Bicusan 150 mg filmsko obložene tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Bicusan 150 mg
Zdravilo Bicusan 150 mg filmsko obložene tablete je indicirano bodisi kot monoterapija ali kot adjuvantna terapija poleg radikalne prostatektomije ali radioterapije pri bolnikih z lokalno napredovalim rakom prostate z visokim tveganjem za napredovanje bolezni (glejte poglavje 5.1).
Odmerjanje
Odrasli moški, vključno s starejšimi: 150 mg (1 tableta) enkrat na dan, vedno ob istem času (običajno zjutraj ali zvečer).
Pediatrična populacija
Bikalutamid ni indiciran pri otrocih in mladostnikih.
Način uporabe
Tablete je treba pogoltniti cele in s tekočino. Minimalni čas zdravljenja je dve leti.
Okvara ledvic:
Bolnikom z okvaro ledvic odmerka ni treba prilagoditi. Z bikalutamidom ni izkušenj pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina < 30 ml/min) (glejte poglavje 4.4).
Okvara jeter:
Bolnikom z blago okvaro jeter odmerka ni treba prilagoditi. Pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter se zdravilo lahko kopiči (glejte poglavje 4.4).
Uvedbo zdravljenja mora neposredno nadzorovati specialist.
Bikalutamid se izdatno presnovi v jetrih. Podatki kažejo, da je lahko odstranjevanje bikalutamida pri bolnikih s hudo okvaro jeter počasnejše, zato se lahko poveča njegovo kopičenje. Pri bolnikih z zmerno do hudo okvaro jeter je zato treba bikalutamid uporabljati previdno.
Zaradi možnih jetrnih sprememb je priporočljivo redno kontrolirati delovanje jeter. Večina sprememb se praviloma pojavi v prvih 6 mesecih zdravljenja z bikalutamidom.
Redko so med zdravljenjem z bikalutamidom opažali hude jetrne spremembe in odpoved jeter, poročali so tudi o smrtnih primerih (glejte poglavje 4.8). Če so spremembe hude, je treba zdravljenje z bikalutamidom prekiniti.
Če bolezen objektivno napreduje in ima bolnik zvišan PSA, pride v poštev prenehanje zdravljenja z bikalutamidom.
Ugotovljeno je, da bikalutamid zavira citokrom P450 (CYP 3A4). Zato je potrebna previdnost med sočasno uporabo z zdravili, ki se presnavljajo predvsem s CYP 3A4 (glejte poglavji 4.3 in 4.5).
Bolniki z redkimi prirojenimi motnjami, kot so galaktozna intoleranca, laponska oblika zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorbcija glukoze-galaktoze, ne smejo jemati tega zdravila.
Zdravljenje z deprivacijo androgenov lahko podaljša interval QT.
Pri bolnikih z anamnezo ali dejavniki tveganja za podaljšanja intervala QT in pri bolnikih, ki sočasno prejemajo zdravila, katera lahko podaljšajo interval QT (glejte poglavje 4.5) mora zdravnik pred uvedbo zdravljenja z bikalutamidom pretehtati razmerje med koristjo in tveganjem vključno s potencialom za pojav Torsadesde pointes.
Študije in vitro so pokazale, da R-enantiomer bikalutamida zavira CYP 3A4, manj pa zavira CYP 2C9, 2C19 in 2D6.
Klinične študije, v katerih so kot označevalec aktivnosti citokroma P450 (CYP) uporabili antipirin, sicer niso odkrile znakov možnega medsebojnega delovanja midazolama in bikalutamida, toda povprečna izpostavljenost midazolamu (AUC) se je po 28-dnevni sočasni uporabi z bikalutamidom povečala do 80 %. Takšen porast bi lahko bil pomemben za zdravila z nizkim terapevtskim indeksom. Zato je sočasna uporaba terfenadina, astemizola in cisaprida kontraindicirana (glejte poglavje 4.3), previdnost pa je potrebna med sočasno uporabo bikalutamida s snovmi, kakršne so ciklosporin in zaviralci kalcijevih kanalčkov. Potrebno je lahko zmanjšanje odmerka teh zdravil, zlasti če se pojavijo znaki močnejših ali neželenih učinkov zdravila. Med uporabo ciklosporina je po uvedbi ali opustitvi
bikalutamida priporočljivo natančno kontrolirati koncentracijo ciklosporina v plazmi in bolnikovo klinično stanje.
Previdnost je potrebna pri predpisovanju bikalutamida z drugimi zdravili, ki lahko zavrejo oksidacijo zdravila, npr. s cimetidinom ali ketokonazolom. Teoretično bi to lahko povečalo koncentracijo bikalutamida v plazmi, to pa bi teoretično lahko povzročilo več neželenih učinkov.
Študije in vitro so pokazale, da lahko bikalutamid izpodrine kumarinski antikoagulans varfarin z njegovega vezavnega mesta na beljakovinah. V primeru uvedbe bikalutamida pri bolniku, ki že dobiva kumarinske antikoagulanse, je priporočljivo natančno nadziranje protrombinskega časa.
Ker zdravljenje z deprivacijo androgenov lahko podaljša interval QT, je potrebno skrbno pretehtati sočasno uporabo bukalutamida z zdravili, ki podaljšajo interval QT ali z zdravili, ki lahko inducirajo torsades de pointes, kot so antiaritmiki skupine IA (npr. kinidin, dizopiramid) ali skupine III (npr. amiodaron, sotalol, dofetilid, ibutilid), metadon, moksifloksacin, antipsihotiki (glejte poglavje 4.4).
Bikalutamid je pri ženskah kontraindiciran in ga ne smejo dobiti nosečnice ali doječe matere.
Malo verjetno je, da bi bikalutamid poslabšal bolnikovo sposobnost vožnje ali upravljanja s stroji. Vedeti pa je treba, da se občasno lahko pojavi omotica ali zaspanost. Bolniki, ki se jim to zgodi, morajo biti previdni.
V tem poglavju so neželeni učinki opredeljeni takole: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do ≤ 1/100), redki (≥ 1/10.000 do ≥ 1/1.000), zelo redki (≤1/10.000), ni znano (ni mogoče oceniti na podlagi podatkov, ki so na voljo).
Preglednica 1: Pogostnost neželenih učinkov
| Organski sistem | Pogostnost | Bikalutamid 150 mg (monoterapija) |
| Bolezni krvi in limfatičnegasistema | pogosti | anemija |
| Bolezni imunskega sistema | občasni | preobčutljivost, angioedemin urtikarija |
| Presnovne in prehranske motnje | pogosti | zmanjšan apetit |
| Psihiatrične motnje | pogosti | zmanjšanje libida, depresija |
| Bolezni živčevja | pogosti | omotica, zaspanost |
| Bolezni srca | ni znano | podaljšanje intervala QT(glejte poglavji 4.4 in 4.5) |
| Žilne bolezni | pogosti | valovi vročine |
| Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora | občasni | intersticijska bolezen pljuča (poročali so o smrtnihprimerih) |
| Bolezni prebavil | pogosti | bolečine v trebuhu, zaprtje,dispepsija, flatulenca, navzea |
| Bolezni jeter, žolčnika in | pogosti | hepatotoksičnost, zlatenica, |
| žolčevodov | hipertransaminazemijab | |
| redki | odpoved jeterc (poročali so o smrtnih primerih) | |
| Bolezni kože in podkožja | zelo pogosti | izpuščaj |
| pogosti | alopecija,hirzutizem/ponovna rast las/dlak, suha kožad, srbenje | |
| Bolezni sečil | pogosti | hematurija |
| Motnje reprodukcijskega sistema in dojk | zelo pogosti | ginekomastija in občutljivost dojke |
| pogosti | erektilna disfunkcija | |
| Splošne težave inspremembe na mestu aplikacije | zelo pogosti | astenija |
| pogosti | bolečine v prsih, edemi | |
| Preiskave | pogosti | povečanje telesne mase |
a Uvrščeno med neželene učinke zdravila po pregledu postmarketinških podatkov. Pogostnost je določena na podlagi incidence prijavljenih neželenih učinkov intersticijske pljučnice v času randomiziranega zdravljenja s 150 mg bikalutamida v študijah zgodnjega raka.
b Jetrne spremembe so redko hude in so bile ponavadi prehodne; minile ali izboljšale so se med nadaljevanjem zdravljenja ali po njegovi prekinitvi.
c Uvrščeno med neželene učinke zdravila po pregledu postmarketinških podatkov. Pogostnost je določena na podlagi incidence prijavljenih neželenih učinkov jetrne odpovedi pri bolnikih, ki so prejemali zdravljenje v odprtem kraku s 150 mg bikalutamida v študijah zgodnjega raka.
d Zaradi dogovorov o kodiranju, uporabljenih v študijah EPC, so bili neželeni učinki "suha koža" kodirani z izrazom COSTART "izpuščaj". Za odmerek 150 mg bikalutamida zato ni mogoče določiti drugega deskriptorja pogostnosti, vendar je pogostnost domnevno enaka kot z odmerkom 50 mg.
e Večini bolnikov, ki prejemajo monoterapijo s 150 mg bikalutamida, se pojavijo ginekomastija in/ali bolečine v prsih. V študijah so bili ti simptomi hudi pri do 5 % bolnikov. Zgodi se lahko, da ginekomastija po prenehanju zdravljenja ne mine sama od sebe, še zlasti po dolgotrajnem zdravljenju.
Opomba: Kombinirano zdravljenje s 50 mg bikalutamida in analogom LHRH je bilo povezano s pojavljanjem srčnega popuščanja in miokardnega infarkta.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika, Center za zastrupitve, Zaloška cesta 2, SI-1000 Ljubljana, faks: + 386 (0)1 434 76 46, e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si.
Izkušenj s prevelikim odmerjanjem pri človeku ni. Specifičnega antidota ni; zdravljenje mora biti simptomatsko. Dializa predvidoma ne koristi, kajti bikalutamid je v veliki meri vezan na beljakovine in se nespremenjen ne pojavi v urinu. Indicirana je splošna podporna oskrba, vključno s pogostim nadziranjem vitalnih znakov.
Farmakološke lastnosti - Bicusan 150 mg
Farmakoterapevtska skupina: antiandrogeni. Oznaka ATC: L02BB03
Bikalutamid je nesteroiden antiandrogen brez vsakega drugega endokrinega delovanja. Veže se na androgenske receptorje, ne da bi aktiviral ekspresijo genov, in tako zavre androgensko stimulacijo. Zavrtje povzroči regresijo tumorjev prostate. Prekinitev zdravljenja lahko pri nekaterih bolnikih povzroči antiandrogenski odtegnitveni sindrom.
Bikalutamid je racemat; večino njegovega antiandrogenskega delovanja ima (R)-enantiomer.
Bikalutamid 150 mg so proučili kot zdravilo za bolnike z lokaliziranim (T1–T2, N0 ali NX, M0) ali lokalno napredovalim (T3–T4, katerikoli N, M0; T1–T2, N+, M0) nemetastatskim rakom prostate v kombinirani analizi 3 s placebom kontroliranih dvojno slepih študij, ki so zajele 8.113 bolnikov. V teh študijah je bilo zdravilo uporabljeno kot takojšnje hormonsko zdravljenje ali kot dodatno zdravljenje poleg radikalne prostatektomije ali radioterapije (predvsem obsevanje z zunanjim virom). Po mediano 7,4-letnem spremljanju se je objektivno napredovanje bolezni pojavilo pri 27,4 % vseh bolnikov, zdravljenih z bikalutamidom, in pri 30,7 % vseh bolnikov, ki so dobivali placebo.
Zmanjšanje tveganja za objektivno napredovanje bolezni je bilo opazno v večini skupin bolnikov, a je bilo najočitnejše pri tistih z največjim tveganjem za napredovanje. Zato se zdravniki lahko odločijo, da je najustreznejša medicinska strategija pri bolnikih z majhnim tveganjem za napredovanje bolezni (zlasti v primeru dodatnega zdravljenja po radikalni prostatektomiji) odložitev hormonskega zdravljenja, dokler ni znakov napredovanja bolezni.
Po mediano 7,4-letnem spremljanju niso ugotovili razlike v celotnem preživetju: umrljivost je bila 22,9 % (razmerje ogroženosti = 0,99, 95 % interval zaupanja od 0,91 do 1,09). Vendar so bili pri bolnikih v eksplorativnih analizah podskupin opazni nekateri trendi.
Preživetje brez napredovanja in celotno preživetje pri bolnikih z lokalno napredovalo boleznijo sta povzeta v naslednjih preglednicah:
Preglednica 2: Preživetje brez napredovanja pri lokalno napredovali bolezni po terapevtski podskupini
| Analizirana populacija | Dogodki (%) pri bolnikih z bikalutamidom | Dogodki (%) pri bolnikih s placebom | Razmerje ogroženosti (95 % IZ) |
| Skrbno spremljanje | 193/335 (57,6) | 222/322 (68,9) | 0,60 (0,49 do 0,73) |
| Radioterapija | 66/161 (41,0) | 86/144 (59,7) | 0,56 (0,40 do 0,78) |
| Radikalnaprostatektomija | 179/870 (20,6) | 213/849 (25,1) | 0,75 (0,61 to 0,91) |
Preglednica 3: Celotno preživetje pri lokalno napredovali bolezni po terapevtski podskupini
| Analizirana populacija | Smrti (%) pri bolnikih z bikalutamidom | Smrti (%) pri bolnikih s placebom | Razmerje ogroženosti (95 % IZ) |
| Skrbno spremljanje | 164/335 (49,0) | 183/322 (56,8) | 0,81 (0,66 do 1,01) |
| Radioterapija | 49/161 (30,4) | 61/144 (42,4) | 0,65 (0,44 do 0,95) |
| Radikalnaprostatektomija | 137/870 (15,7) | 122/849 (14,4) | 1,09 (0,85 do 1,39) |
Pri bolnikih z lokalizirano boleznijo, ki so dobivali samo bikalutamid, ni bilo značilne razlike v preživetju brez napredovanja. Pri teh bolnikih je obstajal tudi trend h krajšemu preživetju v primerjavi z bolniki, ki so dobivali placebo (razmerje ogroženosti = 1,16, 95 % IZ od 0,99 do 1,37). Glede na to velja profil koristi in tveganj uporabe bikalutamida v tej skupini bolnikov za neugodnega.
Učinkovitost 150 mg bikalutamida za zdravljenje bolnikov z lokalno napredovalim karcinomom prostate brez metastaz, pri katerih je bilo indicirano primarno zdravljenje s hormoni, so ocenili ločeno z metaanalizo dveh študij. Zajeli sta 480 pred tem še nezdravljenih bolnikov s karcinomom prostate brez metastaz (M0). Med skupino, zdravljeno s 150 mg bikalutamida, in skupino, zdravljeno s kastracijo, ni bilo značilne razlike v preživetju (razmerje ogroženosti = 1,05 (IZ = 0,81–1,36), p = 0,669) ali intervalu do napredovanja (razmerje ogroženosti = 1,20 (IZ = 0,96–1,51), p = 0,107). Glede kakovosti življenja so opazili splošen trend v korist 150 mg bikalutamida v primerjavi s kastracijo; skupine, iz katerih izvirajo ti podatki, so imele značilno večje spolno poželenje (p = 0,029) in kondicijo (p = 0,046).
Kombinirana analiza 2 kliničnih študij, ki sta zajeli 805 pred tem nezdravljenih bolnikov z metastatskim karcinomom prostate, s pričakovano umrljivostjo 43 %, je pokazala, da je zdravljenje s 150 mg bikalutamida glede časa preživetja manj učinkovito kot kastracija (razmerje ogroženosti = 1,30 [interval zaupanja 1,04–1,65]). Ocenjena razlika je 42 dni, povprečni čas preživetja pa je 2 leti.
Bikalutamid se po peroralni uporabi dobro absorbira. Ni dokazov, da bi hrana klinično pomembno vplivala na njegovo biološko uporabnost.
(S)-enantiomer se v primerjavi z (R)-enantiomerom hitro izloči; eliminacijski razpolovni čas (R)-enantiomerja iz plazme je približno 1 teden.
Pri redni dnevni uporabi bikalutamida je največja koncentracija (R)-enantiomera v plazmi v primerjavi z (S)-enantiomerom približno 10-krat višja, in sicer zaradi njegovega dolgega eliminacijskega razpolovnega časa.
Pri uporabi dnevnega odmerka 150 mg bikalutamida dosežejo plazemske koncentracije (R)-enantiomera v ravnovesnem stanju približno 22 mikrogramov/ml. Od celotne plazemske koncentracije enantiomerov, je 99 % (R)-enantiomera, ki je tudi odgovoren za terapevtsko delovanje.
Na farmakokinetiko (R)-enantiomera ne vplivajo starost, okvara ledvic ali blaga do zmerna okvara jeter. Izsledki kažejo, da se pri bolnikih s hudo okvaro jeter (R)-enantiomer počasneje odstrani iz plazme.
Bikalutamid je v veliki meri vezan na beljakovine (racemat do 96 %, (R)-enantiomer 99,6 %) in se izdatno presnovi (z oksidacijo in glukuronidacijo). Njegovi presnovki se izločajo skozi ledvice in z žolčem v približno enakih deležih. Presnovljen bikalutamid je redko prisoten v urinu.
Klinične raziskave so pokazale, da je srednja koncentracija R-bikalutamida v spermi moških, ki se zdravijo z zdravilom, 4,9 mikrograma/ml. Količina R-bikalutamida, s katero bi med spolnim
občevanjem lahko prišla v stik ženska partnerica, je nizka, približno 0,3 mikrograma/ml. To je pod mejo, ki povzroča spremembe na potomcih laboratorijskih živali.
Farmacevtski podatki - Bicusan 150 mg
Jedro tablete laktoza monohidrat povidon K-29/32 krospovidon natrijev lavrilsulfat magnezijev stearat
Obloga
laktoza monohidrat hipromeloza (E 464) titanov dioksid (E171) makrogol 4000
PVC/PE/PVDC/aluminijska folija, škatla
Pakiranje vsebuje 5, 7, 10, 14, 20, 28, 30, 40, 50, 56, 80, 84, 90, 98, 100, 140, 200 ali 280 filmsko obloženih tablet.
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.