Vyndaqel 20 mg mehke kapsule
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
- ▼
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Vyndaqel 20 mg
Zdravilo Vyndaqel je indicirano za zdravljenje transtiretinske amiloidoze pri odraslih bolnikih s simptomatsko polinevropatijo stadija 1 za preprečevanje pojava perifernih nevroloških okvar.
Zdravljenje je treba uvesti pod nadzorom zdravnika z izkušnjami pri zdravljenju bolnikov s transtiretinsko amiloidno polinevropatijo (ATTR-PN).
Odmerjanje
Priporočeni odmerek tafamidis meglumina je 20 mg peroralno enkrat na dan. Tafamidis in tafamidis meglumin nista medsebojno zamenljiva na podlagi mg.
Če po odmerjanju pride do bruhanja in bolnik izbruha nepoškodovano kapsulo zdravila Vyndaqel, naj vzame še en odmerek zdravila Vyndaqel, če je mogoče. Če kapsule ne izbruha, dodaten odmerek ni potreben, zdravljenje pa se nadaljuje z odmerjanjem naslednji dan, kot običajno.
Posebne populacije
Starejši bolniki
Pri starejših bolnikih (≥ 65 let) prilagajanje odmerka ni potrebno (glejte poglavje 5.2).
Okvara jeter in ledvic
Pri bolnikih z okvaro ledvic ali z blago in zmerno okvaro jeter prilagajanje odmerjanja ni potrebno. Podatki pri bolnikih s hudo okvaro ledvic (očistek kreatinina 30 ml/min ali manj) so omejeni.
Tafamidis meglumina pri bolnikih s hudo okvaro jeter niso preskušali, zato je pri teh bolnikih priporočljiva previdnost (glejte poglavje 5.2).
Pediatrična populacija
Tafamidis ni namenjen za uporabo pri pediatrični populaciji. Način uporabe peroralna uporaba
Mehke kapsule je treba pogoltniti cele in se jih ne sme zdrobiti ali prerezati. Zdravilo Vyndaqel se lahko vzame s hrano ali brez nje.
Ženske v rodni dobi morajo med jemanjem tafamidis meglumina uporabljati ustrezno kontracepcijo in z njeno uporabo nadaljevati še 1 mesec po prenehanju zdravljenja s tafamidis megluminom (glejte poglavje 4.6).
Tafamidis meglumin je treba uporabiti kot dodatek običajni skrbi za zdravljenje bolnikov z ATTR-PN. Zdravniki morajo stanje bolnikov nadzirati, kot del te običajne skrbi zanje pa morajo še naprej preverjati potrebo po dodatnem zdravljenju, vključno s potrebo po presaditvi jeter. Ker ni na voljo nobenih podatkov glede uporabe tafamidis meglumina pri bolnikih po presaditvi jeter, je treba zdravljenje s tafamidis megluminom pri teh bolnikih prekiniti.
Sočasna uporaba tafamidis meglumina s substrati beljakovine odpornosti pri raku dojk (BCRP – breast cancer resistance protein) lahko poveča izpostavljenosti substratu BCRP. V primeru sočasne uporabe je treba bolnike spremljati glede neželenih učinkov, povezanih s substratom BCRP, in razmisliti o morebitnem zmanjšanju odmerka substrata BCRP (glejte poglavje 4.5).
To zdravilo vsebuje največ 44 mg sorbitola na kapsulo. Sorbitol je vir fruktoze.
Upoštevati je treba aditivni učinek sočasne uporabe zdravil, ki vsebujejo sorbitol (ali fruktozo), in sorbitola (ali fruktoze), ki ga vnesemo s hrano.
Količina sorbitola v zdravilih za peroralno uporabo lahko vpliva na biološko uporabnost drugih zdravil za peroralno uporabo, ki se jemljejo sočasno.
V klinični študiji pri zdravih prostovoljcih 20 mg tafamidis meglumina ni niti induciralo niti zaviralo encima citokroma P450 CYP3A4.
Tafamidis in vitro zavira izločevalni prenašalec BCRP z vrednostjo IC50 = 1,16 µM in lahko pri klinično pomembnih koncentracijah povzroči medsebojna delovanja s substrati tega prenašalca (npr. metotreksatom, rosuvastatinom, atorvastatinom, apiksabanom, rivaroksabanom, imatinibom). V
klinični študiji pri zdravih udeležencih se je izpostavljenost substratu BCRP rosuvastatinu po večkratnih dnevnih odmerkih 61 mg tafamidisa povečala za približno 2-krat. Zato je treba bolnike pri sočasni uporabi s tafamidisom spremljati glede neželenih učinkov, povezanih s substratom BCRP. Razmisliti pa je treba tudi o morebitnem zmanjšanju odmerka substrata BCRP (glejte poglavje 4.4).
Podobno tafamidis zavira privzemne prenašalce OAT1 in OAT3 (prenašalci organskih anionov) z vrednostjo IC50 = 2,9 µM oziroma IC50 = 2,36 µM in lahko pri klinično pomembnih koncentracijah povzroči medsebojna delovanja s substrati teh prenašalcev (npr. nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, bumetanidom, furosemidom, lamivudinom, metotreksatom, oseltamivirjem, tenofovirjem, ganciklovirjem, adefovirjem, cidofovirjem, zidovudinom, zalcitabinom). Na podlagi podatkov in vitro so ugotovili, da so največje predvidene spremembe AUC za substrate OAT1 in OAT3 manjše od 1,25 pri 20 mg odmerku tafamidis meglumina, tako da se ne pričakuje, da bo zaviranje prenašalcev OAT1 ali OAT3 zaradi tafamidisa povzročilo klinično pomembna medsebojna delovanja.
Študij medsebojnega delovanja, v katerih bi ocenjevali vpliv drugih zdravil na tafamidis meglumin, niso izvedli.
Anomalija pri laboratorijskih preiskavah
Tafamidis lahko zmanjša koncentracije celokupnega tiroksina v serumu brez spremljajoče spremembe prostega tiroksina (T4) ali ščitnico spodbujajočega hormona (TSH). Opažena sprememba vrednosti celokupnega tiroksina je verjetno rezultat zmanjšane vezave tiroksina na transtiretin (TTR) ali izrivanja iz transtiretina zaradi visoke afinitete za vezavo tafamidisa na TTR-tiroksinski receptor.
Spremljajočih kliničnih ugotovitev, skladnih z nepravilnim delovanjem ščitnice, ni bilo.
Ženske v rodni dobi
Ženske v rodni dobi morajo uporabljati ustrezno kontracepcijo med zdravljenjem s tafamidis megluminom in še en mesec po prenehanju zdravljenja, zaradi podaljšanega razpolovnega časa zdravila.
Nosečnost
Podatkov o uporabi tafamidis meglumina pri nosečnicah ni. Študije na živalih so pokazale škodljiv vpliv na razvoj (glejte poglavje 5.3). Tafamidis meglumina ne uporabljajte pri nosečnicah in pri ženskah v rodni dobi, ki ne uporabljajo učinkovite kontracepcije.
Dojenje
Razpoložljivi podatki pri živalih kažejo na izločanje tafamidisa v mleko. Tveganja za dojenega novorojenčka/otroka ne moremo izključiti. Tafamidis meglumina se med dojenjem ne sme uporabljati.
Plodnost
V predkliničnih študijah niso opazili škodljivih vplivov na plodnost (glejte poglavje 5.3).
Na podlagi farmakodinamičnega in farmakokinetičnega profila naj tafamidis meglumin ne bi imel vpliva ali naj bi imel zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.
Povzetek varnostnega profila
Celokupni klinični podatki odražajo izpostavljenosti pri 127 bolnikih z ATTR-PN, ki so povprečno 538 dni (razpon od 15 do 994 dni) prejemali 20 mg tafamidis meglumina na dan. Neželeni učinki so bili običajno blagi do zmerni.
Preglednica neželenih učinkov
Neželeni učinki spodaj so navedeni v skladu s klasifikacijo organskih sistemov MedDRA in z navedbo pogostnosti po standardni konvenciji: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10) in občasni
(≥ 1/1000 do < 1/100). Znotraj skupine pogostnosti so neželeni učinki razvrščeni po padajoči resnosti. Neželeni učinki, o katerih so poročali v kliničnem programu, so predstavljeni v spodnji preglednici in prikazujejo pogostnosti, s katerimi so se pojavili v dvojno slepi, s placebom nadzorovani študiji (Fx-005) tretje faze.
| Organski sistem | Zelo pogosti |
| Infekcijske in parazitske bolezni | okužba sečil |
| Bolezni prebavil | driska |
| bolečina v zgornjem delu trebuha |
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o kateremkoli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Simptomi
Kliničnih izkušenj s prevelikim odmerjanjem je zelo malo. Med kliničnimi preskušanji sta dva bolnika z diagnozo transtiretinske amiloidne kardiomiopatije (ATTR-CM - transthyretin amyloid cardiomyopathy) nenamerno zaužila enkratni odmerek 160 mg tafamidis meglumina brez pojava kakršnihkoli povezanih neželenih dogodkov.
Največji odmerek tafamidis meglumina, ki so ga dobili zdravi prostovoljci v kliničnem preskušanju, je bil enkratni odmerek 480 mg. Pri tem odmerku so poročali o enem neželenem dogodku blagega hordeola, povezanim z zdravljenjem.
Ukrepanje
V primeru prevelikega odmerjanja je treba uvesti standardne podporne ukrepe.
Farmakološke lastnosti - Vyndaqel 20 mg
Farmakoterapevtska skupina: Druga zdravila z delovanjem na živčevje, oznaka ATC: N07XX08 Mehanizem delovanja
Tafamidis je selektivni stabilizator TTR. Tafamidis se veže na TTR na vezavna mesta za tiroksin, s čimer stabilizira tetramer in upočasni disociacijo v monomere, kar je stopnja, ki omejuje hitrost amiloidogenega procesa.
Farmakodinamični učinki
Transtiretinska amiloidoza je zelo izčrpavajoča bolezen, ki jo povzroči kopičenje različnih netopnih fibrilarnih beljakovin ali amiloida v tkivih, v količinah, ki zadoščajo za okvaro normalnega delovanja. Disociacija transtiretinskega tetramera v monomere je stopnja, ki omejuje hitrost patogeneze transtiretinske amiloidoze. Pri zloženih monomerih pride do delne denaturacije, pri čemer prihaja do tvorbe na drugačen način zloženih monomernih amiloidogenih intermediatov. Ti intermediati se nato na nepravilen način združujejo v topne oligomere, profilamente, filamente in amiloidne fibrile.
Tafamidis se z negativno kooperativnostjo veže na dve vezavni mesti za tiroksin na osnovni tetramerni obliki transtiretina in preprečuje disociacijo v monomere. Zavrtje disociacije tetramera TTR je osnova za uporabo tafamidisa za upočasnjevanje napredovanja bolezni pri bolnikih z ATTR-PN stadija 1.
Test stabilizacije TTR so uporabili kot farmakodinamski označevalec in ocenili stabilnost tetramera TTR.
Tafamidis je stabiliziral tetramer TTR divjega tipa in tetramere 14 variant TTR, ki so jih klinično testirali po odmerjanju tafamidisa enkrat na dan. Poleg tega je tafamidis stabiliziral tetramer TTR za 25 variant, testiranih ex vivo, kar dokazuje stabilizacijo TTR 40 amiloidogenih genotipov TTR.
Klinična učinkovitost in varnost
Ključna študija tafamidis meglumina pri bolnikih z ATTR-PN stadija 1 je bila 18 mesecev trajajoča, multicentrična, randomizirana, dvojno slepa, s placebom nadzorovana študija. V študiji so ocenili varnosti in učinkovitost enkratnega dnevnega 20 mg odmerka tafamidis meglumina pri 128 bolnikih z ATTR-PN z mutacijo Val30Met, pri katerih je bila bolezen primarno v stadiju 1; 126 od 128 bolnikov ambulantne pomoči ni potrebovalo. Primarni merili izida sta bili ocena okvare spodnjih okončin zaradi nevropatije [Neuropathy Impairment Score of the Lower Limb] (NIS-LL – zdravnikova ocena nevrološkega pregleda spodnjih okončin) in ocena kakovosti življenja v skladu z Norfolško študijo – diabetična nevropatija [Norfolk Quality of Life - Diabetic Neuropathy] (Norfolk QOL-DN – izid, o katerem je poročal bolnik, skupna ocena kakovosti življenja [TQOL]). Druga merila izida so vključevala sestavljene ocene delovanja debelih živčnih vlaken (prevajanje dražljaja po živcu, vibracijski prag in odziv frekvence srčnega utripa na globoko dihanje - HRDB) in delovanja tankih živčnih vlaken (z vročino povzročena bolečina in prag pri ohlajanju, ter HRBD) ter ocene povezane s prehrano, pri čemer je bil uporabljen prilagojen indeks telesne mase (mBMI – BMI pomnožen s koncentracijo albumina v serumu v g/L). Šestinosemdeset od 91 bolnikov, ki so zaključili 18 mesecev trajajoče obdobje zdravljenja, je bilo pozneje vključenih v odprto podaljšano študijo, v kateri so vsi bolniki dodatnih 12 mesecev prejemali tafamidis meglumin v odmerku 20 mg enkrat na dan.
Po 18 mesecih zdravljenja je bilo število 'NIS-LL odzivnih bolnikov' (sprememba NIS-LL za manj kot 2 točki) večje pri bolnikih, ki so se zdravilis tafamidis megluminom. Izidi predhodno specificiranih analiz primarnih opazovanih dogodkov so navedeni v naslednji preglednici:
| Zdravilo Vyndaqel v primerjavi s placebom: NIS-LL in TQOL po 18 mesecih (Študija Fx-005) | ||
| placebo | Vyndaqel | |
| Predhodno določena analiza z vključenimi bolniki (analiza ITT) | n = 61 | n = 64 |
| NIS-LL odzivni bolniki (% bolnikov)Razlika (Vyndaqel minus placebo) 95 % IZ pri razliki (vrednost p) | 29,5 % | 45,3 % |
| 15,8 %-0,9 %; 32,5 % (0,068) | ||
| Sprememba skupne ocene kakovosti življenja [TQOL] glede na izhodišče - povprečje najmanjših kvadratov (standardna napaka [SE])Razlika v povprečju najmanjših kvadratov (standardna napaka [SE])95 % IZ pri razliki (vrednost p) | 7,2 (2,36) | 2,0 (2,31) |
| -5,2 (3,31)-11,8; 1,3 (0,116) | ||
| Predhodno določena analiza učinkovitosti, ki jo je mogoče ovrednotiti | n = 42 | n = 45 |
| NIS-LL odzivni bolniki (% bolnikov) | 38,1 % | 60,0 % |
| Razlika (Vyndaqel minus placebo) 95 % IZ pri razliki (vrednost p) | 21,9 %1,4 %; 42,4 % (0,041) | |
| Sprememba skupne ocene kakovosti življenja [TQOL] glede na izhodišče - povprečje najmanjših kvadratov (standardna napaka [SE])Razlika v povprečju najmanjših kvadratov (standardna napaka [SE])95 % IZ pri razliki (vrednost p) | 8,9 (3,08) | 0,1 (2,98) |
| -8,8 (4,32)-17,4; -0,2 (0,045) | ||
Pri predhodno določeni analizi ITT NIS-LL odzivnih bolnikov so bili kot neodzivni bolniki opredeljeni tisti bolniki, ki so zaradi presaditve jeter z zdravljenjem prenehali pred zaključkom 18-mesečnega časovnega obdobja. Pri predhodno določeni analizi učinkovitosti, ki jo je mogoče ovrednotiti, so bili upoštevani podatki za tiste bolnike, ki so po protokolu zaključili 18 mesecev trajajoče zdravljenje.
Sekundarni opazovani dogodki so pokazali, da je imelo zdravljenje s tafamidis megluminom za posledico manjše poslabšanje nevrološke funkcije in izboljšanje s prehrano povezane ocene (mBMI) v primerjavi s placebom, kot je prikazano v naslednji preglednici.
| Spremembe pri sekundarnih opazovanih dogodkih od izhodišča do 18. meseca – povprečje najmanjših kvadratov (standardna napaka) (populacija ITT) (študija Fx-005) | ||||
| placebon = 61 | Vyndaqeln = 64 | vrednost p | Vyndaqel % spremembglede na placebo | |
| Sprememba pri NIS-LL glede na izhodiščePovprečje najmanjših kvadratov (standardna napaka [SE]) | 5,8 (0,96) | 2,8 (0,95) | 0,027 | -52 % |
| Sprememba pri debelih vlaknih glede na izhodiščePovprečje najmanjših kvadratov(standardna napaka [SE]) | 3,2 (0,63) | 1,5 (0,62) | 0,066 | -53 % |
| Sprememba pri tankih vlaknih glede na izhodiščePovprečje najmanjših kvadratov(standardna napaka [SE]) | 1,6 (0,32) | 0,3 (0,31) | 0,005 | -81 % |
| Sprememba pri mBMI glede na izhodiščePovprečje najmanjših kvadratov(standardna napaka [SE]) | -33,8 (11,8) | 39,3 (11,5) | < 0,0001 | N/A |
mBMI je izpeljan kot zmnožek koncentracije albumina v serumu in indeksa telesne mase.
Na podlagi analize variance za ponovljene meritve, s spremembo od izhodišča kot odvisno spremenljivko, nestrukturirano matriko kovarianc, zdravljenjem, mesecem in zdravljenjem po mesecih kot fiksnimi učinki ter preskušancem kot slučajnim učinkom v modelu. N/A = Navedba smiselno ni potrebna.
V odprti podaljšani študiji je bila hitrost spreminjanja NIS-LL v 12 mesecev trajajočem obdobju zdravljenja podobna tisti, ki so jo opažali pri bolnikih, ki so bili v predhodnem 18-mesečnem obdobju dvojno slepe študije randomizirani v skupino in zdravljeni s tafamidisom.
Učinke tafamidisa so ocenjevali pri bolnikih z ATTR-PN brez Val30Met, v podporni odprti študiji pri 21 bolnikih in opazovalni študiji v obdobju trženja zdravila pri 39 bolnikih. Na podlagi rezultatov teh študij, mehanizma delovanja tafamidisa in rezultatov stabilizacije TTR za tafamidis meglumin pričakujejo, da bo koristen tudi pri bolnikih z ATTR-PN v stadiju 1, ki imajo mutacijo, različno od Val30Met.
Učinke tafamidisa so ocenjevali v dvojno slepi, s placebom nadzorovani randomizirani študiji s 3 kraki pri 441 bolnikih s transtiretinsko amiloidno kardiomiopatijo (ATTR-CM) divjega ali dednega tipa.
Primarna analiza združenih podatkov je za tafamidis meglumin (20 mg in 80 mg) v primerjavi s placebom pokazala pomembno zmanjšanje (p = 0,0006) umrljivosti iz vseh vzrokov in pogostnosti hospitalizacije v povezavi s srčno-žilnimi vzroki.
Pri zdravih prostovoljcih enkratni 400 mg peroralni supraterapevtski odmerek raztopine tafamidisa ni podaljšal intervala QTc.
Evropska agencija za zdravila je odstopila od zahteve za predložitev rezultatov študij s tafamidisom za vse podskupine pediatrične populacije za transtiretinsko amiloidozo (za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavje 4.2).
Zdravilo je pridobilo dovoljenje za promet v 'izjemnih okoliščinah'. To pomeni, da zaradi redkosti bolezni ni bilo mogoče pridobiti vseh podatkov o zdravilu. Evropska agencija za zdravila bo vsako leto pregledala vse nove podatke, ki bodo na voljo. Če bo potrebno, bo posodobljen tudi povzetek glavnih značilnosti zdravila.
Absorpcija
Po peroralnem zaužitju mehke kapsule enkrat na dan je največja koncentracija (Cmax) po odmerjanju na tešče dosežena znotraj medianega časa (tmax) 4 ur. Sočasno uživanje visokokaloričnega obroka z veliko maščobe je spremenilo hitrost absorpcije, ne pa tudi obsega absorpcije. Ti rezultati podpirajo jemanje tafamidisa skupaj s hrano ali brez nje.
Porazdelitev
Tafamidis se v veliki meri veže na beljakovine v plazmi (> 99 %). Navidezni volumen porazdelitve v stanju dinamičnega ravnovesja je 16 litrov.
Obseg vezave tafamidisa na beljakovine v plazmi so ocenili z uporabo živalske in humane plazme. Afiniteta tafamidisa za TTR je večja od afinitete za albumin. Zato je verjetno, da se tafamidis v plazmi preferenčno veže na TTR kljub znatno večji koncentraciji albumina (600 μM) v primerjavi s TTR
(3,6 μM).
Biotransformacija in izločanje
Ni jasnih dokazov, da se tafamidis pri ljudeh izloča z žolčem. Na osnovi predkliničnih podatkov se domneva, da se tafamidis presnavlja z glukuronidacijo in izloča z žolčem. Ta pot biotransformacije je pri ljudeh verjetna, saj se približno 59 % celotnega zaužitega odmerka izloči z blatom, približno 22 % pa z urinom. Na podlagi rezultatov populacijske farmakokinetike znaša navidezni peroralni očistek tafamidis meglumina 0,228 l/h, povprečni populacijski razpolovni čas pa znaša približno 49 ur.
Odmerek in časovna linearnost
Izpostavljenost pri odmerjanju tafamidis meglumina enkrat na dan se je povečevala s povečevanjem odmerka do enkratnega odmerka 480 mg in večkratnih odmerkov do 80 mg/dan. Na splošno so bila povečanja sorazmerna ali skoraj sorazmerna z odmerkom in očistek tafamidisa se s časom ni spreminjal.
Farmakokinetični parametri so bili po enkratnem ali večkratnem dajanju 20 mg tafamidis meglumina podobni, kar kaže na odsotnost induciranja oziroma zaviranja presnavljanja tafamidisa.
Rezultati odmerjanja peroralne raztopine 15 mg do 60 mg tafamidis meglumina enkrat na dan v obdobju 14 dni so pokazali, da je bilo stanje dinamičnega ravnovesja doseženo do 14. dne.
Posebne populacije
Okvara jeter
Farmakokinetični podatki kažejo na zmanjšano sistemsko izpostavljenost (približno 40 %) in zvečan celokupni očistek (0,52 l/h v primerjavi z 0,31 l/h) tafamidis meglumina pri bolnikih z zmerno okvaro jeter (ocena po lestvici Child-Pugh 7 do vključno 9) v primerjavi z zdravimi preskušanci, zaradi obsežnejše nevezane frakcije tafamidisa. Ker so pri bolnikih z zmerno okvaro jeter ravni TTR nižje kot pri zdravih preskušancih, prilagajanje odmerka ni potrebno, ker stehiometrično razmerje med tafamidisom in njegovim tarčnim proteinom TTR zadostuje za stabilizacijo tetramera TTR. Pri bolnikih s hudo okvaro jeter ni podatkov o izpostavljenosti tafamidisu.
Okvara ledvic
Tafamidisa niso specifično ocenili v namenski študiji pri bolnikih z okvaro ledvic. Vpliv očistka kreatinina na farmakokinetiko tafamidisa so ocenili v analizi populacijske farmakokinetike pri bolnikih z očistkom kreatinina, večjim od 18 ml/min. Farmakokinetične ocene niso pokazale razlike v navideznem peroralnem očistku tafamidisa pri bolnikih z očistkom kreatinina, manjšim od 80 ml/min, v primerjavi z bolniki z očistkom kreatinina, enakim ali večjim od 80 ml/min. Prilagajanje odmerka pri bolnikih z okvaro ledvic ni potrebno.
Starejši bolniki
Na osnovi rezultatov populacijske farmakokinetike je bila pri preskušancih ≥ 65 let ocena navideznega peroralnega očistka v stanju dinamičnega ravnovesja v povprečju 15 % manjša kot pri preskušancih, ki so bili mlajši od 65 let. Vendar pa razlika v očistku povzroči < 20-odstotna povečanja povprečne Cmax in AUC v primerjavi z mlajšimi preskušanci in ni klinično pomembna.
Farmakokinetično/farmakodinamično razmerje
Podatki in vitro so pokazali, da tafamidis nima pomembnega zaviralnega učinka na encime citokroma P450 CYP1A2, CYP3A4, CYP3A5, CYP2B6, CYP2C8, CYP2C9, CYP2C19 in CYP2D6. Ne
pričakuje se, da bo tafamidis povzročil klinično pomembno medsebojno delovanje zdravil zaradi induciranja CYP1A2, CYP2B6 ali CYP3A4.
Študije in vitro kažejo, da ni verjetno, da bi tafamidis pri klinično pomembnih koncentracijah povzročil sistemsko medsebojno delovanje zdravil s substrati UDP-glukuronoziltransferaze (UGT). Tafamidis lahko zavira delovanje UGT1A1 v črevesju.
Tafamidis je izkazal majhen potencial za zaviranje beljakovine odpornosti na več zdravil (MDR1 – Multi-Drug Resistant Protein 1) (imenovane tudi P-glikoprotein; P-gp) na sistemski ravni in v prebavilih, prenašalca organskih kationov 2 (OCT2), prenašalcev za ekstruzijo več zdravil in toksinov 1 (MATE1) in MATE2K, polipeptidnih prenašalcev organskih anionov 1B1 (OATP1B1) in OATP1B3 pri klinično pomembnih koncentracijah.
Farmacevtski podatki - Vyndaqel 20 mg
Ovojnica kapsule
želatina (E441) glicerol (E422)
rumeni železov oksid (E172) sorbitan
sorbitol (E420) manitol (E421) titanov dioksid (E171) prečiščena voda
Vsebina kapsule
makrogol 400 (E1521) sorbitan monooleat (E494) polisorbat 80 (E433)
Črnilo (Opacode vijoličasto)
etanol izopropilalkohol prečiščena voda makrogol 400 (E1521) polivinilacetat ftalat propilenglikol (E1520) karmin (E120)
briljantno modro FCF (E133) amonijev hidroksid (E527) 28 %
Perforirani pretisni omoti za enkratni odmerek iz PVC/PA/alu/PVC-alu.
Velikosti pakiranj: pakiranje po 30 x 1 mehka kapsula in skupno pakiranje, ki vsebuje 90 (3 pakiranja po 30 x 1) mehkih kapsul.
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.