LEKADOL 500 mg tablete

Paracetamol je učinkovit analgetik in antipiretik.

Zdravilo LEKADOL je namenjeno za:

• lajšanje blagih do zmerno hudih bolečin (glavobol, zobobol in bolečine med menstruacijo),

• lajšanje bolečin pri poškodbah ter po zdravniških in zobozdravniških posegih,

• lajšanje prehodnih bolečin v mišicah in sklepih pri prehladu in gripi,

• lajšanje revmatičnih bolečin (npr. pri osteoartrozi in bolečinah v križu, ki so nevnetnega izvora),

• znižanje zvišane telesne temperature, ki spremlja različne bakterijske in virusne okužbe.

Paracetamol ne draži želodčne sluznice, zato ga lahko jemljejo tudi bolniki z želodčnimi težavami ter z rano na želodcu in dvanajstniku.

Priporočeni odmerek za odrasle in otroke, stare več kot 12 let, je 1 ali 2 tableti (500 mg do 1 g paracetamola). Med posameznimi odmerki mora biti najmanj 4 ure presledka. Največji dnevni odmerek je 8 tablet (4 g paracetamola).

Otroci, stari 6 do 12 let, lahko dobijo po potrebi ½ do 1 tableto. Med odmerki naj bo 4 do 6 ur presledka; na dan lahko vzamejo največ 4 tablete.

Otroci mlajši od 6 let
Za otroke, ki so stari manj kot 6 let, je na voljo paracetamol v oblikah, ki so namenjene tej starostni skupini.

Če se telesna temperatura po jemanju paracetamola pri odraslih in otrocih v 3 dneh ne zniža, se določi nadaljnji potek zdravljenja.
Odrasli lahko za lajšanje bolečin jemljejo zdravilo največ 7 dni, otroci pa največ 5 dni. Če se v tem času stanje ne izboljša ali pa se celo poslabša, se določi nadaljnji potek zdravljenja. Priporočenih odmerkov se ne sme preseči.

Pri bolnikih z motnjami delovanja jeter ali ledvic in pri bolnikih z Gilbertovim sindromom je potrebno dajati zdravilo v manjših odmerkih ali pa v daljših presledkih. Pri bolnikih s hudo ledvično insuficienco (kreatininski očistek < 10 ml/min (0,17 ml/s)) mora biti med odmerki najmanj 8 ur presledka.
Hemodializa zmanjša koncentracijo paracetamola v krvi, zato je treba dati po dializi dodaten odmerek paracetamola.

Starejšim bolnikom kljub podaljšani razpolovni dobi paracetamola odmerkov ni treba prilagajati.

Način uporabe
Bolniki naj tableto pogoltnejo z zadostno količino tekočine (kozarec vode, čaja ali sadnega soka).

Hrana lahko zmanjša absorpcijo zdravila. Priporočljivo je, da bolnik za hitrejši učinek zaužije tableto vsaj 1 uro pred jedjo.

Zdravila LEKADOL ne smejo jemati bolniki:

• ki so preobčutljivi za paracetamol ali katero koli pomožno snov zdravila,

• s hujšo jetrno insuficienco (Child-Pugh ≥ 9).

Previdnost je potrebna:

• pri bolnikih z blago do zmerno jetrno okvaro (Child-Pugh < 9); pri daljšem jemanju zdravila je treba preverjati izvide jetrnih testov.

• pri bolnikih z okvarjenim delovanjem ledvic, če dalj časa jemljejo večje odmerke

  paracetamola (glejte poglavje 4.2).

• pri alkoholikih in ljudeh, ki vsak dan zaužijejo večje količine alkohola; sočasno pitje alkoholnih pijač in jemanje paracetamola lahko zveča nevarnost hepatotoksičnosti in krvavitev v želodcu, zato je treba bolnika opozoriti, da dokler jemlje paracetamol, ne sme piti alkoholnih pijač.

• pri boleznih, povezanih z zmanjšano ravnijo glutationa, na primer sladkorna bolezen, okužbe z virusom HIV, cistična fibroza, Downov sindrom, tumorji, anoreksija ali zmanjšan indeks telesne mase, sepsa (uporaba paracetamola lahko zveča tveganje za metabolično acidozo). Morda bo potrebna prilagoditev odmerka.

• pri bolnikih z astmo, s preobčutljivostjo na acetilsalicilno kislino. Poročali so o blažjem bronhospazmu, zaradi navzkrižnega delovanja, po uporabi paracetamola).

• pri bolnikih s pomanjkanjem encima glukoza-6-fosfat-dehidrogenaza v krvi; v posameznih primerih se je pojavila hemoliza.

• V strokovni literaturi so opisani posamezni primeri spremenjene presnove paracetamola pri nekaterih bolnikih z Gilbertovim sindromom. Ta skupina bolnikov bi bila lahko pri prevelikem odmerjanju paracetamola bolj občutljiva za poškodbe jeter, vendar do zdaj ni poročil o tovrstnih neželenih učinkih.

  Paracetamol je treba previdno dajati bolnikom s hemolitično anemijo ali dehidriranim bolnikom.

  Poročali so o primerih presnovne acidoze z visoko anionsko vrzeljo (HAGMA - high anion gap metabolic acidosis) zaradi piroglutaminske acidoze pri bolnikih s hudo boleznijo, kot sta huda ledvična okvara in sepsa, ali pri bolnikih s podhranjenostjo ali drugimi viri pomanjkanja glutationa (npr. kronični alkoholizem), ki so se s paracetamolom v terapevtskem odmerku zdravili dalj časa ali so prejemali kombinacijo paracetamola in flukloksacilina. Ob sumu na HAGMA zaradi piroglutaminske acidoze se priporoča takojšnja prekinitev zdravljenja s paracetamolom in pozorno spremljanje. Merjenje 5-oksoprolina v urinu je lahko koristno za prepoznavanje piroglutaminske acidoze kot osnovnega vzroka HAGMA pri bolnikih z več dejavniki tveganja.

  Pri bolnikih, ki že dobivajo največji dnevni odmerek paracetamola, je treba preveriti, da dodatno ne jemljejo drugih kombiniranih zdravil, ki vsebujejo paracetamol, in tako preprečiti njegovo preveliko odmerjanje.

  Metilparahidroksibenzoat (E 218) in propilparahidroksibenzoat (E 216) lahko povzročita alergijske reakcije (lahko zapoznele).

• Zdravila, ki inducirajo jetrne encime (npr. antiepileptiki: fenitoin, fenobarbital in karbamazepin), lahko ob sočasnem jemanju terapevtskih odmerkov paracetamola povzročijo jetrne okvare zaradi njegove zvečane pretvorbe v hepatotoksične presnovke.

• Med sočasnim jemanjem paracetamola in antikoagulantov se lahko njihov učinek zveča. Ker pa ni varnejše alternative, lahko paracetamol občasno uporabljajo tudi bolniki, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi. Pri bolnikih, ki dalj časa (več kot en teden) sočasno jemljejo paracetamol (več kot 2 g na dan) in zdravila proti strjevanju krvi (varfarin ter drugi kumarinski in indandionski derivati), je treba spremljati vrednosti protrombinskega časa.

• Nevarnost hepatotoksičnosti se zveča tudi med sočasno uporabo paracetamola in

  izoniazida. Bolniki morajo v tem primeru omejiti uporabo paracetamola.

• Rifampicin lahko zveča hepatotoksičnost paracetamola.

• Paracetamol podaljša razpolovno dobo kloramfenikola in s tem zveča njegovo toksičnost.

• Dolgotrajno jemanje paracetamola in acetilsalicilne kisline ter drugih analgetikov in antipiretikov zaradi povečanega tveganja za nastanek nefropatije in ledvične papilne nekroze ni priporočljivo.

• Salicilamid podaljša razpolovno dobo izločanja paracetamola.

• Med sočasnim jemanjem paracetamola in nefrotoksičnih zdravil se zveča tudi nevarnost nastanka akutne tubulne nekroze.

• Sočasno jemanje paracetamola in zidovudina lahko povzroči granulocitopenijo, zato se

  ju sme sočasno jemati le po nasvetu zdravnika.

• Pri sočasnem jemanju paracetamola in holestiramina se zmanjša absorpcija paracetamola (bolnik naj vzame paracetamol 1 uro pred ali 3 ure po zaužitju holestiramina).

• Metoklopramid in domperidon zvečata absorpcijo paracetamola.

• Med hkratnim jemanjem antiholinergikov (npr. propantelina) ali medicinskega oglja se

  absorpcija paracetamola v prebavilih upočasni.

• Probenecid zavira vezavo paracetamola z glukuronsko kislino in s tem zmanjša očistek paracetamola za faktor 2. Pri sočasni uporabi paracetamola in probenecida je treba znižati odmerek paracetamola.

• Pri alkoholikih in ljudeh, ki uživajo večje količine alkohola, hkratno jemanje paracetamola zveča nevarnost nastanka jetrnih okvar in nevarnost za krvavitve v želodcu.

• Kadar se paracetamol uporablja sočasno s flukloksacilinom, je potrebna previdnost, saj je bil sočasni vnos povezan s presnovno acidozo z visoko anionsko vrzeljo zaradi piroglutaminske acidoze, zlasti pri bolnikih z dejavniki tveganja (glejte poglavje 4.4).

  Laboratorijske preiskave

  Paracetamol lahko vpliva na nekatere izvide laboratorijskih preiskav. Pri nekaterih metodah merjenja so lahko izvidi 5-hidroksiindolocetne kisline v seču lažno pozitivni, pri metodah merjenja sečne kisline preko fosfovolframove kisline pa so lahko lažno zvišane koncentracije sečne kisline.

  Pri elektrokemijskih metodah določanja glukoze v krvi so lahko zvišane ravni glukoze lažno pozitivne.

Nosečnost

Paracetamol prehaja skozi posteljico. Veliko število podatkov pri nosečnicah ne kaže na

pojav prirojenih napak pri otroku, niti na toksičnost za plod/zarodek. Epidemiološke študije o razvoju živčevja pri otrocih, izpostavljenih paracetamolu in utero, kažejo nejasne rezultate. Če je klinično potrebno, se paracetamol lahko uporablja med nosečnostjo, kljub temu pa naj nosečnice jemljejo zdravilo v čim manjšem še učinkovitem odmerku, čim krajši čas in z najmanjšo možno pogostnostjo. Varnost uporabe paracetamola sočasno z drugimi zdravili med nosečnostjo ni dokazana.

Dojenje

Na splošno velja, da se zdravilo Lekadol ne uporablja med dojenjem, razen če tako svetuje zdravnik. Paracetamol se izloča v materino mleko. Količina paracetamola, ki se izloči v materino mleko, je premajhna, da bi škodovala dojenemu otroku. Kljub temu se zdravilo daje le, če je to nujno potrebno in le v terapevtskih odmerkih.

Študij o vplivu zdravila na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli.

Razvrstitev neželenih učinkov po organskih sistemih glede na klasifikacijo MedDRA in

pogostnost pojavljanja:

zelo pogosti: ≥ 1/10

pogosti: ≥ 1/100 do < 1/10 občasni: ≥ 1/1 000 do < 1/100 redki: ≥ 1/10 000 do < 1/1 000

zelo redki < 1/10 000

neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Redki: hemolitična anemija.

Zelo redki: v literaturi so opisani posamezni primeri agranulocitoze, levkopenije, trombocitopenije in pancitopenije.

Bolezni imunskega sistema

Redki: alergijske reakcije (lahko tudi astmatični napad), zaradi katerih je treba zdravljenje ustaviti, in znaki anafilaktične reakcije.

Zelo redki: bolj obširne preobčutljivostne reakcije (angioedem, dispneja, znojenje, navzea, padec krvnega tlaka, ki se stopnjuje do šoka).

Presnovne in prehranske motnje

Neznana pogostnost: presnovna acidoza z visoko anionsko vrzeljo.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Redki: zlatenica in povečana aktivnost jetrnih transaminaz.

Zelo redki: toksična jetrna okvara je povezana s prevelikimi odmerki in/ali z dolgotrajnim

jemanjem paracetamola.

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

Zelo redki: bronhospazem pri bolnikih s preobčutljivostjo na acetilsalicilno kislilno in druge nesteroidne antirevmatike (NSAR) (analgetična astma).

Bolezni sečil

Zelo redki: toksična analgetična nefropatija je povezana z dolgotrajnim jemanjem prevelikih odmerkov paracetamola.

Bolezni kože in podkožja

Redki: pruritus, kožni izpuščaji, eritem ali koprivnica.

Zelo redki: Zelo redko so poročali o primerih resnih kožnih reakcij (Stevens-Johnsonov sindrom (SJS), toksična epidermalna nekroliza (TEN), akutna generalizirana eksantemska pustuloza (AGEP)).

Opis izbranih neželenih učinkov

Presnovna acidoza z visoko anionsko vrzeljo

Pri bolnikih z dejavniki tveganja, pri katerih se uporablja paracetamol, so opazili primere presnovne acidoze z visoko anionsko vrzeljo zaradi piroglutaminske acidoze (glejte poglavje 4.4). Piroglutaminska acidoza se lahko pojavi kot posledica nizkih ravni glutationa pri teh bolnikih.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco, Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana, Tel: +386 (0) 8 2000 500, Faks: +386 (0) 8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.

Znaki prevelikega odmerjanja

Pri jemanju paracetamola obstaja tveganje za zastrupitev, predvsem pri starejših ljudeh,

dojenčkih, pri bolnikih z jetrnimi boleznimi, kronično podhranjenih bolnikih in pri kroničnem alkoholizmu ter pri sočasnem jemanju zdravil, ki inducirajo jetrne encime. V teh primerih preveliko odmerjanje paracetamola lahko vodi v smrt.

Toksičnost paracetamola se lahko pojavi, če bolnik zaužije prevelik odmerek paracetamola naenkrat ali v ponavljajočih se odmerkih (6 do 10 g na dan, 1 do 2 dni).

Pri prevelikem odmerjanju paracetamola nastanejo velike količine njegovega presnovka N-acetil-p-benzokinonimina, ki se veže na glutation in tako izčrpa njegove zaloge. Presnovek se zato veže na sulfhidrilne skupine celičnih elementov in poškoduje jetrne celice.

Presnovna acidoza in encefalopatija, ki se utegneta pojaviti, lahko povzročita komo in smrt.

Preveliki odmerki zdravila lahko povzročijo v prvih 12 do 24 urah navzeo, bledico, bruhanje, znojenje ali zaspanost. V 12 do 48 urah po zaužitju prevelikih odmerkov paracetamola so

zvišane koncentracije jetrnih transaminaz (AST, ALT), laktat-dehidrogenaze in bilirubina, zveča se tudi protrombinski čas.

Dva dneva po prevelikem odmerjanju so lahko bolečine v trebuhu prvi znak jetrne okvare. Tretji dan po prevelikem odmerjanju pa se lahko pojavijo znaki: izguba apetita, vedno večja zmedenost, napredujoča zlatenica in krvavitev iz prebavil.

Jetrna nekroza, ki je odvisna od velikosti odmerka, je najresnejši toksični učinek, ki je povezan s prevelikim odmerjanjem paracetamola, in se lahko konča s smrtjo.

Klinični simptomi hepatotoksičnosti so običajno vidni po dveh dneh, najbolj pa so izraženi

po treh do štirih dneh.

Posledica prevelikega odmerjanja paracetamola, tudi če ni hude hepatotoksičnosti, je lahko tudi akutna ledvična odpoved z akutno tubularno nekrozo.

V primeru prevelikega odmerjanja paracetamola so opazili tudi srčnomišične nepravilnosti in pankreatitis.

Za preprečitev prevelikega odmerjanja paracetamola je pomembno preveriti, katera zdravila bolnik še uživa in ali katero od njih vsebuje tudi paracetamol.

Nujni ukrepi v primeru prevelikega odmerjanja

Prvi ukrep je takojšen prevoz v bolnišnico. Obravnava bolnika, ki je zaužil preveliko količino zdravila, je odvisna od ocene tveganja za hepatotoksičnost. Če je bolnik zaužil zdravilo pred kratkim, je treba izzvati bruhanje, mu izprati želodec (v prvi uri po zaužitju) in dati aktivno oglje, saj se tako zmanjša absorpcija iz prebavil.

Zdravljenje zastrupitve s paracetamolom je simptomatsko: nadzorovati je treba bolnikovo dihanje ter mu dajati tekočino in elektrolite.

Glavna kriterija pri izboru zdravljenja sta podatek o potencialno toksičnem odmerku, ki ga je bolnik zaužil, in stopnja toksičnosti. Za oceno hepatotoksičnosti je treba štiri ure po zaužitju zdravila začeti meriti koncentracije paracetamola v serumu. Orientacijsko stopnjo toksičnosti pri akutnem zaužitju prevelikih odmerkov paracetamola določimo iz Rumack-Matthew nomograma odvisnosti serumskih koncentracij paracetamola od časa, ki je pretekel od zaužitja. V primeru zastrupitve zaradi kroničnega prekomernega uživanja paracetamola nomogram ni uporaben pri določanju prognoze.

Antidot

Antidota sta acetilcistein ali metionin.

Acetilcistein se uporablja peroralno ali intravensko (infuzija). Zdravljenje je učinkovito, če ga začnemo v prvih osmih urah po zaužitju paracetamola. Začetni intravenski odmerek acetilcisteina v prvih 8 urah je 150 mg/kg telesne mase (20-odstotna raztopina v 200 ml 5-odstotne glukoze). Infundiranje traja 15 minut. Sledi intravenska infuzija: v 4 urah dobi bolnik 50 mg acetilcisteina/kg telesne mase (v 500 ml 5-odstotne glukoze) in nato v 10 urah še 100 mg/kg telesne mase (v 1000 ml 5-odstotne glukoze). Po 12 urah se lahko preide na peroralno dajanje acetilcisteina. Acetilcistein lahko v določeni meri pri daljši uporabi zagotavlja zaščito do 48 ur.