Otigem 10 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje epizod velike depresije

Zdravljenje panične motnje z agorafobijo ali brez nje Zdravljenje socialne anksiozne motnje (socialne fobije) Zdravljenje generalizirane anksiozne motnje Zdravljenje obsesivno-kompulzivne motnje

Odmerjanje

Varnosti odmerkov, večjih od 20 mg, niso dokazali.

Epizode velike depresije

Običajni odmerek je 10 mg enkrat na dan. Glede na odzivnost posameznega bolnika lahko odmerek povečate na največ 20 mg na dan.

Navadno je potrebno od 2 do 4 tedne, da se doseže antidepresivni odziv. Ko se simptomi odpravijo, je treba zdravljenje nadaljevati vsaj še 6 mesecev, da se odziv utrdi.

Panična motnja z agorafobijo ali brez nje

V prvem tednu zdravljenja se priporoča odmerek 5 mg, ki ga nato povečate na 10 mg na dan. Odmerek lahko glede na posameznikov odziv pozneje povečate na največ 20 mg na dan.

Največja učinkovitost se doseže po približno treh mesecih. Zdravljenje traja več mesecev.

Socialna anksiozna motnja

Običajni odmerek je 10 mg enkrat na dan. Navadno je potrebno od 2 do 4 tedne, da se olajšajo simptomi. Odmerek lahko glede na bolnikov odziv na zdravljenje zmanjšate na 5 mg ali

povečate na največ 20 mg na dan.

Socialna anksiozna motnja je bolezen s kroničnim potekom, zato je priporočeno zdravljenje 12 tednov, da se odziv utrdi. Dolgotrajno zdravljenje odzivnih bolnikov so preučevali 6 mesecev in lahko pri posameznikih pride v poštev za preprečevanje ponovitve bolezni, potrebno pa je redno ocenjevanje koristi zdravljenja.

Socialna anksiozna motnja je dobro opredeljena diagnostična terminologija za specifično motnjo, ki se ne sme zamenjati s čezmerno sramežljivostjo. Farmakoterapija je indicirana samo, če motnja zelo moti poklicne in družbene dejavnosti.

Pomembnosti takega zdravljenja v primerjavi z vedenjsko kognitivno terapijo niso ocenili. Farmakoterapija je del celostnega terapevtskega pristopa.

Generalizirana anksiozna motnja

Začetni odmerek je 10 mg enkrat na dan. Glede na odzivnost posameznega bolnika lahko odmerek povečate na največ 20 mg na dan.

Dolgotrajno zdravljenje odzivnih bolnikov, ki so prejemali 20 mg na dan, so preučevali vsaj 6 mesecev. Koristi zdravljenja in odmerek je treba ocenjevati v rednih časovnih presledkih (glejte poglavje 5.1).

Obsesivno-kompulzivna motnja

Začetni odmerek je 10 mg enkrat na dan. Glede na odzivnost posameznega bolnika lahko odmerek povečate na največ 20 mg na dan.

Ker je obsesivno kompulzivna motnja kronična bolezen, je treba bolnike zdraviti dovolj dolgo, da simptomi popolnoma izginejo.

Koristi zdravljenja in odmerek je treba ocenjevati v rednih časovnih presledkih (glejte poglavje 5.1).

Starejši bolniki (> 65 let)

Začetni odmerek je 5 mg enkrat dnevno. Glede na odziv posameznega bolnika je mogoče odmerek povečati na 10 mg dnevno (glejte poglavje 5.2).

Učinkovitosti escitaloprama proti socialni anksiozni motnji pri starejših bolnikih niso preučevali.

Otroci in mladostniki (< 18 let)

Escitaloprama se ne sme uporabljati pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let (glejte poglavje 4.4).

Poslabšano delovanje ledvic

Pri bolnikih z blago ali zmerno ledvično okvaro prilagajanje odmerka ni potrebno.

Priporočljiva je previdnost pri bolnikih s hudo ledvično okvaro (CLCR manj kot 30 ml/min) (glejte poglavje 5.2).

Poslabšano delovanje jeter

Pri bolnikih z blago ali zmerno jetrno okvaro je priporočljivi začetni odmerek v prvih dveh tednih 5 mg na dan. Glede na odzivnost posameznega bolnika se lahko odmerek poveča na 10 mg na dan. Pri bolnikih s hudo jetrno okvaro je priporočljiva posebna pozornost in previdnost pri titraciji odmerka (glejte poglavje 5.2).

Bolniki, ki slabo presnavljajo prek encima CYP2C19

Pri bolnikih, ki slabo presnavljajo prek encima CYP2C19, se v prvih dveh tednih zdravljenja priporoča začetni odmerek 5 mg na dan. Glede na odzivnost posameznega bolnika se lahko dnevni odmerek poveča na 10 mg na dan (glejte poglavje 5.2).

Odtegnitveni simptomi, opaženi po prenehanju zdravljenja

Nenadni prekinitvi zdravljenja se je treba izogibati. Da bi zmanjšali tveganje odtegnitvenih simptomov ob prekinitvi zdravljenja z escitalopramom, je treba odmerek postopno zmanjševati v obdobju najmanj enega do dveh tednov (glejte poglavji 4.4 in 4.8). Če se po zmanjšanju odmerka ali prekinitvi zdravljenja pojavijo nevzdržni simptomi, kaže razmisliti o nadaljevanju zdravljenja s predhodno predpisanim odmerkom. Zdravnik lahko še nadalje

zmanjšuje odmerek, vendar počasneje. Način uporabe

Escitalopram se jemlje v enkratnem dnevnem odmerku in se lahko vzame s hrano ali brez nje.

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov navedeno v poglavju 6.1.

Sočasno zdravljenje z neselektivnimi ireverzibilnimi zaviralci monoaminooksidaze (zaviralci MAO) je kontraindicirano zaradi tveganja za serotoninski sindrom z agitacijo, tremorjem, hipertermijo itd. (glejte poglavje 4.5).

Kombinacija escitaloprama z reverzibilnimi zaviralci MAO-A (npr. moklobemid) ali neselektivnim reverzibilnim zaviralcem MAO linezolidom je kontraindicirana zaradi tveganja pojava serotoninskega sindroma (glejte poglavje 4.5).

Escitalopram je kontraindiciran pri bolnikih z znanim podaljšanim intervalom QT ali prirojenim sindromom dolgega QT.

Escitalopram je kontraindiciran skupaj z zdravili, za katera je znano, da imajo podaljšan interval QT (glejte poglavje 4.5).

Za terapevtsko skupino selektivnih zaviralcev privzema serotonina (SSRI – Selective Serotonin Re-uptake Inhibitor) veljajo naslednja posebna opozorila in previdnostni ukrepi.

Uporaba pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let

Escitaloprama se ne sme uporabljati pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let. Samomorilno vedenje (poskus samomora in samomorilne misli) ter sovražnost (predvsem agresija, nasprotovalno vedenje in jeza) so pogosteje opazili v kliničnih preskušanjih pri otrocih in mladostnikih, ki so jih zdravili z antidepresivi, kot pri tistih, ki so jih zdravili s placebom. Če se na podlagi klinične potrebe kljub temu odločite za zdravljenje, je treba

bolnika skrbno spremljati glede pojava simptomov samomorilnosti. Poleg tega so podatki o dolgoročni varnosti pri otrocih in mladostnikih glede rasti, odraščanja ter kognitivnega in vedenjskega razvoja pomanjkljivi.

Paradoksna anksioznost

Pri nekaterih bolnikih s panično motnjo se lahko na začetku zdravljenja z antidepresivi okrepijo simptomi tesnobe. Ta paradoksna reakcija navadno mine v dveh tednih neprekinjenega zdravljenja. Priporoča se majhen začetni odmerek, da se zmanjša verjetnost pojava anksiogenega učinka (glejte poglavje 4.2).

Epileptični napadi

Escitalopram je treba prekiniti, če se pri bolniku prvič pojavijo epileptični napadi ali če se

poveča pogostnost epileptičnih napadov (pri bolnikih s predhodno diagnozo epilepsije). Prav tako se morajo zdravilom iz skupine SSRI izogibati bolniki z nestabilno epilepsijo, tiste z nadzorovano epilepsijo pa je treba skrbno spremljati.

Manija

Zdravila iz skupine SSRI je treba previdno uporabljati pri bolnikih, ki so v preteklosti imeli manijo/hipomanijo. Če bolnik preide v manično fazo, je treba zdravljenje s SSRI prekiniti.

Sladkorna bolezen

Pri bolnikih s sladkorno boleznijo lahko zdravljenje s SSRI spremeni glikemični nadzor (hipo- ali hiperglikemija). Morda boste morali prilagoditi odmerek insulina in/ali peroralnih antidiabetikov.

Samomor/samomorilne misli ali klinično poslabšanje

Depresija je povezana s povečanim tveganjem za samomorilne misli, samopoškodovanje in samomor (s samomorom povezane dogodke). To tveganje je prisotno, dokler ne pride do remisije. Ker se v prvih nekaj tednih zdravljenja ali dlje stanje morda še ne bo izboljšalo, je

treba bolnike skrbno spremljati, dokler ne pride do izboljšanja. Splošne klinične izkušnje kažejo, da se lahko v zgodnji fazi okrevanja tveganje za samomor poveča.

Tudi druga duševna stanja, za katere se predpiše escitalopram, so lahko povezana s

povečanim tveganjem za pojav s samomorom povezanih dogodkov. Poleg tega se lahko ta

stanja pojavijo sočasno s hudo depresivno motnjo, zato je treba med zdravljenjem bolnikov z drugimi psihiatričnimi motnjami upoštevati enake previdnostne ukrepe kot pri zdravljenju bolnikov s hudo depresivno motnjo.

Znano je, da imajo bolniki s samomorom povezanimi dogodki v anamnezi ali bolniki z veliko stopnjo samomorilne miselnosti pred začetkom zdravljenja večje tveganje za pojav samomorilnih misli in poskusov samomora, zato jih je treba med zdravljenjem skrbno

spremljati. Metaanaliza s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanj antidepresivov pri odraslih bolnikih s psihiatričnimi motnjami je pokazala povečano tveganje za pojav

samomorilnega vedenja pri antidepresivih v primerjavi s placebom pri bolnikih, mlajših od 25 let.

Med zdravljenjem, še posebej po uvedbi zdravljenja in pri vsaki spremembi odmerka, je treba bolnike skrbno nadzirati. Še posebej skrbno je treba nadzirati bolnike z velikim tveganjem.

Bolnike (in njihove skrbnike) je treba opozoriti, da morajo biti pozorni na kakršnokoli

klinično poslabšanje, pojav samomorilnega vedenja, misli na samomor in pojav neobičajnih vedenjskih sprememb, ter da se morajo v primeru, da takšni simptomi ne minejo, nemudoma posvetovati z zdravnikom.

Akatizija/psihomotorični nemir

Uporaba zdravil SSRI/SNRI je bila povezana z razvojem akatizije, za katero sta značilna subjektivno neprijeten ali moteč nemir in potreba po pogostem gibanju, ki jo spremlja nesposobnost sedenja ali stanja pri miru. To se najverjetneje pojavi v prvih nekaj tednih zdravljenja. Za bolnike, pri katerih se razvijejo ti simptomi, je lahko povečanje odmerka škodljivo.

Hiponatriemija

Ob uporabi SSRI so redko poročali o hiponatriemiji, ki se verjetno pojavi zaradi neustrezne sekrecije antidiuretičnega hormona (SIADH) in ki navadno izgine po prekinitvi zdravljenja.

Previdnost je potrebna pri ogroženih bolnikih, kot so starejši, bolniki s cirozo ali tisti, ki sočasno jemljejo zdravila, ki morda povzroča hiponatriemijo.

Krvavitev

Pri uporabi selektivnih zaviralcev privzema serotonina so poročali o kožnih krvavitvah, kot so ekhimoze in purpura. Priporočamo previdnost pri bolnikih, ki jemljejo SSRI, še posebej

sočasno s peroralnimi antikoagulanti, zdravili, ki vplivajo na funkcijo trombocitov (npr. atipični antipsihotiki, fenotiazini, večina tricikličnih antidepresivov, acetilsalicilna kislina,

nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID), tiklopidin in dipiridamol) ter pri bolnikih z znano nagnjenostjo h krvavitvam.

Elektrokonvulzivna terapija (EKT)

Kliničnih izkušenj s sočasno uporabo zdravil iz skupine SSRI in elektrokonvulzivno terapijo je malo, zato priporočamo previdnost.

Serotoninski sindrom

Če se escitalopram uporablja sočasno z zdravili s serotoninergičnimi učinki, kot so sumatriptan ali drugi triptani, tramadol in triptofan, je potrebna previdnost.

V redkih primerih so poročali o serotoninskem sindromu pri bolnikih, ki so SSRI uporabljali sočasno s serotoninergičnimi zdravili. Na razvoj tega stanja lahko kažejo simptomi, kot so agitacija, tremor, mioklonus in hipertermija. Če pride do tega, je treba takoj prekiniti zdravljenje s SSRI in serotoninergičnim zdravilom ter uvesti simptomatsko zdravljenje.

Šentjanževka

Sočasna uporaba SSRI in zeliščnih pripravkov, ki vsebujejo šentjanževko (Hypericum perforatum), lahko vodi do povečane incidence neželenih učinkov (glejte poglavje 4.5).

Odtegnitveni simptomi, opaženi po prenehanju zdravljenja

Odtegnitveni simptomi so ob prekinitvi zdravljenja pogosti, predvsem če je prekinitev

nenadna (glejte poglavje 4.8). V kliničnih preskušanjih so se neželeni učinki, opaženi ob prekinitvi zdravljenja, pojavili pri približno 25 % bolnikov, ki so se zdravili z escitalopramom, in 15 % bolnikov, ki so jemali placebo.

Tveganje za pojav odtegnitvenih simptomov je lahko odvisno od več dejavnikov, vključno s trajanjem in odmerkom zdravljenja ter hitrostjo zmanjševanja odmerka. Najpogosteje so

poročali o naslednjih reakcijah: omotica, motnje čutil (vključno s parestezijo in občutkom

električnega šoka), motnje spanja (vključno z nespečnostjo in intenzivnimi sanjami), agitacija ali tesnoba, navzea in/ali bruhanje, tremor, zmedenost, potenje, glavobol, driska, palpitacije, čustvena nestabilnost, razdražljivost ter motnje vida. Navadno so ti simptomi blagi do zmerni, pri nekaterih bolnikih pa so lahko tudi hudi.

Navadno se pojavijo v prvih nekaj dneh po prekinitvi zdravljenja, redko pa so o teh simptomih poročali tudi pri bolnikih, ki so nenamerno izpustili odmerek.

Navadno ti simptomi minejo sami od sebe in navadno izginejo v 2 tednih, pri nekaterih bolnikih pa lahko trajajo tudi dlje (2–3 mesece ali več). Priporočljivo je, da odmerek escitaloprama zmanjšujete postopoma, v obdobju več tednov ali mesecev, odvisno od potreb bolnika (glejte »Odtegnitveni simptomi, opaženi po prenehanju zdravljenja« v poglavju 4.2).

Koronarna srčna bolezen

Zaradi maloštevilnih kliničnih izkušenj je pri bolnikih s koronarno srčno boleznijo priporočena previdnost (glejte poglavje 5.3).

Podaljšanje intervala QT

Escitalopram povzroča od odmerka odvisno podaljšanje intervala QT. Po začetku trženja so poročali o primerih podaljšanja intervala QT in ventrikularne aritmije, vključno s torsades de pointes, zlasti pri bolnikih ženskega spola, bolnikih s hipokaliemijo, ter pri bolnikih s prej

prisotnim podaljšanim intervalom QT ali z drugimi srčnimi boleznimi (glejte poglavja 4.3, 4.5, 4.8, 4.9 in 5.1).

Pri bolnikih s klinično pomembno bradikardijo, bolnikih z nedavnim akutnim miokardnim infarktom oz. nekompenziranim popuščanjem srca morate biti previdni.

Elektrolitske motnje, kot sta hipokaliemija in hipomagneziemija, povečajo tveganje maligne aritmije in jih je treba odpraviti, preden se začne zdravljenje z escitalopramom.

Če zdravite bolnike s stabilno srčno boleznijo, je treba pred začetkom zdravljenja razmisliti o EKG preiskavi.

Če se med zdravljenjem z escitalopramom pojavijo znaki srčne aritmije, je treba zdravljenje ukiniti in opraviti EKG.

Glavkom zaprtega kota

SSRI zdravila, vključno z escitalopramom, lahko vplivajo na velikost zenice, ki lahko vodi do midriaze. Učinek midriaze lahko vpliva na zmanjšanje očesnega kota, kar vodi do povišanega očesnega pritiska in glavkoma zaprtega kota, še posebej pri bolnikih, ki so nagnjeni k temu.

Pri predpisovanju escitaloprama je potrebna previdnost pri bolnikih z glavkom zaprtega kota in z anamnezo glavkoma v preteklosti.

Farmakodinamične interakcije

Kontraindicirane kombinacije:

Neselektivni ireverzibilni zaviralci MAO

O primerih resnih reakcij so poročali pri bolnikih, ki so jemali selektivni zaviralec privzema serotonina v kombinaciji z neselektivnim reverzibilnim zaviralcem MAO ter pri bolnikih, ki so pred kratkim prekinili zdravljenje s SSRI in začeli jemati zaviralec MAO (glejte poglavje 4.3). V nekaterih primerih se je razvil serotoninski sindrom (glejte poglavje 4.8).

Escitalopram je kontraindiciran v kombinaciji z neselektivnimi ireverzibilnimi zaviralci MAO. Escitalopram se lahko začne jemati 14 dni po prekinitvi zdravljenja z ireverzibilnim zaviralcem MAO. Po prekinitvi zdravljenja z escitalopramom mora preteči vsaj 7 dni, preden se začne zdravljenje z zaviralcem MAO.

Selektivni reverzibilni zaviralec MAO-A (moklobemid)

Zaradi tveganja za serotoninski sindrom je kombinacija escitaloprama in zaviralca MAO-A,

kot je moklobemid, kontraindicirana (glejte poglavje 4.3). Če je kombinacija nujna, jo je treba začeti z najmanjšim priporočenim odmerkom, okrepiti pa je treba tudi klinično spremljanje.

Neselektivni reverzibilni zaviralec MAO (linezolid)

Antibiotik linezolid je neselektivni reverzibilni zaviralec MAO, zato se ga ne sme dajati bolnikom, ki se zdravijo z escitalopramom. Če je kombinacija nujna, jo je treba dajati z najmanjšimi odmerki in ob skrbnem kliničnem spremljanju (glejte poglavje 4.3).

Selektivni ireverzibilni zaviralec MAO-B (selegilin)

Pri kombinaciji s selegilinom (ireverzibilnim zaviralcem MAO-B) je potrebna pozornost zaradi tveganja za razvoj serotoninskega sindroma. Sočasna uporaba racemata citaloprama in odmerka selegilina do 10 mg na dan je bila varna.

Podaljšanje intervala QT

Farmakokinetične in farmakodinamične študije escitaloprama ob sočasnem jemanju drugih zdravil, ki podaljšujejo interval QT, niso bile izvedene. Aditivnega učinka escitaloprama in teh zdravil zato ni mogoče izključiti. Zato je sočasno dajanje escitaloprama z zdravili, ki

podaljšujejo interval QT, kot so antiaritmiki razreda IA in III, antipsihotiki (npr. derivati

fenotiazina, pimozid, haloperidol), triciklični antidepresivi, določena antimikrobna zdravila (npr. sparfloksacin, moksifloksacin, eritromicin IV, pentamidin, antimalariki, zlasti

halofantrin), določeni antihistaminiki (astemizol, mizolastin), kontraindicirano.

Kombinacije, ki zahtevajo posebno previdnost:

Serotoninergična zdravila

Sočasna uporaba s serotoninergičnimi zdravili (npr. tramadol, sumatriptan in drugi triptani) lahko povzroči serotoninski sindrom.

Zdravila, ki znižajo prag za epileptične napade

SSRI lahko znižajo prag za epileptične napade. Previdnost je priporočena pri sočasni uporabi z zdravili, ki lahko znižajo prag za epileptične napade (npr. antidepresivi (triciklični antidepresivi, SSRI), nevroleptiki (fenotiazini, tioksanteni in butirofenoni), meflokin, bupropion in tramadol).

Litij, triptofan

Poročali so o serotoninskem sindromu, kadar so selektivne zaviralce privzema serotonina uporabljali sočasno z litijem ali triptofanom, zato je pri sočasnem jemanju SSRI s temi zdravili potrebna previdnost.

Šentjanževka

Sočasna uporaba SSRI in zeliščnih pripravkov, ki vsebujejo šentjanževko (Hypericum perforatum), lahko povzroči povečano incidenco neželenih učinkov (glejte poglavje 4.4).

Krvavitve

Kadar se escitalopram uporablja v kombinaciji s peroralnimi aktikoagulanti, lahko pride do spremenjenih antikoagulacijskih učinkov. Bolnike, ki se zdravijo s peroralnimi antikoagulanti, je potrebno skrbno spremljati pri uvedbi ali prekinitvi zdravljenja z escitalopramom (glejte poglavje 4.4).

Sočasna uporaba nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAID) lahko poveča nagnjenost h krvavitvam (glejte poglavje 4.4).

Alkohol

Ob sočasni uporabi escitaloprama in alkohola ni pričakovati nobenih farmakodinamičnih ali farmakokinetičnih interakcij. Kot pri drugih psihotropnih zdravilih pa kombinacija z alkoholom ni priporočljiva.

Zdravila, ki povzročajo hipokaliemojo/hipomagneziemijo

Potrebna je previdnost pri sočasni uporabi zdravil, ki povzročajo

hipokaliemijo/hipomagneziemija saj lahko le ti povečajo tveganje maligne aritmije (glejte poglavje 4.4)

Farmakokinetične interakcije

Učinki drugih zdravil na farmakokinetiko escitaloprama

Presnova escitaloprama večinoma poteka prek encima CYP2C19. Tudi encima CYP3A4 in CYP2D6 lahko prispevata k presnovi, vendar v manjšem obsegu. Zdi se, da se presnova glavnega presnovka S-DCT (demetiliranega escitaloprama) delno katalizira prek encima CYP2D6.

Sočasna uporaba escitaloprama in 30 mg omeprazola (zaviralca CYP2C19) enkrat na dan je povzročila zmerno (približno 50-odstotno) povečanje koncentracije escitaloprama v plazmi.

Sočasna uporaba escitaloprama in 400 mg cimetidina (zmerno močan splošni zaviralec encimov) dvakrat na dan je povzročila zmerno (približno 70-odstotno) povečanje koncentracije escitaloprama v plazmi. Escitalopram je treba v kombinaciji s cimetidinom dajati previdno. Odmerek je lahko treba prilagoditi.

Previdnost je torej potrebna pri sočasni uporabi z zaviralci encima CYP2C19 (npr. omeprazolom, esomeprazolom, fluvoksaminom, lansoprazolom, tiklopidinom) ali

cimetidinom. Na podlagi spremljanja neželenih učinkov med sočasnim zdravljenjem bo morda potrebno zmanjšati odmerek escitaloprama.

Učinki escitaloprama na farmakokinetiko drugih zdravil

Escitalopram je zaviralec encima CYP2D6. Priporoča se previdnost, kadar se escitalopram uporablja sočasno z zdravili, ki se večinoma presnavljajo prek tega encima in imajo ozek terapevtski indeks, npr. flekainid, propafenon in metoprolol (kadar se uporablja pri srčni

odpovedi), ali nekatera zdravila, ki delujejo na osrednje živčevje in se večinoma presnavljajo prek encima CYP2D6, npr. antidepresivi, kot so desipramin, klomipramin in nortriptilin, ali antipsihotiki, kot so risperidon, tioridazin ter haloperidol. Morda bo potrebna prilagoditev odmerka.

Sočasna uporaba z desipraminom ali metoprololom je v obeh primerih povzročila dvakratno povišanje ravni teh dveh substratov CYP2D6 v plazmi.

Študije in vitro so pokazale, da lahko escitalopram povzroči tudi šibko zaviranje encima CYP2C19. Pri sočasni uporabi z zdravili, ki se presnavljajo prek encima CYP2C19, je potrebna previdnost.

Nosečnost

Klinični podatki o nosečnicah, ki so bile izpostavljene escitalopramu, so maloštevilni.

V študijah sposobnosti razmnoževanja, opravljenih z escitalopramom na podganah, so opazili toksične učinke na zarodek in plod, incidenca malformacij pa ni bila povečana (glejte poglavje 5.3). Escitaloprama se ne sme uporabljati med nosečnostjo, razen če je to nujno potrebno in samo po temeljitem razmisleku o razmerju med tveganji ter koristjo.

Novorojenčke mater, ki escitalopram jemljejo v pozni nosečnosti, predvsem v tretjem

trimesečju, je treba opazovati. Nenadni prekinitvi zdravljenja med nosečnostjo se je treba izogibati.

Po uporabi SSRI/SNRI v pozni nosečnosti se lahko pri novorojenčku pojavijo naslednji simptomi: dihalna stiska, cianoza, apneja, epileptični napadi, nestabilna telesna temperatura, težave pri hranjenju, bruhanje, hipoglikemija, hipertonija, hipotonija, hiperrefleksija, tremor, živčnost, razdražljivost, letargija, nenehen jok, somnolenca in težave s spanjem. Ti simptomi so lahko posledica serotoninergičnih učinkov ali odtegnitvenih simptomov. Pri večini

primerov se zapleti začnejo takoj ali kmalu (< 24 ur) po porodu.

Epidemiološki podatki kažejo, da lahko uporaba SSRI v nosečnosti, predvsem v pozni nosečnosti, poveča tveganje za persistentno pljučno hipertenzijo pri novorojenčku. To tveganje so opazili pri približno 5 primerih na 1000 nosečnosti. V splošni populaciji se persistentna pljučna hipertenzija pri novorojenčku pojavi v od 1 do 2 primerih na 1000 nosečnosti.

Dojenje

Pričakovati je, da se bo escitalopram izločal v materino mleko, zato dojenje med zdravljenjem ni priporočljivo.

Plodnost

Podatki pri živalih kažejo, da citalopram lahko vpliva na kakovost sperme (glejte poglavje 5.3). Poročila o primerih pri ljudeh, ki so jemali nekatere SSRI so pokazala, da je učinek na kakovost sperme reverzibilen.

Vpliv na plodnost pri človeku za zdaj še ni bil opažen.

Čeprav so pokazali, da escitalopram ne vpliva na intelektualno funkcijo ali psihomotorične sposobnosti, lahko kot psihoaktivno zdravilo poslabša presojo ali spretnosti. Bolnike je treba opozoriti na morebitno tveganje vpliva na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji.

Neželeni učinki so najpogostejši v prvem ali drugem tednu zdravljenja. Njihova intenzivnost in pogostnost se v nadaljevanju zdravljenja navadno zmanjšata.

Tabelarični seznam neželenih učinkov

Spodaj so navedeni (po organskih sistemih in pogostnosti) neželeni učinki, ki pojavljajo pri zdravilih iz skupine SSRI in so o njih poročali tudi pri escitalopramu v s placebom

nadzorovanih študijah ali iz spontanih poročil po prihodu zdravila na trg.

Pogostnost je povzeta iz kliničnih študij in popravljena glede na placebo. Njihova pogostnost je opredeljena kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do

< 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (≤ 1/10.000) ali neznani (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

1 O teh dogodkih so poročali za terapevtsko skupino SSRI.

2 O primerih razmišljanja o samomoru in samomorilnega vedenja so poročali med zdravljenjem s escitalopramom ali kmalu po prekinitvi zdravljenja (glejte poglavje 4.4).

Podaljšanje intervala QT

Po začetku trženja so poročali o primerih podaljšanja intervala QT in ventrikularne aritmije, vključno s torsades de pointes, zlasti pri bolnikih ženskega spola, bolnikih s hipokaliemijo, že prisotnim podaljšanim intervalom QT ali z drugimi srčnimi boleznimi (glejte poglavja 4.3, 4.4, 4.5, 4.9 in 5.1).

Razredni učinek

Epidemiološke študije, večinoma opravljene pri bolnikih, starih 50 let ali več, kažejo

povečano tveganje za zlome kosti pri bolnikih, ki prejemajo SSRI in triciklične antidepresive. Mehanizem, ki povzroča to tveganje, ni znan.

Odtegnitveni simptomi, opaženi po prenehanju zdravljenja

Prekinitev jemanja SSRI/SNRI (predvsem, če je nenadna) pogosto povzroči odtegnitvene simptome. Najpogosteje so poročali o naslednjih reakcijah: omotica, senzorične motnje

(vključno s parestezijo in občutkom električnega šoka), motnje spanja (vključno z

nespečnostjo in intenzivnimi sanjami), agitacija ali tesnoba, navzea in/ali bruhanje, tremor, zmedenost, potenje, glavobol, driska, palpitacije, čustvena nestabilnost, razdražljivost ter motnje vida. Navadno so ti dogodki blagi do zmerni in minejo sami od sebe, pri nekaterih bolnikih pa so lahko tudi hudi in/ali dolgotrajni. Ko zdravljenje z escitalopramom ni več

potrebno, je treba odmerek zmanjševati postopoma (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila.

Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika Center za zastrupitve

Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana

Faks: + 386 (0)1 434 76 46

e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si

Toksičnost

Klinični podatki o prevelikem odmerjanju escitaloprama so omejeni in mnogi primeri

vključujejo sočasno preveliko odmerjanje drugih zdravil. Pri večini primerov so poročali o blagih simptomih ali odsotnosti simptomov. O smrtnih primerih prevelikega odmerjanja samo escitaloprama so poročali redko; večina primerov vključuje preveliko odmerjanje sočasnih zdravil. Uporaba odmerkov 400 mg in 800 mg escitaloprama samega ni povzročila nobenih hudih simptomov.

Simptomi

Simptomi, ki so jih opazili pri dokumentiranem prevelikem odmerjanju escitaloprama, so večinoma povezani z osrednjim živčevjem (od omotice, tremorja in agitacije do redkih primerov serotoninskega sindroma, konvulzij ter kome), prebavili (navzea/bruhanje),

srčnožilnim sistemom (hipotenzija, tahikardija, podaljšanje intervala QT ter aritmija) in stanjem ravnovesja elektrolitov in tekočin (hipokaliemija, hiponatriemija).

Zdravljenje

Specifičnega antidota ni. Treba je vzdrževati dihalno pot ter zagotoviti zadostno oksigenacijo in dihanje. V poštev lahko pride izpiranje želodca in aktivno oglje. Izpiranje želodca je treba opraviti čimprej po zaužitju zdravila. Poleg splošnih simptomatskih podpornih ukrepov se priporoča tudi spremljanje delovanja srca in vitalnih znakov.

V primeru prevelikega odmerka je priporočeno nadziranje EKG pri bolnikih s kongestivnim srčnim popuščanjem/bradiaritmijah, bolnikih, ki sočasno jemljejo zdravila, ki podaljšujejo interval QT, ali pri bolnikih s spremenjenim metabolizmom – npr. z okvaro jeter.