Cefotaksim je indiciran za zdravljenje naslednjih hudih okužb, če je znano oziroma je zelo verjetno, da te okužbe povzročajo za cefotaksim občutljivi mikroorganizmi (glejte poglavje 5.1):

• bakterijska pljučnica (glejte poglavje 4.4),

• zapletene okužbe ledvic in zgornjih sečil,

• hude okužbe kože in mehkih tkiv,

• okužbe v trebušni votlini (vključno s peritonitisom). Za zdravljenje okužb v trebušni votlini je treba uporabljati cefotaksim v kombinaciji z drugim antibiotikom, ki je aktiven proti anaerobnim bakterijam,

• akutni bakterijski meningitis (predvsem v primeru okužbe s H. Influenzae, N. meningitis, E. coli

  in bakterijskimi vrstami iz rodu Klebsiella),

• sepsa.

  Upoštevati je treba uradne smernice za ustrezno uporabo antibiotikov. Priporočljivo je izvesti bakteriološko testiranje in testiranje odpornosti.

Cefotaksim se lahko daje intravensko kot bolus injekcija (cel odmerek naenkrat), kot infuzija ali intramuskularno, po rekonstrukciji raztopine v skladu z navodili (glejte poglavje 6.6).

Intramuskularna uporaba je indicirana le, če intravensko infundiranje ali intravensko injiciranje zaradi kateregakoli razloga ni mogoče.

Intramuskularna uporaba je omejena na izjemne klinične primere, pred uporabo pa je treba skrbno oceniti koristi v primerjavi s tveganji. Treba je upoštevati posebna navodila za intramuskularno injiciranje. Če se za rekonstitucijo raztopine za intramuskularno uporabo uporablja lidokain, je treba upoštevati podatke o zdravilu, ki vsebuje lidokain, s posebnim poudarkom na kontraindikacijah.

Odmerjanje in način uporabe je treba določiti glede na resnost okužbe, občutljivost povzročitelja in stanje bolnika. Zdravljenje se lahko začne, še preden so znani rezultati testov občutljivosti mikroorganizmov za antibiotik.

Cefotaksim in aminoglikozidi delujejo sinergistično. Odmerjanje

Odrasli in mladostniki (od 12 do 18 let):

Priporočeni odmerek za odrasle in mladostnike je 2 g do 6 g na dan. Dnevni odmerek je treba razdeliti na 2 posamična odmerka vsakih 12 ur. Vendar se odmerek lahko spremeni glede na resnost okužbe, občutljivost povzročitelja in stanje bolnika.

Priporočila za odmerjanje:

Tipične okužbe z mikroorganizmom (ali sum na okužbo z mikroorganizmom), ki je občutljiv:

1 g vsakih 12 ur, kar ustreza celotnemu dnevnemu odmerku 2 g.

Okužbe z več mikroorganizmi (ali sum na okužbo z več mikroorganizmi), ki so občutljivi ali delno občutljivi:

1 g–2 g vsakih 12 ur, kar ustreza celotnemu dnevnemu odmerku 2 g–4 g.

Hude okužbe, ki jih povzročajo neidentificirani mikroorganizmi ali okužbe, ki niso lokalizirane: 2 g–3 g kot enkratni odmerek 3- do 4-krat na dan vsakih 8–6 ur, do največjega dnevnega odmerka 12 g. V primeru življenjsko nevarnih okužb se da 2 g vsake 4 ure.

Pediatrična populacija

Dojenčki in otroci (od 28 dni do 23 mesecev) in otroci( od 2 do 11 let):

Običajni odmerek za dojenčke in otroke težke < 50 kg je 50–150 mg/kg na dan, razdeljen na 2 do 4 odmerke. Pri zelo hudih okužbah je lahko potreben odmerek do 200 mg/kg na dan, razdeljen na več odmerkov. Otrokom težkim > 50 kg je treba dajati običajni odmerek za odrasle, vendar dnevni odmerek ne sme biti večji od 12 g.

Novorojenčki (0-27 dni):

Priporočeni odmerek je 50 mg/kg na dan, razdeljen na 2 do 4 odmerke (vsakih 12–6 ur).

V primeru okužb, ki ogrožajo življenje, se lahko poveča dnevni odmerek do 150–200 mg/kg na dan, pri čemer je treba upoštevati razlike v zrelosti ledvic in ledvično funkcijo (glejte posebna priporočila za odmerjanje pri meningitisu).

Nedonošenčki:

Priporočeni odmerek je 50 mg/kg na dan, razdeljen na 2 do 4 odmerke (vsakih 12–6 ur). Največjega dnevnega odmerka se ne sme preseči glede na nezrelost ledvic in ledvično funkcijo.

Starejši:

Prilagoditev odmerka ni potrebna pod pogojem, da sta ledvična in jetrna funkcija normalni.

Odmerjanje pri bolnikih z ledvično okvaro:

Pri odraslih bolnikih z očistkom kreatinina < 5 ml/min je začetni odmerek podoben običajnemu priporočenemu odmerku, vendar pa je vzdrževalni odmerek treba prepoloviti brez spreminjanja pogostnosti odmerjanja.

Odmerjanje pri dializi ali peritonealni dializi:

Za učinkovito zdravljenje večine okužb pri bolnikih s hemodializo ali peritonealno dializo zadošča, da

se bolniku ob koncu vsake dialize intravensko injicira odmerek 0,5 g–2 g, in se to ponavlja vsakih 24 ur.

Druga priporočila:

Upoštevati je treba, da cefotaksim ne učinkuje na okužbe, ki jih povzročajo bakterije iz rodu

Enterococcus.

Bakterijski meningitis:

Dnevni odmerek za odrasle je 6 g–12 g.

Dnevni odmerek za otroke je 150–200 mg/kg, razdeljen na enake odmerke, vsakih 6 do 8 ur. Novorojenčki:

Novorojenčkom, starim 0 –7 dni, je treba dati 50 mg/kg, vsakih 12 ur.

Novorojenčkom, starim 7– 28 dni je treba dati 50 mg/kg, vsakih 8 ur.

Okužbe v trebušni votlini:

Okužbe v trebušni votlini je treba zdraviti s cefotaksimom v kombinaciji z drugimi ustreznimi antibiotiki.

Sepsa:

V primeru gramnegativnih mikroorganizmov je treba razmisliti o kombinaciji z drugim ustreznim antibiotikom.

Trajanje zdravljenja:

Trajanje zdravljenja s cefotaksimom je odvisno od kliničnega stanja bolnika in se razlikuje glede na vzrok bolezni. Cefotaksim je treba dajati, dokler simptomi ne izginejo ali se ne dokaže, da je bakterija izkoreninjena.

Način uporabe

Intramuskularna uporaba je indicirana samo, če intravenska infuzija ali injekcija zaradi kakršnega koli razloga nista mogoči.

V primeru hudih okužb je treba cefotaksim dati v kombinaciji z drugimi antibiotiki. Pripravljeno raztopino je treba uporabiti takoj. Z dajanjem infuzije se ne sme odlašati.

Previdnostni ukrepi potrebni pred ravnanjem z zdravilom ali dajanjem zdravila

Intravensko infundiranje:

• Za kratkotrajno intravensko infuzijo: 1g ali 2 g zdravila Altacef se raztopi v 40–50 ml vode za injekcije ali v drugi kompatibilni raztopini (npr. v raztopini glukoze 100 mg/ml); pripravljeno raztopino se uporabi kot 20-minutno intravensko infuzijo.

• Za dolgotrajno intravensko infundiranje: 2 g zdravila Altacef se raztopi v 100 ml ustreznega topila npr. v raztopini natrijevega klorida 9 mg/ml, izotonični raztopini glukoze ali drugih kompatibilnih raztopinah za infundiranje; pripravljeno raztopino se uporabi kot 50- do 60-minutno intravensko infuzijo.

• Intravensko injiciranje v presledkih: 1 g zdravila Altacef se raztopi v 4 ml vode za injekcije in 2 g zdravila Altacef se raztopi v 10 ml vode za injekcije; pripravljeno raztopino je treba injicirati v roku 3 - 5 minut. Med spremljanjem v obdobju po prihodu zdravil z zdravilno učinkovino cefotaksim na trg so poročali o možno življenjsko ogrožajoči aritmiji pri zelo malo bolnikih, ki so prejeli cefotaksim v obliki hitrega intravenskega dajanja s centralnim venskim katetrom.

Intramuskularno injiciranje:

1 g zdravila Altacef se raztopi v 4 ml vode za injekcije; raztopino se injicira globoko v mišično tkivo. Raztopin, ki vsebujejo lidokain, ne injicirajte intravensko. Intramuskularno injiciranje ni priporočljivo

v primeru hudih okužb.

Naslednja tabela prikazuje volumne raztapljanja za vsako velikost viale (glejte poglavje 6.6):

Aminoglikozidov in cefotaksima se ne sme mešati v isti brizgi ali tekočinah za perfuzijo (glejte poglavje 6.2).

Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred dajanjem, glejte poglavje 6.6.

Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Preobčutljivost na cefalosporine.

Med penicilini in cefalosporini lahko pride do pojava navzkrižnih alergijskih reakcij (glejte poglavje

4.4).

Za farmacevtske oblike, ki vsebujejo lidokain:

• znana preobčutljivost za lidokain ali druge lokalne anestetike amidnega tipa v anamnezi,

• pri bolnikih s srčnim blokom, pri katerih srčni ritem ni ustrezno urejen,

• pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem,

• intravenska pot uporabe,

• pri otrocih, starih manj kot 30 mesecev.

Tako kot pri drugih antibiotikih lahko tudi pri uporabi cefotaksima, še zlasti ob daljši uporabi, pride do razraščanja neobčutljivih mikroorganizmov. Bistveno je ponavljajoče preverjanje bolnikovega stanja. Če se med zdravljenjem pojavi superinfekcija je treba izvesti ustrezne ukrepe.

Anafilaktične reakcije

Pri bolnikih, ki so prejemali cefotaksim so poročali o resnih reakcijah, vključno z življenjsko nevarno preobčutljivostjo (glejte poglavji 4.8).

Če se pojavi preobčutljivostna reakcija, je treba zdravljenje prekiniti.

Uporaba cefotaksima je strogo kontraindicirana pri osebah, ki so v preteklosti že imele takojšno preobčutljivost na cefalosporine.

Ker med penicilini in cefalosporini prihaja do navzkrižnih alergijskih reakcij, je treba slednje pri bolnikih, ki so občutljivi na penicilin, uporabljati izredno previdno.

Bolniki z ledvično okvaro

Odmerek je treba prilagoditi glede na izračunan očistek kreatinina (glejte poglavje 4.2).

Ob dajanju cefotaksima skupaj z aminoglikozidi, probenecidom ali drugimi nefrotoksičnimi zdravili je potrebna previdnost (glejte poglavje 4.5).

Pri teh bolnikih, starostnikih in pri bolnikih z obstoječo ledvično okvaro je treba spremljati ledvično funkcijo.

Alergijska diateza ali astma

Pri bolnikih z alergijsko diatezo ali astmo je cefotaksim treba uporabljati previdno.

Zdravljenje pljučnice

Pri zdravljenju pljučnice je treba biti pozoren na to, da cefotaksim ne deluje proti bakterijam, ki povzročajo atipično pljučnico ali proti nekaterim drugim vrstam bakterij, ki lahko povzročijo pljučnico, vključno s P. aeruginosa (glejte poglavje 5.1).

Resne bulozne reakcije

Poročali so o primerih resnih buloznih kožnih reakcij kot je Stevens-Johnsonov sindrom ali toksična epidermalna nekroliza (glejte poglavje 4.8). Če se pojavijo kožne in /ali mukozne reakcije, je treba bolnikom svetovati, da se posvetujejo s svojim zdravnikom preden nadaljujejo z zdravljenjem.

Clostridium difficile pridružena bolezen (npr. psevdomembranski kolitis)

Med in po zdravljenju s cefotaksimom ter še nekaj tednov po njem, so opazili pojav hude in/ali dolgotrajne driske. To je lahko simptomatika Clostridium difficile pridružene bolezni (CDAD). CDAD se lahko po intenzivnosti razprostira od blage do življenjsko nevarne, najhujša oblika katere je psevdomembranski kolitis.

Diagnozo tega redkega toda možno življenjsko usodnega stanja se lahko potrdi z endoskopijo in/ali histologijo.

Na postavitev te diagnoze je pomembno pomisliti pri bolnikih z drisko med ali po dajanju cefotaksima.

Če se sumi na diagnozo psevdomembranskega kolitisa, je treba takoj prenehati z dajanjem cefotaksima in takoj, brez odlašanja začeti z ustrezno specifično terapijo z antibiotiki.

Zastajanje blata lahko pospeši nastanek bolezni, povzročene s Clostridium difficile. Antiperistaltiki so kontraindicirani.

Hematološke reakcije

Levkopenija, nevtropenija in redkeje agranulocitoza se lahko razvijejo še posebej med dolgotrajnim zdravljenjem s cefotaksimom. V primerih, ko traja zdravljenje več kot 7-10 dni je treba spremljati belo diferencialno krvno sliko in v primeru nevtropenije z zdravljenjem prenehati.

Poročali so o primerih eozinofilije in trombocitopenije, ki sta ob prekinitvi zdravljenja hitro izginili. Prav tako so poročali o primerih hemolitične anemije (glejte poglavje 4.8).

Nevrotoksičnost

Visoki odmerki beta-laktamskih antibiotikov, vključno s cefotaksimom lahko povzročijo encefalopatijo (npr. motnjo zavesti, nenormalne gibe in konvulzije), še zlasti pri bolnikih z ledvično okvaro (glejte poglavje 4.8).

Če se pojavijo takšne reakcije je treba bolnikom svetovati, da se posvetujejo s svojim zdravnikom preden nadaljujejo z zdravljenjem.

Previdnosti ob dajanju

Med spremljanjem v obdobju po prihodu zdravil z zdravilno učinkovino cefotaksim na trg so poročali o možno življenjsko ogrožajoči aritmiji pri zelo malo bolnikih, ki so prejeli cefotaksim v obliki hitrega intravenskega dajanja s centralnim venskim katetrom. Upoštevati je treba priporočeno trajanje injiciranja ali infundiranja (glejte poglavje 4.2).

Glejte poglavje 4.3 za kontraindikacije, podnaslov »Za farmacevtske oblike, ki vsebujejo lidokain«. Vnos natrija

1 viala zdravila Altacef 1 g vsebuje 2,09 mmol (48 mg) natrija. To je treba upoštevati pri bolnikih na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.

1 viala zdravila Altacef 2 g vsebuje 4,18 mmol (96 mg) natrija. To je treba upoštevati pri bolnikih na dieti z nadzorovanim vnosom natrija.

Učinki na rezultate laboratorijskih diagnostičnih preiskav

Kot pri drugih cefalosporinih so tudi pri bolnikih, ki se zdravijo s cefotaksimom, opazili pojav lažno pozitivnega Coombsovega testa. Ta pojav lahko vpliva na rezultate navzkrižnih krvnih testov.

Lažno pozitiven test na glukozo se lahko pojavi pri uporabi reducentov (Benedictova in Fehlingova raztopina ali Clinitest), ne pa pri uporabi specifičnih testov na encimski osnovi (metoda glukozne oksidacije).

Interakcije z drugimi zdravili:

• Urikozuriki: Probenecid moti prenos cefotaksima skozi ledvične tubule, zato je povečana izpostavljenost cefotaksimu za približno 2-krat in zmanjšuje ledvični očistek na približno polovico terapevtskih odmerkov. Prilagoditev odmerka cefotaksima pri bolnikih z normalno ledvično funkcijo zaradi velikega terapevtskega okna ni potrebna. Pri bolnikih z okvaro ledvic je lahko potrebna prilagoditev odmerka (glejte poglavji 4.4. in 4.2).

• Peroralni kontraceptivi: učinkovitost peroralnih kontracepcijskih sredstev se lahko zmanjša pri sočasni uporabi s cefotaksimom. Med zdravljenjem s cefotaksimom je zato priporočljivo uporabljati dodatne kontracepcijske metode.

• Aminoglikozidni antibiotiki in diuretiki: tako kot drugi cefalosporini, lahko tudi cefotaksim okrepi nefrotoksične učinke, ki jih imajo nefrotoksična zdravila kot so aminoglikozidi ali močni diuretiki (npr. furosemid). Treba je spremljati delovanje ledvic pri teh bolnikih (glejte poglavje 4.4).

• Bakteriostatični antibiotiki: cefotaksima se ne sme dajati v kombinaciji z bakteriostatičnimi antibiotiki (kot so tetraciklini, eritromicin in kloramfenikol), ker lahko pride do antagonističnega učinka.

  Druge oblike interakcij:

• Kot pri drugih cefalosporinih so tudi pri bolnikih, zdravljenih s cefotaksimom, opazili pojav lažno pozitivnega Coombsovega testa. Ta pojav lahko vpliva na rezultate navzkrižnih krvnih testov.

• Lažno pozitiven test za glukozo se lahko pojavi ob uporabi reducentov (Benedictova in Fehlingova raztopina ali Clinitest), ne pa pri uporabi specifičnih testov na encimski osnovi (metoda glukozne oksidacije).

Nosečnost

Varnost uporabe cefotaksima pri nosečnicah ni bila dokazana.

Študije na živalih ne kažejo na neposredne ali posredne škodljive učinke na sposobnost razmnoževanja.

Ustreznih in dobro kontroliranih študij pri nosečih ženskah ni.

Cefotaksim prehaja skozi placento. Zaradi tega se cefotaksima ne sme uporabljati med nosečnostjo, razen če pričakovana korist zdravljenja odtehta katero koli možno tveganje.

Dojenje

Cefotaksim se izloča v materino mleko.

Učinkov na fiziološko črevesno floro dojenčka, ki lahko povzročijo pojav driske, kolonizacijo s kvasovkam podobnimi glivicami in senzibilizacijo dojenčka, ni mogoče izključiti.

Potrebno se je odločiti, ali naj ženska prekine dojenje ali zdravljenje. Pri odločitvi o prenehanju dojenja ali prekinitvi zdravljenja je treba upoštevati koristi dojenja za otroka in koristi zdravljenja s cefotaksimom za doječo žensko.

Ni dokazov, da cefotaksim neposredno vpliva na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji.

Veliki odmerki cefotaksima lahko povzročijo encefalopatijo (npr. motnjo zavesti, nenormalne gibe in konvulzije), še zlasti pri bolnikih z ledvično okvaro (glejte poglavje 4.8). Bolnike je treba obvestiti, da v primeru, če se pojavi kateri od teh simptomov, ne vozijo ali upravljajo s stroji.

Pojav neželenih učinkov je mogoče pričakovati pri približno 5 % bolnikov. Ti so v glavnem odvisni od odmerka in so posledica farmakoloških učinkov zdravila.

Uporabljajo se naslednji izrazi in pogostnosti: zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100, < 1/10); občasni (≥ 1/1.000, < 1/100); redki (≥ 1/10.000, < 1/1.000); zelo redki (< 1/10.000), neznani (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

* izkušnje iz obdobja po prihodu zdravil z zdravilno učinkovino cefotaksim na trg

Opis izbranih neželenih učinkov

Jarisch-Herxheimerjeva reakcija

Pri zdravljenju borelioze se lahko v prvih dnevih zdravljenja pojavi Jarisch-Herxheimerjeva reakcija. Po nekaj tednih zdravljenja borelioze so poročali o pojavu enega ali več naslednjih simptomov: kožnega izpuščaja, srbenja, povišane telesne temperature, levkopenije, povečanih vrednosti jetrnih encimov, oteženem dihanju, nelagodja v sklepih.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Opazili so povečane vrednosti jetrnih encimov (ALT, AST, LDH, gama-GT in/ali alkalne fosfataze) in/ali bilirubina. Te laboratorijske nepravilnosti redko presežejo dvakratno zgornjo mejo normalnega območja in nakazujejo na vzorec poškodbe jeter, navadno holestatske in najpogosteje brez simptomov.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika Center za zastrupitve

Zaloška cesta 2

SI-1000 Ljubljana

Faks: + 386 (0)1 434 76 46

e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si

Simptomi zastrupitve:

Cefotaksim ima široko terapevtsko okno. Ni poročil o primerih prevelikega odmerjanja cefotaksima. Simptomi prevelikega odmerjanja se pogosto prekrivajo s profilom neželenih učinkov.

V primeru dajanja visokih odmerkov beta-laktamskih antibiotikov, vključno s cefotaksimom, obstaja tveganje za pojav reverzibilne encefalopatije.

Zdravljenje z antidotom:

V primeru prevelikega odmerjanja je treba dajanje cefotaksima prekiniti in začeti s podpornim zdravljenjem, ki vključuje ukrepe za pospešitev izločanja in simptomatsko zdravljenje neželenih učinkov (npr. konvulzij).

V primeru prevelikega odmerjanja specifičnega antidota ni. Serumsko koncentracijo cefotaksima se lahko zmanjša s hemodializo ali peritonealno dializo.