Rispolux Neo 0,5 mg orodisperzibilni filmi

Risperidon je namenjen zdravljenju shizofrenije.

Risperidon je namenjen zdravljenju zmernih do hudih maničnih epizod, povezanih z bipolarnimi motnjami.

Risperidon je namenjen kratkotrajnemu zdravljenju (do 6 tednov) persistentne agresije pri bolnikih z zmerno do hudo Alzheimerjevo demenco, ki se ne odziva na nefarmakološko zdravljenje, in kadar obstaja tveganje, da bolnik poškoduje sebe ali druge.

Risperidon je namenjen kratkotrajnemu simptomatskemu zdravljenju (do 6 tednov) persistentne agresije pri vedenjskih motnjah otrok, starejših od 5 let, in mladostnikov s podpovprečnimi intelektualnimi sposobnostmi ali duševno manjrazvitostjo, diagnosticirano po kriterijih DSM-IV, pri katerih izraženost agresivnega ali drugih oblik razdiralnega vedenja zahteva farmakološko zdravljenje. Farmakološko zdravljenje mora biti integralni del obsežnejšega programa zdravljenja, ki vključuje tudi psihosocialne in izobraževalne ukrepe. Priporočljivo je, da risperidon predpiše specialist s področja otroške nevrologije ali psihiatrije za otroke in mladostnike oziroma zdravnik z dobrim poznavanjem vedenjskih motenj pri otrocih in mladostnikih.

Shizofrenija

Odrasli

Risperidon lahko dajemo enkrat ali dvakrat dnevno.

Zdravljenje začnemo z 2 mg zdravila dnevno. Naslednji dan lahko odmerek povišamo na 4 mg dnevno.

V nadaljevanju zdravljenja lahko odmerek ostane nespremenjen ali pa ga po potrebi prilagodimo posameznemu bolniku. Za večino bolnikov je optimalni odmerek 4–6 mg dnevno. Pri nekaterih bolnikih je titracijska faza lahko počasnejša in jim zadostuje manjši začetni in vzdrževalni odmerek.

Odmerki, višji od 10 mg na dan, niso bili učinkovitejši od nižjih odmerkov. Višji odmerki so povezani z večjim tveganjem za pojav ekstrapiramidnih neželenih učinkov. Varnost uporabe zdravila v odmerkih, višjih od 16 mg dnevno, ni bila ovrednotena, zato uporabe takšnih odmerkov ne priporočamo.

Starejši

Priporočamo, da zdravljenje začnete z 0,5 mg dvakrat dnevno. Ta odmerek lahko pri vsakem bolniku prilagajamo individualno v korakih po 0,5 mg dvakrat dnevno do odmerka 1-2 mg dvakrat dnevno.

Pediatrična populacija

Zaradi pomanjkanja podatkov o učinkovitosti uporaba risperidona pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, s shizofrenijo ni priporočljiva.

Manične epizode pri bipolarni motnji

Odrasli

Risperidon dajemo enkrat dnevno, zdravljenje začnemo z 2 mg risperidona. Odmerek prilagajamo, če je to potrebno, po 1 mg na dan in v časovnih razmakih, ki niso krajši od 24 ur. Risperidon lahko dajemo v odmerkih v razponu od 1 do 6 mg na dan. Za vsakega bolnika se odmerek prilagodi, da se doseže optimalno stopnjo učinkovitosti in primernosti odmerka. Dnevnih odmerkov risperidona, ki presegajo 6 mg, pri bolnikih z maničnimi epizodami niso preučevali.

Kot pri vsakem simptomatskem zdravljenju moramo tudi nadaljevanje zdravljenja z risperidonom redno ocenjevati in upravičiti.

Starejši

Priporočeni začetni odmerek je 0,5 mg dvakrat na dan. Ta odmerek lahko individualno zvišujemo v korakih po 0,5 mg dvakrat na dan do odmerka 1 do 2 mg dvakrat dnevno. Ker so klinične izkušnje pri starejših omejene, je potrebna previdnost.

Pediatrična populacija

Zaradi pomanjkanja podatkov o učinkovitosti uporaba risperidona pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, z bipolarno manijo ni priporočljiva.

Persistentna agresija pri bolnikih z zmerno do hudo Alzheimerjevo demenco Priporočeni začetni odmerek je 0,25 mg dvakrat na dan. Odmerek lahko po potrebi individualno povečamo v korakih po 0,25 mg dvakrat dnevno, vendar ne pogosteje kot vsak drugi dan. Optimalni vzdrževalni odmerek za večino bolnikov je 0,5 mg dvakrat dnevno. Nekaterim bolnikom pomagajo odmerki do 1 mg dvakrat na dan.

Pri bolnikih s persistentno agresijo pri Alzheimerjevi demenci se risperidona ne sme uporabljati dlje kot 6 tednov. Med zdravljenjem je treba bolnike pogosto in redno spremljati ter ocenjevati potrebo po nadaljnjem zdravljenju.

Vedenjske motnje

Otroci in mladostniki od 5. do 18. leta starosti

Za osebe ≥ 50 kg je priporočljivi začetni odmerek 0,5 mg enkrat na dan. Ta odmerek lahko po potrebi individualno prilagajamo v korakih po 0,5 mg enkrat na dan, vendar ne pogosteje kot vsak drugi dan. Optimalni odmerek je za večino bolnikov 1 mg enkrat na dan. Nekaterim bolnikom pomaga že odmerek 0,5 mg enkrat na dan, medtem ko drugi morda potrebujejo odmerek 1,5 mg enkrat na dan.

Za osebe < 50 kg je priporočeni začetni odmerek 0,25 mg enkrat na dan. Ta odmerek lahko po potrebi individualno prilagajamo v korakih po 0,25 mg enkrat na dan, vendar ne pogosteje kot vsak drugi dan. Optimalni odmerek je za večino bolnikov 0,5 mg enkrat na dan. Nekaterim bolnikom pomaga že odmerek 0,25 mg enkrat na dan, medtem ko drugi morda potrebujejo odmerek 0,75 mg enkrat na dan.

Kot pri vsakem simptomatskem zdravljenju moramo tudi nadaljevanje zdravljenja z risperidonom redno ocenjevati in upravičiti.

Z zdravljenjem vedenjskih motenj pri otrocih, mlajših od 5 let, ni dovolj izkušenj, zato uporaba risperidona pri otrocih, mlajših od 5 let, ni priporočljiva.

Ledvična in jetrna okvara

Bolniki z ledvično okvaro imajo manjšo sposobnost izločanja aktivne antipsihotične frakcije kot odrasli z normalnim delovanjem ledvic. Bolniki z okvarjenim delovanjem jeter imajo zvišane plazemske koncentracije proste frakcije risperidona.

Za bolnike z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic je treba začetni in nadaljnji odmerek ne glede na indikacijo prepoloviti, titracija odmerka pa mora biti počasnejša.

Pri teh skupinah bolnikov je treba risperidon uporabljati previdno. Način dajanja

Zdravilo Rispolux Neo orodisperzibilni filmi je namenjeno peroralni uporabi.

Hrana ne vpliva na absorpcijo risperidona. Po želji lahko popijete tudi vodo.

Navodila za rokovanje z zdravilom Rispolux Neo orodisperzibilni filmi:

Pomembno: Ne prijemajte orodisperzibilnih filmov z mokrimi rokami!

1. Vzemite vrečico, poiščite puščico na eni od krajših stranic in držite vrečico tako, da ta stran gleda navzgor. Vrečica tu ni zavarjena.

2. Obe ploskvi vrečice nežno ločite na mestu, označenem s puščico. Sedaj lahko med svojim palcem in kazalcem držite vsako ploskev posebej. V vsaki roki držite po eno ploskev.

3. Previdno vlecite obe ploskvi narazen v nasprotni smeri dokler ju ne ločite. Opazili boste orodisperzibilni film, ki se nahaja na enem delu vrečice.

4. S suhimi rokami vzemite orodisperzibilni film iz vrečice in ga položite v usta neposredno na jezik. Film bo hitro razpadel, zato ga boste lahko brez težav pogoltnili.

Prenehanje zdravljenja mora biti postopno. Po nenadni prekinitvi jemanja visokih odmerkov antipsihotičnih zdravil so bili zelo redko opisani akutni odtegnitveni simptomi, vključno z navzeo, bruhanjem, znojenjem in insomnijo (glejte poglavje 4.8). Ponovno se lahko pojavijo simptomi psihoze, poročali so tudi o pojavu nehotnih gibov (kot so akatizija, distonija in diskinezija).

Prehod z drugih antipsihotičnih zdravil

Kadar je medicinsko utemeljeno, se ob uvajanju risperidona priporoča postopna ukinitev predhodne terapije. Če je medicinsko utemeljeno, lahko pri prehodu z depo antipsihotikov risperidon uvedemo namesto naslednje redne injekcije depo antipsihotika. Občasno preverjamo, ali je potrebno nadaljevati obstoječe zdravljenje z antiparkinsoniki.

Preobčutljivost za risperidon, levomentol ali katerokoli drugo sestavino zdravila.

Starejši z demenco

Povečana umrljivost pri starejših z demenco

Pri starejših z demenco, ki so se zdravili z atipičnimi antipsihotiki, je bila v meta-analizi 17 nadzorovanih preskušanj atipičnih antipsihotičnih zdravil, vključno z risperidonom, umrljivost v primerjavi s placebom povečana. V kliničnih preskušanjih s peroralno obliko risperidona, nadzorovanih s placebom, je bila pri tej populaciji umrljivost pri bolnikih, ki so se zdravili z risperidonom, 4,0 %, v primerjavi s 3,1 % za bolnike, ki so prejemali placebo. Razmerje verjetnosti (95-odstotni interval zaupanja) je bilo 1,21 (0,7, 2,1). Povprečna starost (razpon) umrlih bolnikov je bila 86 let (razpon 67-100). Podatki iz dveh velikih opazovalnih preskušanj, so pokazali, da je tveganje za smrt pri starejših z demenco, ki so se zdravili s klasičnimi antipsihotiki, tudi rahlo povečano v primerjavi z bolniki, ki niso prejemali antipsihotika. Za natančno oceno obsega tveganja ni dovolj podatkov in tudi vzrok povečanega tveganja ni znan. Prav tako ni jasno v kolikšni meri lahko povečano smrtnost v študijah pripišemo antipsihotikom in v kolikšni meri stanju oziroma bolezni bolnikov.

Sočasna uporaba s furosemidom

V preskušanjih z risperidonom pri starejših z demenco, nadzorovanih s placebom, so opazili povečano umrljivosti pri bolnikih, ki so sočasno prejemali furosemid in risperidon (7,3 %; povprečna starost 89 let, razpon 75-97), v primerjavi z bolniki, ki so prejemali samo risperidon (3,1 %; povprečna starost 84 let, razpon 70-96) ali samo furosemid (4,1

%; povprečna starost 80 let, razpon 67-90). Povečanje umrljivosti pri bolnikih, ki so sočasno prejemali furosemid in risperidon, so opazili v dveh od štirih kliničnih preskušanj.

Sočasna uporaba risperidona in drugih diuretikov (predvsem tiazidnih diuretikov v nizkih odmerkih) ni bila povezana s podobnimi ugotovitvami.

Patofiziološkega mehanizma, s katerim bi pojasnili te ugotovitve, niso odkrili, opazili niso niti stalnega vzorca glede vzrokov smrtnosti. Vsekakor je pred odločitvijo za uporabo te kombinacije ali sočasnega zdravljenja z drugimi močnimi diuretiki potrebna previdnost, pred odločitvijo o uvedbi zdravljenja pa je treba pretehtati možna tveganja in pričakovane koristi zdravljenja.

Med bolniki, ki so hkrati z risperidonom prejemali druge diuretike, niso opazili povečane umrljivosti. Ne glede na način zdravljenja je bila dehidracija splošni dejavnik tveganja za umrljivost, zato se ji moramo pri zdravljenju starejših bolnikov z demenco skrbno izogibati.

Možgansko-žilni neželeni dogodki

V randomiziranih, s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanjih pri populaciji bolnikov z demenco, so pri nekaterih atipičnih antipsihotikih opazili približno 3-kratno povečanje tveganja za pojav možgansko-žilnih neželenih učinkov. Podatki, zbrani iz šestih, s placebom nadzorovanih študijah z risperidonom, ki so zajele večinoma starejše bolnike (> 65 let) z demenco, so pokazali, da je prišlo do možgansko-žilnih neželenih dogodkov (resnih in ne-resnih, skupaj) pri 3,3 % (33/1009) bolnikih, zdravljenih z risperidonom, in 1,2 % (8/712) bolnikih, ki so prejemali placebo. Razmerje verjetnosti (95-odstotni interval zaupanja) je bilo 2,96 (1,34, 7,50). Mehanizem tega povečanega tveganja ni znan.

Povečanega tveganja ne moremo izključiti pri drugih antipsihotikih ali drugih populacijah bolnikov. Risperidon je treba uporabljati previdno pri bolnikih s tveganjem za možgansko kap.

Tveganje za pojav možgansko-žilnih neželenih dogodkov je bilo bistveno večje pri bolnikih z mešano ali vaskularno obliko demence v primerjavi z bolniki z Alzheimerjevo demenco. Zato bolnikov z drugimi vrstami demence, ki niso Alzheimerjeva, ne smemo zdraviti z risperidonom.

Priporočljivo je, da zdravniki pri starejših bolnikih z demenco pretehtajo pričakovane koristi in tveganje uporabe risperidona in pri tem upoštevajo dejavnike tveganja za možgansko kap pri vsakem bolniku. Bolnike/negovalce je treba opozoriti, da nemudoma poročajo o znakih in simptomih možgansko-žilnih neželenih dogodkov, kot so nenadna šibkost ali otrplost obraza, rok ali nog ter težave z govorom ali vidom. Takoj je potrebno razmisliti o vseh možnostih zdravljenja, vključno z ukinitvijo risperidona.

Risperidon se uporablja le za kratkotrajno zdravljenje persistentne agresije pri bolnikih z zmerno do hudo Alzheimerjevo demenco, kot dopolnitev nefarmakoloških ukrepov, ki so se izkazali za delno uspešne ali neuspešne, in če obstaja tveganje za samopoškodovanje ali poškodovanje drugih.

Bolnike je treba redno ocenjevati ter ponovno oceniti potrebo po nadaljevanju zdravljenja. Ortostatska hipotenzija

Zaradi zaviralnega delovanja risperidona na receptorje alfa lahko nastopi (ortostatska)

hipotenzija, še posebej v začetnem obdobju titracije odmerka. V obdobju po začetku trženja so opazili klinično pomembno hipotenzijo ob sočasni uporabi risperidona in antihipertenzivnih zdravil. Risperidon je treba uporabljati previdno pri bolnikih z znano srčno-žilno boleznijo (npr. srčnim popuščanjem, miokardnim infarktom, motnjami prevodnosti, dehidracijo, hipovolemijo ali možgansko-žilno boleznijo) ter odmerek postopno titrirati v skladu s priporočili (glejte poglavje 4.2). Če se pojavi hipotenzija, je potrebno znižati odmerek.

Venski tromboembolizem (VTE)

Pri zdravljenju z antipsihotičnimi zdravili so poročali o primerih venskega tromboembolizma (VTE). Ker obstajajo pri bolnikih, zdravljenih z antipsihotiki, pogosto pridobljeni dejavniki tveganja za VTE, je treba pred in med zdravljenjem z risperidonom prepoznati vse možne dejavnike tveganja za VTE ter uvesti ustrezne preventivne ukrepe.

Tardivna diskinezija/ekstrapiramidni simptomi (TD/EPS)

Zdravila z antagonističnim delovanjem na dopaminske receptorje so povezali s pojavom tardivne diskinezije, za katero so značilni nehotni ritmični gibi, predvsem jezika in/ali obraza. Pojav ekstrapiramidnih simptomov je dejavnik tveganja za nastanek tardivne diskinezije. Če se pojavijo znaki in simptomi tardivne diskinezije, je treba razmisliti o ukinitvi zdravljenja z vsemi antipsihotičnimi zdravili.

Nevroleptični maligni sindrom (NMS)

Med zdravljenjem z antipsihotiki so poročali o primerih nevroleptičnega malignega sindroma s kliničnimi znaki kot so hipertermija, mišična togost, avtonomna nestabilnost, spremenjeno stanje zavesti in zvišane serumske vrednosti kreatin-fosfokinaze. Med drugimi znaki so lahko še mioglobinurija (rabdomioliza) in akutna ledvična odpoved. V takšnem primeru je treba razmisliti o ukinitvi zdravljenja z vsemi antipsihotičnimi zdravili vključno z risperidonom.

Parkinsonova bolezen in demenca z Lewyjevimi telesci

Pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo ali z demenco z Lewyjevimi telesci je treba pri predpisovanju antipsihotikov, vključno z risperidonom, pretehtati pričakovane koristi in tveganja zdravljenja, saj se Parkinsonova bolezen lahko ob jemanju risperidona poslabša. Tveganje za pojav nevroleptičnega malignega sindroma in povečane občutljivosti na antipsihotična zdravila je pri obeh skupinah bolnikov večje; ti bolniki niso bili vključeni v klinična preskušanja. Povečana občutljivost na antipsihotična zdravila se poleg ekstrapiramidnih znakov kaže kot zmedenost, otopelost, nesigurnost pri hoji s pogostimi padci.

Hiperglikemija in sladkorna bolezen

Med zdravljenjem z risperidonom so poročali o hiperglikemiji, sladkorni bolezni in poslabšanju obstoječe sladkorne bolezni. V nekaterih primerih so že pred tem poročali o zvečanju telesne mase, kar je lahko tudi dejavnik tveganja. O povezavi s ketoacidozo so poročali zelo redko, redko pa tudi o diabetični komi. Skladno z antipsihotičnimi smernicami se priporoča ustrezno klinično spremljanje. Pri bolnikih, ki prejemajo atipične antipsihotike, vključno z risperidonom, je potrebno spremljati simptome hiperglikemije (kot so polidipsija, poliurija, polifagija in šibkost). Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je treba redno spremljati ali je sladkorna bolezen ustrezno nadzorovana.

Povečanje telesne mase

Pri uporabi risperidona so poročali o značilnemu povečanju telesne mase. Telesno maso je treba redno spremljati.

Hiperprolaktinemija

Na podlagi študij tkivnih kultur sklepajo, da prolaktin lahko spodbuja celično rast v človeških tumorjih dojke. Čeprav klinične in epidemiološke študije še niso potrdile jasne povezave z uporabo antipsihotikov, je kljub temu potrebna previdnost pri bolnikih z ustrezno anamnezo. Risperidon je treba uporabljati previdno pri bolnikih z obstoječo hiperprolaktinemijo in bolnikih z verjetnimi, od prolaktina odvisnimi tumorji.

Podaljšanje QT intervala

O primerih podaljšanja QT intervala so v obdobju po začetku trženja zdravila zelo redko poročali. Kot pri drugih antipsihotikih tudi pri risperidonu velja previdnost, kadar se predpisuje bolnikom z znano srčno-žilno boleznijo, bolnikom , ki imajo v družinski anamnezi podaljšan QT interval, bradikardijo ali motnjami elektrolitov (hipokaliemija, hipomagneziemija), kar lahko poveča tveganje za aritmije. Previdnost je potrebna tudi pri sočasni uporabi zdravil, ki podaljšujejo QT interval.

Epileptični napadi

Risperidon je treba uporabljati previdno pri bolnikih z epileptičnimi napadi v anamnezi ali drugih stanjih, ki lahko znižajo prag vzdražnosti za epileptične napade.

Priapizem

Zaradi zaviralnega delovanja risperidona na alfa-adrenergične receptorje, lahko med zdravljenjem pride do priapizma.

Uravnavanje telesne temperature

Antipsihotikom pripisujejo, da v telesu motijo center za sposobnost zmanjševanja telesne temperature. Kadar predpisujemo risperidon bolnikom, ki bodo izpostavljeni stanjem, ki lahko povzročijo dvig telesne temperature v jedru, npr. intenzivni telesni vadbi, izpostavljanju ekstremni toploti, sočasni uporabi zdravil z antiholinergičnim delovanjem ali dehidraciji, je potrebna posebna previdnost.

Otroci in mladostniki

Pred predpisovanjem risperidona otrokom ali mladostnikom z vedenjsko motnjo je treba v celoti oceniti telesne in socialne vzroke agresivnega vedenja, kot so bolečine ali neprimerne zahteve okolja.

Zaradi možnih posledic na sposobnost učenja je treba pri tej populaciji bolnikov skrbno spremljati sedativni učinek risperidona. Sprememba v času dajanja risperidona lahko zmanjša vpliv sedacije na pozornost pri otrocih in mladostnikih.

Risperidon je bil povezan s povprečnim povečanjem telesne mase in indeksom telesne mase (ITM). Priporočeno je merjenje telesne mase pred začetkom zdravljenja ter redno spremljanje telesne mase tekom zdravljenja. V dolgoročni, odprti, razširjeni študiji so bile razlike v telesni višini znotraj pričakovanih norm v skladu s starostjo. Učinek dolgotrajnega zdravljenja z risperidonom na spolno dozorevanje in telesno višino ni bil ustrezno preučen.

Zaradi možnega vpliva podaljšane hiperprolaktinemije na rast in spolno dozorevanje pri otrocih in mladostnikih je treba razmisliti o rednem kliničnem vrednotenju endokrinološkega statusa, vključno z meritvami telesne višine, teže, spolne zrelosti, spremljanju menstruacijskega ciklusa in drugih možnih učinkov, povezanih s prolaktinom.

Med zdravljenjem z risperidonom je treba tudi redno izvajati teste za preverjanje prisotnosti ekstrapiramidnih simptomov in drugih motenj gibanja.

Za posebna priporočila za odmerjanje pri otrocih in mladostnikih glejte poglavje 4.2.

Kot pri drugih antipsihotičnih zdravilih se svetuje previdnost pri sočasnem predpisovanju risperidona z zdravili, ki podaljšujejo QT interval, npr. antiaritmiki skupine Ia (npr. kinidin, disopiramid, prokainamid), antiaritmiki skupine III (npr. amiodaron, sotalol), triciklični antidepresivi (npr. amitriptilin), tetraciklični antidepresivi (npr. maprotilin), nekateri antihistaminiki, drugi antipsihotiki, nekateri antimalariki (npr. kininu sorodne učinkovine in

meflokin) ter zdravili, ki povzročajo motnje v ravnovesju elektrolitov (hipokaliemija, hipomagneziemija), bradikardijo, ali zdravili, ki zavirajo presnovo risperidona v jetrih. Ta seznam je indikativen in ni popoln.

Možni vpliv risperidona na delovanje drugih zdravil

Risperidon je treba uporabljati previdno v kombinaciji z drugimi učinkovinami, ki delujejo na osrednji živčni sistem, zlasti z alkoholom, opiati, antihistaminiki in benzodiazepini, zaradi povečanega tveganja sedacije.

Risperidon lahko deluje kot antagonist levodope in drugih agonistov dopamina. Če ocenimo, da je ta kombinacija potrebna, zlasti v končni fazi Parkinsonove bolezni, moramo predpisati najnižji učinkoviti odmerek vsakega zdravila.

Klinično pomembno hipotenzijo so v obdobju po začetku trženju zdravila opazili pri sočasni uporabi risperidona in antihipertenzivov.

Risperidon nima klinično pomembnega vpliva na farmakokinetiko litija, valproata, digoksina ali topiramata.

Možni vpliv drugih zdravil na risperidon

Karbamazepin je znižal plazemske koncentracije aktivne antipsihotične frakcije risperidona. Podobne učinke opazimo pri drugih zdravilih, na primer rifampicinu, fenitoinu in fenobarbitalu, ki prav tako inducirajo jetrni encim CYP 3A4 kot tudi P-glikoprotein.

Kadar uvedemo ali prekinemo zdravljenje s karbamazepinom ali drugimi zdravili, ki inducirajo jetrni encim CYP 3A4 ali P-glikoprotein (P-gp), moramo odmerek risperidona ponovno ovrednotiti.

Fluoksetin in paroksetin, zaviralca encima CYP 2D6, zvišata plazemsko koncentracijo risperidona, manj pa koncentracijo aktivne antipsihotične frakcije. Pričakovati je, da imajo drugi zaviralci CYP 2D6, na primer kinidin, podoben vpliv na plazemske koncentracije risperidona. Kadar uvedemo ali prekinemo sočasno zdravljenje s fluoksetinom ali paroksetinom, moramo odmerek risperidona ponovno ovrednotiti.

Verapamil, zaviralec encima CYP 3A4 in P-gp, zviša plazemske koncentracije risperidona.

Galantamin in donepezil ne izkazujeta klinično pomembnega učinka na farmakokinetiko risperidona in na aktivno antipsihotično frakcijo.

Fenotiazini, triciklični antidepresivi in nekateri zaviralci beta lahko zvišajo plazemske koncentracije risperidona, ne pa tudi koncentracij aktivne antipsihotične frakcije.

Amitriptilin ne vpliva na farmakokinetiko risperidona ali aktivno antipsihotično frakcijo. Cimetidin in ranitidin povečata biološko uporabnost risperidona, biološko uporabnost aktivne antipsihotične frakcije pa le minimalno. Eritromicin, zaviralec CYP 3A4, ne spremeni farmakokinetike risperidona in aktivne antipsihotične frakcije.

Kombinirana uporaba psihostimulansov (npr. metilfenidata) in risperidona pri otrocih in mladostnikih ni spremenila farmakokinetike in učinkovitosti risperidona.

Glede povečane pojavnosti umrljivosti pri starejših z demenco, ki sočasno prejemajo furosemid, glejte poglavje 4.4.

Sočasna uporaba peroralnega risperidona s paliperidonom ni priporočljiva, saj je paliperidon aktivni metabolit risperidona, zato kombinacija obeh lahko vodi do aditivne izpostavljenosti aktivni antipsihotični frakciji.

Nosečnost

O uporabi risperidona v času nosečnosti pri ženskah ni dovolj podatkov. V študijah na živalih risperidon ni bil teratogen, so se pa pokazali ostali vplivi na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Možno tveganje za ljudi ni znano.

Novorojenci žensk, ki so v zadnjem trimesečju jemale antipsihotike (vključno z risperidonom) so izpostavljeni tveganju za pojav neželenih učinkov, kot so ekstrapiramidalni in/ali odtegnitveni simptomi.Ti simptomi se lahko razlikujejo glede resnosti in časa trajanja po porodu. Poročali so o agitaciji, hipertoniji, hipotoniji, tremorju, somnolenci, respiratorni stiski ali motnjah hranjenja. Zato je treba novorojenčke skrbno spremljati.

Risperidon naj se uporablja med nosečnostjo le, kadar je to nujno potrebno. Če je v času nosečnosti potrebna ukinitev, ne sme biti nenadna.

Dojenje

Študije na živalih so pokazale, da se risperidon in 9-hidroksi-risperidon izločata v mleko. Dokazano je bilo, da se risperidon in 9-hidroksi-risperidon v manjših količinah izločata tudi v materino mleko pri človeku. Podatkov o neželenih učinkih pri dojenih otrocih ni na voljo. Zato morate pretehtati prednosti dojenja glede na možno tveganje za otroka.

Risperidon ima lahko blag ali zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji zaradi možnega vpliva na živčni sistem in vid (glejte poglavje 4.8). Zato je treba bolnike opozoriti, naj ne vozijo in ne upravljajo s stroji, dokler ne bodo poznali svojega odziva na zdravilo.

Neželeni učinki zdravila, o katerih so poročali najpogosteje (incidenca ≥ 10 %) so parkinsonizem, glavobol in nespečnost.

V nadaljevanju so navedeni vsi neželeni učinki, o katerih so poročali v kliničnih preskušanjih in raziskavah po prihodu zdravila na trg. Pri razvrščanju neželenih učinkov so upoštevali naslednje ocene pogostnosti: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), in neznana pogostnost (pogostnosti ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

a) Hiperprolaktinemija lahko v nekaterih primerih povzroči ginekomastijo, motnje menstrualnega ciklusa, amenorejo in galaktorejo.

b) Pojavi se lahko ekstrapiramidna motnja: parkinsonizem (čezmerno izločanje sline, togost mišično-skeletnega sistema, parkinsonizem, slinjenje, pojav okorelosti - zobatega kolesa, bradikinezija, hipokinezija, obraz maske, mišična napetost, akinezija, okorel vrat, mišična rigidnost, parkinsonska hoja in nenormalen glabelarni refleks), akatizija (akatizija, nemir, hiperkinezija in sindrom nemirnih nog), tremor, diskinezija (diskinezija, trzanje mišic, horeoatetoza, atetoza in mioklonus), distonija.

Distonija vključuje distonijo, mišične krče, hipertonijo, tortikolis, nehotno krčenje mišic, mišične kontrakcije, blefarospazem, zavijanje oči, paralizo jezika, obrazni krč, laringospazem, miotonijo, opistotonus, orofaringealni krč, plevrototonus, krč jezika in trizem. Tremor vključuje tremor in parkinsonski tremor v mirovanju. Omeniti je treba, da je vključen širši spekter simptomov, ki niso nujno ekstrapiramidnega izvora.

c) V s placebom kontroliranih preskušnjah so o sladkorni bolezni poročali v 0,18 % pri z risperidonom zdravljenimi bolniki v primerjavi z 0,11 % pri skupini s placebom. Splošna pojavnost glede na vse klinične preskušnje je bila 0,43 % pri bolnikih zdravljenih z risperidonom.

V nadaljevanju so navedeni vsi neželeni učinki, povezani z risperidonom, o katerih so poročali v kliničnih preskušanjih po uporabi dolgodelujočih injekcijskih oblik risperidona in niso bili opaženi v kliničnih preskušanjih, ki so raziskovale neželene učinke po peroralni uporabi. Tabela izključuje neželene učinke, ki so bili specifično povezani s formulacijo ali intravensko potjo uporabe dolgodelujočih injekcijskih oblik risperidona.

Učinki, vezani na celotno skupino zdravil

Kot pri drugih antipsihotičnih zdravilih so po začetku trženja risperidona zelo redko poročali o primerih podaljšanja QT intervala. Drugi kardiološki učinki pri tej skupini zdravil, o katerih so poročali pri uporabi antipsihotikov, ki podaljšajo QT interval, vključujejo ventrikularno aritmijo, ventrikularno fibrilacijo, ventrikularno tahikardijo, nenadno smrt, srčni zastoj in torsades de pointes.

V zvezi z uporabo antipsihotičnih zdravil poročajo o primerih venskega tromboembolizma vključno s primeri pulmonarnega embolizma in primeri globoke venske tromboze z neznano pogostnostjo.

Pridobivanje telesne mase

Z združevanjem podatkov iz 6 do 8 tedenskih, s placebom nadzorovanih preskušanj so primerjali odstotke odraslih bolnikov s shizofrenijo, ki so prejemali risperidon in placebo, ki so izpolnjevali kriterij povečanja telesne mase, to je za ≥ 7 % povečanje telesne mase, in ugotovili statistično značilno večjo nagnjenost k povečanju telesne mase pri risperidonu (18 %) v primerjavi s placebom (9 %). Z združevanjem podatkov iz 3-tedenskih, s placebom nadzorovanih preskušanj pri odraslih bolnikih z akutno manijo, je bil opazovani dogodek - povečanje telesne mase ≥ 7 % na koncu preskušanja, primerljivo v skupinah, ki sta prejemali risperidon (2,5 %) in placebo (2,4 %) in je bilo rahlo večje v aktivni kontrolni skupini (3,5 %).

V dolgoročnih študijah pri otrocih in mladostnikih z vedenjskimi motnjami in drugimi razdiralni motnjami vedenja se je po 12 mesecih zdravljenja telesna masa povprečno povečala za 7,3 kg. Pričakovano povečanje telesne mase pri normalnih otrocih med 5 in 12 letom starosti je 3 do 5 kg na leto. Od 12-16 leta starosti deklice še vedno pridobivajo 3 do 5 kg na leto, medtem ko fantje pridobivajo približno 5 kg na leto.

Dodatne informacije za posebne skupine bolnikov

Neželeni učinki zdravila, o katerih so pogosteje kot pri odraslih bolnikih poročali pri starejših z demenco ali pediatričnih bolnikih, so opisani v nadaljevanju:

Starejši z demenco

Pri starejših z demenco so v kliničnih preskušanjih poročali o prehodnem ishemičnem napadu in možgansko-žilnih dogodkih, s pogostnostjo 1,4 % oziroma 1,5 %. Dodatno so se naslednji neželeni učinki pojavljali pri starejših z demenco s pogostnostjo ≥ 5 % in vsaj dvakrat večjo pogostnostjo kot pri ostali odrasli populaciji: okužbe urinarnega trakta, periferni edem, letargija in kašelj.

Pediatrični bolniki

V splošnem pri otrocih pričakujemo podobne vrste neželenih učinkov, kot so bili opaženi pri odraslih. Naslednji neželeni učinki so pri pediatričnih bolnikih (5 do 17 let) poročali s pogostnostjo ≥ 5 % in vsaj dvakrat pogosteje kot v kliničnih preskušanjih pri odraslih: somnolenca/sedacija, utrujenost, glavobol, povečan apetit, bruhanje, okužba zgornjih dihal, zamašen nos, bolečine v trebuhu, omotica, kašelj, zvišana telesna temperatura, tremor, driska, enureza.

Učinek dolgotrajnega zdravljenja z risperidonom na spolno dozorevanje in višino ni bil zadostno raziskan (glejte podpoglavje poglavja 4.4 »Otroci in mladostniki«).

Simptomi

Na splošno so poročali predvsem o znakih in simptomih, ki so posledica okrepljenih znanih farmakoloških učinkov risperidona. Ti vključujejo zaspanost in sedacijo, tahikardijo, hipotenzijo ter ekstrapiramidne učinke. Pri prevelikem odmerjanju so poročali o podaljšanju QT intervala in konvulzijah. O torsades de pointes so poročali v povezavi s prevelikimi odmerki sočasne uporabe risperidona in paroksetina.

V primerih akutnega prevelikega odmerjanja je treba upoštevati možnost, da je bolnik zaužil več zdravil hkrati.

Zdravljenje

Vzpostavimo in vzdržujemo proste dihalne poti ter zagotovimo primerno oksigenacijo in ventilacijo. Izpiranje želodca (po intubaciji, če je bolnik nezavesten) in uporaba aktivnega oglja hkrati z odvajalom sta smiselna le, če je bilo zdravilo zaužito pred manj kot eno uro. Nemudoma moramo pričeti z nadzorom srčnožilnega sistema, vključno z neprekinjenim snemanjem EKG za ugotavljanje morebitnih aritmij.

Za risperidon ni specifičnega antidota, zato uporabljamo ustrezne podporne ukrepe. Hipotenzijo in cirkulatorni kolaps zdravimo z ustreznimi ukrepi kot so dajanje intravenskih tekočin in/ali simpatikomimetikov. Če se pojavijo hudi ekstrapiramidni simptomi, se uporabi antiholinergično zdravilo. Dokler bolnik popolnoma ne okreva, ga moramo skrbno spremljati.