Etopozid Kabi 20 mg/ml koncentrat za raztopino za infundiranje

Rak mod

Etopozid je v kombinaciji z drugimi odobrenimi kemoterapevtiki indiciran kot zdravljenje prve izbire ponavljajočega ali odpornega raka mod pri odraslih.

Drobnocelični pljučni rak

Etopozid je v kombinaciji z drugimi odobrenimi kemoterapevtiki indiciran za zdravljenje drobnoceličnega pljučnega raka pri odraslih.

Hodgkinov limfom

Etopozid je v kombinaciji z drugimi odobrenimi kemoterapevtiki indiciran za zdravljenje Hodgkinovega limfoma pri odraslih in pediatričnih bolnikih.

Ne-Hodgkinov limfom

Etopozid je v kombinaciji z drugimi odobrenimi kemoterapevtiki indiciran za zdravljenje ne-Hodgkinovega limfoma pri odraslih in pediatričnih bolnikih.

Akutna mieloična levkemija

Etopozid je v kombinaciji z drugimi odobrenimi kemoterapevtiki indiciran za zdravljenje akutne mieloične levkemije pri odraslih in pediatričnih bolnikih.

Gestacijska trofoblastna neoplazija

Etopozid je v kombinaciji z drugimi odobrenimi kemoterapevtiki indiciran kot zdravljenje prve in druge izbire gestacijske trofoblastne neoplazije z visokim tveganjem pri odraslih.

Rak jajčnikov

Etopozid je v kombinaciji z drugimi odobrenimi kemoterapevtiki indiciran za zdravljenje neepitelijskega raka jajčnikov pri odraslih.

Etopozid je indiciran za zdravljenje na platino odpornega/refraktarnega epitelijskega raka jajčnikov pri odraslih.

Zdravljenje z etopozidom lahko uvede in nadzira le usposobljen zdravnik, ki ima izkušnje z uporabo zdravil za zdravljenje novotvorb (glejte poglavje 4.4).

Odmerjanje

Odrasla populacija

Priporočeni odmerek etopozida pri odraslih je 50 do 100 mg/m²/dan (ekvivalent etopozida) prvih 5 dni ali 100 do 120 mg/m² 1., 3. in 5. dan vsake 3 do 4 tedne v kombinaciji z drugimi zdravili, ki so indicirana za bolezen, ki jo zdravimo. Odmerjanje je treba prilagoditi tako, da se upoštevajo mielosupresivni učinki drugih zdravil v kombinaciji oziroma učinki predhodnega obsevanja ali kemoterapije (glejte poglavje 4.4), ki bi lahko poslabšali rezervo kostnega mozga. Odmerke, ki sledijo začetnemu odmerku, je treba prilagoditi, če je število nevtrofilcev manjše od 500 celic/mm³ več kot 5 dni. Odmerek je potrebno prilagoditi tudi, če se pojavi povišana telesna temperatura, okužba ali v primeru da je število trombocitov manjše od 25.000 celic/mm³, ki ga ni povzročila bolezen. Nadaljnje odmerke je treba prilagoditi, če se pojavijo toksični učinki 3. ali 4. stopnje ali če je ledvični očistek kreatinina manjši od 50 ml/min. Če se očistek kreatinina zmanjša na 15 do 50 ml/min, je priporočeno zmanjšanje odmerka za 25 %.

Previdnostni ukrepi pri dajanju: Pri ravnanju z raztopino etopozida in njeni pripravi je potrebna previdnost, tako kot velja za vse potencialno toksične spojine. Pojavijo se lahko kožne reakcije, povezane z naključno izpostavljenostjo etopozidu. Priporočljiva je uporaba rokavic. Če pride raztopina etopozida v stik s kožo ali sluznico, je treba kožo temeljito umiti z milom in vodo, sluznico pa sprati z vodo (glejte poglavje 6.6).

Starejša populacija

Pri starejših bolnikih (starih > 65 let) odmerkov ni treba prilagajati razen glede na delovanja ledvic (glejte poglavje 5.2).

Pediatrična populacija

Hodkinov limfom, ne-Hodgkinov limfom, akutna mieloidna levkemija

Etopozid je bil pri pediatričnih bolnikih uporabljen v odmerkih od 75 do 150 mg/m²/dan (ekvivalent etopozida) 2 do 5 dni v kombinaciji z drugimi antineoplastičnimi zdravili. Režim zdravljenja je treba izbrati v skladu z lokalnimi standardi zdravljenja.

Rak jajčnikov, drobnocelični pljučni rak, gestacijska trofoblastna neoplazija, rak mod

Varnost in učinkovitost uporabe etopozida pri otrocih, mlajših od 18 let, nista bili dokazani. Trenutno razpoložljivi podatki so opisani v poglavju 5.2, vendar priporočil o odmerjanju ni mogoče dati.

Okvara ledvic

Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic je treba, glede na izmerjeni očistek kreatinina, razmisliti o naslednji prilagoditvi začetnega odmerka.

Pri bolnikih z očistkom kreatinina, manjšim od 15 ml/min in na dializi bo verjetno potrebno nadaljnje zmanjšanje odmerka, saj je pri teh bolnikih očistek etopozida dodatno zmanjšan (glejte poglavje 4.4). Nadaljnje odmerjanje pri zmerni in hudi okvari ledvic mora temeljiti na bolnikovem prenašanju in na

kliničnem učinku (glejte poglavje 4.4). Ker se etopozid in njegovi presnovki ne dializirajo, ga je mogoče dajati pred hemodializo in po njej (glejte poglavje 4.9)

Način uporabe

Etopozid je treba dati v počasni intravenski infuziji (ki običajno traja 30 do 60 minut) (glejte poglavje 4.4).

Za navodila glede redčenja zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Dojenje (glejte poglavje 4.6)

Pri imunosupresiranih bolnikih je kontraindicirana sočasna uporaba cepiva proti rumeni mrzlici ali uporaba drugih živih cepiv (glejte poglavje 4.5).

Zdravljenje z etopozidom lahko uvede in nadzira le usposobljen zdravnik, ki ima izkušnje z uporabo antineoplastičnih zdravil. Če zdravnik razmišlja o uporabi etopozida v kemoterapiji, mora vselej oceniti potrebo po tem zdravilu in njegovo korist v primerjavi s tveganjimi za pojav neželenih učinkov. Večina takšnih neželenih učinkov je reverzibilna, če so odkriti zgodaj. Če se pojavijo hudi neželeni učinki, je treba odmerek zdravila zmanjšati ali zdravljenje prekiniti in uvesti ustrezne korektivne ukrepe po klinični presoji zdravnika. Ponovno zdravljenje z etopozidom je treba uvesti previdno in pri tem upoštevati potrebo po nadaljnjem zdravljenju s tem zdravilom ter skrbno paziti na morebiten ponoven pojav toksičnih učinkov.

Mielosupresija

Mielospuresija, ki omeji odmerek, je najpomembnejši toksični učinek, povezan z zdravljenjem z etopozidom. Po uborabi etopozida je bila opisana mielosupresija s smrtnim izidom. Bolnike, zdravljene z etopozidom, je treba med zdravljenjem in po njem skrbno in pogosto kontrolirati glede mielosupresije. Pred začetkom zdravljenja in pred vsakim naslednjim odmerkom etopozida je treba preveriti naslednje hematološke parametre: število trombocitov, hemoglobin, število levkocitov in diferencialno krvno sliko. Če je bila pred začetkom zdravljenja z etopozidom uporabljena radioterapija ali kemoterapija, je potreben ustrezen presledek, da si kostni mozeg opomore. Etopozida ne smejo dobiti bolniki, ki imajo število nevtrofilcev manjše od 1.500 celic/mm³ ali število trombocitov manjše od 100.000 celic/mm³, razen če je to posledica maligne bolezni. Odmerke, ki sledijo začetnemu odmerku, je treba prilagoditi, če je število nevtrofilcev manjše od 500 celic/mm³ več kot 5 dni, ali ga spremlja povišana telesna temperatura ali okužba; prilagoditi ga je treba tudi, če se število trombocitov zmanjša pod 25.000 celic/mm³, če se pojavijo kakšni toksični učinki 3. ali 4. stopnje, ali če je ledvični očistek manj kot 50 ml/min.

Pojavi se lahko huda mielosupresija s posledično okužbo ali krvavitvami. Bakterijske okužbe je treba obvladati pred zdravljenjem z etopozidom.

Sekundarna levkemija

Pri bolnikih, zdravljenih s shemami kemoterapije, ki so vsebovale etopozid, je opisan nastanek akutne levkemije, z mielodisplastičnim sindromom ali brez njega. Kumulativno tveganje in predispozicijski dejavniki, povezani z nastankom sekundarne levkemije, niso znani. Domnevno imata vlogo tako shema uporabe kot kumulativni odmerki etopozida, vendar niso jasno opredeljeni.

V nekaterih primerih sekundarne levkemije pri bolnikih, ki so prejemali epipodofilotoksine, so opazili nepravilnost kromosoma 11q23. To nepravilnost so ugotovili tudi pri bolnikih s sekundarno levkemijo po zdravljenju s shemami kemoterapije, ki niso vključevale epipodofilotoksinov, in pri novonastali levkemiji. Druga značilnost sekundarne levkemije pri bolnikih, ki so prejemali epipodofilotoksine, je kratko obdobje latence: povprečni mediani čas do pojava levkemije je bil približno 32 mesecev.

Preobčutljivost

Zdravniki se morajo zavedati možnosti anafilaktične reakcije na etopozid, ki se pokaže z mrzlico, povišano telesno temperaturo, tahikardijo, bronhospazmom, dispnejo in hipotenzijo in je lahko smrtna. Zdravljenje je simptomatsko. Infundiranje etopozida je treba nemudoma prekiniti in po zdravnikovi presoji uporabiti zdravila za zvišanje krvnega tlaka, kortikosteroide, antihistaminike ali plazemske ekspanderje. Pri uporabi linijskih filtrov med dajanjem etopozida so opazili zvečano tveganje za preobčutljivostne reakcije, povezane z infundiranjem. Linijskih filtrov se ne sme uporabljati.

Hipotenzija

Etopozid se sme dajati le v počasni intravenski infuziji (ki običajno traja 30 do 60 minut), saj so pri hitrem intravenskem injiciranju poročali o pojavu hipotenzije kot neželenem učinku.

Reakcije na mestu infundiranja

Med dajanjem etopozida se lahko pojavijo reakcije na mestu infundiranja. Zaradi možnosti ekstravazacije je treba mesto infundiranja med dajanjem zdravila natančno opazovati glede infiltracije.

Nizke vrednosti serumskih albuminov

Nizke vrednosti serumskih albuminov so povezane s povečano izpostavljenostjo etopozidu. Pri bolnikih z nizkimi vrednostmi serumskih albuminov obstaja večje tveganje za pojav toksičnih učinkov, povezanih z zdravljenjem z etopozidom.

Okvarjeno delovanje ledvic

Pri bolnikih z zmerno (CrCl = 15 do 50 ml/min) ali hudo okvaro ledvic (CrCl < 15 ml/min), ki prejemajo hemodializo, je treba etopozid dajati v zmanjšanem odmerku (glejte poglavje 4.2). Pri bolnikih z zmerno in hudo okvaro ledvic je treba preveriti hematološke parametre in razmisliti o prilagoditvi odmerkov v nadaljnjih ciklih glede na hematološko toksičnost in klinični učinek.

Okvarjeno delovanje jeter

Pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter je treba redno preverjati delovanje jeter, saj obstaja pri teh bolnikih tveganje za kopičenje zdravila.

Sindrom tumorske lize

Po uporabi etopozida skupaj z drugimi kemoterapevtiki so poročali o sindromu tumorske lize (včasih s smrtnim izidom). Potrebno je natančno spremljanje bolnikov za odkrivanje zgodnjih znakov sindroma tumorske lize, še posebej pri bolnikih z dejavniki tveganja, kot sta na zdravljenje občutljivi obsežni tumorji in ledvična odpoved. Pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za takšen zaplet zdravljenja, je treba o razmisliti tudi o ustreznih preventivnih ukrepih.

Mutageni potencial

Glede na mutageni potencial etopozida morajo tako bolniki kot bolnice med zdravljenjem in še 6 mesecev po koncu zdravljenja uporabljati učinkovito kontracepcijsko zaščito. Če želi oseba po koncu zdravljenja imeti otroka, je priporočljivo genetsko svetovanje. Etopozid lahko zmanjša plodnost moškega, zato pride za poznejše očetovstvo v poštev shranitev semena (glejte poglavje 4.6).

Pomožna(e) snov(i), o katerih mora biti zdravnik obveščen:

Etanol

To zdravilo vsebuje 241,4 mg alkohola (etanola) v 1 ml, kar ustreza 24,14 % m/v. Količina v 10,38 ml zdravila ustreza 62,64 ml piva oziroma 25,06 ml vina.

Škodljivo za osebe, ki trpijo zaradi alkoholizma.

To je treba upoštevati pri nosečnicah in doječih ženskah, otrocih in skupinah z velikim tveganjem, npr. pri bolnikih z boleznijo jeter ali z epilepsijo.

Ker se to zdravilo običajno daje počasi, v trajanju 1 uro, bodo učinki etanola verjetno manj izraziti.

Benzilalkohol

To zdravilo vsebuje 30 mg benzilalkohola v 1 ml. Benzilalkohol lahko povzroči alergijske reakcije.

Velike odmerke zdravila je treba uporabljati previdno in le, če so nujni, še zlasti pri bolnikih z okvaro jeter ali ledvic, saj pri teh bolnikih obstaja tveganje za kopičenje zdravila in toksičnost (metabolična acidoza).

Intravensko dajanje benzilalkohola je bilo povezano s hudimi neželenimi učinki in smrtjo pri novorojenčkih (»sindrom lovljenja sape«). Najmanjša količina benzilalkohola, pri kateri se lahko pojavi toksičnost, ni znana.

Polisorbat 80

Injekcije etopozida vsebujejo polisorbat 80. Pri nedonošenčkih je bil po uporabi zdravila z vitaminom E v obliki injekcij, ki je vseboval polisorbat 80, opisan smrtno nevaren sindrom z odpovedjo jeter in ledvic, pljučnim poslabšanjem, trombocitopenijo in ascitesom.

Sočasna uporaba z zdravili, ki vsebujejo npr. propilenglikol ali etanol, lahko privede do kopičenja etanola in povzroči neželene učinke, zlasti pri majhnih otrocih, pri katerih je sposobnost presnove majhna oz. še nerazvita.

Učinki drugih zdravil na farmakokinetiko etopozida

Veliki odmerki ciklosporina v plazemski koncentraciji nad 2000 ng/ml, so med sočasno uporabo s peroralnim etopozidom povečali izpostavljenost etopozidu (AUC) za 80 %, njegov celotni telesni očistek pa so zmanjšali za 38 % v primerjavi s samim etopozidom.

Sočasno zdravljenje s cisplatinom je povezano z zmanjšanjem celotnega telesnega očistka etopozida.

Sočasno zdravljenje s fenitioinom je povezano s povečanim očistkom etopozida in z njegovo zmanjšano učinkovitostjo. Tudi druga protiepileptična zdravila, ki inducirajo encime, so lahko povezana s povečanim očistkom etopozida in z njegovo zmanjšano učinkovitostjo.

Pri uporabi etopozida z zdravili, ki lahko zmanjšajo njegovo učinkovitost, je potrebna previdnost.

In vitro je vezava na plazemske beljakovine 97 %. Fenilbutazon, natrijev salicilat in acetilsalicilna kislina lahko izpodrinejo etopozid, ki je vezan na plazemske beljakovine.

Učinek etopozida na farmakokinetiko drugih zdravil

Sočasno dajanje antiepileptikov in etopozida lahko vodi do zmanjšanega nadzora nad konvulzijami zaradi farmakokinetičnih medsebojnih delovanj med zdravili.

Sočasno dajanje varfarina in etopozida lahko povzroči porast internacionalnega normaliziranega razmerja (INR). Priporočljivo je natančno kontroliranje INR.

Farmakodinamično medsebojno delovanje

V povezavi z uporabo cepiva proti rumeni mrzlici obstaja večje tveganje za sistemsko vakcinalno bolezen s smrtnim izidom. Živa cepiva so pri imunosupresiranih bolnikih kontraindicirana (glejte poglavje 4.3).

V primeru predhodne ali sočasne uporabe drugih zdravil s podobnim mielosupresivnim delovanjem, kot ga ima etopozid, je mogoče pričakovati aditivne ali sinergistične učinke (glejte poglavje 4.4).

V predkliničnih poskusih so poročali o navzkrižni odpornosti med antraciklini in etopozidom.

Pediatrična populacija

Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.

Ženske v rodni dobi/kontracepcija pri moških in ženskah

Med zdravljenjem z etopozidom morajo ženske v rodni dobi uporabljati učinkovito kontracepcijo za preprečitev zanositve. Dokazano je, da je etopozid teratogen pri miših in podganah (glejte

poglavje 5.3). Glede na mutageni potencial etopozida morajo tako bolniki kot bolnice med zdravljenjem in še 6 mesecev po koncu zdravljenja uporabljati učinkovito kontracepcijsko zaščito (glejte poglavje 4.4). Če oseba po koncu zdravljenja želi imeti otroka, je priporočljivo genetsko svetovanje.

Nosečnost

Podatkov o uporabi etopozida opri nosečnicah ni oziroma so omejeni. Študije na živalih so pokazale toksičen vpliv na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Na splošno lahko etopozid škoduje plodu, če ga dajemo nosečnicam. Etopozida se med nosečnostjo ne sme uporabljati, razen kadar klinično stanje nosečnice zahteva zdravljenje z etopozidom. Bolnicam v rodni dobi je treba med zdravljenjem odsvetovati nosečnost. Ženske v rodni dobi morajo uporabljati učinkovito kontracepcijo med zdravljenjem in še 6 mesecev po koncu zdravljenja. Če se zdravilo uporablja med nosečnostjo ali če bolnica med zdravljenjem zanosi, jo je treba opozoriti na možne škodljive učinke za plod.

Dojenje

Etopozid se izloča v materino mleko. Obstaja možnost resnih neželenih učinkov, ki jih etopozid lahko povzroči pri dojenem otroku. Odločiti se je treba med prenehanjem dojenja in prekinitvijo zdravljenja z etopozidom, pri čemer je treba upoštevati korist dojenja za otroka in pomembnost zdravljenja za mater (glejte poglavje 4.3).

Benzilalkohol se verjetno izloča v materino mleko in ga lahko dojenček peroralno zaužije.

Plodnost

Etopozid lahko zmanjša plodnost moškega, zato pride za poznejše očetovstvo v poštev shranitev semena.

Študij o vplivu etopozida na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Etopozid lahko povzroči neželene učinke, ki vplivajo na sposobnost vožnje in upravljanja strojev, na primer utrujenost, somnolenca, slabost, bruhanje, kortikalna slepota, preobčutljivostne reakcije s hipotenzijo. Bolnikom, pri katerih se pojavijo takšni neželeni učinki, je treba svetovati naj ne vozijo ali upravljajo strojev.

Povzetek varnostnega profila

Mielosupresija, ki omeji odmerek, je najpomembnejši toksični učinek, povezan z zdravljenjem z etopozidom. V kliničnih študijah, kjer so bolnikom dajali etopozid v monoterapiji v skupnem odmerku

≥ 450 mg/m², so bili najpogostejši neželeni učinki vseh resnosti levkopenija (91 %), nevtropenija (88 %), anemija (72 %), trombocitopenija (23 %), astenija (39 %), slabost in/ali bruhanje (37 %), alopecija (33 %) in mrzlica in/ali povišana telesna temperatura (24 %).

Tabelarični pregled neželenih učinkov

V kliničnih študijah z etopozidom in v obdobju trženja zdravila so poročali o naslednjih neželenih učinkih. Neželeni učinki so prikazani po organskem sistemu in pogostosti, ki je razvrščena po naslednjih kategorijah: zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do < 1/10); občasni (≥ 1/1.000

do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000); neznana (pogostosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Opis izbranih neželenih učinkov

V spodnjih odstavkih navedene incidence neželenih dogodkov, prikazane kot povprečni odstotek, izvirajo iz študij, v katerih so etopozid uporabljali kot monoterapijo.

Hematološki toksični učinki

Po uporabi etopozida je bila opisana mielosupresija (glejte poglavje 4.4) s smrtnim izidom. Ob znakih mielosupresije je najpogosteje potrebno omejiti odmerek. Okrevanje kostnega mozga je po navadi popolno do 20. dneva in o kumulativni toksičnosti niso poročali.

Najmanjše število granulocitov in trombocitov se po navadi pojavi od 10 do 14 dni po uporabi etopozida, odvisno od poti uporabe in sheme zdravljenja. Po intravenski uporabi se najnižje vrednosti praviloma pojavijo prej kot po peroralni uporabi.

Pri zdravljenju z etopozidom so levkopenijo opažali pri 91 % in hudo levkopenijo (manj kot 1.000 celic/mm³) pri 17 %. Z etopozidom so trombocitopenijo opažali pri 23 % in hudo trombocitopenijo (manj kot 50.000 celic/mm³) pri 9 %. Pri bolnikih z nevtropenijo, zdravljenih z etopozidom, so bile zelo pogosto zabeležene tudi povišana telesna temperatura in okužbe.

Poročali so o krvavitvah.

Toksični učinki na prebavilih

Glavna toksična učinka etopozida na prebavilih sta bila navzea in bruhanje. Navzeo in bruhanje je po navadi mogoče obvladati z antiemetiki.

Alopecija

Reverzibilna alopecija, ki včasih napreduje do popolne plešavosti, se je pojavila pri do 44 % bolnikov, zdravljenih z etopozidom.

Hipotenzija

Po hitri intravenski uporabi etopozida so poročali o prehodni hipotenziji, ki ni bila povezana s kardiotoksičnostjo ali elektrokardiografskimi spremembami. Hipotenzija se po navadi odzove na prenehanje infundiranja etopozida in/ali drugo podporno zdravljenje, kot je ustrezno. Ob ponovnem začetku dajanja infuzije mora biti infundiranje počasnejše.

Hipotenzije, ki bi se pojavila naknadno niso opazili.

Hipertenzija

V kliničnih študijah z etopozidom so poročali o pojavu hipertenzije. Če se bolnikom, ki prejemajo etopozid, pojavi klinično pomembna hipertenzija, je potrebno uvesti ustrezno podporno zdravljenje.

Preobčutljivost

Med intravenskim dajanjem etopozida ali takoj po njem so bile opisane anafilaktične reakcije. Vloga koncentracije ali hitrosti infundiranja pri nastanku anafilaktičnih reakcij je negotova. Krvni tlak se po navadi normalizira v nekaj urah po prenehanju infuzije. Anafilaktične reakcije se lahko pojavijo med začetnim odmerkom etopozida.

Pri 3 % bolnikov, ki so bili zdravljeni z etopozidom, so poročali o pojavu anafilaktičnih reakcij, ki se kažejo z mrzlico, tahikiardijo, bronhospazmom, dispnejo, diaforezo, pireksijo, pruritusom, hipertenzijo ali hipotenzijo, sinkopo, slabostjo in bruhanjem. Pri 2 % bolnikov so poročali o zardevanju obraza, pri 3 % pa o kožnih izpuščajih. Te reakcije so se običajno takoj odzvale na prekinitev infundiranja in uvedbo zdravil za zvišanje krvnega tlaka, kortikosteroidov, antihistaminikov ali plazemskih ekspanderjev, ki se jih uporabi po potrebi.

Pri zdravljenju z etopozidom so poročali o akutnih reakcijah z bronhospazmom, ki so se končale s smrtjo. Poročali so tudi o apneji s spontanim ponovnim začetkom dihanja po prekinitvi infundiranja.

Presnovni zapleti

Po uporabi etopozida skupaj z drugimi kemoterapevtiki so poročali o sindromu tumorske lize (včasih s smrtnim izidom) ( glejte poglavje 4.4).

Pediatrična populacija

Pričakuje se, da je varnostni profil zdravila pri pediatrični populaciji podoben kot pri odraslih.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco, Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, tel: +386 (0)8 2000

500, faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.

Skupni odmerki od 2,4 g/m² do 3,5 g/m², uporabljeni intravensko v treh dneh, so povzročili hud mukozitis in mielotoksičnost. Pri bolnikih, ki so prejemali intravenske odmerke etopozida, večje od priporočenih, so poročali o metabolični acidozi in o primerih resnih hepatotoksičnih učinkov. Podobne toksičnosti je mogoče pričakovati ob uporabi peroralne oblike zdravila. Specifičnega antidota ni.

Zdravljenje mora zato biti simptomatsko in podporno, bolnike pa je treba natančno nadzorovati. Etopozid in njegovi presnovki se ne dializirajo.