Solu-Medrol 125 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje ali infundiranje

Glukokortikoide uporabljamo samo kot simptomatsko zdravljenje, razen v primeru nekaterih endokrinih motenj, kjer jih uporabljamo za nadomestno zdravljenje.

Protivnetno zdravljenje

• Revmatične bolezni

  Kot kratkotrajno dodatno zdravljenje (pri akutni bolezni ali akutnem poslabšanju) pri:

  • posttravmatski osteoartrozi,

  • sinovitisu pri osteoartrozi,

  • revmatoidnem artritisu, vključno s kroničnim juvenilnim idiopatičnim artritisom (v posameznih

    primerih je morda potrebno vzdrževalno zdravljenje z majhnimi odmerki),

  • akutnem uričnem artritisu,

  • psoriatičnem artritisu,

  • ankilozirajočem spondilitisu.

• Sistemske vezivnotkivne bolezni

  V času poslabšanja bolezni ali kot vzdrževalno zdravljenje v posameznih primerih naslednjih bolezni:

  • sistemski eritematozni lupus (in lupusni nefritis),

  • akutni revmatski karditis,

  • sistemski dermatomiozitis (polimiozitis),

  • nodozni poliarteritis,

  • Goodpasturjev sindrom.

• Kožne bolezni

  • pemfigus,

  • težje oblike multiformnega eritema (Stevens-Johnsonov sindrom),

  • eksfoliativni dermatitis,

  • bulozni herpetiformni dermatitis,

  • težje oblike seboroičnega dermatitisa,

  • hude oblike psoriaze,

  • fungoidni granulom,

  • urtikarija.

• Alergijska stanja

  Za omejevanje težjih ali neobvladljivih alergijskih stanj, ki jih ni mogoče zdraviti na običajen način, in

  sicer pri:

  • bronhialni astmi,

  • kontaktnem dermatitisu,

  • atopičnem dermatitisu,

  • serumski bolezni,

  • preobčutljivostnih reakcijah na zdravila,

  • urtikarijskih reakcijah po transfuziji,

  • akutnem neinfektivnem edemu grla (najprimernejše zdravilo je adrenalin).

• Očesne bolezni

  Težji akutni in kronični alergijski in vnetni procesi v očesu, kot so:

  • očesni herpes zoster,

  • iritis, iridociklitis,

  • horioretinitis,

  • difuzni posteriorni uveitis in horioiditis,

  • vnetje vidnega živca,

  • simpatična oftalmija.

• Bolezni prebavil

  Za umiritev kritičnih poslabšanj bolezni:

  • ulcerozni kolitis (sistemsko zdravljenje),

  • regionalni enteritis (sistemsko zdravljenje).

• Bolezni dihal

  • simptomatska pljučna sarkoidoza,

  • berilioza,

  • nenaden močan izbruh ali razsoj pljučne tuberkuloze ob sočasnem ustreznem antituberkuloznem

    zdravljenju,

  • Loefflerjev sindrom, ki ga ni mogoče zdraviti z drugimi zdravili,

  • aspiracijski pnevmonitis.

• Edematozna stanja

  Za vzpostavitev diureze ali izboljšanje proteinurije pri nefrotskem sindromu brez uremije, bodisi da je ta idiopatske narave bodisi posledica eritematoznega lupusa.

  Imunosupresivno zdravljenje

• Presajanje organov

  Zdravljenje hematoloških in onkoloških motenj

• Hematološke motnje

  • pridobljena (avtoimunska) hemolitična anemija,

  • idiopatična trombocitopenična purpura pri odraslih (samo intravenska uporaba-intramuskularna uporaba je kontraindicirana),

  • sekundarna trombocitopenija pri odraslih,

  • eritroblastopenija (R.B.C. anemija),

  • prirojena (eritroidna) hipoplastična anemija.

• Onkološke bolezni

  Za paliativno zdravljenje:

  • levkemij in limfomov pri odraslih,

  • akutne levkemije pri otrocih.

    Drugo

• Živčevje

  • možganski edemi zaradi tumorja – primarnega ali metastatskega - oz. kirurškega ali

    obsevalnega zdravljenja

  • akutna poslabšanja multiple skleroze,

  • akutne poškodbe hrbtenjače (zdravljenje je treba začeti v roku osmih ur po poškodbi).

• Tuberkulozni meningitis s subarahnoidno blokado ali grozečo blokado ob sočasni ustrezni

  antituberkulozni kemoterapiji.

• Trihinoza z nevrološkimi ali miokardnimi zapleti.

• Preprečevanje navzee in bruhanja v povezavi s kemoterapijo pri zdravljenju raka.

  Motnje v delovanju endokrinih žlez:

• primarna in sekundarna kronična insuficienca skorje nadledvične žleze,

• akutna insuficienca skorje nadledvične žleze (za te indikacije sta zdravili izbora hidrokortizon ali kortizon, v določenih pogojih lahko uporabimo sintetske analoge, če jih kombiniramo z mineralokortikoidi),

• zdravljenje šokovnih stanj: šok, kot posledica insuficience skorje nadledvične žleze ali šok, kjer se organizem ne odziva na običajno zdravljenje, v primeru suma ali potrditve insuficience skorje nadledvične žleze (glavno zdravilo izbora je hidrokortizon). V primeru, da učinki mineralokortikoidov niso zaželeni, dajemo prednost metilprednizolonu,

• pred operacijami ali v primeru težje poškodbe ali bolezni, pri bolnikih z ugotovljeno insuficienco nadledvične žleze ali kadar je zmogljivost skorje nadledvične žleze vprašljiva,

• prirojena hiperplazija nadledvične žleze,

• negnojni tiroiditis,

• hiperkalcemija pri rakavih bolnikih.

Odmerjanje

Raztopina natrijevega metilprednizolonhidrogensukcinata se lahko uporablja intravensko ali intramuskularno ali v obliki intravenske infuzije. Najbolj ustrezen način v nujnih primerih je

intravenska injekcija. Priporočeni odmerki so prikazani v spodnji preglednici. Odmerki za dojenčke in otroke so manjši, določamo pa jih predvsem glede na resnost stanja in odziva bolnika in ne toliko glede na velikost ali starost bolnika. Vendar naj bo odmerek najmanj 0,5 mg na kg telesne mase bolnika vsakih 24 ur.

Preglednica 1: Priporočeni odmerki natrijevega metilprednizolonhidrogensukcinata

• revmatoidni artritis:

  • 1 g/dan i.v., 1, 2, 3 ali 4 dni, ali

  • 1 g/mesec, i.v., 6 mesecev

• Blaga do zmerna emetogena kemoterapija:

• Močno emetogena kemoterapija:

Odmerke je treba zmanjšati ali z njimi postopoma prekiniti, če zdravljenje s tem zdravilom traja več kot nekaj dni. Če se pri kroničnih stanjih pojavi spontana remisija, je treba zdravljenje prekiniti. Med dolgotrajnim zdravljenjem je treba v rednih časovnih presledkih izvajati rutinske laboratorijske preiskave, kot so analiza urina, krvni sladkor 2 uri po obroku, merjenje krvnega tlaka in telesne mase ter rentgensko slikanje prsnega koša. Pri bolnikih z anamnezo ulkusne bolezni ali znatne dispepsije je priporočljiv pregled prebavil.

Zdravniški nadzor je potreben tudi pri prekinitvi kroničnega zdravljenja.

V izogib težavam s skladnostjo in stabilnostjo izdelka priporočamo, da raztopino natrijevega metilprednizolonhidrogensukcinata dajemo ločeno od drugih zdravil in sicer kot i.v. injekcijo, skozi

i.v. komoro ali kot i.v. 'piggy–back' raztopino (glejte poglavje 6.6).

Način uporabe

Raztopino za intravensko (ali intramuskularno) injekcijo pripravimo v skladu z navodili. Za navodila glede priprave zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.

Natrijev metilprednizolonhidrogensukcinat je kontraindiciran pri:

• bolnikih s sistemsko glivično okužbo.

• preobčutljivosti na učinkovino ali katerokoli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• intratekalni poti uporabe.

Uporaba živih, oslabljenih cepiv je kontraindicirana pri bolnikih, ki prejemajo imunosupresivne odmerke kortikosteroidov.

Imunosupresivni učinki/povečana dovzetnost za okužbe

Kortikosteroidi lahko povečajo dovzetnost za okužbo, lahko prikrijejo nekatere znake okužb,

poslabšajo obstoječe okužbe, povečajo tveganje za reaktivacijo ali poslabšanje latentnih okužb, med njihovo uporabo se lahko pojavijo nove okužbe. Pri uporabi kortikosteroidov se lahko pojavi

zmanjšana odpornost na okužbo ali pa okužbe ni mogoče lokalizirati. Okužbe zaradi patogenih organizmov, kot so bakterije, virusi, glivice, praživali ali paraziti v katerem koli delu telesa, so lahko povezane z uporabo kortikosteroidov samih bodisi v kombinaciji z drugimi imunosupresivi, ki

vplivajo na celično imunost, humoralno imunost ali aktivnost nevtrofilcev. Te okužbe so lahko blage, hude ali v posameznih primerih smrtno nevarne. S povečanjem odmerka kortikosteroida se poveča tudi pogostnost okužb.

Bolnike spremljajte glede pojava okužbe in po potrebi razmislite o prekinitvi zdravljenja s kortikosteroidi ali zmanjšanju odmerka.

Osebe, ki jemljejo zdravila, ki zavirajo imunski sistem, so bolj dovzetne za pojav okužb kot pa zdravi posamezniki. Potek obolenja, na primer noric in ošpic, pri neimunih otrocih ali odraslih, ki jemljejo kortikosteroide, je lahko resnejši ali celo smrten.

Podobno je treba kortikosteroide uporabljati zelo previdno pri bolnikih z znanimi okužbami z zajedalci, ali ob sumu na take okužbe, kot na primer pri okužbah s Strongyloides, ki lahko privedejo do hiperinfekcije s Strongyloides in razsejanja obolenja z obsežno migracijo ličink na oddaljena mesta, kar pogosto spremlja zelo izrazit enterokolitis in z gramnegativnimi mikroorganizmi povzročena septikemija, ki je lahko smrtna.

Vloga kortikosteroidov pri septičnem šoku je sporna, saj so zgodnje študije pokazale tako ugodne kot škodljive učinke. V zadnjem času ugotavljajo, da je uporaba dodatnih kortikosteroidov koristna pri

bolnikih s septičnim šokom, pri katerih je prisotna insuficienca nadledvične žleze. Kljub temu pa

njihova rutinska uporaba pri septičnem šoku ni priporočena. Sistematični pregled uporabe velikih

odmerkov kratkotrajno delujočih kortikosteroidov ne podpira njihove uporabe. Vendar pa meta analize

in pregled uporabe nakazujejo, da daljše zdravljenje (5-11 dni) z uporabo majhnih odmerkov

kortikosteroidov lahko zmanjša smrtnost.

Uporaba živih, oslabljenih cepiv je pri bolnikih, ki prejemajo imunosupresivne odmerke kortikosteroidov, kontraindicirana. Bolnikom, ki prejemajo imunosupresivne odmerke kortikosteroidov, lahko dajemo mrtva ali inaktivirana cepiva, vendar pa je odziv lahko zmanjšan ali celo ničen. Bolnike, ki prejemajo neimunosupresivne odmerke kortikosteroidov, lahko izpostavimo potrebnim postopkom imunizacije.

Uporaba kortikosteroidov pri aktivni tuberkulozi naj bo omejena na tiste primere razvitega stadija tuberkuloze ali razsejane tuberkuloze, pri katerih se kortikosteroid uporablja za obvladanje bolezni skupaj z ustreznim protituberkuloznim režimom.

Če so kortikosteroidi indicirani pri bolnikih z latentno tuberkulozo ali tuberkulinsko aktivnostjo, je potrebno natančno spremljanje, ker lahko pride do reaktivacije bolezni. Med dolgotrajnim kortikosteroidnim zdravljenjem morajo ti bolniki prejemati kemoprofilakso.

Pri bolnikih, ki so se zdravili s kortikosteroidi, so poročali o pojavu Kaposijevega sarkoma.

Prenehanje uporabe kortikosteroidov lahko povzroči klinično remisijo.

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Acetilsalicilno kislino in nesteroidna protivnetna zdravila je treba skupaj s kortikosteroidi uporabljati previdno.

Sočasna uporaba peroralnih antikoagulantov in metilprednizolona lahko poveča tveganje za krvavitev. Obstajajo tudi poročila o zmanjšanih učinkih peroralnih antikoagulantov. Pri bolnikih, ki se zdravijo z antagonisti vitamina K, je priporočljivo pogostejše spremljanje protrombinskega časa (INR – international normalised ratio), zlasti med uvedbo zdravljenja z metilprednizolonom ali prilagajanjem njegovega odmerka (glejte poglavje 4.5).

Bolezni imunskega sistema

Lahko se pojavijo alergijske reakcije. Ker so se pri bolnikih, ki so prejemali kortikosteroide, pojavili

redki primeri kožnih in anafilaktičnih/anafilaktoidnih reakcij, je treba pred začetkom uporabe

upoštevati ustrezne previdnostne ukrepe, še posebej pri bolnikih z anamnezo alergije na katerokoli zdravilo.

Bolezni endokrinega sistema

Farmakološki odmerki kortikosteroidov, ki jih bolniki jemljejo dlje časa, lahko zavrejo os hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza (sekundarna insuficienca skorje nadledvične žleze). Stopnja izraženosti in trajanje nastale insuficience skorje nadledvične žleze se od bolnika do bolnika razlikuje in je odvisna od odmerka, pogostnosti uporabe, časa dajanja zdravila in trajanja zdravljenja z

glukokortikoidi. Ta učinek je mogoče zmanjšati z uporabo zdravila vsak drugi dan.

Poleg tega lahko v primeru nenadne prekinitve zdravljenja z glukokortikoidi pride do pojava akutne

insuficience nadledvične žleze, ki se lahko konča s smrtnim izidom.

Z zdravili povzročeno sekundarno insuficienco skorje nadledvične žleze je torej mogoče zmanjšati s postopnim zmanjševanjem odmerka. Ta vrsta relativne insuficience je lahko prisotna več mesecev po prenehanju zdravljenja, zato je pri vsaki stresni situaciji, do katere v tem obdobju pride, zdravljenje s

hormoni treba ponovno uvesti. Ker je lahko izločanje mineralokortikoidov zmanjšano, je treba obenem

dajati sol in/ali mineralokortikoid.

Pri bolnikih, ki se zdravijo s kortikosteroidi in so podvrženi neobičajnemu stresu, je indicirano povečanje odmerka hitro delujočih kortikosteroidov pred, med in po nastopu stresne situacije.

Po nenadnem prenehanju jemanja glukokortikoidov lahko pride tudi do pojava steroidnega 'odtegnitvenega sindroma', ki navidezno ni povezan z insuficienco skorje nadledvične žleze. Ta sindrom obsega simptome, kot so: anoreksija, navzea, bruhanje, letargija, glavobol, povišana telesna temperatura, bolečine v sklepih, deskvamacija, mialgija, zmanjšanje telesne mase in/ali hipotenzija. Domnevajo, da do teh učinkov pride predvsem zaradi nenadne spremembe v koncentraciji glukokortikoidov, ne pa zaradi nizkih ravni kortikosteroidov (glejte poglavje 4.8).

Ker glukokortikoidi lahko privedejo do pojava Cushingovega sindroma ali pa ga poslabšajo, se je

treba uporabi glukokortikoidov pri bolnikih s Cushingovo boleznijo izogibati.

Pri bolnikih s hipotiroidizmom je učinek kortikosteroidov okrepljen.

Pri bolnikih s hipertiroidizmom in hipokalemijo, ki jo povzroča metilprednizolon, se lahko pojavi tirotoksična periodična paraliza (TPP). Na TPP je treba posumiti pri bolnikih, ki se zdravijo z metilprednizolonom ter imajo znake in simptome mišične šibkosti, predvsem pri bolnikih s

hipertiroidizmom. Če obstaja sum na TPP, je treba nemudoma spremljati raven kalija v krvi in jo ustrezno uravnavati, da se zagotovi vzpostavitev normalne ravni kalija v krvi.

Presnovne in prehranske motnje

Kortikosteroidi, vključno z metilprednizolonom, lahko zvečajo koncentracijo glukoze v krvi,

poslabšajo obstoječo sladkorno bolezen, pri osebah, ki se dolgo časa zdravijo s kortikosteroidi, pa povzročijo nagnjenje k pojavu sladkorne bolezni.

Psihiatrične motnje

Pri uporabi kortikosteroidov lahko pride do pojava psihiatričnih motenj, ki segajo od evforije,

nespečnosti, sprememb razpoloženja, sprememb osebnosti in hude depresije, do odkritih psihotičnih manifestacij. Poleg tega lahko ob uporabi kortikosteroidov pride do okrepitve čustvene nestabilnosti ali psihotičnih nagnjenj.

Pri uporabi sistemskih steroidov lahko pride do pojava potencialno hudih psihiatričnih neželenih učinkov (glejte poglavje 4.8). Simptomi se praviloma pojavijo v nekaj dneh ali tednih po začetku zdravljenja. Večina učinkov preide bodisi po zmanjšanju odmerka, bodisi po prenehanju jemanja

zdravila, čeprav je lahko potrebno tudi specifično zdravljenje. Poročali so o psiholoških učinkih po prenehanju jemanja kortikosteroidov; pogostnost ni znana. Bolnike/osebe, ki za bolnike skrbijo, je treba spodbuditi, da poiščejo zdravniško pomoč, če pri bolniku pride do pojava psiholoških

simptomov, še zlasti v primeru suma prisotnosti depresije ali samomorilnih misli. Bolniki/osebe, ki za

bolnike skrbijo, morajo biti pozorni glede morebitnega pojava psihiatričnih motenj, ki se lahko pojavijo tako v obdobju zmanjševanja odmerkov/prenehanja uporabe sistemskih steroidov, ali neposredno po njem.

Bolezni živčevja

Kortikosteroide je treba uporabljati previdno pri bolnikih z epileptičnimi motnjami.

Kortikosteroide je treba uporabljati previdno pri bolnikih z miastenijo gravis (glejte odstavek 'Bolezni

mišično-skeletnega sistema' spodaj in poglavje 4.8).

Očesne bolezni

Kortikosteroide je treba uporabljati previdno pri bolnikih s herpes simpleksom očesa, ker obstaja nevarnost predrtja roženice.

Dolgotrajna uporaba kortikosteroidov lahko povzroči posteriorne subkapsularne katarakte in nuklearne katarakte (še zlasti pri otrocih), eksoftalmus ali zvečan tlak v očesu, kar lahko povzroči glavkom z možno poškodbo vidnih živcev. Prav tako je pri bolnikih, ki prejemajo glukokortikoide, pogostejše

pojavljanje sekundarnih okužb očesa z glivicami in virusi.

Pri sistemski in topični uporabi kortikosteroidov lahko poročajo o motnjah vida. Če se pri bolniku

pojavijo simptomi, kot so zamegljen vid ali druge motnje vida, ga je potrebno upoštevati za napotitev k oftalmologu zaradi ovrednotenja možnih vzrokov, ki lahko vključujejo katarakto, glavkom ali redke bolezni, kot je centralna serozna horioretinopatija, o katerih so poročali po sistemski in topični uporabi kortikosteroidov.

Srčne bolezni

V primeru uporabe velikih odmerkov in dolgotrajnega zdravljenja lahko neželeni učinki

glukokortikoidov na srčnožilni sistem, kot sta dislipidemija in hipertenzija, pri bolnikih z obstoječimi srčnožilnimi dejavniki tveganja povzročijo nagnjenje k pojavu dodatnih učinkov na srčnožilni sistem. Skladno s tem je treba pri takih bolnikih kortikosteroide uporabljati premišljeno, pozornost pa je treba nameniti zmanjšanju tveganja in dodatnemu spremljanju delovanja srca, če je to potrebno. Uporaba majhnih odmerkov in jemanje zdravila vsak drugi dan lahko zmanjšata pogostnost pojavljanja zapletov pri zdravljenju s kortikosteroidi.

Poročali so o srčnih aritmijah in/ali cirkulatornem kolapsu in/ali zastoju srca potem, ko je bolnik prejel

hitro aplicirane velike i.v. odmerke natrijevega metilprednizolonhidrogensukcinata (več kot 0,5 g

aplicirano v manj kot 10 minutah). Poročali so o bradikardiji med ali po dajanju velikih odmerkov natrijevega metilprednizolonhidrogensukcinata, kar je lahko nepovezano s hitrostjo in trajanjem infuzije.

V primerih kongestivnega srčnega popuščanja je treba sistemske kortikosteroide uporabljati previdno

in le, če je res nujno potrebno.

Žilne bolezni

Pri bolnikih s hipertenzijo je treba steroide uporabljati previdno.

Pri uporabi kortikosteroidov so poročali o trombozi, vključno z vensko trombembolijo.

Kortikosteroide je zato treba uporabljati previdno pri bolnikih, ki imajo trombembolične motnje ali so

morda nagnjeni k njim.

Bolezni prebavil

Glede tega ali so kortikosteroidi sami po sebi odgovorni za želodčne razjede, opažene med

zdravljenjem, ni splošnega soglasja; vendar pa zdravljenje z glukokortikoidi lahko prikrije simptome želodčne razjede, tako da lahko do perforacije ali krvavitve pride brez znatnejše bolečine.

Kortikosteroide je treba uporabljati previdno pri nespecifičnem ulceroznem kolitisu, če grozi

perforacija, absces ali druge piogene okužbe, pri divertikulitisu, novonastalih anastomozah črevesja ali aktivnem ali latentnem peptičnem ulkusu.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Veliki odmerki kortikosteroidov lahko povzročijo akutni pankreatitis.

Zaradi ciklične pulzirajoče intravenske uporabe metilprednizolona (običajno pri začetnem odmerku

≥ 1 g/dan) lahko pride do z zdravilom povzročene poškodbe jeter, vključno z akutnim hepatitisom ali zvečanjem vrednosti jetrnih encimov. Poročali so o redkih primerih hepatotoksičnosti. Čas do nastopa je lahko več tednov ali dlje. Pri večini poročanih primerov so neželeni dogodki izzveneli po prekinitvi zdravljenja. Bolnike je zato treba ustrezno spremljati

Bolezni mišično-skeletnega sistema

Pri uporabi velikih odmerkov kortikosteroidov so poročali o akutni miopatiji, najpogosteje pri bolnikih

z motnjami živčno-mišičnega prenosa (na primer miastenija gravis) ali pri bolnikih, ki so sočasno

prejemali antiholinergike, kot so živčno-mišični blokatorji (na primer pankuronij). Akutna miopatija je generalizirana, lahko prizadene očesne mišice in mišice dihal in lahko povzroči tetraparezo. Lahko se zviša nivo kreatin kinaze v krvi. Po prenehanju uporabe kortikosteroidov lahko traja več tednov ali let, preden pride do kliničnega izboljšanja ali okrevanja.

Osteoporoza je pogost, vendar redko ugotovljen neželeni učinek, povezan z dolgotrajno uporabo

velikih odmerkov glukokortikoidov.

Bolezni sečil

Pri bolnikih z ledvično insuficienco je treba kortikosteroide uporabljati previdno.

Preiskave

Povprečni in veliki odmerki hidrokortizona ali kortizona lahko povzročijo zvišanje krvnega tlaka,

zadrževanje soli in vode ter povečano izločanje kalija. Verjetnost za te učinke je manjša pri uporabi

sintetičnih derivatov, razen kadar se uporabijo v velikih odmerkih. Morda bo potrebna omejitev vnosa

soli s hrano in uporaba kalijevih dodatkov. Vsi kortikosteroidi povečajo izločanje kalcija.

Poškodbe, zastrupitve in zapleti pri posegih

Skladno z rezultati multicentrične študije se natrijevega metilprednizolonsukcinata ne sme rutinsko

uporabljati za zdravljenje poškodb glave. Rezultati študije so pri bolnikih, ki so prejemali natrijev

metilprednizolonsukcinat v primerjavi s placebom, pokazali povečano stopnjo umrljivosti po 2 tednih oziroma 6 mesecih po poškodbi. Vzročna povezava z zdravljenjem z natrijevim metilprednizolonsukcinatom ni bila potrjena.

Drugi neželeni učinki

Previdnost je priporočljiva pri dolgotrajnem zdravljenju s kortikosteroidi pri starejših zaradi možnega povečanja tveganja za pojav osteoporoze, kot tudi povečanega tveganja za zadrževanje tekočine, ki lahko privede do hipertenzije.

Ker so zapleti pri zdravljenju z glukokortikoidi odvisni od velikosti odmerka in trajanja zdravljenja, je treba v vsakem posameznem primeru oceniti razmerje med tveganjem in koristjo, tako glede odmerka in trajanja zdravljenja, kot glede tega ali naj se zdravljenje izvaja vsakodnevno ali s presledki.

Za obvladovanje bolezenskega stanja je treba pri zdravljenju uporabljati najmanjši možni odmerek kortikosteroida, kadar pa je možno odmerke zmanjšati, pa mora to zmanjšanje biti postopno.

Pri sočasnem zdravljenju z zaviralci encimov CYP3A, vključno z zdravili, ki vsebujejo kobicistat, se pričakuje povečano tveganje za sistemske neželene učinke. Te kombinacije se je treba izogibati, razen kadar koristi odtehtajo povečano tveganje za sistemske neželene učinke kortikosteroidov. V tem primeru je treba bolnike natančno spremljati glede pojava sistemskih neželenih učinkov kortikosteroidov (glejte poglavje 4.5).

Zdravljenje s kortikoidi je treba upoštevati pri tolmačenju cele vrste bioloških testov in parametrov (npr. kožnih testov, ravni ščitničnih hormonov).

Po sistemski uporabi kortikosteroidov so poročali o feokromocitomski krizi, ki je lahko smrtna. Kortikosteroidi se smejo pri bolnikih s sumom na feokromocitom ali potrjenim feokromocitomom uporabljati samo po ustrezni oceni razmerja med tveganji in koristmi.

Na podlagi izkušenj v obdobju trženja so pri bolnikih z malignimi boleznimi, vključno s

hematološkimi malignimi boleznimi in čvrstimi tumorji, po uporabi sistemskih kortikosteroidov,

samih ali v kombinaciji z drugimi kemoterapevtiki, poročali o sindromu tumorske lize (TLS – Tumor Lysis Syndrome). Bolnike z velikim tveganjem za TLS, kot so bolniki s tumorji z veliko hitrostjo

proliferacije, velikim tumorskim bremenom in veliko občutljivostjo za citotoksične učinkovine, je

treba skrbno spremljati in sprejeti ustrezne previdnostne ukrepe.

Pediatrična populacija

500 mg in 1000 mg jakosti tega zdravila vsebujeta benzilalkohol. Poročali so, da je benzilalkohol pri

prezgodaj rojenih otrocih povezan s smrtno nevarnim sindromom 'lovljenja sape'.

Pri dojenčkih in otrocih, ki prejemajo dolgotrajno zdravljenje s kortikosteroidi, je treba skrbno spremljati rast in razvoj. Pri otrocih, ki glukokortikoide dolgo časa prejemajo vsakodnevno, v deljenih odmerkih, je rast lahko upočasnjena, uporaba takega načina zdravljenja pa mora biti omejena na

najbolj nujne indikacije. Z dajanjem glukokortikoidov vsak drugi dan se je običajno mogoče izogniti temu neželenemu učinku oziroma ga zmanjšati.

Pri dojenčkih in otrocih, ki prejemajo dolgotrajno zdravljenje s kortikosteroidi, je tveganje za

povečanje intrakranialnega tlaka še posebej veliko.

Veliki odmerki kortikosteroidov lahko pri otrocih povzročijo pankreatitis.

Po dajanju metilprednizolona nedonošenčkom se lahko razvije hipertrofična kardiomiopatija, zato je treba opraviti ustrezno diagnostično oceno in spremljati delovanje in strukturo srca.

Pomožne snovi

Natrij

Zdravili Solu-Medrol 40 mg in 125 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje ali infundiranje

vsebujeta manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na vialo, kar v bistvu pomeni 'brez natrija'.

Zdravilo Solu-Medrol 500 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje ali infundiranje vsebuje 58,3 mg natrija na vialo, kar je enako 2,92 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Zdravilo Solu-Medrol 1000 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje ali infundiranje vsebuje 116,8 mg natrija na vialo, kar je enako 5,84 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Benzilalkohol

500 mg in 1000 mg jakosti tega zdravila vsebujeta benzilalkohol (glejte poglavje 2). Konzervans

benzilalkohol lahko povzroči preobčutljivostne reakcije. Intravensko dajanje benzilalkohola je bilo povezano z resnimi neželenimi učinki in smrtjo pri pediatričnih bolnikih, vključno z novorojenčki ("sindrom lovljenja sape"). Čeprav normalni terapevtski odmerki tega zdravila običajno zagotovijo količine benzilalkohola, ki so bistveno manjše od količin, o katerih so poročali v povezavi s

"sindromom lovljenja sape", najmanjša količina benzilalkohola, pri kateri se lahko pojavi toksičnost, ni znana. Oblike, ki vsebujejo benzilalkohol, lahko uporabljamo pri novorojenčkih samo, če je nujno potrebno in ni na voljo drugih alternativ. Pri nedonošenčkih in novorojenčkih z nizko porodno težo lahko obstaja večja verjetnost za pojav toksičnosti. Pri otrocih, mlajših od 3 let, formulacij zdravila, ki vsebujejo benzilalkohol, ne smemo uporabljati več kot 1 teden, razen če je nujno potrebno. Zaradi možnega kopičenja in toksičnosti (metabolična acidoza) moramo upoštevati celokupno količino benzilalkohola iz vseh virov in velike volumne uporabljati previdno in samo če je nujno potrebno,

posebno pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic ter pri nosečnicah ali doječih materah.

Na voljo so formulacije zdravila Solu-Medrol, ki ne vsebujejo benzilalkohola.

Metilprednizolon je substrat encima citokrom P450 (CYP) in se presnavlja predvsem z encimom CYP3A4. CYP3A4 je prevladujoč encim zelo obsežne poddružine CYP v jetrih pri odraslih ljudeh. Katalizira 6β-hidroksilacijo steroidov, bistveno stopnjo presnavljanja v Fazi I tako pri endogenih kot tudi pri sintetičnih kortikosteroidih. Številne druge spojine so tudi substrati CYP3A4, pri čemer so za nekatere izmed njih (kot tudi za druga zdravila) pokazali, da spreminjajo presnavljanje

glukokortikoidov z induciranjem (uravnavanjem v smeri povečevanja) ali inhibicijo encima CYP3A4.

ZAVIRALCI CYP3A4 – Zdravila, ki zavirajo aktivnost CYP3A4, običajno zmanjšujejo jetrni očistek in s tem povečujejo koncentracijo zdravil, ki so substrati CYP3A4 in katerih primer je metilprednizolon, v plazmi. V prisotnosti zaviralca CYP3A4 je morda treba odmerek

metilprednizolona prilagoditi, da se izognemo škodljivim učinkom steroidov.

INDUKTORJI CYP3A4 – Zdravila, ki inducirajo aktivnost CYP3A4, običajno povečujejo jetrni

očistek in s tem zmanjšajo plazemske koncentracije zdravil, ki so substrati za CYP3A4. Pri sočasni uporabi je za dosego želenega rezultata morda treba povečati odmerek metilprednizolona.

SUBSTRATI CYP3A4 – V prisotnosti drugega substrata CYP3A4 je jetrni očistek metilprednizolona lahko zavrt ali induciran, pri čemer so potrebne ustrezne prilagoditve odmerkov. Možno je, da se

neželeni učinki, povezani s samostojno uporabo enega ali drugega zdravila, lahko z večjo pogostnostjo

pojavljajo pri sočasnem dajanju zdravil.

UČINKI, PRI KATERIH CYP3A4 NE SODELUJE – Druga medsebojna delovanja in učinki, do

katerih prihaja pri uporabi metilprednizolona, so opisani v Preglednici 2 spodaj.

V preglednici 2 je naveden seznam in opis najpogostejših in/ali klinično pomembnih medsebojnih delovanj zdravil ali učinkov pri uporabi metilprednizolona.

Preglednica 2. Pomembna medsebojna delovanja/učinki zdravila ali substance z metilprednizolonom

• FENOBARBITAL

• FENITOIN

1. Pri sočasni uporabi velikih odmerkov kortikosteroidov in antiholinergikov, kot so na primer živčnomišični blokatorji, so poročali o akutni miopatiji (glejte poglavje 4.4, Bolezni

2. Pri bolnikih, ki jemljejo kortikosteroide, so poročali o antagonizmu na delovanje pankuronija in vekuronija, ki zavirata prenos z živcev na mišice. Tako medsebojno

• APREPITANT

• FOSAPREPITANT

• ITRAKONAZOL

• KETOKONAZOL

1. Pri sočasni uporabi ciklosporina in metilprednizolona pride do vzajemnega zaviranja presnavljanja, kar lahko poveča koncentracije enega od zdravil ali obeh zdravil v plazmi. Zato je pri sočasnem jemanju mogoče, da je pogostnost pojavljanja neželenih učinkov, povezanih s samostojno uporabo enega ali drugega zdravila, povečana.

2. 2) Pri sočasni uporabi metilprednizolona in ciklosporina so poročali o konvulzijah.

• CIKLOFOSFAMID

• TAKROLIMUS

• KLARITROMICIN

• ERITROMICIN

1. Kadar se kortikosteroidi dajejo skupaj z NSAID, lahko pride do povečane pogostnosti pojavljanja krvavitev v prebavilih in razjed.

2. Metilprednizolon lahko poveča očistek acetilsalicilne kisline, uporabljene v velikih odmerkih. To zmanjšanje ravni

Inkompatibilnosti

V izogib težavam s kompatibilnostjo in stabilnostjo je priporočljivo, da se natrijev

metilprednizolonsukcinat daje ločeno od drugih snovi, ki se dajejo intravensko. Med zdravila, ki so v raztopini fizikalno nezdružljiva z natrijevim metilprednizolonsukcinatom, med drugim sodijo natrijeva sol alopurinola, doksapramijev klorid, tigeciklin, diltiazemijev klorid, kalcijev glukonat, vekuronijev bromid, rokuronijev bromid, cisatrakurijev besilat, glikopirolat in propofol (za več informacij glejte poglavje 6.2).

Nosečnost

Nekatere študije na živalih so pokazale, da lahko kortikosteroidi, če jih breja samica prejema v zmernih odmerkih, povzročijo malformacije ploda. Vendar pa izgleda, da dajanje kortikosteroidov

nosečnicam ne povzroča prirojenih anomalij. Ne glede na to pa študije pri ljudeh ne morejo izključiti

možnosti za škodo, zato se natrijev metilprednizolonsukcinat uporablja med nosečnostjo le, če je to

nujno potrebno.

Nekateri kortikosteroidi brez težav prehajajo placento. V retrospektivni študiji so pri materah, ki so prejemale kortikosteroide, opazili povečano incidenco dojenčkov z nizko porodno maso. Čeprav izgleda, da je neonatalna insuficienca skorje nadledvične žleze pri dojenčkih, ki so bili in utero izpostavljeni kortikosteroidom, redka, je treba dojenčke, ki so bili izpostavljeni znatnim odmerkom kortikosteroidov, skrbno opazovati in oceniti glede znakov insuficience skorje nadledvične žleze.

Učinki na popadke in porod niso znani.

Pri dojenčkih, ki so se rodili materam, katere so med nosečnostjo dlje časa prejemale kortikosteroide,

so opazili katarakte.

Zdravili Solu-Medrol 500 mg in 1000 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje ali infundiranje

vsebujeta benzilalkohol kot konzervans. Benzilalkohol lahko prehaja skozi placento (glejte poglavje 4.4).

Dojenje

Kortikosteroidi se izločajo v materinem mleku.

Kortikosteroidi, porazdeljeni v mleko pri ljudeh, lahko zavirajo rast in ovirajo endogeno nastajanje glukokortikoidov pri dojenih otrocih. Ker pri ljudeh zadostne študije glede vpliva glukokortikoidov na razmnoževanje niso bile opravljene, se ta zdravila sme doječim materam dajati le če ocenimo, da so koristi zdravljenja večje od morebitnih tveganj za otroka.

Pri uporabi tega zdravila med nosečnostjo, pri doječih materah ali pri ženskah v rodni dobi je treba oceniti koristi uporabe zdravila v primerjavi z morebitnimi tveganji za mater in zarodek oziroma plod.

Zdravili Solu-Medrol 500 mg in 1000 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje ali infundiranje

vsebujeta benzilalkohol kot konzervans (glejte poglavje 4.4).

Plodnost

Ni podatkov o vplivu zdravila na plodnost pri ljudeh.

Učinka kortikosteroidov na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso sistematično ovrednotili. Po zdravljenju s kortikosteroidi je možen pojav neželenih učinkov, kot so omotica, vrtoglavica, motnje vida in utrujenost. Če se pojavijo, bolnik ne sme voziti in upravljati strojev.

Lahko se pojavijo sistemski neželeni učinki. Čeprav se pri kratkotrajnem zdravljenju pojavljajo le redko, jih je treba vedno natančno spremljati. Tudi kasneje je potreben nadzor, ne glede na obliko zdravila.

Za podatke glede steroidnega odtegnitvenega sindroma glejte poglavje 4.4.

Neželeni učinki so v nadaljevanju predstavljeni po skupinah organskih sistemov in pogostosti pojavljanja. Opredelitev pogostnosti je: pogosto (≥ 1/100 do < 1/10) in neznana pogostnost (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti).

* Poročali so o nekaj primerih panikulitisa po zmanjšanju odmerka ali prekinitvi zdravljenja, posebno dolgotrajnega zdravljenja z velikimi odmerki. Panikulitis je pogostejši pri pediatričnih bolnikih kot pri odraslih in večina primerov izzveni spontano.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o kateremkoli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: http://www.jazmp.si.

Kliničnega sindroma akutnega prevelikega odmerjanja kortikosteroidov ni. Redko so poročali o akutni toksičnosti in/ali smrti po prevelikem odmerjanju. V primeru prevelikega odmerjanja specifičnega antidota ni na voljo; zdravljenje je podporno in simptomatsko. Metilprednizolon se odstrani z dializo.