Sufentanil hameln 50 mikrogramov/ml raztopina za injiciranje/infundiranje

Uporaba pri odraslih

Intravenska uporaba sufentanila je indicirana za anestezijo pri vseh kirurških posegih pri endotrahealno intubiranih, mehansko ventiliranih bolnikih:

• kot analgetična komponenta med indukcijo in vzdrževanjem uravnotežene anestezije,

• kot anestetik za indukcijo in vzdrževanje anestezije.

  Epiduralna uporaba sufentanila je indicirana za komplementarno analgezijo poleg epiduralno danega bupivakaina:

• za pooperacijsko zdravljenje bolečin po splošnih, torakalnih ali ortopedskih operacijah in

  po carskem rezu,

• za odpravljanje bolečin med porodom (»during labour and vaginal delivery«).

  Uporaba pri otrocih

  Intravensko dan sufentanil je indiciran kot analgetik za uporabo med indukcijo in/ali

  vzdrževanjem uravnotežene splošne anestezije pri otrocih, starejših od 1 meseca. Epiduralno dan sufentanil je indiciran pri otrocih, starih 1 leto ali več, za pooperativno obvladovanje bolečin po splošnih, torakalnih ali ortopedskih kirurških posegih.

Sufentanil smejo dajati le anesteziologi ali zdravniki, ki dobro poznajo njegovo uporabo in učinke, oziroma ga je dovoljeno uporabljati le pod njihovim nadzorstvom. Epiduralno ga sme uporabiti le zdravnik, ki ima dovolj izkušenj s postopkom epiduralne uporabe. Pred dajanjem je treba preveriti pravilen položaj igle ali katetra.

Odmerjanje je treba prilagoditi posameznemu bolniku, glede na starost, telesno maso in klinično stanje (klinična diagnoza, sočasno uporabljena zdravila, anestezijski postopek, trajanje in vrsta operacije). Pri določanju dodatnih odmerkov je treba upoštevati učinek začetnega odmerka.

Da bi preprečili tveganje za bradikardijo, je priporočljivo tik pred indukcijo anestezije injicirati majhen odmerek antiholinergika. Navzeo in bruhanje je mogoče preprečiti z dajanjem antiemetika. Odvisno od različnih indikacij sta uporaba in odmerjanje naslednja:

Intravenska uporaba:

• Odmerjanje pri odraslih in mladostnikih:

  • Kot analgetična komponenta uravnotežene anestezije, inducirane in vzdrževane z več anestetiki:

    Začetni odmerek – kot počasen intravenski bolus ali infuzija v 2–10 minutah:

    0,5-2 mikrograma sufentanila/kg telesne mase.

    Trajanje učinkov je odvisno od odmerka. Učinek odmerka 0,5 mikrograma sufentanila/kg telesne mase traja približno 50 minut.

    Vzdrževalni odmerek – intravensko pri znakih izzvenevanja anestezije:

    10-50 mikrogramov sufentanila (približno 0,15–0,7 mikrograma/kg telesne mase). Faza ukinjanja – med to fazo je treba odmerek zmanjševati zelo počasi.

  • Kot anestetik za indukcijo/vzdrževanje anestezije:

    Začetni odmerek – počasna intravenska injekcija ali kratkotrajna infuzija v 2–10 minutah:

    7–20 mikrogramov sufentanila/kg telesne mase.

    Vzdrževalni odmerek – intravensko pri znakih izzvenevanja anestezije:

    25-50 mikrogramov sufentanila (približno 0,36–0,7 mikrograma/kg telesne mase). Vzdrževalni odmerki od 25 mikrogramov do 50 mikrogramov sufentanila po navadi zadoščajo za vzdrževanje stabilnega srčno-žilnega stanja med anestezijo.

    Opomba:

    Vzdrževalne odmerke je treba prilagoditi potrebam posameznega bolnika in predvidenemu času do konca operacije.

• Odmerjanje pri otrocih, starejših od 1 meseca:

  Zaradi velike variabilnosti farmakokinetičnih parametrov pri novorojenčkih, zanesljivih

  priporočil o odmerjanju ni mogoče dati. Glejte tudi poglavji 4.4 in 5.2.

  Pri vseh odmerkih je priporočljiva premedikacija z antiholinergikom, npr. z atropinom, razen če je le-ta kontraindiciran.

  • Indukcija anestezije:

    Sufentanil je mogoče dati kot počasno bolusno injekcijo 0,2–0,5 mikrograma/kg v 30 sekundah ali več, v kombinaciji z zdravilom za indukcijo anestezije. Pri večjih operacijah (npr. srčnih operacijah) je mogoče uporabiti odmerke do 1 mikrogram/kg.

  • Vzdrževanje anestezije pri ventiliranih bolnikih:

    Sufentanil se lahko daje kot del uravnotežene anestezije. Odmerjanje je odvisno od odmerka sočasno danih anestetikov, vrste in trajanja operacije. Začetnemu odmerku

    0,3-2 mikrograma/kg v počasni bolusni injekciji, ki mora trajati najmanj 30 sekund, lahko sledijo dodatni bolusi 0,1–1 mikrogram/kg, kot je potrebno, do skupnega največjega odmerka 5 mikrogramov/kg pri srčnih operacijah.

    Opomba:

    Vzdrževalne odmerke je treba prilagoditi potrebam posameznega bolnika in predvidenemu času do konca operacije. Ker je očistek pri otrocih večji, so lahko v tej skupini bolnikov potrebni večji odmerki ali uporaba v krajših presledkih.

    Sufentanil, uporabljen v bolusu kot edini anestetik, ni zagotovil zanesljive globine anestezije in je zahteval dodaten anestetik.

    Epiduralna uporaba:

• Odmerjanje pri odraslih:

  Epiduralna uporaba za komplementarno analgezijo ob epiduralno danem bupivakainu:

  • Za pooperacijsko zdravljenje bolečin po splošnih, torakalnih ali ortopedskih operacijah in

    po carskem rezu:

    Intraoperativno je mogoče polnilni odmerek dati epiduralno: 10–15 ml 0,25-odstotnega bupivakaina (2,5 mg bupivakaina/ml) in 1 mikrogram sufentanila/ml.

    V pooperacijski fazi je treba kot infuzijo (»background infusion«) za analgezijo uporabiti kontinuirano epiduralno infuzijo 0,175-odstotnega bupivakaina (1,75 mg bupivakaina/ml) in 1 mikrogram sufentanila/ml z začetno hitrostjo 5 ml na uro ter individualno prilagojeno hitrostjo 4–14 ml na uro za vzdrževanje. Na bolnikovo zahtevo je treba uporabiti dodatne bolusne injekcije po 2 ml. Priporočljivi čas blokiranja je 20 minut.

  • Za odpravljanje bolečin med porodom:

    Dodatek 10 mikrogramov sufentanila k epiduralno danemu bupivakainu (0,125-odstotnem do 0,25-odstotnem (1,25–2,5 mg bupivakaina/ml)) doseže dolgotrajnejšo in boljšo analgezijo. Volumen 10 ml se je izkazal kot optimalen za injiciranje. Za boljše mešanje je treba v brizgo najprej izvleči sufentanil in nato bupivakain v želenem razmerju.

    Če je treba, je mogoče optimalen celoten volumen 10 ml doseči z razredčenjem z 9 mg/ml (0,9 %) raztopino natrijevega klorida. Dati je mogoče dve dodatni injekciji takšne kombinacije, če je to potrebno. Ne sme se preseči celotnega odmerka 30 mikrogramov sufentanila.

• Odmerjanje pri otrocih:

  Otrokom smejo sufentanil epiduralno dajati le anesteziologi, posebej usposobljeni za pediatrično epiduralno anestezijo in obvladovanje depresivnih učinkov opioidov na dihanje. Takoj mora biti na voljo ustrezna reanimacijska oprema, vključno s pripomočki za zavarovanje dihalne poti in antagonistom opioidnih receptorjev.

  Pediatrične bolnike je treba glede morebitnega pojava znakov depresije dihanja nadzorovati vsaj še 2 uri po epiduralni uporabi sufentanila.

  Uporaba epiduralno danega sufentanila pri pediatričnih bolnikih je dokumentirana le v majhnem številu primerov.

  • Otroci, starejši od 1 leta:

    Enkraten intraoperativno uporabljen bolusni odmerek 0,25–0,75 mikrograma/kg sufentanila zagotavlja lajšanje bolečin v obdobju od 1 do 12 ur. Na trajanje učinkovite analgezije vplivata kirurški poseg in sočasna epiduralna uporaba amidnega lokalnega anestetika.

  • Otroci, mlajši od 1 leta:

  Varnost in učinkovitost uporabe sufentanila pri otrocih, mlajših od 1 leta, še nista bili dokazani (glejte tudi poglavji 4.4 in 5.1).

  Trenutno razpoložljivi podatki, za otroke, starejše od 3 mesecev, so opisani v poglavju 5.1, vendar priporočil o odmerjanju ni mogoče dati.

  Za novorojenčke in dojenčke, mlajše od 3 mesecev, podatkov ni na voljo.

  Posebna opozorila za odmerjanje:

  Starejši in oslabeli bolniki bodo praviloma potrebovali manjše odmerke. Razpolovni čas izločanja sufentanila pri starejših ni podaljšan, vendar obstaja večje tveganje za srčno-žilne nepravilnosti.

  Predlagani celotni odmerek je treba previdno titrirati pri bolnikih s katero koli od naslednjih bolezni: nekompenziranim hipotiroidizmom, boleznijo pljuč (zlasti če jo spremlja zmanjšana vitalna kapaciteta), debelostjo in alkoholizmom. Takšne bolnike je po operaciji priporočljivo tudi dalj časa nadzorovati.

  V primeru insuficience jeter ali ledvic je treba upoštevati možnost zmanjšanega izločanja in odmerek ustrezno zmanjšati.

  Bolniki, ki prejemajo dolgotrajno zdravljenje z opioidi ali so v preteklosti zlorabljali opioide, bodo lahko potrebovali večje odmerke.

  Trajanje uporabe je odvisno od predvidenega operacijskega časa.

  Sufentanil se lahko da v enkratnem odmerku ali se daje v ponavljajočih odmerkih.

  Izogniti se je treba hitremu bolusnemu injiciranju. Če je sufentanil uporabljen v kombinaciji s sedativom, je treba zdravili dati v ločenih brizgah.

  Trajanje epiduralne uporabe je odvisno od kliničnega poteka. O uporabi, daljši od petih dni po operaciji, ni dovolj kliničnih podatkov.

  Način uporabe

  Intravenska ali epiduralna uporaba.

Uporaba sufentanila je kontraindicirana pri bolnikih:

• s preobčutljivostjo na učinkovino, katero koli pomožno snov navedeno v poglavju 6.1, ali

  druge učinkovine, ki so podobne morfinu (morfinomimetike),

• z boleznimi, pri katerih je treba preprečiti depresijo dihalnega centra,

• z akutno hepatično porfirijo,

• ki sočasno prejemajo zaviralce MAO ali so zaviralce MAO prejemali v zadnjih 14 dneh

  (glejte poglavje 4.5),

• ki sočasno prejemajo mešane morfinske agoniste-antagoniste (npr. nalbufin, buprenorfin, pentazocin).

• Intravenska uporaba med porodom ali pred podvezo (prekinitvijo) popkovnice med carskim rezom.

• Pri epiduralnem dajanju sufentanila je treba upoštevati splošne kontraindikacije, povezane z regionalno anestezijo.

Kot velja za vse močne opioide

Depresija dihanja je odvisna od odmerka in jo je mogoče odpraviti s specifičnimi antagonisti narkotikov (nalokson); odmerek antagonista bo morda treba ponoviti, kajti depresija dihanja lahko traja dlje kot delovanje antagonista opioidnih receptorjev. Globoko analgezijo spremlja izrazita depresija dihanja. Traja lahko še v pooperativno obdobje. Če je bil sufentanil dan intravensko, se lahko celo ponovi. Zato morajo bolniki ostati pod ustreznim nadzorom.

Reanimacijska oprema in antagonisti narkotikov morajo biti takoj na voljo. Hiperventilacija med anestezijo lahko spremeni bolnikove odzive na CO2 in tako vpliva na dihanje po operaciji.

Tveganje zaradi sočasne uporabe sedativov, na primer benzodiazepinov ali sorodnih zdravil Sočasna uporaba zdravila Sufentanil hameln in sedativov, kot so benzodiazepini ali sorodna zdravila, lahko povzroči sedacijo, depresijo dihanja, komo in smrt. Zaradi teh tveganj mora biti sočasno predpisovanje s takšnimi sedativnimi zdravili pridržano za bolnike, za katere ni na voljo drugih terapevtskih možnosti. V primeru odločitve za uporabo zdravila Sufentanil hameln sočasno s sedativi je treba uporabiti najmanjši učinkoviti odmerek, zdravljenje pa mora biti čim krajše.

Bolnike je treba pozorno spremljati glede morebitnega pojava znakov in simptomov depresije dihanja in sedacije. V povezavi s tem je močno priporočljivo, da bolnike in njihove negovalce opozorite, naj bodo pozorni na te simptome (glejte poglavje 4.5).

Intravensko dan sufentanil se sme uporabiti samo pri endotrahealno intubiranih, mehansko ventiliranih bolnikih.

Pojavijo se lahko neepileptični (mio)klonični gibi.

Pri epiduralni uporabi je potrebna previdnost v primeru depresije dihanja ali prizadetega dihalnega delovanja in v primeru plodove stiske. Bolnika je treba natančno spremljati vsaj še 1 uro po vsakem odmerku, kajti pojavi se lahko zgodnja depresija dihanja.

Hitremu bolusnemu injiciranju opioidov se je treba izogibati pri bolnikih z okrnjeno intracerebralno komplianco; pri takšnih bolnikih je prehodno znižanje srednjega arterijskega tlaka občasno spremljalo kratkotrajno znižanje možganskega perfuzijskega tlaka.

Pri starejših in oslabelih bolnikih je odmerek priporočljivo zmanjšati. Odmerek opioidov je treba previdno titrirati pri bolnikih s katerim od naslednjih stanj: neuravnanim hipotiroidizmom, pljučno boleznijo, zmanjšano dihalno rezervo, alkoholizmom ali okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic. Takšni bolniki potrebujejo tudi podaljšano pooperativno spremljanje.

Pričakovati je mogoče, da bodo novorojenčki še posebej občutljivi na učinek depresije dihanja zaradi sufentanila, tako kot velja za druge opioide. O intravenski uporabi sufentanila pri dojenčkih je podatkov le malo. Zaradi velike variabilnosti farmakokinetičnih parametrov pri

novorojenčkih je intravenska uporaba sufentanila pri njih povezana s tveganjem za preveliko ali premajhno odmerjanje. Glejte tudi poglavji 4.2 in 5.2. Varnost in učinkovitost epiduralno danega sufentanila pri otrocih, mlajših od 1 leta, še nista bili dokazani (glejte tudi poglavji 4.2 in 5.1). Zato je treba pred uporabo sufentanila pri novorojenčkih in dojenčkih skrbno oceniti razmerje med koristjo in tveganjem.

Pojavi se lahko togost (rigidnost) mišic, ki lahko zajame tudi prsne dihalne mišice, a se ji je mogoče izogniti z naslednjimi ukrepi: počasnim intravenskim injiciranjem (to po navadi zadošča pri manjših odmerkih), premedikacijo z benzodiazepini in uporabo mišičnih relaksantov.

Če bolnik ne dobi dovolj antiholinergika, ali če je sufentanil uporabljen v kombinaciji z nevagolitičnimi (»non-vagolytic«) mišičnimi relaksanti, lahko pride do bradikardije in verjetno tudi srčnega zastoja. Bradikardijo je mogoče zdraviti z atropinom.

Tahikardni učinki zaradi uporabe pankuronija lahko presežejo izzvano bradikardijo.

Opioidi lahko povzročijo hipotenzijo, zlasti pri bolnikih s hipovolemijo. Uporabiti je treba ustrezne ukrepe za vzdrževanje stabilnega arterijskega tlaka.

Toleranca in motnja zaradi uživanja opioidov (zloraba in odvisnost)

Ob ponavljajoči se uporabi opioidov se lahko razvijejo toleranca, fizična in psihološka

odvisnost ter motnja zaradi uporabe opioidov (OUD - opioid use disorder).

Zloraba ali namerna napačna uporaba zdravila Sufentanil hameln lahko povzroči preveliko odmerjanje in/ali smrti. Tveganje za razvoj OUD se poveča pri bolnikih z osebno ali družinsko anamnezo (starši ali sorojenci) motenj zaradi uporabe substanc (vključno z motnjami zaradi uživanja alkohola), pri trenutnih uporabnikih tobaka ali pri bolnikih z osebno anamnezo drugih motenj duševnega zdravja (npr. huda depresija, anksioznost in osebnostne motnje).

Pri bolnikih bo potrebno spremljati znake iskanja zdravil (npr. prezgodnje zahteve za ponovno predpisovanje zdravila). To vključuje pregled sočasno uporabljanih opioidov in psihoaktivnih zdravil (kot so benzodiazepini). Pri bolnikih z znaki in s simptomi OUD je treba razmisliti o posvetovanju s strokovnjakom za zasvojenost.

Prekinitev zdravljenja in odtegnitveni sindrom

Ponavljajoča uporaba v kratkih intervalih za daljša obdobja lahko povzroči razvoj odtegnitvenega sindroma po prenehanju zdravljenja. O simptomih po prenehanju uporabe zdravila Sufentanil hameln, vključno s tahikardijo, hipertenzijo in vznemirjenostjo, so poročali redko, če je šlo za nenadno prenehanje, zlasti po daljši uporabi v trajanju več kot 3 dni. Kjer so poročali o tovrstnih simptomih, sta bili koristni ponovna uvedba in postopno

zmanjševanje infuzije. Pri bolnikih z mehanskim predihavanjem na intenzivni negi zdravila Sufentanil hamen ni priporočljivo uporabljati več kot 3 dni.

Motnje dihanja povezane s spanjem

Opioidi lahko povzročijo motnje dihanja povezane s spanjem, vključno s centralno spalno apnejo (CSA – Central Sleep Apnoea) in hipoksemijo povezano s spanjem. Uporaba opioidov poveča tveganje za CSA v odvisnosti od odmerka. Pri bolnikih, ki imajo znake CSA, razmislite o zmanjšanju skupnega odmerka opioidov.

Opioidno povzročena hiperalgezija

Tako kot pri drugih opioidih, je treba v primeru nezadostnega nadzora bolečine kot odziv na povečan odmerek sufentanila, upoštevati možnost opioidno povzročene hiperalgezije. Morda bo potrebno zmanjšanje odmerka ali prekinitev zdravljenja s sufentanilom ali pregled zdravljenja.

Učinki na prebavila

Sufentanil kot μ-opioidni agonist lahko upočasni gastrointestinalno motiliteto, zato ga je treba

pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za ileus, zelo previdno.

Sufentanil kot μ-opioidni agonist lahko povzroči krč Oddijevega sfinktra, zato ga je treba pri bolnikih z boleznijo žolčnika in žolčevodov, vključno z akutnim pankreatitisom, uporabljati previdno.

To zdravilo vsebuje 3,54 mg natrija na 1 mililiter raztopine, kar je enako 0,2 % največjega

dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Sedativi, npr. benzodiazepini ali sorodna zdravila

Sočasna uporaba opioidov in sedativov, kot so benzodiazepini in sorodna zdravila, zaradi aditivnega depresornega učinka na osrednje živčevje poveča tveganje za sedacijo, depresijo dihanja, komo in smrt. Odmerek in trajanje sočasne uporabe morata biti omejena (glejte poglavje 4.4). Sočasna uporaba benzodiazepinov lahko povzroči znižanje krvnega tlaka.

Gabapentinoidi

Sočasna uporaba opioidov in gabapentinoidov (gabapentina in pregabalina) poveča tveganje

za preveliko odmerjanje opioidov, respiratorno depresijo in smrt.

Drugi depresorji osrednjega živčnega sistema

Zdravila, kot so barbiturati, opioidi, antipsihotiki (nevroleptiki), splošni anestetiki in drugi neselektivni depresorji osrednjega živčnega sistema (npr. alkohol), lahko stopnjujejo depresijo dihanja, ki jo povzročijo narkotiki.

Pri bolnikih, ki so prejemali druge depresorje osrednjega živčnega sistema, bo potreben odmerek sufentanila lahko manjši kot po navadi. Sočasna uporaba s sufentanilom pri bolnikih, ki dihajo spontano, lahko poveča tveganje za depresijo dihanja, globoko sedacijo, komo in smrt.

Vpliv sufentanila na druga zdravila

Po uporabi sufentanila je treba odmerek drugih depresorjev osrednjega živčnega sistema zmanjšati. To je posebej pomembno po operaciji, ker globoko analgezijo spremlja izrazita depresija dihanja, ki lahko v pooperativnem obdobju traja ali se ponovi. Uporaba depresorjev osrednjega živčnega sistema, npr. katerega od benzodiazepinov, med tem obdobjem, lahko nesorazmerno poveča tveganje za depresijo dihanja (glejte zgoraj).

Zaviralci citokroma P450 3A4 (CYP3A4)

Sufentanil se v glavnem presnovi preko človeškega encima citokroma P450 3A4. Toda in vivo

niso opažali zavrtja z eritromicinom (znanim zaviralcem encima citokroma P450 3A4). Čeprav kliničnih podatkov ni, pa podatki in vitro kažejo, da lahko drugi močni zaviralci encima citokroma P450 3A4 (npr. ketokonazol, itrakonazol, ritonavir) zavrejo presnovo sufentanila. To lahko poveča tveganje za dolgotrajno ali zapoznelo depresijo dihanja. V primeru sočasne uporabe takšnih zdravil je potrebna posebna skrb in opazovanje bolnika; še zlasti bo lahko potrebno zmanjšanje odmerka sufentanila.

Sočasna uporaba velikih odmerkov sufentanila in dušikovega(I) oksida (didušikovega oksida)

lahko zniža krvni tlak, upočasni srčno frekvenco in zmanjša minutni volumen srca.

Serotoninergična zdravila, vključno z zaviralci monoaminooksidaz (zaviralci MAO)

Sočasna uporaba sufentanila s serotoninergičnimi zdravili, kot so selektivni zaviralci privzema serotonina (SSRI), zaviralci privzema serotonina in noradrenalina (SNRI) ali zaviralci monoaminooksidaz (MAOI), lahko poveča tveganje za nastanek serotoninskega sindroma, ki

je lahko življenje ogrožajoče stanje. Zaviralcev monoaminooksidaz se ne sme jemati 2 tedna pred začetkom uporabe zdravila Sufentanil hameln (5 mikrogramov/ml raztopine za injiciranje/infundiranje ali 50 mikrogramov/ml raztopine za injiciranje/infundiranje) ali sočasno z njim.

Sočasna uporaba sufentanila in vekuronija ali suksametonija lahko povzroči bradikardijo, zlasti če je srčna frekvenca že sicer nizka (npr. pri bolnikih, ki prejemajo zaviralce kalcijevih kanalčkov ali antagoniste adrenergičnih receptorjev beta). Zato je odmerek enega ali obeh zdravil priporočljivo ustrezno zmanjšati.

Nosečnost

Varnost intravensko danega sufentanila med nosečnostjo pri človeku ni bila dokazana, čeprav študije na živalih niso pokazale teratogenih učinkov. Tako kot pri drugih zdravilih je treba tveganje pretehtati v primerjavi z možno koristjo za bolnico.

Sufentanil hitro prodira v človeško placento in se z naraščanjem koncentracije pri materi linearno povečuje. Ugotovljeno razmerje med popkovnično vensko koncentracijo in materino vensko koncentracijo je 0,81.

Intravenska uporaba med porodom ali pred podvezo popkovnice med carskim rezom ni priporočljiva, ker obstaja možnost depresije dihanja pri novorojenčku. To se razlikuje od epiduralne uporabe pri porodu.

Nadzorovane klinične študije med porodom niso pokazale, da bi imel epiduralnemu bupivakainu dodani sufentanil, v celotnih odmerkih do 30 mikrogramov, škodljive učinke na mater ali novorojenčka. Po epiduralni uporabi celotnega odmerka, ki ni presegel

30 mikrogramov, so v popkovnični veni izmerili povprečno koncentracijo v plazmi 0,016 ng/ml.

Antidot za uporabo pri otroku mora biti vedno pri roki.

Dojenje

Sufentanil se izloča v materino mleko. Odločiti se je treba ali za prenehanje dojenja ali za ukinitev/prenehanje zdravljenja s sufentanilom, z upoštevanjem koristi dojenja za otroka in koristi zdravljenja za žensko. Z dojenjem se lahko nadaljuje po preteku 24 ur po zadnji uporabi sufentanila.

Plodnost

Kliničnih podatkov o vplivih sufentanila na plodnost ni. Študije na podganah so pokazale

zmanjšano plodnost in večjo umrljivost zarodkov (glejte poglavje 5.3).

Bolniki smejo voziti ali upravljati stroje, šele ko je od uporabe sufentanila preteklo dovolj časa. Bolnik ne sme oditi domov brez spremstva in mora biti seznanjen s tem, da ne sme uživati alkohola.

Varnost uporabe sufentanila so ocenili pri 650 preiskovancih, ki so prejemali sufentanil in so sodelovali v 6 kliničnih preskušanjih. Od tega je 78 preiskovancev sodelovalo v 2 preskušanjih sufentanila, uporabljenega intravensko kot anestetika za indukcijo in vzdrževanje anestezije pri večjih kirurških posegih (pri operaciji aortokoronarnih obvodov ali operaciji na odprtem srcu). Preostalih 572 preiskovancev je sodelovalo v 4 preskušanjih sufentanila, uporabljenega epiduralno kot pooperativnega analgetika ali kot dodatka k epiduralnemu bupivakainu med porodom. Ti preiskovanci so prejeli vsaj 1 odmerek sufentanila, na podlagi česar so bili pridobljeni podatki o varnosti. Na podlagi združenih varnostnih podatkov iz teh kliničnih

preskušanj so neželeni učinki o katerih so poročali najpogosteje (pojavnost ≥ 5 %) (z %

pojavnosti): sedacija (19,5), srbenje (15,2), navzea (9,8) in bruhanje (5,7).

Naslednja preglednica prikazuje neželene učinke (NU) zdravila (vključno z zgoraj navedenimi), o katerih so poročali med uporabo sufentanila v kliničnih preskušanjih ali po prihodu zdravila na trg. Prikazane kategorije pogostnosti so opredeljene po naslednjem dogovoru:

Pediatrična populacija

Pričakovati je, da so pogostnost, vrsta in izraženost neželenih učinkov pri otrocih enake kot pri

odraslih.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco

Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si

spletna stran: www.jazmp.si

Znaki in simptomi

Preveliko odmerjanje sufentanila se kaže z razširitvijo njegovega farmakološkega delovanja. Odvisno od posameznikove občutljivosti določa klinično sliko predvsem stopnja depresije dihanja, ki sega od bradipneje do apneje.

Zaradi farmakoloških lastnosti sufentanila se lahko depresija dihanja pojavi že v razponu terapevtskih odmerkov (intravensko: > 0,3 mikrograma/kg telesne mase).

Ker se sufentanil uporablja v nadzorovanih pogojih, mora biti ustrezno obvladanje takšnih simptomov zagotovljeno.

Zdravljenje

Če se pojavi hipoventilacija ali apneja, mora bolnik dobiti kisik, dihanje pa mora biti asistirano ali kontrolirano, kot je indicirano. Za obvladanje depresije dihanja je treba uporabiti specifičen antagonist narkotikov, na primer nalokson, kot je indicirano. To pa ne izključuje uporabe drugih, hitrejših protiukrepov. Depresija dihanja lahko traja dlje kot učinek antagonista, zato so lahko potrebni dodatni odmerki antagonista.

Če depresijo dihanja spremlja togost mišic, je za olajšanje asistiranega ali kontroliranega dihanja lahko potreben intravensko uporabljen mišični relaksant (NMBA – neuromuscular blocking agent).

Bolnika je treba natančno opazovati; poskrbeti je treba za vzdrževanje telesne toplote in zadostnega vnosa tekočine. Če je hipotenzija huda ali če traja, je treba upoštevati možnost hipovolemije; če je ta prisotna, jo je treba obvladati z ustreznim parenteralnim dajanjem tekočine.