Mitomicin Accord 40 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje

Mitomicin se uporablja pri paliativni terapiji tumorjev.

Mitomicin se uporablja intravensko v monokemoterapiji ali v okviru kombinirane citostatične

kemoterapije pri odraslih z:

• napredovalim metastatskim rakom želodca

• napredovalim in/ali metastatskim rakom dojke

  Poleg tega se mitomicin uporablja intravensko v okviru kombinirane kemoterapije pri odraslih z:

• nedrobnoceličnim rakom pljuč

• napredovalim rakom trebušne slinavke

Odmerjanje

Mitomicin smejo uporabljati le zdravniki, ki imajo izkušnje s tem zdravljenjem in le, če je strogo indiciran ter ob stalnem spremljanju hematoloških parametrov.

Ključnega pomena je, da je injekcija dana intravensko. Če je zdravilo injicirano perivazalno (v

tkivo okoli žile), se v prizadetem predelu pojavi obsežna nekroza tkiva. Če ni drugače predpisano, je odmerjanje mitomicina naslednje:

V citostatični monokemoterapiji se mitomicin po navadi uporablja intravensko kot bolusna injekcija. Priporočeni odmerek je 10-20 mg/m² telesne površine na 6 do 8 tednov, 8-12 mg/m²

telesne površine na 3 do 4 tedne ali 5-10 mg/m² telesne površine na 1 do 6 tednov, odvisno od

uporabljene terapevtske sheme.

Odmerki nad 20 mg/m² povzročajo več toksičnih učinkov brez terapevtske koristi. Največji kumulativni odmerek mitomicina je 60 mg/m².

V primeru kombiniranega zdravljenja je odmerjanje bistveno manjše. Zaradi tveganja za aditivno mielotoksičnost, odkloni od potrjenih protokolov zdravljenja niso dovoljeni brez posebnega razloga.

Posebne populacije

Odmerek je treba zmanjšati pri bolnikih, ki so predhodno imeli obsežno citostatično

zdravljenje, pri bolnikih z mielosupresijo in pri starejših bolnikih.

Starejši

Iz kliničnih študij ni na voljo dovolj podatkov o uporabi mitomicina pri bolnikih, starih 65 let

ali več.

Okvara ledvic ali jeter

Tega zdravila se ne sme uporabljati pri bolnikih z okvaro ledvic (glejte poglavje 4.3).

To zdravilo ni priporočljivo za bolnike z okvaro jeter, ker za to skupino bolnikov ni podatkov o učinkovitosti in varnosti.

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost mitomicina nista bili dokazani pri otrocih, starih od 0 do 17 let. Podatki niso na voljo.

Način uporabe

Raztopljeno zdravilo Mitomicin Accord je namenjeno za intravensko injiciranje ali infundiranje. Sprejemljiva je delna uporaba.

Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.

Zdravila Mitomicin Accord 40 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje se ne sme

rekonstituirati v vodi, ne glede na način uporabe (tj. intravenska).

Previdnostni ukrepi, ki jih je treba upoštevati pred ravnanjem z zdravilom ali njegovo uporabo:

• Zdravila Mitomicin Accord se ne sme uporabljati v mešanih injekcijah.

• Druge raztopine za injiciranje ali raztopine za infundiranje je treba uporabiti ločeno.

• Ključnega pomena je, da je injekcija dana intravensko.

• Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• Dojenje (glejte poglavje 4.6).

  Sistemsko zdravljenje

  Pancitopenija ali izolirana levkopenija/trombocitopenija, hemoragična diateza in akutne

  okužbe so absolutne kontraindikacije.

  Restriktivne ali obstruktivne motnje pljučne ventilacije, poslabšano delovanje ledvic, poslabšano delovanje jeter in/ali slabo splošno zdravstveno stanje so relativne kontraindikacije. Če se je pred kratkim izvajala radioterapija ali terapija z drugimi citostatiki je to lahko dodatna kontraindikacija.

Ekstravazacija po sistemski uporabi

Ključnega pomena je, da je injekcija dana intravensko. Če je zdravilo injicirano perivazalno (v tkivo okoli žile), se v prizadetem predelu pojavi obsežna nekroza tkiva. Za preprečitev nekroze veljajo naslednja priporočila:

• Zdravilo vedno injicirajte v velike vene na rokah.

• Ne injicirajte neposredno v veno, temveč raje injicirajte v cevko infuzijskega sistema z dobrim in varnim pretokom.

• Preden odstranite kanilo po dajanju zdravila v centralno veno, jo nekaj minut izpirajte z infuzijo, da boste odstranili morebiten preostanek mitomicina.

  Če pride do ekstravazacije, je priporočljiva takojšnja lokalna uporaba dimetilsulfoksida (DMSO 99 %), ki se ponavlja vsake 4–8 ur, ter uporaba suhih, hladnih obkladkov. V zgodnji fazi (v 72 urah) se je treba posvetovati s (plastičnim) kirurgom. Sistemsko injiciranje 200 mg vitamina B6 lahko do neke mere pripomore k obnovi prizadetega tkiva.

  Starejši

  Starejši bolniki imajo pogosto zmanjšano fiziološko funkcijo in depresijo kostnega mozga, ki je lahko dolgotrajna, zato je treba mitomicin pri tej populaciji uporabljati posebej previdno in skrbno spremljati bolnikovo stanje.

  Toksičnost za kostni mozeg

  Zaradi toksičnih učinkov mitomicina na kostni mozeg je treba druga mielotoksična zdravljenja (zlasti druge citostatike, obsevanje) uporabljati posebej previdno, da se čim bolj zmanjša tveganje za aditivno mielosupresijo.

  Dolgotrajno zdravljenje lahko povzroči kumulativne toksične učinke na kostni mozeg. Supresija kostnega mozga se lahko pojavi šele z zamikom in je najizrazitejša po 4 do 6 tednih ter se po dolgotrajni uporabi kopiči, zato je odmerek pogosto potrebno prilagoditi posameznemu bolniku.

  Pri bolnikih, ki so se sočasno zdravili z drugimi antineoplastičnimi zdravili, so poročali o pojavu akutne levkemije (v nekaterih primerih po predlevkemični fazi) in mielodisplastičnega sindroma.

  V primeru pljučnih simptomov, ki jih ni mogoče pripisati osnovni bolezni, je treba zdravljenje

  nemudoma ustaviti. Toksične učinke na pljuča je mogoče dobro zdraviti s steroidi.

  Zdravljenje je prav tako treba nemudoma ustaviti, če se pojavijo simptomi hemolize ali znaki poslabšanega delovanja ledvic (nefrotoksičnost). Pojav hemolitično-uremičnega sindroma

  (HUS: ireverzibilna odpoved ledvic, mikroangiopatska hemolitična anemija [MAHA sindrom]

  in trombocitopenija) je pogosto usoden.

  Pri intravenskih odmerkih > 30 mg mitomicina/m² telesne površine so opažali

  mikroangiopatično hemolitično anemijo. Priporočljivo je skrbno spremljanje delovanja ledvic.

  Novi izsledki kažejo, da bi bilo terapevtsko preskušanje morda primerno za odstranitev imunskih kompleksov, ki imajo očitno pomembno vlogo pri nastanku simptomov, s pomočjo imunoadsorpcije s kolono stafilokoknega proteina A.

  Cepljenje s cepivi z živimi virusi (npr. proti rumeni mrzlici) poveča tveganje za okužbe in druge neželene učinke, npr. za gangrenozno vakcinijo in generalizirano vakcinijo, pri bolnikih z imunsko pomanjkljivostjo, kakršna se pojavi npr. med zdravljenjem z mitomicinom. Zato cepiv z živimi virusi ne smemo uporabljati med zdravljenjem. Po zaključku kemoterapije je potrebna previdnost pri uporabi cepiv z živimi virusi; cepljenja ne izvajajte prej kot 3 mesece po zadnjem odmerku kemoterapije (glejte poglavje 4.5).

  Posebna previdnost je potrebna v primeru možnega pojava ali poslabšanja infekcijske bolezni

  in nagnjenost h krvavitvam.

  Mitomicin je za človeka mutagen in potencialno kancerogen. Izogibati se je treba stiku s kožo

  in sluznicami.

  Priporočene kontrole in varnostni ukrepi v primeru intravenske uporabe:

  Pred začetkom zdravljenja

• Celotna krvna slika

• Preiskave pljučne funkcije v primeru suma na obstoječe poslabšano delovanje pljuč

• Preiskave delovanja ledvic za izključitev ledvične insuficience

• Preiskave delovanja jeter za izključitev jetrne insuficience

  Med zdravljenjem

• Redno spremljanje krvne slike

• Skrbno spremljanje delovanja ledvic

Možno je mielotoksično medsebojno delovanje z drugimi oblikami zdravljenja, ki so toksična za kostni mozeg (zlasti z drugimi citotoksičnimi zdravili, obsevanjem).

Kombinacija z vinka alkaloidi ali bleomicinom lahko poveča pljučno toksičnost.

Pri bolnikih, ki so sočasno prejemali mitomicin in fluorouracil ali tamoksifen, je bilo zabeleženo povečano tveganje za hemolitično-uremični sindrom.

V študijah na živalih je piridoksinijev klorid (vitamin B6) povzročil izgubo učinka mitomicina.

Med zdravljenjem z mitomicinom se ne sme izvajati cepljenj s cepivi z živimi virusi, saj lahko

to poveča tveganje za okužbo z živim cepivom (glejte poglavje 4.4).

Mitomicin lahko poveča kardiotoksičnost zdravil, ki vsebujejo učinkovino doksorubicin.

Kontracepcija pri moških in ženskah

Bolnice, ki so spolno zrele, morajo uporabljati kontracepcijo med kemoterapijo in do 6 mesecev po njenem koncu ali se vzdržati spolnih odnosov. Moškim, ki se zdravijo z mitomicinom, se svetuje, da med zdravljenjem in do 3 mesece po njem ne spočejo otroka.

Nosečnost

O uporabi mitomicina pri nosečnicah ni podatkov. Študije na živalih so pokazale škodljiv vpliv na sposobnost razmnoževanja in razvoja (glejte poglavje 5.3). Mitomicin je mutagen, teratogen in kancerogen, zato lahko škodljivo vpliva na razvoj zarodka. Mitomicina se ne sme uporabljati med nosečnostjo. V primeru življenjsko pomembne indikacije za zdravljenje nosečnice je potrebna zdravniška presoja, ki mora upoštevati tveganje za škodljive učinke na otroka, povezane s takšnim zdravljenjem.

Dojenje

Mitomicin se domnevno izloča v materino mleko. Zaradi dokazane mutagenosti, teratogenosti in kancerogenosti, se mitomicina ne sme uporabljati med obdobjem dojenja. Doječe matere morajo, pred uvedbo zdravljenja z mitomicinom, dojenje prekiniti.

Plodnost

Mitomicin ima škodljive genetske učinke. Moškim, ki se zdravijo z mitomicinom, je zato treba svetovati, naj se pred začetkom zdravljenja posvetujejo o shranitvi sperme, ker obstaja možnost, da zdravljenje z mitomicinom povzroči ireverzibilno neplodnost.

Tudi če je to zdravilo uporabljeno po navodilih, lahko povzroči navzeo in bruhanje ter tako poslabša reakcijski čas v tolikšni meri, da se zmanjša sposobnost vožnje in upravljanja strojev. To v še večji meri velja v primeru sočasnega uživanja alkohola.

Neželeni učinki so navedeni spodaj po organskih sistemih in pogostnosti. Pogostnosti so

opredeljene takole:

zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

Možni neželeni učinki sistemskega zdravljenja

Najpogostejši neželeni učinki sistemsko uporabljenega mitomicina so prebavni simptomi, npr. navzea in bruhanje ter supresija kostnega mozga z levkopenijo in večinoma dominantno trombocitopenijo. Pri do 65 % bolnikov se pojavi supresija kostnega mozga. Ker je učinek pri dolgotrajni uporabi kumulativen, je supresija kostnega mozga pogosto omejena zaradi odmerka.

Pri do 10 % bolnikov je treba pričakovati resne toksične učinke na organih v obliki intersticijske pljučnice ali nefrotoksičnosti.

Mitomicin je potencialno hepatotoksičen.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta:h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

V primeru prevelikega odmerjanja je treba pričakovati hudo mielotoksičnost ali celo

mieloftizo; s tem da se polno razvit klinični učinek lahko pojavi šele čez približno 2 tedna.

Obdobje v katerem število levkocitov pade na najnižjo vrednost je lahko 4 tedne. Zato je v primeru suma na preveliko odmerjanje potrebno tudi dolgotrajno skrbno hematološko spremljanje.

Ker učinkovitih antidotov ni, je pri vsaki uporabi zdravila potrebna največja stopnja

previdnosti.