužbe kože in mehkih tkiv;

• okužbe v trebušni votlini: peritonitis;

• okužbe kosti in sklepov;

• okužbe centralnega živčnega sistema: meningitis, ventrikulitis.

  *Cefotaksim ni aktiven proti sevom klamidije, zato je treba terapijo zaključiti z ustreznimi širokospektralnimi antibiotiki, kot so tetraciklini, makrolidni antibiotiki, derivati kinolona v primeru suma na okužbo s klamidijo.

  Preprečevanje

  Profilaktično dajanje cefotaksima lahko zmanjša pojavnost nekaterih pooperativnih okužb pri bolnikih med kontaminirani ali potencialno kontaminirani kirurškimi posegi, ali med čistimi kirurškimi posegi, pri katerih bi imela okužba resne učinke (abdominalna ali transvaginalna histerotomija, operacije gastrointestinalnega ali urogenitalnega trakta).

  Intraoperativno injiciranje ali infundiranje cefotaksima med carskim rezom (po prerezu popkovine)

  lahko zmanjša tveganje za pooperativne okužbe.

  Pred operacijo debelega črevesa in danke je potrebno mehansko čiščenje črevesja in dajanje

  antibiotikov, ki se ne absorbirajo.

  Upoštevati je treba uradna priporočila za ustrezno uporabo protibakterijskih zdravil.

Odmerjanje

Zdravljenje

Zdravljenje se lahko začne tudi, preden so na voljo rezultati testiranja občutljivosti na bakterije.

Odrasli

Priporočeni dnevni odmerek je 3 x 1 g.

Odmerjanje se lahko spreminja glede na resnost okužbe, občutljivost mikroorganizmov in stanje

bolnika.

Priporočila odmerjanja za različne okužbe:

Gonoreja (nezapletena): 1 g enkrat intramuskularno.

Nezapletene okužbe: 1 g intravensko ali intramuskularno vsakih 12 ur.

Zmerne/hude okužbe: 1 g intravensko ali intramuskularno vsakih 8 ur.

Resne, smrtno nevarne okužbe: 2 g intravensko vsakih 8 ur. Če je potrebno, se odmerek lahko poveča

do 12 g.

Za preprečevanje kirurških okužb: 1 g enkrat intravensko, 30-60 minut pred operacijo.

Za carski rez: 1 g intravensko takoj po prerezu popkovine in še 1 g po 6 urah in 12 urah.

Pediatrična populacija Novorojenčki:

0-1 tednov starosti: 50-100 mg/kg/dan samo intravensko, v dveh enako razdeljenih odmerkih

2-4 tednov starosti: 75-150 mg/kg/dan samo intravensko, v treh enako razdeljenih odmerkih (brez razlike v odmerjanju za nedonošenčke in donošenčke)

Dojenčki, otroci:

Do 50 kg telesne teže glede na resnost okužbe: 50-100 mg/kg/dan, za dojenčke, mlajše od 30 mesecev, samo intravensko, v 3-4 enako razdeljenih odmerkih. Pri življenjsko nevarnih okužbah (meningitisu) so lahko upravičeni višji odmerki - do 100-200 mg/kg/dan v 4-6 enako razdeljenih odmerkih.

Nad 50 kg telesne teže: enako odmerjanje kot za odrasle, glede na posameznika, vendar odmerek ne

sme presegati 12 g/dan.

Bolniki z okvaro ledvic

Ker se pri bolnikih s hudo okvaro ledvic zdravilo večinoma ne izloča skozi ledvice, je potrebno

zmanjšati odmerek cefotaksima.

Bolnikom z očistkom kreatinina manj kot 10 ml/min je treba po začetnem odmerku 1 g dnevni

odmerek prepoloviti, ne da bi spremenili pogostost odmerjanja.

Preprečevanje Predoperativna profilaksa

1 - 2 g intravensko v enem odmerku, čim bližje začetku operacije. Če operacija traja več kot 90 minut, je nadaljnji odmerek antibiotika upravičen.

Bolniki na hemodializi ali peritonealni dializi:

1-2 g dnevno glede na potek okužbe in splošno stanje bolnika, ki se daje na dan hemodialize, po koncu

dialize.

Način uporabe

Daje se intravensko (v obliki bolusne injekcije ali kot infuzija) ali intramuskularno.

Če ga uporabljamo intramuskularno, moramo zdravilo raztopiti v 1% raztopini lidokainijevega klorida.

Otrokom, mlajšim od 30 mesecev, je treba zdravilo dati intravensko, raztopljeno v sterilni vodi za injekcije.

Intravenska uporaba

Raztopino je treba intravensko injicirati od 3 do 5 minut. Čas intravenske injekcije ne sme biti krajši od 3 do 5 minut. Med spremljanjem v obdobju po prihodu zdravila na trg so bile opisane potencialno

smrtno nevarne motnje srčnega ritma pri bolnikih, ki so dobili cefotaksim hitro intravensko po

centralnem venskem katetru.

Trajanje intravenske infuzije je 20-60 minut.

Intramuskularna uporaba

Intramuskularno injiciranje je treba dati globoko v glutealno mišico za odrasle in otroke, starejše od 30 mesecev.

Po potrebi lahko intravensko injekcijo damo intramuskularno, vendar se je treba izogibati injekciji volumna nad 4 ml.

Če je treba dati več kot 2 g kot en odmerek ali če je treba odmerek 1 g dati več kot dvakrat na dan, je

priporočljivo cefotaksim dajati intravensko.

Cefotaksim AptaPharma 1 g prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje

Če 1 g cefotaksima razopimo v 14 ml vode za injekcije, dobimo fiziološko raztopino. To zdravilo vsebuje 2,1 mmol natrija.

Cefotaksim AptaPharma 2 g prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje

Če 2 g cefotaksima raztopimo v 28 ml vode za injekcije, dobimo fiziološko raztopino. To zdravilo vsebuje 4,2 mmol natrija.

Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred dajanjem, glejte poglavje 6.6.

Cefotaksim je kontraindiciran pri pacientih:

• s preobčutljivostjo na cefotaksim in/ali druge cefalosporine;

• s predhodnimi alergijskimi reakcijami na peniciline – med penicilini in cefalosporini lahko pride do

  pojava navzkrižnih alergijskih reakcij (glejte poglavje 4.4).

  Cefotaksima, razredčenega z lidokainom, nikoli ne smete uporabljati:

• po intravenski poti;

• pri dojenčkih, starih <30 mesecev;

• pri bolnikih s preobčutljivostjo na lidokain ali druge lokalne amidne anestetike v anamnezi;

• pri bolnikih s srčnim blokom brez srčnega spodbujevalnika;

• pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem.

Anafilaktične reakcije

Pri bolnikih, ki so prejemali cefotaksim, so poročali o resnih, tudi usodnih preobčutljivostnih reakcijah (glejte poglavji 4.3. in 4.8). Pred vsakim novim ciklom zdravljenja z zdravilom je treba pridobiti podrobne informacije o preobčutljivosti, zlasti na betalaktamske antibiotike. Če se pojavijo preobčutljivostne reakcije, je treba zdravljenje prekiniti. Uporaba cefotaksima je absolutno kontraindicirana pri osebah, ki imajo v anamnezi takojšnjo preobčutljivost na cefalosporine. V primeru dvoma mora biti zdravnik prisoten med prvim dajanjem zdravila, da se lahko takoj odzove ob pojavu anafilaktičnih reakcij.

Zaradi obstoječe 5-10% navzkrižne občutljivosti med penicilini in cefalosporini je treba cefalosporine

uporabljati izjemno previdno pri bolnikih, ki so alergični na penicilin, ob prvi uporabi zdravila pa je

potreben natančen nadzor. Preobčutljivostne reakcije (anafilaktične reakcije) med dvema vrstama

antibiotikov so lahko resne in celo smrtne.

Cefotaksim je treba uporabljati previdno pri bolnikih z nagnjenostjo k alergijam in bronhialno astmo.

Hude kožne reakcije

V povezavi z zdravljenjem s cefotaksimom so v obdobju trženja poročali o hudih kožnih neželenih učinkih, vključno z akutno generalizirano eksantemsko pustulozo (AGEP), Stevens-Johnsonovim sindromom (SJS), toksično epidermalno nekrolizo (TEN), reakcijo na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS), ki so lahko življenjsko nevarni ali smrtni.

Pri predpisovanju zdravila je treba bolnike podučiti o znakih in simptomih kožnih reakcij.

Če se pojavijo znaki in simptomi, ki kažejo na te reakcije, je treba zdravljenje s cefotaksimom takoj prekiniti. Če so se pri bolniku ob uporabi cefotaksima pojavili AGEP, SJS, TEN ali DRESS, se zdravljenje s cefotaksimom ne sme ponovno začeti in ga je treba dokončno ukiniti.

Pri otrocih se pojav izpuščaja lahko zamenja z osnovno okužbo ali alternativnim infekcijskim procesom, zato morajo zdravniki pri otrocih, pri katerih se med zdravljenjem s cefotaksimom pojavijo simptomi izpuščaja in zvišane telesne temperature, pomisliti na možnost reakcije na cefotaksim.

Prekomerna razrast neobčutljivih mikroorganizmov

Tako kot pri drugih antibiotikih, lahko pri zdravljenju s cefotaksimom pride do prekomernega razrasta kandide, pri dolgotrajnem zdravljenju pa do prekomernega razrasta mikroorganizmov, neobčutljivih na cefotaksim, kot sta Enterococcus spp. in Clostridioides (prej Clostridium) difficile. Če pride do prekomernega razrasta, je treba antibiotik ukiniti in uvesti specifično terapijo. Potrebna je občasna ocena bolnikovega stanja.

Psevdomembranski kolitis (driska, povezana s Clostridioides difficile)

Na s Clostridioides difficile povezano drisko lahko kaže driska, zlasti huda in/ali trajna, ki se pojavi med zdravljenjem ali prvih nekaj tednov po zdravljenju. Diagnozo tega redkega stanja, ki je lahko usodno, je možno potrditi z endoskopsko ali histološko preiskavo. S Clostridioides difficile povezana driska je lahko blaga do življenjsko nevarna, njena najhujša oblika je psevdomembranski kolitis.

Kot možno diagnozo ga je treba upoštevati pri bolnikih, pri katerih se med jemanjem cefotaksima ali

po njem pojavi driska.

Pri sumu na psevdomembranski kolitis je treba cefotaksim nemudoma ukiniti in brez odlašanja uvesti

ustrezno specifično antibiotično zdravljenje.

Razvoj s Clostridioides difficile povezane driske lahko pospeši zastajanje blata. Bolniki ne smejo jemati zdravil, ki zavirajo peristaltiko.

Hematološke reakcije

Tako kot pri drugih betalaktamskih antibiotikih se lahko med zdravljenjem s cefotaksimom, zlasti v primeru dolgotrajnega zdravljenja, pojavijo levkopenija, nevtropenija in, redkeje, agranulocitoza. Med zdravljenjem, ki traja dlje od 7 do 10 dni, je treba spremljati krvno sliko, še posebej število rdečih krvničk, belih krvničk in krvnih ploščic in ob pojavu nevtropenije zdravljenje ukiniti. Poročali so o nekaj primerih eozinofilije in trombocitopenije, ki sta po prekinitvi zdravljenja hitro minili. Poročali so še o primerih hemolitične anemije (glejte poglavje 4.8).

Bolniki z okvaro ledvic

Odmerek je treba prilagoditi na podlagi izračunanega kreatininskega očistka (glejte poglavje 4.2).

Cefotaksim je treba dajati previdno ob sočasni uporabi z aminoglikozidi, probenecidom ali drugimi

nefrotoksičnimi zdravili (glejte poglavje 4.5). Pri teh bolnikih ter pri starejših bolnikih in bolnikih z

obstoječo okvaro ledvic je treba spremljati delovanje ledvic.

Nevrotoksičnost

Veliki odmerki betalaktamskih antibiotikov, tudi cefotaksima, lahko zlasti pri bolnikih z insuficienco ledvic povzročijo encefalopatijo (npr. motnje zavesti, nenormalne gibe in konvulzije) (glejte poglavje 4.8).

Bolnike je treba poučiti, da morajo pred nadaljevanjem zdravljenja o pojavu takšnih reakcij nemudoma obvestiti zdravnika.

Previdnost pri dajanju

Med spremljanjem v obdobju po prihodu zdravila na trg so o življenjsko nevarni aritmiji med hitrim intravenskim dajanjem cefotaksima poročali pri zelo malo bolnikih, ki so prejeli cefotaksim skozi centralni venski kateter. Upoštevati je treba priporočeno trajanje injiciranja ali infundiranja (glejte poglavje 4.2).

Za kontraindikacije za oblike, ki vsebujejo lidokain, glejte poglavje 4.3.

Vpliv na laboratorijske izvide

Tako kot pri drugih cefalosporinih so tudi pri nekaterih bolnikih, ki so se zdravili s cefotaksimom, poročali o lažno pozitivnem Coombsovem preizkusu. Ta pojav lahko spremeni izvid navzkrižnega preizkusa ujemanja krvi.

Izvid določanja glukoze v urinu z nespecifičnimi redukcijskimi sredstvi je lahko lažno pozitiven. Do tega ne prihaja pri uporabi specifične metode z glukoza-oksidazo.

Vnos natrija

Cefotaksim AptaPharma 1 g prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje

To zdravilo vsebuje 48 mg natrija na 1,0 g, kar je enako 0,024% največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Cefotaksim AptaPharma 2 g prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje

To zdravilo vsebuje 96 mg natrija na 2,0 g, kar je enako 0,048% največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Bakteriostatiki

Sočasna uporaba bakteriostatičnih antibakterijskih zdravil, npr. tetraciklina in kloramfenikola, lahko

povzroči antagonistične učinke.

Urikozuriki

Probenecid moti prenos cefotaksima skozi ledvične tubule, zato je povečana izpostavljenost cefotaksimu za približno 2-krat in zmanjšuje ledvični očistek na približno polovico terapevtskih odmerkov. Prilagoditev odmerka cefotaksima pri bolnikih z normalno ledvično funkcijo zaradi velikega terapevtskega okna ni potrebna. Pri bolnikih z okvaro ledvic je lahko potrebna prilagoditev odmerka (glejte poglavji 4.4. in 4.2).

Aminoglikozidni antibiotiki in diuretiki

Cefotaksim lahko tako kot drugi cefalosporini poveča nefrotoksične učinke nefrotoksičnih zdravil, kot so aminoglikozidi ali močni diuretiki (npr. furosemid). Pri teh bolnikih je potrebno spremljanje ledvičnega delovanja (glejte poglavje 4.4).

Peroralni kontraceptivi

Cefotaksim lahko zmanjša učinkovitost peroralnih kontraceptivov. Med terapijo s cefotaksimom se

priporoča uporaba dopolnilnih kontracepcijskih metod.

Kontracepcija

Cefotaksim lahko zmanjša učinkovitost peroralnih kontraceptivov. Zato je treba med zdravljenjem s

cefotaksimom uporabiti alternativno, učinkovito in varno kontracepcijsko sredstvo.

Nosečnost

Varnost cefotaksima med nosečnostjo ni dokazana.

Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov na sposobnost razmnoževanja. Vendar pa pri nosečnicah ni ustreznih dobro nadzorovanih študij.

Cefotaksim prehaja skozi placento. Uporaba cefotaksima je med nosečnostjo upravičena le, če je pričakovana korist zdravljenja večja od možnega tveganja.

Dojenje

Cefotaksim se izloča v materino mleko.

Učinkov na črevesno fiziološko floro dojenčka, katerih posledice so lahko driska, naselitev kvasovkam podobnih glivic in senzibilizacija, ni mogoče izključiti.

Odločiti se je treba med prenehanjem dojenja in prekinitvijo zdravljenja z zdravilom, pri čemer je

treba pretehtati prednosti dojenja za otroka in prednosti zdravljenja za mater.

Cefotaksim lahko povzroči omotico, kar lahko vpliva na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Veliki odmerki lahko zlasti pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic povzročijo encefalopatijo (npr. motnje zavesti, nenormalne gibe in konvulzije) (glejte poglavje 4.8). Bolnikom je treba odsvetovati vožnjo in upravljanje strojev, če se pojavijo opisani simptomi.

V takšnih primerih ne vozite in ne upravljajte strojev.

Neželeni učinki, povezani z uporabo cefotaksima, se pojavljajo redko in so na splošno blagi in

prehodni. Pojavijo se lahko naslednji neželeni učinki:

* izkušnje v obdobju po prihodu zdravila na trg Jarisch-Herxheimerjeva reakcija

Prve dni zdravljenja borelioze se lahko pojavi Jarisch-Herxheimerjeva reakcija. Ta se kaže z visoko temperaturo, vročino, glavobolom in bolečinami v sklepih.

Po večtedenskem zdravljenju lymske borelioze so poročali o pojavu enega ali več naslednjih simptomov: kožnem izpuščaju, srbenju, zvišani telesni temperaturi, levkopeniji, povečanju koncentracij jetrnih encimov, oteženem dihanju in nelagodju v sklepih. Do neke mere so te manifestacije posledica simptomov bolezni, za katero se bolnik zdravi.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Opazili so povečanje koncentracij jetrnih encimov (ALT, AST, LDH, gama-GT in/ali alkalne fosfataze) in/ali bilirubina. Odstopanja laboratorijskih vrednosti lahko redko presežejo dvakratno zgornjo mejo normalne vrednosti in povzročijo poškodbo jeter, običajno s holestatičnim vzorcem in pogosto asimptomatsko.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi, ki se pojavijo po prevelikem odmerku, se večinoma ujemajo s profilom neželenih učinkov. Dajanje velikih odmerkov betalaktamskih antibiotikov, vključno s cefotaksimom, lahko povzroči reverzibilno encefalopatijo.

Po vnosu prevelikega odmerka je treba cefotaksim ukiniti in uvesti podporno zdravljenje, ki zajema

ukrepe za pospešitev izločanja zdravila in simptomatsko zdravljenje neželenih učinkov (npr.

konvulzij). Ni specifičnega antidota.

Koncentracijo cefotaksima v serumu je možno zmanjšati s hemodializo ali peritonealno dializo.