Mofecet 5 mg/ml raztopina za injiciranje

Zdravilo Mofecet je namenjeno odraslim in otrokom vseh starosti.

Spinalna anestezija pri kirurških in porodniških posegih, na primer pri uroloških kirurških posegih in kirurških posegih na spodnjih okončinah, ki trajajo 2-3 ure, ter abdominalnih kirurških posegih, ki trajajo 45-60 minut.

Zdravilo Mofecet sme dajati le zdravnik z izkušnjami na področju regionalne anestezije ali pod njegovim nadzorom. Uporabiti je treba najmanjši odmerek, potreben za ustrezno anestezijo.

Odmerki v spodnji Preglednici 1 predstavljajo priporočilo za uporabo pri povprečni odrasli osebi. Pojavljajo se individualne razlike v nastopu in trajanju anestezije. Odmerke je treba zmanjšati pri starejših in bolnicah v pozni nosečnosti.

Preglednica 1 Priporočila za odmerjanje

Klinične izkušnje z odmerki, višjimi od 20 mg, trenutno niso na voljo.

Spinalno injiciranje se sme izvesti šele po tem, ko je bil subarahnoidni prostor jasno opredeljen z lumbalno punkcijo (bistra cerebrospinalna tekočina izstopa skozi spinalno iglo ali pa je vidna med aspiracijo). Če je anestezija neuspešna, se lahko opravi le en nov poskus dajanja zdravila na drugem nivoju hrbtenjače z manjšo količino zdravila. Razlog za nezadosten učinek je lahko slaba intratekalna porazdelitev zdravila. Če se anestezija zdi neustrezna, lahko sprememba položaja bolnika izboljša porazdelitev zdravila.

Novorojenčki, dojenčki in otroci do 40 kg

Zdravilo Mofecet se lahko uporablja pri otrocih.

Ena od razlik med majhnimi otroki in odraslimi je relativno velik volumen CSF (cerebrospinalne

tekočine) pri dojenčkih in novorojenčkih, zato je potreben sorazmerno večji odmerek/kg, da dosežemo enako raven blokade v primerjavi z odraslimi.

Postopke regionalne anestezije pri pediatrični populaciji mora opraviti usposobljen zdravnik, ki dobro pozna to populacijo in postopke.

Odmerke v preglednici je treba obravnavati kot priporočilo za uporabo pri pediatričnih bolnikih. Pojavi se lahko individualna variabilnost. Za dejavnike, ki vplivajo na določeno tehniko blokade, in za zahteve posameznih bolnikov je treba gledati standardne priročnike. Uporabiti je treba najmanjši

odmerek, ki zadošča za ustrezno anestezijo.

Priporočila za odmerjanje za novorojenčke, dojenčke in otroke

Način uporabe

Samo za intratekalno uporabo. Priporočeno mesto injiciranja je pod L3.

• Preobčutljivost na učinkovino, na lokalne anestetike amidnega tipa ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

  Upoštevati je treba splošne kontraindikacije, povezane z intratekalno anestezijo:

• akutna aktivna bolezen centralnega živčnega sistema, npr. meningitis, tumorji, poliomielitis in intrakranialne krvavitve;

• piogena okužba kože na ali v bližini mesta lumbalnega vboda;

• spinalna stenoza in aktivna bolezen (npr. spondilitis, tumor, tuberkuloza) ali nedavna travma (npr. zlom hrbtenice);

• sepsa;

• perniciozna anemija, z zapleti s subakutno degeneracijo hrbtenjače;

• kardiogeni ali hipovolemični šok in srčno popuščanje;

• motnje koagulacije ali trenutno antikoagulacijsko zdravljenje.

Intratekalno anestezijo lahko izvajajo le zdravniki s potrebnim znanjem in izkušnjami.

Postopke regionalne ali lokalne anestezije je treba vedno izvajati na ustrezno opremljenem oddelku kjer je na voljo ustrezno osebje. Oprema za oživljanje in zdravila morajo biti takoj na voljo, anesteziolog pa mora biti stalno prisoten.

Opozoriti je treba, da lahko spinalna anestezija včasih povzroči večje blokade s paralizo medrebrnih mišic in prepone, zlasti pri nosečnicah.

Pri bolnikih z AV-blokom II. ali III. stopnje je potrebna previdnost, saj lahko lokalni anestetiki zmanjšajo prevodnost miokarda.

Bolniki v slabem splošnem stanju zaradi staranja ali drugih ogrožajočih dejavnikov, kot je napredovala motnja delovanja jeter ali ledvic, potrebujejo posebno pozornost.

Bolnike, ki se zdravijo z antiaritmiki skupine III (npr. z amjodaronom) je treba skrbno nadzorovati in razmisliti o spremljanju EKG, ker so učinki na srce lahko aditivni.

Intratekalna anestezija lahko povzroči hipotenzijo in bradikardijo. Tveganje za te zaplete se lahko

zmanjša z injiciranjem vazopresorja. Hipotenzijo je treba nemudoma zdraviti z dajanjem intravenskih simpatomimetikov, po potrebi večkrat.

Bupivakain lahko tako kot vsi lokalni anestetiki povzroči akutne toksične učinke na osrednje živčevje in srčno-žilni sistem, pri čemer uporaba povzroči visoke koncentracije v krvi. To še posebej velja v primeru nenamerne intravaskularne uporabe ali injiciranja v močno prekrvljene predele telesa.

V povezavi z visokimi sistemskimi koncentracijami bupivakaina so poročali o ventrikularni aritmiji, ventrikularni fibrilaciji, nenadnem srčno-žilnem kolapsu in smrti. Pri običajnih odmerkih, ki se uporabljajo za intratekalno anestezijo, ni pričakovati visokih sistemskih koncentracij.

Redek, a resen zaplet spinalne anestezije je prekomerna ali popolna spinalna blokada, kar povzroči kardiovaskularno in respiratorno depresijo. Kardiovaskularno depresijo povzroča obsežna simpatična blokada, ki vodi do znatne hipotenzije in bradikardije ali včasih celo do srčnega zastoja. Respiratorno depresijo lahko povzroči blokada inervacije dihalnih mišic, vključno s prepono.

Pri starejših in bolnicah v poznih stadijih nosečnosti obstaja povečano tveganje za prekomerno ali

popolno spinalno blokado, ki povzroči kardiovaskularno in respiratorno depresijo. Zato je treba pri teh bolnikih odmerek zmanjšati.

V redkih primerih lahko spinalna anestezija povzroči nevrološke poškodbe s parestezijo, anestezijo, motorično oslabelostjo in posledično s paralizo. Včasih so te poškodbe trajne. Predpostavlja se, da intratekalna anestezija nima negativnega vpliva na nevrološke motnje, kot so multipla skleroza, hemiplegija, paraplegija in živčno-mišične poškodbe, vendar je potrebna previdnost. Pred začetkom zdravljenja je treba oceniti razmerje med koristjo in tveganjem.

Natrij

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na ampulo, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.

Bupivakain je treba previdno uporabljati pri bolnikih, ki prejemajo druge lokalne anestetike ali zdravila, ki so strukturno podobna lokalnim anestetikom amidnega tipa, npr. antiaritmike razreda IB, saj se toksični učinki seštevajo.

Specifičnih študij medsebojnega delovanja z lokalnimi anestetiki in antiaritmiki razreda III (npr. amjodaronom), niso izvedli. V tem primeru je potrebna previdnost (glejte tudi poglavje 4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi).

Nosečnost

Smiselno je domnevati, da je bupivakain prejelo veliko število nosečnic in žensk v rodni dobi.

Doslej niso poročali o posebnih vplivih na sposobnost razmnoževanja, npr. ni poročil o povečani pojavnosti malformacij (glejte tudi poglavje 5.2 Farmakokinetične lastnosti).

Vendar je treba pri bolnicah v poznih stadijih nosečnosti odmerek zmanjšati za 20-30 % zaradi tveganja za pojav neonatalne depresije dihanja, hipotenzije in bradikardije (glejte tudi poglavje 4.4).

Bupivakain prehaja skozi placento. Čeprav je koncentracija bupivakaina v popkovini nižja kot koncentracija v serumu matere, bodo koncentracije prostega bupivakaina ostale enake.

Dojenje

Bupivakain se izloča v materino mleko v majhnih količinah in se peroralno slabo absorbira, zato

neželenih učinkov pri dojenih otrocih ni pričakovati. Po anesteziji z bupivakainom je tako mogoče dojiti. Na podlagi najnovejših literaturnih podatkov lahko matere novorojenčkov, rojenih ob roku in

starejših dojenčkov, nadaljujejo z dojenjem takoj, ko so budne, stabilne in pripravljene. Previdnost pa je potrebna pri nedonošenčkih in novorojenčkih s tveganjem za apnejo, hipotonijo ali hipotenzijo, ki so lahko bolj občutljivi na majhne količine bupivakaina, ter jih je zato treba skrbno spremljati, zlasti v prvih 24 urah po dajanju bupivakaina materi.

Plodnost

Ni podatkov o vplivu bupivakaina na plodnost pri ljudeh.

Poleg neposrednega anestetičnega učinka lahko lokalni anestetiki zelo blago vplivajo na duševne funkcije in koordinacijo, tudi če ni očitne toksičnosti za osrednji živčni sistem, ter lahko začasno zmanjšajo motorične sposobnosti in budnost.

Povzetek varnostnega profila

Neželene učinke zdravila samega je težko ločiti od fizioloških učinkov živčnega bloka (npr. znižanje krvnega tlaka, bradikardija, začasni zastoj urina) oziroma neposrednih (npr. hematom v hrbteničnem

kanalu) ali posrednih (npr. meningitis, epiduralni absces) posledic vboda z iglo ali neželenih učinkov, povezanih z uhajanjem cerebrospinalne tekočine (npr. glavobol po punkciji ovojnice »dura mater«).

Za informacije o simptomih in zdravljenju akutne sistemske toksičnosti glejte poglavje 4.9 Preveliko odmerjanje.

Tabelarični seznam neželenih učinkov

Pogostnosti neželenih učinkov so razvrščene glede na naslednje: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) ali neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Pediatrična populacija

Neželeni učinki pri otrocih so podobni kot pri odraslih, vendar je zgodnje znake toksičnosti pri otrocih težko zaznati, zlasti v primerih, ko se blokada živcev izvaja med sedacijo ali splošno anestezijo.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Akutna sistemska toksičnost

Bupivakain lahko povzroči akutne toksične učinke na osrednji živčni in srčno-žilni sistem, če ga

dajemo v velikih odmerkih, zlasti če ga dajemo intravaskularno. Če se zdravilo uporablja v skladu s priporočili, ni verjetno, da bi prišlo do tako visokih koncentracij v krvi, da bi povzročilo sistemsko toksičnost. Toda ob sočasni uporabi z drugimi lokalnimi anestetiki, se toksični učinki seštevajo in

lahko povzročijo sistemske toksične reakcije. Za sistemske neželene učinke so značilni omrtvičenost jezika, vrtoglavost, omotičnost in tresenje, ki jim sledijo konvulzije in kardiovaskularne motnje.

Zdravljenje akutne sistemske toksičnosti

Če se pojavijo znaki akutne sistemske toksičnosti ali popolne spinalne blokade, je treba injiciranje lokalnega anestetika takoj prekiniti.

Simptome osrednjega živčevja (konvulzije, depresija osrednjega živčevja) je treba nemudoma zdraviti z ustrezno podporo dihalnih poti/dihanja in dajanjem antikonvulzivov (barbituratov ali benzodiazepinov).

Če pride do zastoja krvnega obtoka, je treba takoj uvesti kardiopulmonalno oživljanje. Optimalna oksigenacija, ventilacija in podpora krvnega obtoka ter zdravljenje metabolne acidoze so ključnega pomena. V primeru srčnega zastoja lahko uspešen izid zahteva dolgotrajno oživljanje in zagotoviti je treba ustrezno zdravljenje v skladu z naprednimi smernicami/protokoli za oživljanje. Kmalu po oskrbi dihalne poti je treba razmisliti o intravenski uporabi 20-odstotne lipidne emulzije.

Če se pojavi kardiovaskularna depresija (hipotenzija, bradikardija), je treba razmisliti o ustreznem zdravljenju z intravenskimi tekočinami, vazopresorjem in/ali inotropnimi zdravili. Otrokom je treba dajati odmerke, ki so sorazmerni z njihovo starostjo in telesno maso.