Bikalutamid Accord 50 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje napredovalega raka na prostati v kombinaciji z zdravljenjem z analogi LHRH ali kirurško kastracijo.

Odrasli moški, vključno s starejšimi: ena tableta (50 mg) enkrat na dan.

Zdravljenje s 50 mg tabletami bikalutamida je treba začeti najmanj 3 dni pred začetkom zdravljenja z analogom LHRH ali sočasno s kirurško kastracijo.

Otroci in mladostniki: bikalutamid pri otrocih in mladostnikih ni indiciran.

Okvara ledvic: pri bolnikih z ledvično okvaro odmerka ni treba prilagajati. Izkušenj v zvezi z uporabo bikalutamida pri bolnikih s hudo ledvično okvaro (očistek kreatinina < 30 ml/min) ni (glejte poglavje 4.4).

Okvara jeter: pri bolnikih z blago jetrno okvaro odmerka ni treba prilagajati. Pri bolnikih z zmerno do hudo jetrno okvaro lahko nastopi povečana akumulacija (glejte poglavje 4.4).

Preobčutljivost za bikalutamid ali katero koli pomožno snov. Uporaba je kontraindicirana pri ženskah, otrocih in mladostnikih.

Hkratna uporaba bikalutamida s terfenadinom, astemizolom ali cisapridom je kontraindicirana.

Uvedbo zdravljenja mora neposredno nadzirati zdravnik specialist.

Ker ni izkušenj z uporabo bikalutamida pri bolnikih s hudo ledvično okvaro (očistek kreatinina < 30 ml/min), je treba bikalutamid pri teh bolnikih uporabljati previdno.

Bikalutamid se obsežno presnovi v jetrih. Iz podatkov je mogoče sklepati, da je lahko pri hudi okvari jeter njegovo izločanje počasnejše, kar lahko pripelje do večjega kopičenja bikalutamida. Zato je treba pri bolnikih z zmerno do hudo jetrno okvaro bikalutamid uporabljati previdno.

Zaradi možnosti sprememb v jetrih je treba redno opravljati jetrne teste. Večino sprememb lahko pričakujemo v prvih šestih mesecih zdravljenja z bikalutamidom.

Hude jetrne spremembe in jetrna odpoved pri zdravljenju z bikalutamidom so bile redke, poročali pa so o smrtnih izidih (glejte poglavje 4.8).

V primeru hudih sprememb je treba zdravljenje z bikalutamidom prekiniti.

Pri moških, ki so prejemali agoniste LHRH, so opazili zmanjšanje tolerance za glukozo. To se lahko pokaže v obliki sladkorne bolezni ali izgube glikemične kontrole pri bolnikih z obstoječo sladkorno boleznijo. Premisliti je treba o nadzoru ravni glukoze v krvi pri bolnikih, ki prejemajo bikalutamid v kombinaciji z agonisti LHRH.

Pokazalo se je, da bikalutamid zavira citokrom P450 (CYP 3A4), zato je potrebna previdnost pri sočasni uporabi z zdravili, ki se presnavljajo pretežno s CYP 3A4 (glejte poglavji 4.3 in 4.5).

Laktoza: Zdravilo vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšanjega delovanja laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Ni dokazov o farmakodinamičnem ali farmakokinetičnem medsebojnem delovanju med bikalutamidom in analogi LHRH.

Študije in vitro so pokazale, da je R-bikalutamid zaviralec CYP 3A4, manjši zaviralni učinek pa ima tudi na delovanje CYP 2C9, 2C19 in 2D6.

Čeprav klinične raziskave z uporabo antipirina kot označevalca delovanja citokroma P450 (CYP) niso potrdile možnosti medsebojnega delovanja zdravil z bikalutamidom, se je srednja vrednost izpostavljenosti (AUC) midazolamu po hkratni 28-dnevni uporabi bikalutamida povečala za do 80%. Za zdravila, ki imajo ozko terapevtsko delovanje, je tako povečanje lahko pomembno. Zato je hkratna uporaba terfenadina, astemizola in cisaprida kontraindicirana (glejte poglavje 4.3), previdnost pa je potrebna tudi pri hkratni uporabi bikalutimida s snovmi, kot so ciklosporin in zaviralci kalcijevih kanalčkov. Odmerek teh zdravil bo morda treba zmanjšati, še posebno če so se pokazali povečani ali neželeni učinki. Za ciklosporin je priporočljivo skrbno spremljanje plazemskih koncentracij in kliničnega stanja po začetku, kakor tudi po prenehanju zdravljenja z bikalutamidom.

Previdnost je potrebna pri predpisovanju bikalutamida z drugimi zdravili, ki lahko zavirajo oksidacijo zdravila, npr. s cimetidinom in ketokonazolom. Teoretično to lahko povzroči povečanje plazemskih koncentracij bikalutamida, kar lahko pripelje do povečanja neželenih učinkov.

Študije in vitro so pokazale, da lahko bikalutamid izpodrine kumarinski antikoagulant varfarin z njegovega vezavnega mesta na proteinih. Če začnemo uporabljati bikalutamid pri bolnikih, ki že dobivajo kumarinske antikoagulante, je priporočljivo, da skrbno nadzorujemo protrombinski čas.

Zdravilo Bikalutamid Accord 50 mg je kontraindicirano pri ženskah in ga ne smemo dajati nosečnicam ali doječim materam.

Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji niso izvedli. Ne gre pa prezreti, da se lahko občasno pojavi omotica ali zaspanost (glejte poglavje 4.8). Bolniki, pri katerih se pojavijo tovrstni znaki, morajo biti previdni.

Pogostnost neželenih učinkov je razvrščena po naslednji lestvici: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 in < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 in < 1/100), redki (≥ 1/10.000 in < 1/1.000); zelo redki (< 1/10.000); neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Razpredelnica 1: Pogostnost neželenih učinkov

1. Jetrne spremembe so redko hude in so bile često prehodne, minili ali izboljšali so se med nadaljevanjem zdravljenja ali po prenehanju zdravljenja (glejte poglavje 4.4).

2. Odpoved jeter se je pri bolnikih, ki so se zdravili z bikalutamidom, pojavila zelo redko, pa še v teh primerih vzročna povezava ni bila zanesljivo ugotovljena. V poštev pridejo redne preiskave delovanja jeter (glejte poglavje 4.4).

3. Se lahko zmanjša s sočasno kastracijo.

4. Poročali so o farmako-epidemiološki študiji z agonisti LHRH in antiandrogeni, uporabljenimi za zdravljenje raka prostate. Kaže, da se tveganje veča, ko se zdravilo Bikalutamid Accord uporabi v kombinaciji z agonisti LHRH, vendar povečanega tveganja pri monoterapiji z zdravilom Bikalutamid Accord za zdravljenje raka prostate niso opazili.

O primerih prevelikega odmerjanja niso poročali. Ker bikalutamid spada med anilidne spojine, teoretično obstaja tveganje za razvoj methemoglobinemije. Methemoglobinemijo so opazili pri živalih po prevelikem odmerku. Tako je lahko bolnik z akutno zastrupitvijo cianotičen. Ker ni ustreznega protistrupa, mora biti zdravljenje simptomatsko. Dializa najverjetneje ne bo pomagala, ker se bikalutamid v veliki meri veže na beljakovine in se ne izloča v nespremenjeni obliki v urin. Potrebna je splošna podporna oskrba, vključno s pogostim nadzorovanjem vitalnih znakov.