Zdravilo Candea HCT je indicirano za:

• zdravljenje primarne hipertenzije pri odraslih bolnikih, ki krvnega tlaka nimajo optimalno urejenega z monoterapijo s cileksetilkandesartanatom ali hidroklorotiazidom.

Odmerjanje

Priporočeni odmerek zdravila Candea HCT je ena tableta enkrat na dan.

Priporočljivo je titriranje odmerka s posameznima sestavinama (cileksetilkandesartanatom in hidroklorotiazidom). Če je klinično primerno, je mogoče na zdravilo Candea HCT preiti neposredno z monoterapije. V primeru prehoda z monoterapije s hidroklorotiazidom je odmerek cileksetilkandesartanata priporočljivo titrirati. Zdravilo Candea HCT se lahko uporablja pri bolnikih, ki krvnega tlaka nimajo optimalno urejenega z monoterapijo s cileksetilkandesartanatom ali hidroklorotiazidom ali z zdravilom Candea HCT v manjših odmerkih.

Večina antihipertenzivnega učinka je po navadi dosežena v 4 tednih po začetku zdravljenja.

Posebne populacije

Starejši

Prilagajanje odmerka pri starejših bolnikih ni potrebno.

Zmanjšan intravaskularni volumen

Pri bolnikih s tveganjem za hipotenzijo je priporočljiva titracija odmerka cileksetilkandesartanata, na primer pri bolnikih z verjetnim zmanjšanjem intravaskularnega volumna (pri teh bolnikih je morda primernejši začetni odmerek cileksetilkandesartanata 4 mg).

Okvarjeno delovanje ledvic

Pri bolnikih z blago do zmerno ledvično okvaro (očistek kreatinina 30 – 80 ml/min/1,73 m² telesne površine) je priporočljiva titracija odmerka. Zdravilo Candea HCT je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro delovanja ledvic (očistek kreatinina <30 ml/min/1,73 m² telesne površine) (glejte poglavje 4.3).

Okvarjeno delovanje jeter

Pri bolnikih z blago do zmerno kronično boleznijo jeter je priporočljiva titracija odmerka.

Zdravilo Candea HCT je kontraindicirano pri bolnikih s hudo okvaro delovanja jeter in/ali holestazo (glejte poglavje 4.3).

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost zdravila Candea HCT pri otrocih in mladostnikih od rojstva do 18. leta starosti nista ugotovljeni. Podatkov ni na voljo.

Način uporabe peroralna uporaba

Zdravilo Candea HCT se lahko jemlje s hrano ali brez nje. Hrana ne vpliva na biološko uporabnost kandesartana.

Med hidroklorotiazidom in hrano ni klinično pomembnih interakcij.

• preobčutljivost za učinkovini ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1, ali za učinkovine, ki so derivati sulfonamida. Hidroklorotiazid je učinkovina, ki je derivat sulfonamida.

• drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4 in 4.6),

• huda ledvična okvara (očistek kreatinina <30 ml/min/1,73 m² telesne površine),

• huda jetrna okvara in/ali holestaza,

• refraktorna hipokaliemija in hiperkalciemija,

• protin.

• Sočasna uporaba zdravila Candea HCT z zdravili, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali okvaro ledvic (hitrost glomerularne filtracije < 60 ml/min/1,73 m² telesne površine) (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

Dvojno zaviranje sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS)

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojno zaviranje sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljivo (glejte poglavji 4.5 in 5.1). Če je zdravljenje z dvojnim zaviranjem res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.

Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne

sme uporabljati sočasno.

Ledvična okvara

Kot pri drugih učinkovinah, ki zavirajo delovanje sistema renin-angiotenzin-aldosteron, je pri dovzetnih bolnikih, ki se zdravijo z zdravilom Candea HCT (glejte poglavje 4.3), mogoče pričakovati spremembe delovanja ledvic.

Presaditev ledvic

Pri bolnikih s presajeno ledvico je kliničnih podatkov o uporabi zdravila Candea HCT malo.

Stenoza ledvične arterije

Zdravila, ki vplivajo na sistem renin-angiotenzin-aldosteron, vključno z antagonisti receptorjev angiotenzina II (ARAII), lahko pri bolnikih z obojestransko stenozo ledvične arterije ali stenozo ledvične arterije pri solitarni ledvici zvišajo koncentracijo sečnine v krvi in kreatinina v serumu.

Zmanjšan intravaskularni volumen

Pri bolnikih z zmanjšanim intravaskularnim volumnom in/ali zmanjšano količino natrija lahko pride do simptomatske hipotenzije, kot je značilno za druga zdravila, ki delujejo na sistem renin- angiotenzin-aldosteron. Zato uporaba zdravila Candea HCT ni priporočljiva, dokler se to stanje ne popravi.

Anestezija in kirurški posegi

Med anestezijo in operacijo lahko pride pri bolnikih, ki se zdravijo z ARAII, do hipotenzije zaradi zaviranja sistema renin-angiotenzin. Zelo redko je hipotenzija tako huda, da je potrebno intravensko dodajanje tekočin in/ali vazopresorjev.

Jetrna okvara

Tiazide je treba pri bolnikih z jetrno okvaro ali progresivno boleznijo jeter uporabljati previdno, ker lahko manjše spremembe ravnovesja tekočin in elektrolitov povzročijo hepatično komo. Kliničnih izkušenj z uporabo zdravila Candea HCT pri bolnikih z okvaro jeter ni.

Stenoza aortne in mitralne zaklopke (obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija)

Tako kot pri drugih vazodilatatorjih je posebna previdnost potrebna pri bolnikih s hemodinamično pomembno stenozo aortne ali mitralne zaklopke ali obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo.

Primarni hiperaldosteronizem

Bolniki s primarnim hiperaldosteronizmom se na splošno ne odzivajo na antihipertenzivna zdravila, ki delujejo preko inhibicije sistema renin-angiotenzin-aldosteron. Zato uporaba zdravila Candea HCT pri tej populaciji bolnikov ni priporočljiva.

Neravnovesje elektrolitov

V ustreznih časovnih razmakih je treba preverjati vrednosti serumskih elektrolitov. Tiazidi, vključno s hidroklorotiazidom, lahko povzročijo neravnovesje tekočin ali elektrolitov (hiperkalciemijo, hipokaliemijo, hiponatriemijo, hipomagneziemijo in hipokloremično alkalozo).

Tiazidni diuretiki lahko zmanjšajo izločanje kalcija z urinom ter povzročijo občasno in nekoliko

zvišane serumske koncentracije kalcija.

Izrazita hiperkalciemija je lahko znak prikritega hiperparatiroidizma. Zdravljenje s tiazidi je treba pred preiskavami delovanja paratiroidnih žlez prekiniti.

Hidroklorotiazid v odvisnosti od odmerka povečuje izločanje kalija z urinom, kar lahko vodi v hipokaliemijo. Ta učinek hidroklorotiazida se zdi manj izrazit, kadar ga dajemo v kombinaciji s cileksetilkandesartanatom. Tveganje za hipokaliemijo je lahko povečano pri bolnikih s cirozo jeter, pri bolnikih s povečano diurezo, pri bolnikih z nezadostnim peroralnim vnosom elektrolitov in bolnikih, ki se sočasno zdravijo s kortikosteroidi ali adrenokortikotropnim hormonom (ACTH).

Zdravljenje s cileksetilkandesartanatom lahko povzroči hiperkaliemijo, zlasti če ima bolnik srčno popuščanje in/ali okvaro ledvic. Sočasna uporaba zdravila Candea HCT in zaviralcev ACE, aliskirena, diuretikov, ki varčujejo s kalijem, dodatkov kalija ali nadomestkov soli oziroma drugih zdravil, ki lahko zvišajo serumske ravni kalija (npr. natrijev heparinat, kotrimoksazol, poznan tudi kot trimetoprim/sulfametoksazol), povzroči zvišanje ravni serumskega kalija. Koncentracijo kalija je treba ustrezno kontrolirati.

Tiazidi povečajo izločanje magnezija z urinom, kar lahko vodi v hipomagneziemijo.

Vpliv na presnovo in endokrini sistem

Zdravljenje s tiazidnimi diuretiki vpliva na toleranco za glukozo. Potrebno je lahko prilagajanje odmerka antidiabetičnega zdravila, vključno z insulinom. Med zdravljenjem s tiazidi se lahko izrazi prikrita sladkorna bolezen. S tiazidnimi diuretiki so povezali tudi zvišanje ravni holesterola in trigliceridov. Pri odmerkih, vsebovanih v zdravilu Candea HCT, so poročali le o minimalnih učinkih. Tiazidni diuretiki zvišajo koncentracijo serumske sečnine in lahko pri dovzetnih bolnikih povzročijo protin.

Fotosenzibilnost

V povezavi z uporabo tiazidnih diuretikov so poročali o primerih fotosenzibilnostnih reakcij (glejte poglavje 4.8). Če pride med zdravljenjem do fotosenzibilnostnih reakcij, je priporočljivo prekiniti zdravljenje. Če je potrebna ponovna uvedba diuretika, je priporočljivo zavarovati dele telesa, ki so izpostavljeni soncu ali umetnim UVA žarkom.

Nemelanomski kožni rak

Dve epidemiološki študiji, izvedeni na podlagi podatkov registra raka za Dansko, sta pokazali, da zaradi izpostavljenosti povečanemu kumulativnemu odmerku hidroklorotiazida obstaja povečano tveganje za razvoj nemelanomskega kožnega raka (bazalnoceličnega karcinoma in ploščatoceličnega karcinoma). Učinki hidroklorotiazida, ki povzročajo občutljivost na svetlobo, bi lahko delovali kot potencialni mehanizem za nemelanomski kožni rak.

Bolniki, ki se zdravijo s hidroklorotiazidom, morajo biti obveščeni o tveganju za razvoj nemelanomskega kožnega raka, in treba jim je svetovati, naj si redno pregledujejo kožo in naj takoj obvestijo zdravnika, če najdejo kakršne koli na novo nastale sumljive kožne spremembe. Možna preventivna ukrepa za zmanjševanje tveganja za nastanek kožnega raka, ki naj se svetujeta bolnikom, sta zmanjšanje izpostavljenosti sončni svetlobi in UV-žarkom ter uporaba ustrezne zaščite v primeru izpostavljenosti. Sumljive kožne spremembe je treba čim prej pregledati, po možnosti naj se opravi tudi histološki pregled biopsij. Poleg tega bi bilo morda treba ponovo premisliti o uporabi hidroklorotiazida pri bolnikih, ki so že preboleli nemelanomskega kožnega raka (glejte tudi poglavje 4.8).

Splošna opozorila

Pri bolnikih, pri katerih sta žilni tonus in delovanje ledvic odvisna predvsem od aktivnosti sistema renin-angiotenzin-aldosteron (npr. pri bolnikih s hudim kongestivnim srčnim popuščanjem ali obstoječo boleznijo ledvic, vključno s stenozo ledvične arterije), so zdravljenje z drugimi zdravili, ki vplivajo na ta sistem, vključno z ARAII, povezali z akutno hipotenzijo, azotemijo, oligurijo ali, redkeje, z akutno ledvično odpovedjo. Kot pri vseh zdravilih za obvladovanje visokega krvnega tlaka lahko čezmeren padec visokega krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično boleznijo srca ali aterosklerozno možgansko-žilno boleznijo vodi v miokardni infarkt ali možgansko kap.

Preobčutljivostne reakcije za hidroklorotiazid se lahko pojavijo pri bolnikih z ali brez alergije ali bronhialne astme v anamnezi, vendar pa so bolj verjetne pri bolnikih, ki so kdaj v preteklosti imeli ti dve bolezni.

V povezavi z uporabo tiazidnih diuretikov so poročali o poslabšanju ali sprožitvi eritematoznega

lupusa.

Druga antihipertenzivna zdravila lahko povečajo antihipertenzivni učinek zdravila Candea HCT.

Posebna opozorila za pomožne snovi:

To zdravilo vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze, ne smejo jemati tega zdravila.

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni »brez natrija«.

Nosečnost

Zdravljenja z ARAII ne smemo uvajati med nosečnostjo. Bolnice, ki načrtujejo nosečnost, morajo preiti na alternativne antihipertenzivne oblike zdravljenja, ki so se izkazale kot varne za uporabo med nosečnostjo, razen če je nadaljevanje zdravljenja z ARAII nujno potrebno. Ko potrdimo nosečnost, je treba zdravljenje z ARAII nemudoma prekiniti in po potrebi začeti z alternativnim zdravljenjem (glejte poglavji 4.3 in 4.6).

Uporaba zdravila Candea HCT lahko zaradi prisotnosti hidroklorotiazida povzroči pozitivne rezultate

dopinških testov.

Med učinkovinami, ki so jih raziskali v kliničnih farmakokinetičnih študijah, so varfarin, digoksin, peroralni kontraceptivi (tj. etinilestradiol/levonorgestrel), glibenklamid in nifedipin. V teh študijah niso ugotovili klinično pomembnih farmakokinetičnih medsebojnih delovanj.

Hidroklorotiazid izplavlja kalij in ta učinek lahko stopnjuje sočasna uporaba drugih zdravil, ki jih spremljata izgubljanje kalija in hipokaliemija (npr. drugih kaliuretičnih diuretikov, odvajal, amfotericina, karbenoksolona, natrijevega benzilpenicilinata, derivatov salicilne kisline, steroidov, ACTH).

Sočasna uporaba zdravila Candea HCT in diuretikov, ki varčujejo s kalijem, dodatkov kalija, nadomestkov soli ali drugih zdravil, ki lahko povečajo koncentracijo kalija v serumu (npr. natrijevega heparinata, kotrimoksazola, poznanega tudi kot trimetoprim/sulfametoksazol), lahko hipertenzivnim bolnikom poveča koncentracije kalija v serumu. Koncentracijo kalija je treba kontrolirati, kot je primerno (glejte poglavje 4.4).

Z diuretiki povzročena hipokaliemija in hipomagneziemija povečujeta nagnjenost h kardiotoksičnim učinkom digitalisnih glikozidov in antiaritmičnih zdravil. Redne kontrole kalija v serumu so priporočljive, če je zdravilo Candea HCT uporabljeno s takšnimi zdravili ter z naslednjimi zdravili, ki lahko izzovejo torsades de pointes:

• antiaritmiki iz skupine Ia (kot so npr. kinidin, hidrokinidin, dizopiramid).

• antiaritmiki iz skupine III (kot so npr. amiodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid).

• nekaterimi antipsihotiki (kot so npr. tioridazin, klorpromazin, levomepromazin, trifluoperazin, ciamemazin, sulpirid, sultoprid, amisulprid, tiaprid, pimozid, haloperidol, droperidol).

• nekaterimi drugimi zdravili (kot so npr. bepridil, cisaprid, difemanil, eritromicin i.v., halofantrin, ketanserin, mizolastin, pentamidin, sparfloksacin, terfenadin, vinkamin i.v.)

  Med sočasno uporabo litija z zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE) ali hidroklorotiazida so poročali o reverzibilnem povečanju koncentracije litija v serumu in povečanju njegovih toksičnih učinkov. O podobnem učinku so poročali pri ARAII. Uporaba kandesartana in hidroklorotiazida skupaj z litijem ni priporočljiva. Če je takšna kombinacija potrebna, je priporočljivo natančno kontrolirati koncentracijo litija v serumu.

  Če so ARAII uporabljeni sočasno z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (NSAID) (tj. selektivnimi zaviralci COX-2, acetilsalicilno kislino (> 3 g/dan) ali neselektivnimi nesteroidnimi protivnetnimi zdravili), se lahko antihipertenzivni učinek zmanjša.

  Tako kot zaviralci ACE lahko tudi ARAII, uporabljeni hkrati z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, povečajo tveganje poslabšanja delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) in povečane koncentracije kalija v serumu, zlasti pri bolnikih, ki imajo že sicer slabo delovanje ledvic. To kombinacijo je treba uporabljati previdno, še posebno pri starejših. Bolniki morajo biti ustrezno hidrirani. Po začetku sočasnega zdravljenja in občasno med zdravljenjem jim je treba kontrolirati delovanje ledvic.

  Nesteroidna protivnetna zdravila oslabijo diuretični, natriuretični in antihipertenzivni učinek

  hidroklorotiazida.

  Holestipol in holestiramin zmanjšata absorpcijo hidroklorotiazida.

  Hidroklorotiazid lahko stopnjuje učinek nedepolarizirajočih relaksantov skeletnih mišic (npr.

  tubokurarina).

  Tiazidni diuretiki lahko zaradi zmanjšanja izločanja kalcija povečajo njegovo koncentracijo v serumu. Če je treba predpisati dodatke kalcija ali vitamin D, je treba koncentracijo kalcija v serumu kontrolirati in odmerek ustrezno prilagoditi.

  Tiazidi lahko povečajo hiperglikemični učinek antagonistov adrenergičnih receptorjev beta in diazoksida.

  Antiholinergiki (npr. atropin, biperiden) lahko povečajo biološko uporabnost tiazidnih diuretikov, ker

  zmanjšajo gastrointestinalno motiliteto in hitrost praznjenja želodca.

  Tiazidi lahko povečajo tveganje neželenih učinkov amantadina.

  Tiazidi lahko zmanjšajo ledvično izločanje citotoksičnih zdravil (npr. ciklofosfamida, metotreksata) in povečajo njihove mielosupresivne učinke.

  Ortostatsko hipotenzijo lahko poslabša sočasno uživanje alkohola ali barbituratov ali uporaba

  anestetikov.

  Zdravljenje s tiazidnim diuretikom lahko poslabša toleranco za glukozo. Potrebna je lahko prilagoditev odmerka antidiabetičnih zdravil, vključno z insulinom. Metformin je treba uporabljati previdno. Zaradi možne funkcijske odpovedi ledvic, povezane s hidroklorotiazidom, namreč obstaja tveganje laktacidoze.

  Hidroklorotiazid lahko zmanjša arterijski odziv na presorske amine (npr. adrenalin), vendar ne v tolikšni meri, da bi odpravil presorski učinek.

  Hidroklorotiazid lahko poveča tveganje akutne insuficience ledvic, zlasti ob velikih odmerkih

  kontrastnih sredstev z jodom.

  Sočasno zdravljenje s ciklosporinom lahko poveča tveganje hiperurikemije in zapletov protinske vrste.

  Sočasno zdravljenje z baklofenom, amifostinom, tricikličnimi antidepresivi ali nevroleptiki lahko poveča antihipertenzivni učinek in izzove hipotenzijo.

  Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojno zaviranje sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezano z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4. in 5.1).

Nosečnost

Antagonisti receptorjev angiotenzina II (ARAII):

Uporaba ARAII ni priporočljiva v prvem trimesečju nosečnosti (glejte poglavje 4.4).Uporaba ARAII

je kontraindicirana v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontrolnih epidemioloških podatkov glede tveganja ob uporabi ARAII, lahko obstaja podobno tveganje tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo zanositev, je treba čimprej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti, razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z ARAII nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z ARAII nemudoma prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.

Izpostavljenost ARAII v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko povzroči fetotoksične učinke pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij, zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (ledvična odpoved, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3).

Če pride do izpostavljenosti ARAII od drugega trimesečja nosečnosti dalje, se priporoča ultrazvočni

pregled delovanja ledvic in pregled lobanje.

Otroke, katerih matere so prejemale ARAII, je treba skrbno preverjati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte poglavji 4.3 in 4.4).

Hidroklorotiazid:

Izkušnje z uporabo hidroklorotiazida med nosečnostjo, še zlasti v prvem trimesečju, so omejene.

Študije na živalih niso zadostne.

Hidroklorotiazid prehaja skozi posteljico. Zaradi farmakološkega mehanizma delovanja hidroklorotiazida lahko njegova uporaba v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti vpliva na feto- placentarno perfuzijo in pri plodu in novorojencu povzroči učinke kot so zlatenica, motnje v ravnovesju elektrolitov in trombocitopenija.

Hidroklorotiazida se ne sme uporabljati v primeru gestacijskega edema, gestacijske hipertenzije ali preeklampsije, zaradi tveganja za zmanjšanje volumna plazme in placentarne hipoperfuzije, brez koristnih učinkov na potek bolezni.

Hidroklorotiazida se ne sme uporabljati za zdravljenje esencialne hipertenzije pri nosečnicah, razen v redkih primerih, ko ni mogoče uporabiti nobenega drugega zdravljenja.

Dojenje

Antagonisti receptorjev angiotenzina II (ARAII):

Zaradi pomanjkanja informacij v zvezi z uporabo zdravila Candea HCT med dojenjem njegova uporaba v tem obdobju ni priporočljiva. Med dojenjem, še zlasti med dojenjem novorojenčkov ali nedonošenčkov, je treba dati prednost alternativnim zdravljenjem z bolj uveljavljenimi varnostnimi profili.

Hidroklorotiazid:

Hidroklorotiazid se v manjših količinah izloča v materino mleko. Tiazidi v visokih odmerkih močno povečajo diurezo, zato lahko ustavijo nastajanje mleka. Med dojenjem uporaba zdravila Candea HCT ni priporočljiva.

Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Kljub temu je treba upoštevati

možnost, da se lahko med zdravljenjem z zdravilom Candea HCT občasno pojavita omotičnost in

utrujenost, kar lahko vpliva na reakcijske sposobnosti.

V kontroliranih kliničnih študijah s cileksetilkandesartanatom/hidroklorotiazidom so bili neželeni učinki blagi in prehodni. Delež umikov zaradi neželenih učinkov je bil s cileksetilkandesartanatom/hidroklorotiazidom (2,3–3,3 %) in placebom (2,7–4,3 %) podoben.

V kliničnih preskušanjih s cileksetilkandesartanatom/hidroklorotiazidom so bili neželeni učinki

omejeni na tiste, ki so bili že pred tem opisani s cileksetilkandesartanatom in/ali hidroklorotiazidom.

Spodnja preglednica navaja neželene učinke cileksetilkandesartanata iz kliničnih preskušanj in obdobja trženja. V skupni analizi podatkov kliničnih preskušanj pri hipertenzivnih bolnikih so bili neželeni učinki s cileksetilkandesartanatom opredeljeni kot incidenca neželenih učinkov s cileksetilkandesartanatom, vsaj 1 % večja od tiste s placebom.

Pogostnosti, uporabljane v preglednicah v celotnem poglavju 4.8, so: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (pogostnosti se ne da določiti iz razpoložljivih podatkov).

Spodnja preglednica navaja neželene učinke, povezane s samostojnim zdravljenjem s hidroklorotiazidom, navadno pri odmerkih 25 mg ali višjih.

*Nemelanomski kožni rak: Na podlagi obstoječih podatkov epidemioloških študij so ugotovili, da obstaja razmerje med kumulativnim odmerkom hidroklorotiazida in nemelanomskim kožnim rakom (glejte tudi poglavji 4.4 in 5.1).

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si.

Simptomi

Glede na farmakološke značilnosti sta najverjetnejši posledici prevelikega odmerjanja

cileksetilkandesartanata simptomatska hipotenzija in omotičnost. V posameznih primerih prevelikega odmerjanja (pri odmerkih do 672 mg cileksetilkandesartanata) si je bolnik opomogel brez večjih težav.

Najpomembnejša posledica prevelikega odmerjanja hidroklorotiazida je akutna izguba tekočin in elektrolitov. Pojavijo se lahko tudi simptomi kot omotičnost, hipotenzija, žeja, tahikardija, ventrikularna aritmija, sedacija/motnje zavesti in mišični krči.

Zdravljenje

Glede zdravljenja prevelikega odmerjanja zdravila Candea HCT ni na voljo posebnih informacij. V primerih prevelikega odmerjanja pa se priporočajo naslednji ukrepi.

Kadar je to indicirano, izzovemo bruhanje ali opravimo izpiranje želodca. V primeru simptomatske hipotenzije izvajamo simptomatsko zdravljenje ter nadzorujemo vitalne znake. Bolnika namestimo v ležeči položaj s privzdignjenimi nogami. Če to ne zadošča, povečamo volumen plazme z infuzijo izotonične fiziološke raztopine. Preverjamo ravnovesje serumskih elektrolitov in kislin in ga popravimo, če je potrebno. Če zgoraj navedeni ukrepi ne zadoščajo, uvedemo simpatomimetična zdravila.

Kandesartana iz krvnega obtoka ne moremo odstraniti s hemodializo. Ni znano, do kakšne mere se lahko s hemodializo odstrani hidroklorotiazid.