Pralip 40 mg tablete

Hiperholesterolemija

Zdravljenje primarne hiperholesterolemije ali mešane dislipidemije, kot dodatek dieti, kadar odziv na dieto in druge nefarmakološke ukrepe (npr. telesna vadba, zmanjšanje telesne mase) ni zadosten.

Primarno preprečevanje

Zmanjševanje obolevnosti in umrljivosti zaradi obolenj srca in ožilja pri bolnikih z zmerno ali hudo hiperholesterolemijo, pri katerih je tveganje za to, da pride do prvega kardiovaskularnega dogodka, veliko (glejte poglavje 5.1).

Zdravljenje z zdravilom Pralip se uporablja kot dodatek k dieti.

Sekundarno preprečevanje

Zmanjševanje obolevnosti in umrljivosti zaradi obolenj srca in ožilja pri bolnikih z normalno ali povečano ravnjo holesterola, ki so v preteklosti imeli miokardni infarkt ali nestabilno angino pektoris. Zdravljenje z zdravilom Pralip je namenjeno kot dodatek k odpravljanju drugih dejavnikov tveganja (glejte poglavje 5.1).

Po presaditvi

Zmanjševanje hiperlipidemije po presaditvi pri bolnikih, ki prejemajo imunosupresive po presaditvi organa (glejte poglavja 4.2, 4.5 in 5.1).

Pred začetkom zdravljenja z zdravilom Pralip je treba izključiti sekundarne vzroke hiperholesterolemije, pri bolnikih pa uvesti standardno dieto za zmanjševanje ravni maščob, s katero je treba med zdravljenjem nadaljevati.

Pravastatin tablete se jemljejo peroralno, enkrat dnevno, po možnosti zvečer, s hrano ali brez nje.

Hiperholesterolemija

Priporočen razpon odmerkov je 10 do 40 mg natrijevega pravastatinata enkrat dnevno. Odziv na zdravljenje je mogoče opaziti v enem tednu, do polnega učinka danega odmerka pa pride v štirih tednih, zato je treba redno izvajati meritve maščob, odmerek pa skladno s tem prilagajati. Največji dnevni odmerek je 40 mg natrijevega pravastatinata.

Preprečevanje srčno-žilnih obolenj

Pri vseh kliničnih preizkušanjih za preprečevanje obolevnosti in umrljivosti so kot začetni in vzdrževalni odmerek uporabljali 40 mg natrijevega pravastatinata dnevno.

Odmerjanje po presaditvi

Po presaditvi organa je pri bolnikih, ki prejemajo imunosupresive, priporočljivo uporabiti začetni odmerek 20 mg natrijevega pravastatinata dnevno (glejte poglavje 4.5).

Odvisno od odziva maščobnih parametrov je odmerek pod skrbnim zdravnikovim nadzorom mogoče prilagajati do 40 mg natrijevega pravastatinata (glejte poglavje 4.5).

Otroci in mladostniki med 8 in 18 letom starosti z družinsko heterozigotno hiperholesterolemijo

Priporočen razpon odmerkov je 10 do 20 mg enkrat dnevno pri bolnikih med 8 in 13 letom, saj odmerkov večjih od 20 mg pri tej populaciji niso preizkušali. Pri bolnikih med 14 in 18 letom pa je priporočeni razpon odmerkov 10-40 mg (za uporabo pri otrocih in mladih ženskah v rodni dobi glejte poglavje 4.6; za rezultate raziskave glejte poglavje 5.1).

Starejši bolniki

Prilagajanje odmerkov pri teh bolnikih ni potrebno, razen če niso prisotni predispozicijski dejavniki tveganja (glejte poglavje 4.4).

Zmanjšano delovanje ledvic ali jeter

Pri bolnikih z zmerno ali močno zmanjšanim delovanjem ledvic ali znatno zmanjšanim delovanjem jeter je priporočen začetni odmerek 10 mg natrijevega pravastatinata dnevno. Odmerek je treba prilagoditi skladno z odzivom maščobnih parametrov in pod zdravnikovim nadzorom.

Sočasno zdravljenje z drugimi zdravili

Učinki zmanjševanja ravni maščob, ki jih ima pravastatin na skupni holesterol in LDL-holesterol, so okrepljeni, kadar se to zdravilo jemlje skupaj s smolami, ki vežejo žolčne kisline (npr. holestiramin, holestipol). Pravastatin je treba dati bodisi eno uro pred ali najmanj štiri ure po dajanju smole (glejte poglavje 4.5).

Pri bolnikih, ki jemljejo ciklosporin obenem z drugimi imunosupresivnimi zdravili ali samostojno, je zdravljenje treba začeti z 10-20 mg natrijevega pravastatinata enkrat dnevno. Pri zviševanju odmerka, glede na odziv, je potrebna previdnost (glejte poglavje 4.5). Večina bolnikov zdravljenih s kombinacijo pravastatina in ciklosporina, je prejemala maksimalni dnevni odmerek pravastatina 20 mg.

• Preobčutljivost na zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov.

• Obolenje jeter vključno z nepojasnjenimi, stalno povečanimi vrednostmi serumskih transaminaz (glejte poglavje 4.4).

• Nosečnost in dojenje (glejte poglavje 4.6).

• Ženske v rodnem obdobju (glejte poglavje 4.6).

Zdravljenja s pravastatinom niso ovrednotili pri bolnikih z družinsko homozigotno hiperholesterolemijo. Zdravljenje ni primerno, kadar je hiperholesterolemija posledica povečanja ravni HDL-holesterola.

Tako kot velja tudi za druge zaviralce HMG-CoA reduktaze, dajanje pravastatina skupaj s fibrati ni priporočljivo.

Med zdravljenjem z nekaterimi statini oziroma po njem so zelo redko poročali o imunsko posredovani nekrotizirajoči miopatiji (IMNM). Klinična znaka IMNM sta trdovratna oslabelost proksimalnih mišic in povišana vrednost serumske kreatin kinaze, ki kljub ukinitvi zdravljenja s statini ne izzvenita.

Pri otrocih pred nastopom pubertete, mora zdravnik pred uvedbo zdravljenja previdno pretehtati koristi in tveganja zdravljenja.

Motnje v delovanju jeter

Tako kot pri drugih zdravilih, ki zmanjšujejo ravni maščob, so opazili zmerna povečanja ravni jetrnih transaminaz. V večini primerov so se ravni jetrnih transaminaz vrnile na izhodiščne vrednosti, ne da bi bilo treba z zdravljenjem prenehati.

Posebno pozornost je treba posvetiti bolnikom, pri katerih pride do povečanja ravni transaminaz. Z zdravljenjem je treba prenehati, če je zvišanje ravni alanin aminotransferaze (ALT) in aspartat aminotransferaze (AST) enako ali večje od trikratne vrednosti zgornje meje normalne vrednosti (ULN) in na tej ravni vztrajajo. Previdnost je potrebna, kadar se pravastatin daje bolnikom, ki so v preteklosti imeli obolenje jeter ali pa so uživali velike količine alkohola.

Motnje v delovanju mišic

Tako kot velja tudi za druge zaviralce HMG-CoA reduktaze (statine), so pri pravastatinu poročali o pojavu mialgije, miopatije in rabdomiolize. Redko so, pri zdravljenju s pravastatinom, poročali o nezapleteni mialgiji s pogostnostjo podobno kot pri placebu. Miopatija je definirana kot bolečine v mišicah ali mišična oslabelost v povezavi s povečano ravnjo kreatin kinaze (CK). V kliničnih študijah so poročali, da je

<0,1 % bolnikov, ki so jemali pravastatin, imelo vrednosti CK višje kot 10-kratnik ULN. Zelo redko so pri zdravljenju s pravastatinom poročali o rabdomiolizi z ledvično disfunkcijo, ki se lahko razvije v mioglobinurijo. Na pojav miopatije je treba biti pozoren pri vsakem bolniku z razširjeno mialgijo, mišično občutljivostjo ali mišično oslabelostjo in/ali povečano vrednostjo CK. Bolnikom je treba svetovati, da takoj poročajo o nepojasnjeni mišični bolečini, občutljivosti mišic ali oslabelosti mišic.

Zdravljenje s pravastatinom je treba prekiniti, če se pojavi izrazito zvišanje CK ali pri sumu oziroma diagnozi miopatije.

Tveganje za pojav miopatije pri zdravljenju z drugim zaviralcem HMG-CoA reduktaze, se je povečalo ob sočasnem zdravljenju s fibrati, ciklosporinom, eritromicinom in niacinom. Monoterapija s fibrati je bila občasno povezana z miopatijo.

V manjšem kliničnem preskušanju s kombiniranim zdravljenjem pravastatina (40 mg/dan) in gemfibrozilom (1200 mg/dan), niso poročali o miopatiji, vendar so opazili trend zvišanja CK in mišično-skeletnih simptomov. Na splošno se je potrebno izogibati kombinirani uporabi pravastatina in fibratov.

Zdravljenje s statini je treba začasno prekiniti, kadar ravni CK presežejo 5-kratnik ULN ali kadar so prisotni resni klinični simptomi. Zelo redko (v približno enem primeru na 100.000 bolnikov na leto) se pojavi rabdomioliza, skupaj s sekundarno ledvično insuficienco ali brez nje. Rabdomioliza je akutno, lahko tudi smrtno nevarno obolenje skeletnih mišic, ki se lahko pojavi kadarkoli med zdravljenjem, zanj pa je značilen obsežen razkroj mišic, kar spremlja veliko povečanje ravni CK (običajno >30 ali 40 x ULN) in vodi v mioglobinurijo.

Zdi se, da je tveganje za pojav miopatije pri zdravljenju s statini odvisno od izpostavljenosti in se zato lahko razlikuje med posameznimi zdravili (zaradi lipofilnosti in razlik v farmakokinetiki), vključno z njihovimi odmerki in možnimi medsebojnimi delovanji zdravil. Čeprav ni nobenih mišičnih kontraindikacij za predpisovanje statinov, pa lahko določeni predispozicijski dejavniki povečajo tveganje za pojav

mišične toksičnosti, kar potemtakem opravičuje skrbno oceno razmerja med koristjo in tveganjem ter posebno klinično spremljanje. Pri teh bolnikih je pred začetkom zdravljenja s statinom indicirano merjenje CK (glejte spodaj).

Tveganje za pojav in resnost mišičnih motenj med zdravljenjem s statinom je povečano oziroma povečana pri sočasnem jemanju zdravil, pri katerih prihaja do medsebojnih delovanj. Pri uporabi fibratov v monoterapiji se včasih pojavi miopatija. Sočasni uporabi statina in fibratov se je na splošno treba izogibati. Pri sočasnem jemanju statinov in nikotinske kisline je potrebna previdnost. Povečano pogostnost pojavljanja miopatije so opisali tudi pri bolnikih, ki so prejemali druge statine skupaj z zaviralci presnove preko citokroma P450. To je lahko posledica farmakokinetičnih interakcij, ki za pravastatin niso bila dokumentirana (glejte poglavje 4.5). Če so mišični simptomi povezani z jemanjem statinov, običajno izginejo po prenehanju zdravljenja s statinom.

Merjenja kreatin kinaze in interpretacija

Pri bolnikih, ki se zdravijo s statini in nimajo simptomov, rutinsko spremljanje ravni kreatin kinaze (CK) ali ravni drugih mišičnih encimov ni potrebno. Merjenje CK pa je priporočljivo pred začetkom zdravljenja s statinom pri bolnikih s posebnimi predispozicijskimi dejavniki in pri bolnikih, pri katerih med zdravljenjem s statinom pride do pojava mišičnih simptomov, kot je opisano spodaj. Če so na začetku ravni CK znatno povečane (> 5 x ULN), je treba za potrditev rezultatov ravni CK ponovno izmeriti približno 5 do 7 dni pozneje. Ko so izmerjene, je treba ravni CK intrepretirati v povezavi z drugimi možnimi dejavniki, ki lahko povzročijo prehodne poškodbe mišic, kot sta naporna telesna dejavnost ali poškodba mišic.

Pred začetkom zdravljenja

Previdnost je potrebna pri bolnikih s predispozicijskimi dejavniki kot so zmanjšano delovanje ledvic, hipotiroidizem, škodljivo delovanje statina ali fibrata na mišice v preteklosti, prirojene bolezni mišic v osebni ali družinski anamnezi ali zloraba alkohola. V teh primerih je pred začetkom zdravljenja treba izmeriti ravni CK. O izvedbi meritev CK je potrebno premisliti tudi pred začetkom zdravljenja pri osebah, starejših od 70 let, še posebno v prisotnosti drugih predispozicijskih dejavnikov pri tej populaciji. Če so na začetku ravni CK pomembno povečane (>5 x ULN), se z zdravljenjem ne sme začeti, meritve pa je treba ponoviti po 5 do 7 dneh. Začetne ravni CK so lahko koristne tudi kot primerjava v primeru poznejšega povečanja med zdravljenjem s statinom.

Med zdravljenjem

Bolnikom je treba svetovati, da nemudoma poročajo o nepojasnjenih bolečinah v mišicah, občutljivosti mišic, njihovi oslabelosti ali mišičnih krčih. V teh primerih je treba izmeriti ravni CK. V primeru zaznave znatno povečane (>5 x ULN) ravni CK, je treba zdravljenje s statinom prekiniti. O prenehanju zdravljenja je treba premisliti tudi v primeru, da so mišični simptomi resni in povzročajo nelagodje, tudi če raven CK ostane ≤ 5 x ULN. Če simptomi izginejo in se ravni CK povrnejo na normalne vrednosti, lahko pride v poštev ponoven začetek zdravljenja s statinom in sicer z najmanjšim odmerkom in ob skrbnem spremljanju. Če pri takih bolnikih obstaja sum, da gre za prirojeno mišično bolezen, ponoven začetek zdravljenja s statinom ni priporočljiv.

Intersticijska bolezen pljuč

Pri uporabi nekaterih statinov so izjemoma poročali o intersticijski bolezni pljuč, zlasti pri dolgotrajnem zdravljenju (glejte poglavje 4.8). Lahko se pojavijo dispneja, neproduktiven kašelj in poslabšanje splošnega zdravstvenega stanja (utrujenost, zmanjšanje telesne mase in zvišana telesna temperatura). Če sumimo, da se je pri bolniku razvila intersticijska bolezen pljuč, je treba z zdravljenjem s statini prekiniti.

Homozigotna družinska hiperholesterolemija

Pri bolnikih z redko homozigotno družinsko hiperholesterolemijo pravastatin ni bil ovrednoten. V tej skupini so poročali o manjši učinkovitosti zaviralcev HMG-CoA reduktaze, zaradi pomanjkanja funkcionalnih LDL receptorjev pri teh bolnikih.

Sladkorna bolezen

Nekateri dokazi kažejo, da statini, kot skupina zdravil, zvišujejo vrednosti glukoze v krvi in lahko pri nekaterih bolnikih z visokim tveganjem za razvoj sladkorne bolezni, povzročijo hiperglikemijo, kjer je potrebna oskrba kot pri sladkorni bolezni. Ker statini zmanjšajo tveganje za žilne dogodke, odtehtajo tveganje za razvoj sladkorne bolezni, zato to ne sme biti razlog za prekinitev terapije s statini. Bolnike s tveganjem (glukoza na tešče med 5.6 in 6.9 mmol/L, indeks telesne mase (ITM) > 30kg/m², zvišani trigliceridi, hipertenzija) je potrebno spremljati tako klinično kot biokemijsko v skladu z nacionalnimi smernicami.

Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Fibrati

Uporaba fibratov v monoterapiji je včasih povezana z miopatijo. Poročali so o povečanem tveganju za pojav z mišicami povezanih neželenih učinkov, vključno z rabdomiolizo, kadar so fibrate dajali skupaj z drugimi statini. Teh neželenih učinkov pri pravastatinu ni mogoče izključiti; zato se je sočasni uporabi pravastatina in fibratov (npr. gemfibrozila, fenofibrata) na splošno treba izogibati (glejte poglavje 4.4). Če je uporaba take kombinacije potrebna, je potrebno skrbno klinično spremljanje in merjenje CK pri bolnikih, ki se zdravijo na tak način.

Holestiramin/holestipol

Biološka uporabnost oziroma terapevtska učinkovitost se ne zmanjšata v klinično pomembnem obsegu, če se pravastatin vzame eno uro pred ali štiri ure po zaužitju holestiramina ali eno uro pred zaužitjem holestipola. Zaradi sočasne uporabe teh zdravil se je biološka uporabnost pravastatina zmanjšala za 40 do 50 % (glejte poglavje 4.2).

Ciklosporin

Sočasno jemanje pravastatina in ciklosporina ima za posledico približno 4-kratno povečanje sistemske izpostavljenosti pravastatinu. Pri nekaterih bolnikih pa je povečanje izpostavljenosti pravastatinu lahko še izrazitejše. Priporočljivo je klinično in biokemično spremljanje bolnikov, ki prejemajo to kombinacijo zdravil (glejte poglavje 4.2).

Gemfibrozil

V navzkrižni študiji z 20 zdravimi prostovoljci, ki so sočasno jemali enkraten odmerek pravastatina in gemfibrozila, so ugotovili pomembno zmanjšanje izločanja pravastatina z urinom in njegovo vezavo na beljakovine. Dodatno se je pomembno zvečala AUC, Cmax in tmax presnovka pravastatina. Kombinirano zdravljenje s pravastatinom in gemfibrozilom, zato ni priporočljivo (glejte poglavje 4.4).

Varfarin in drugi peroralni antikoagulansi

Dejavniki biološke razpoložljivosti v stanju dinamičnega ravnotežja se za pravastatin po dajanju varfarina niso spremenili. Dolgotrajno jemanje obeh zdravil ni imelo za posledico nobenih sprememb v antikoagulacijskem delovanju varfarina.

Snovi, ki se presnavljajo s pomočjo citokroma P450

Pravastatin se preko sistema citokroma P450 ne presnavlja v klinično pomembnem obsegu. Zato se zdravila, ki se presnavljajo preko sistema citokroma P450, ali so njegovi zaviralci, lahko dodajo k stabilnemu režimu odmerjanja s pravastatinom, ne da bi zato prišlo do znatnejših sprememb v plazemskih ravneh pravastatina, kot je bilo to opaženo pri drugih statinih. Odsotnost pomembnejšega farmakokinetičnega medsebojnega delovanja s pravastatinom so specifično dokazali za več zdravil, še posebno za tista, ki so substrati/zaviralci CYP3A4, npr. diltiazem, verapamil, itrakonazol, ketokonazol, zaviralci proteaze, grenivkin sok in zaviralci CYP2C9 (npr. flukonazol).

V eni izmed dveh raziskav medsebojnih delovanj s pravastatinom in eritromicinom so pri pravastatinu ugotovili statistično značilno povečanje AUC (70 %) in Cmax (121 %). V podobni raziskavi s klaritromicinom so ugotovili statistično značilno povečanje AUC (110 %) in Cmax (127 %). Čeprav so bile te spremembe majhne, pa je potrebna previdnost kadar se pravastatin daje skupaj z eritromicinom ali klaritromicinom.

Druga zdravila

V študijah medsebojnega delovanja niso opazili nobenih statistično značilnih razlik v biološki razpoložljivosti kadar so pravastatin dajali skupaj z acetilsalicilno kislino, antacidi (če so jih dajali eno uro pred pravastatinom), cimetidinom, nikotinsko kislino ali probukolom.

Nosečnost

Pravastatin je med nosečnostjo kontraindiciran in se ga ženskam v rodni dobi lahko daje le v primeru, da ni verjetno, da bi zanosile in so bile opozorjene o možnem tveganju(glejte poglavje 4.3). Priporočena je posebna previdnost pri mladih ženskah v rodni dobi pri zagotavljanju ustreznega razumevanja možnega tveganja povezanega z uporabo pravastatina med nosečnostjo.

Če bolnica nosečnost načrtuje ali če zanosi, mora o tem nemudoma obvestiti zdravnika, zdravljenje s pravastatinom pa je treba zaradi možnih tveganj za plod prekiniti.

Dojenje

Majhna količina pravastatina se izloča v mleko. Zaradi možnosti pojava neželenih učinkov pri dojenčkih, mora mati prekiniti dojenje med zdravljenjem z zdravilom Pralip, ker je pravastatin v obdobju dojenja kontraindiciran (glejte poglavje 4.3).

Pravastatin nima ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Kljub temu pa je treba pri vožnji motornih vozil ali pri upravljanju s stroji upoštevati, da se med zdravljenjem lahko pojavi omotica.

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti: zelo pogosti (≥ 1/10); pogosti (≥ 1/100 do <1/10); občasni (≥ 1/1.000 do <1/100); redki (≥ 1/10.000 do <1/1.000); zelo redki (<1/10.000).

Klinične študije

Pravastatin tablete so preučevali pri odmerku 40 mg v sedmih randomiziranih, dvojno slepih, s placebom nadzorovanih preizkušanjih, v katerih je sodelovalo več kot

21.000 bolnikov, ki so prejemali pravastatin (N=10.764) ali placebo (N=10.719), kar predstavlja več kot 47.000 bolnikov letno izpostavljanih pravastatinu. Več kot 19.000 bolnikov so spremljali povprečno 4,8 do 5,9 let. Poročali so o naslednjih neželenih učinkih zdravila; nobeden izmed teh učinkov se pri skupini, ki je prejemala pravastatin, ni pojavljal v obsegu, ki bi za več kot 0,3 % presegal delež, ki so ga opažali pri skupini, ki je prejemala placebo.

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Redki: trombocitopenija, levkopenija, hemolitična anemija, eozinofilija

Bolezni živčevja

Občasni: omotica, glavobol, nepravilnosti v delovanju nekaterih možganskih živcev (vključno s spremembo okusa, motnjami v premikanju očesnega zrkla, paralizo obraznega živca), tremor, vrtoglavica, izguba spomina, anksioznost, depresija

Žilne bolezni Redki: vaskulitis

Psihiatrične motnje

Občasni: motnje spanja, vključno z nespečnostjo in nočnimi morami

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Občasni: rinitis, kašelj, dispneja. Izjemoma so poročali o intersticijski bolezni pljuč, zlasti pri dolgotrajnem zdravljenju (glejte poglavje 4.4).

Očesne bolezni

Občasni: motnje vida (vključno z zamegljenim vidom in diplopijo), katarakta, oftalmoplegija

Bolezni prebavil

Občasni: dispepsija/zgaga, navzea/bruhanje, driska, zaprtje, bolečina v trebuhu, flatulenca

Bolezni kože in podkožja

Občasni: srbenje, kožni izpuščaji, koprivnica, nenormalnosti pri koži (noduli, razbarvanja, suha koža/sluznica) na lobanji/laseh (vključno z izpadanjem las) Redko: multiformen eritem vključno s Stevens-Johansonovim sindromom, toksična epidermalna nekroliza, dermatomiozitis, anafilaksa, angioedem, sindrom podoben sistemskemu eritematoznemu lupusu, purpura, urtikarija

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva Redki: revmatična polimialgija, artritis

Neznana pogostnost: imunsko posredovana nekrotizirajoča miopatija (glejte poglavje 4.4)

Bolezni sečil

Občasni: nenormalno odvajanje seča (vključno z disurijo, povečano pogostnostjo odvajanja seča, nikturijo)

Motnje reprodukcije in dojk

Občasni: motnje v spolnosti, ginekomastija, izguba libida

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije Občasni: utrujenost, naval vročine

Redki: fotosenzitivnost, zvišana telesna temperatura, krči, astenija

Preiskave

Povišane vrednosti transaminaz, alkalne fosfataze in bilirubina, nepravilno delovanje ščitnice

Redki: povečana hitrost sedimentacije, pozitivna ANA

Klinično posebno zanimivi primeri

Skeletne mišice

V kliničnih preizkušanjih so poročali o učinkih na skeletne mišice, npr. o mišično skeletnih bolečinah vključno z artralgijo, mišičnih krčih, mialgiji, oslabelosti mišic in povečanih ravneh CK. Pogostnost pojavljanja mialgije (1,4 % pri pravastatinu v primerjavi z 1,4 % pri placebu) in mišične oslabelosti (0,1 % pri pravastatinu v primerjavi z <0,1 % pri placebu), pogostnost pojavljanja ravni CK > 3 x ULN in > 10 x ULN v raziskavah CARE, WOSCOP in LIPID, pa je bila podobna kot pri placebu

(1,6 % pri pravastatinu v primerjavi z 1,6 % pri placebu oziroma 1,0 % pri pravastatinu v primerjavi z 1,0 % pri placebu) (glejte poglavje 4.4).

Vplivi na jetra

Poročali so o povečanjih ravni serumskih transaminaz. V treh dolgotrajnih, s placebom nadzorovanih kliničnih preizkušanjih CARE, WOSCOP in LIPID, so se znatne nenormalnosti pri ALT in AST (> 3 x ULN) v obeh zdravljenih skupinah pojavljale s podobno pogostnostjo (≤ 1,2 %).

Po prihodu zdravila na tržišče

Poleg zgoraj navedenih so pri izkušnjah z jemanjem pravastatina v obdobju po prihodu zdravila na tržišča poročali tudi o naslednjih neželenih učinkih:

Bolezni imunskega sistema

Zelo redki: preobčutljivostne reakcije: anafilaksija, angioedem, sindrom podoben eritematoznemu lupusu

Bolezni živčevja

Zelo redki: periferna polinevropatija, še posebno, če se zdravilo uporablja dolgo

časa, parestezija

Bolezni prebavil

Zelo redki: pankreatitis, neješčnost

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Zelo redki: zlatenica, holestazna zlatenica, zamastitev jeter, hepatitis, vključno s kroničnim hepatitisom, fulminantna jetrna nekroza

Redki: ciroza, hepatom

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

Zelo redki: rabdomioliza, ki je lahko povezana z akutno odpovedjo delovanja ledvic kot posledica mioglobinurije, miopatija (glejte poglavje 4.4), miozitis, polimiozitis, artralgija

Učinki skupine zdravil

Sladkorna bolezen: pogostnost je odvisna od prisotnosti ali odsotnosti dejavnikov tveganja (glukoza na tešče ≥ 5.6 mmol/L, indeks telesne mase (ITM) > 30kg/m², zvišani trigliceridi, hipertenzija v preteklosti)

Posamezni primeri težav s kitami, pri katerih včasih prihaja do zapletov s pretrganjem.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje:

Univerzitetni klinični center Ljubljana, Interna klinika Center za zastrupitve

Zaloška cesta 2 SI-1000 Ljubljana

Faks: + 386 (0)1 434 76 46

e-pošta: farmakovigilanca@kclj.si

Do sedaj so na razpolago le omejene izkušnje s prevelikim odmerjanjem pravastatina. V primeru prevelikega odmerjanja specifičnega zdravljenja ni. V primeru prevelikega odmerjanja je treba bolnika zdraviti simptomatsko in če je potrebno, uvesti podporne ukrepe.