Olimestra 10 mg filmsko obložene tablete

Zdravljenje esencialne hipertenzije pri odraslih.

Zdravljenje hipertenzije pri otrocih in mladostnikih, starih od 6 let do manj kot 18 let.

Odmerjanje

Odrasli

Priporočeni začetni odmerek je 10 mg enkrat na dan. Bolnikom, pri katerih začetni odmerek ne uredi krvnega tlaka, lahko predpišemo optimalni odmerek medoksomilolmesartanata, tj. 20 mg enkrat na dan. Če je potrebno dodatno znižanje krvnega tlaka, lahko odmerek medoksomilolmesartanata povečamo do največjega dnevnega odmerka, tj. 40 mg, ali dodamo hidroklorotiazid.

Antihipertenzivni učinek medoksomilolmesartanata se pokaže že v dveh tednih po začetku zdravljenja in je največji približno do 8. tedna po začetku zdravljenja. To moramo upoštevati, ko se odločamo o spremembi odmerka.

Starostniki (65 let in več)

Starostnikom odmerka ni treba prilagajati (gl. odmerjanje pri ledvični okvari). Če ga je treba povečati do največjega odmerka (40 mg na dan), priporočamo natančen nadzor krvnega tlaka.

Bolniki z ledvično okvaro

Zaradi omejenih izkušenj z zdravljenjem z večjimi odmerki je največji odmerek medoksomilolmesartanata za bolnike z blagim ali zmernim ledvičnim odpovedovanjem (kreatininski očistek od 20 do 60 ml/min) 20 mg enkrat na dan. Tudi z zdravljenjem bolnikov s hudim ledvičnim odpovedovanjem (kreatininski očistek manjši od 20 ml/min) ni dovolj izkušenj, zato jim medoksomilolmesartanata ne priporočamo (gl. poglavji 4.4 in 5.2).

Bolniki z okvaro jeter

Pri bolnikih z blago jetrno okvaro priporočenih odmerkov ni potrebno prilagajati. Pri bolnikih z zmerno jetrno okvaro je priporočen začetni odmerek 10 mg medoksomilolmesartanata enkrat na dan, največji odmerek pa ne sme preseči 20 mg enkrat na dan. Pri bolnikih z jetrno okvaro, ki že prejemajo diuretike in/ali druga antihipertenzivna zdravila, svetujemo natančno spremljanje krvnega tlaka in ledvične funkcije. Pri bolnikih s hudo okvaro jeter izkušenj z medoksomilolmesartanatom ni, zato njegove uporabe v tej skupini bolnikov ne priporočamo (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Medoksomilolmesartanata ne smemo uporabljati pri bolnikih z biliarno obstrukcijo (glejte poglavje 4.3).

Pediatrična populacija

Otroci in mladostniki, stari od 6 let do manj kot 18 let

Priporočeni začetni odmerek medoksomilolmesartanata pri otrocih, starih od 6 let do manj kot 18 let, je 10 mg enkrat na dan. Otrokom, pri katerih ta odmerek ne uredi krvnega tlaka, lahko odmerek medoksomilolmesartanata povečamo na 20 mg enkrat na dan. Če je potrebno dodatno znižanje krvnega tlaka, lahko pri otrocih s telesno maso > 35 kg odmerek medoksomilolmesartanata povečamo do največ 40 mg. Pri otrocih s telesno maso < 35 kg dnevni odmerek ne sme preseči 20 mg.

Preostala pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost medoksomilolmesartanata pri otrocih, starih od 1 leta do 5 let, še nista bili dokazani. Trenutno razpoložljivi podatki so opisani v poglavjih 4.8 in 5.1, vendar priporočil o odmerjanju ni mogoče dati.

Medoksomilolmesartanat se ne sme uporabljati pri otrocih, mlajših od 1 leta, zaradi pomislekov glede varnosti in pomanjkanja podatkov pri tej starostni skupini.

Način uporabe

Za izboljšanje bolnikovega sodelovanja priporočamo, da jemlje zdravilo Olimestra vsak dan približno ob isti uri, bodisi s hrano ali brez nje, npr. pri zajtrku. Tablete je potrebno zaužiti z dovolj veliko

količino tekočine (npr. z enim kozarcem vode). Tablet se ne sme žvečiti.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Drugo in tretje trimesečje nosečnosti (glejte poglavji 4.4. in 4.6).

Biliarna obstrukcija (glejte poglavje 5.2).

Sočasna uporaba zdravila Olimestra in zdravil, ki vsebujejo aliskiren, je kontraindicirana pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali z okvaro ledvic (hitrost glomerularne filtracije < 60 ml/min/1,73 m²) (glejte poglavji 4.5 in 5.1).

Zmanjšan intravaskularni volumen:

Simptomatska hipotenzija, zlasti po prvem odmerku, se lahko pojavi pri bolnikih z zmanjšanim volumnom tekočin in/ali pomanjkanjem natrija zaradi intenzivnega zdravljenja z diuretiki, omejevanja vnosa soli s hrano, driske ali bruhanja. Ta stanja je treba odpraviti, preden se predpiše zdravilo Olimestra.

Druga stanja s spodbujenim delovanjem renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema:

Pri bolnikih, pri katerih sta žilni tonus in delovanje ledvic odvisna predvsem od delovanja renin-angiotenzin-aldosteronskega sistema (npr. bolniki s hudim kongestivnim srčnim odpovedovanjem ali primarnimi ledvičnimi boleznimi, vključno s stenozo ledvične arterije), je zdravljenje z zdravili, ki vplivajo na ta sistem, povezano z akutno hipotenzijo, azotemijo, oligurijo in v redkih primerih z akutno ledvično odpovedjo. Možnost pojava podobnih učinkov pri zdravljenju z antagonisti receptorjev angiotenzina II ni izključena.

Ledvičnožilna hipertenzija:

Pri bolnikih z obojestransko stenozo ledvične arterije ali s stenozo arterije ene same delujoče ledvice se pri jemanju zdravil, ki vplivajo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, poveča tveganje za hudo hipotenzijo in ledvično odpovedovanje.

Ledvična okvara in presaditev ledvice:

Če dajemo zdravilo medoksomilolmesartanat bolnikom z okvarjenim ledvičnim delovanjem, je priporočljiv reden nadzor koncentracije kalija in kreatinina v serumu. Za zdravljenje bolnikov s hudim ledvičnim odpovedovanjem (kreatininski očistek manjši od 20 ml/min) medoksomilolmesartanata ne priporočamo (gl. poglavji 4.4 in 5.2). S predpisovanjem medoksomilolmesartanata bolnikom po nedavni presaditvi ledvic ali bolnikom s končno ledvično odpovedjo (kreatininski očistek manjši od 12 ml/min) ni nobenih izkušenj.

Intestinalni angioedem:

Pri bolnikih, ki so se zdravili z blokatorji receptorjev za angiotenzin II, vključno z medoksomilolmesartanatom, so poročali o intestinalnem angioedemu (glejte poglavje 4.8). Ti bolniki so poročali o bolečinah v trebuhu, navzei, bruhanju in driski. Simptomi so izzveneli po prenehanju dajanja blokatorjev receptorjev za angiotenzin II. Če je diagnosticiran intestinalni angioedem, je treba zdravljenje z medoksomilolmesartanatom prekiniti in uvesti ustrezno spremljanje, dokler simptomi v celoti ne izzvenijo.

Jetrna okvara:

Zdravljenja bolnikov s hudo jetrno okvaro z medoksomilolmesartanatom ne priporočamo, ker ni kliničnih izkušenj (gl. poglavje 4.2 za priporočila za odmerjanje pri bolnikih z blago do zmerno jetrno okvaro).

Hiperkaliemija:

Zdravila, ki učinkujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, lahko povzročijo hiperkaliemijo. Tveganje, da bi hiperkaliemija lahko bila usodna, je večje pri starejših bolnikih, bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic in bolnikih s sladkorno boleznijo, pri bolnikih, ki se sočasno zdravijo z drugimi zdravili, ki lahko povečajo koncentracijo kalija, in/ali pri bolnikih s sočasnimi dogodki.

Preden se odločimo za sočasno zdravljenje z zdravili, ki učinkujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, je treba oceniti razmerje med koristjo in tveganjem zdravljenja ter razmisliti o drugih alternativah.

Glavni dejavniki tveganja za pojav hiperkaliemije, ki jih je treba upoštevati, so:

• sladkorna bolezen, ledvična okvara, starost (> 70 let);

• kombinacija z enim ali več drugimi zdravili, ki učinkujejo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, in/ali z dodatki kalija. Nekatera zdravila ali terapevtske skupine zdravil, ki lahko povzročijo hiperkaliemijo, so: nadomestki soli, ki vsebujejo kalij, diuretiki, ki zadržujejo kalij, zaviralci ACE, antagonisti receptorjev angiotenzina II, nesteroidna protivnetna zdravila (vključno s selektivnimi zaviralci COX-2), heparin, imunosupresivi (npr. ciklosporin ali takrolimus) in trimetoprim;

• sočasni dogodki, zlasti dehidracija, akutna srčna dekompenzacija, metabolična acidoza, poslabšanje ledvičnega delovanja, nenadno poslabšanje stanja ledvic (npr. infekcijske bolezni), celična liza (npr. akutna ishemija uda, rabdomioliza, obsežna poškodba).

Pri bolnikih s povečanim tveganjem priporočamo skrbno spremljanje količine kalija v serumu (glejte poglavje 4.5).

Dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS):

Obstajajo dokazi, da sočasna uporaba zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena poveča tveganje za hipotenzijo, hiperkaliemijo in zmanjšano delovanje ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic). Dvojna blokada sistema RAAS s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena zato ni priporočljiva (glejte poglavji 4.5 in 5.1). Če je zdravljenje z dvojno blokado res nujno, sme potekati le pod nadzorom specialista in s pogostimi natančnimi kontrolami delovanja ledvic, elektrolitov in krvnega tlaka.

Pri bolnikih z diabetično nefropatijo se zaviralcev ACE in antagonistov receptorjev angiotenzina II ne sme uporabljati sočasno.

Litij:

Sočasno jemanje medoksomilolmesartanata in litija tako kot pri drugih antagonistih receptorjev angiotenzina II ni priporočljivo (gl. poglavje 4.5).

Zožitev aortne in mitralne zaklopke, obstruktivna hipertrofična kardiomiopatija:

Pri zdravljenju bolnikov z aortno ali mitralno stenozo ali obstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo je tako kot pri zdravljenju z drugimi vazodilatatorji potrebna posebna previdnost.

Primarni aldosteronizem:

Bolniki s primarnim aldosteronizmom se praviloma ne odzivajo na antihipertenzive, ki delujejo tako, da zavirajo renin-angiotenzin-aldosteronski sistem. Jemanje medoksomilolmesartanata zato ni priporočljivo.

Sprui podobna enteropatija:

V zelo redkih primerih so pri bolnikih, ki so začeli jemati olmesartan pred nekaj meseci ali leti, poročali o hudi, kronični diareji z znatnim zmanjšanjem telesne mase, ki je verjetno bila povzročena z lokalizirano zapoznelo preobčutljivostno reakcijo. Intestinalna biopsija bolnikov je pogosto pokazala atrofijo resic sluznice. V primeru, da je bolnik razvil te simptome med jemanjem medoksomilolmesartanata, je potrebno izločiti drugo etiologijo. Razmisliti je potrebno o prekinitvi jemanja medoksomilolmesartanata v primerih, kjer ni ugotovljene druge etiologije. V primerih, ko so simptomi izginili, z biopsijo pa se je sprui podobna enteropatija potrdila, se zdravljenje z medoksomilolmesartanatom ne sme ponovno začeti.

Etnične razlike:

Hipotenzivni učinek medoksomilolmesartanata je tako kot pri vseh drugih antagonistih receptorjev angiotenzina II nekoliko manjši pri bolnikih črne rase, verjetno zaradi večje prevalence stanj z majhno vrednostjo renina pri bolnikih črne rase z visokim krvnim tlakom.

Nosečnost:

Zdravljenja z antagonisti receptorjev angiotenzina II ne smemo začeti med nosečnostjo. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti, razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti receptorjev angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti receptorjev angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje (glejte poglavji 4.3 in 4.6).

Drugo:

Kot velja za vsa antihipertenzivna zdravila, lahko preveliko znižanje krvnega tlaka pri bolnikih z ishemično boleznijo srca ali ishemično cerebrovaskularno boleznijo povzroči miokardni infarkt ali možgansko kap.

Zdravilo Olimestra vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

Pediatrična populacija:

Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.

Ni znano, ali so interakcije pri otrocih podobne kot pri odraslih. Učinki drugih zdravil na medoksomilolmesartanat:

Druga antihipertenzivna zdravila:

Sočasno jemanje drugih antihipertenzivnih zdravil lahko poveča učinek medoksomilolmesartanata na znižanje krvnega tlaka.

Zaviralci ACE, antagonisti receptorjev angiotenzina II ali aliskiren:

Podatki kliničnih preskušanj so pokazali, da je dvojna blokada sistema renin-angiotenzin-aldosteron (RAAS) s hkratno uporabo zaviralcev ACE, antagonistov receptorjev angiotenzina II ali aliskirena povezana z večjo pogostnostjo neželenih učinkov, npr. hipotenzije, hiperkaliemije in zmanjšanega delovanja ledvic (vključno z akutno odpovedjo ledvic) kot uporaba enega samega zdravila, ki deluje na RAAS (glejte poglavja 4.3, 4.4. in 5.1).

Dodatki kalija in diuretiki, ki varčujejo s kalijem:

Iz izkušenj z drugimi zdravili, ki vplivajo na renin-angiotenzin-aldosteronski sistem, je razvidno, da lahko sočasno jemanje diuretikov, ki varčujejo s kalijem, dodatkov kalija, nadomestkov soli, ki vsebujejo kalij, ali drugih zdravil, ki lahko povečajo serumsko koncentracijo kalija (npr. heparin), poveča serumsko koncentracijo kalija, zato ni priporočljivo (gl. poglavje 4.4).

Nesteroidna protivnetna zdravila:

Nesteroidna protivnetna zdravila (vključno z acetilsalicilno kislino, v odmerkih, večjih od 3 g na dan, in z zaviralci COX-2) in antagonisti receptorjev angiotenzina II lahko delujejo sinergistično z zmanjšanjem glomerulne filtracije. Sočasno jemanje nesteroidnih protivnetnih zdravil in antagonistov angiotenzina II lahko poveča tveganje za akutno ledvično odpoved. Na začetku zdravljenja sta priporočljiva redno spremljanje ledvičnega delovanja in normalna hidracija bolnikov.

Poleg tega lahko sočasno zdravljenje zmanjša antihipertenzivni učinek antagonistov receptorjev angiotenzina II, kar povzroči delno izgubo njihove učinkovitosti.

Adsorbent žolčnih kislin holesevelam:

Sočasno jemanje holesevelamijevega klorida, adsorbenta žolčnih kislin, povzroči zmanjšanje sistemske izpostavljenosti in najvišje plazemske koncentracije olmesartana ter zmanjšanje t1/2. Jemanje medoksomilolmesartanata vsaj 4 ure pred jemanjem holesevelamijevega klorida, zmanjša učinek medsebojnega delovanja. Potrebno je premisliti o jemanju medoksomilolmesartanata vsaj 4 ure pred jemanjem holesevelamijevega klorida (glejte poglavje 5.2).

Druga zdravila:

Po zdravljenju z antacidom (aluminijev magnezijev hidroksid) so ugotovili blago zmanjšanje biološke uporabnosti olmesartana. Sočasno jemanje varfarina in digoksina ni vplivalo na farmakokinetiko olmesartana.

Učinki medoksomilolmesartanata na druga zdravila:

Litij:

Sočasno jemanjelitija in zaviralcev angiotenzinske konvertaze ter antagonistov angiotenzina II je povzročilo reverzibilno povečanje serumske koncentracije litija in toksičnost. Jemanja kombinacije medoksomilolmesartanata in litija zato ne priporočamo (gl. poglavje 4.4). Če je nedvoumno potrebna, priporočamo skrbno spremljanje serumske koncentracije litija.

Druga zdravila:

V specifičnih kliničnih raziskavah so na zdravih prostovoljcih preizkušali varfarin, digoksin, antacid (aluminijev magnezijev hidroksid), hidroklorotiazid in pravastatin. Opazili niso nobenih klinično pomembnih interakcij, predvsem pa medoksomilolmesartanat ni imel pomembnega učinka na farmakokinetiko ali farmakodinamiko varfarina ali farmakokinetiko digoksina.

Olmesartan in vitro ni klinično pomembno zaviral encimov 1A1/2, 2A6, 2C8/9, 2C19, 2D6, 2E1 in 3A4 človeškega citokroma P450. Učinka na delovanje citokroma P450 pri podganah ni bilo ali pa je bil minimalen. Raziskav in vivo z znanimi zaviralci ali induktorji encimov citokroma P450 zato niso opravili. Med olmesartanom in zdravili, ki se presnavljajo s pomočjo encimov citokroma P450, ni pričakovati klinično pomembnih interakcij.

Nosečnost

Epidemiološki podatki niso pokazali teratogenega učinka pri nosečnicah, ki so bile v prvem trimesečju nosečnosti izpostavljene zaviralcem ACE, vendar pa majhnega povečanja tveganja ni možno izključiti. Čeprav ni na voljo kontroliranih epidemioloških podatkov glede tveganja pri uporabi antagonistov angiotenzina II, lahko podobno tveganje obstaja tudi za to skupino zdravil. Pri bolnicah, ki načrtujejo nosečnost, je treba čim prej preiti na alternativno antihipertenzivno zdravljenje z uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo v nosečnosti, razen če se oceni, da je nadaljnje zdravljenje z antagonisti angiotenzina II nujno. Ob potrjeni nosečnosti je treba zdravljenje z antagonisti angiotenzina II takoj prekiniti in, če je primerno, začeti alternativno zdravljenje.

Znano je, da izpostavljenost antagonistom angiotenzina II v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti lahko povzroči fetotoksične učinke pri človeku (zmanjšano delovanje ledvic, oligohidramnij,

zapoznela zakostenitev lobanje) in toksične učinke pri novorojenčku (odpoved ledvic, hipotenzija, hiperkaliemija) (glejte poglavje 5.3).

V primeru izpostavljenosti antagonistom angiotenzina II od drugega trimesečja nosečnosti dalje se priporoča ultrazvočni pregled lobanje in delovanja ledvic.

Otroke, katerih matere so prejemale antagoniste angiotenzina II, je treba pozorno spremljati zaradi možnosti pojava hipotenzije (glejte tudi poglavji 4.3 in 4.4).

Dojenje

Olmesartan se izloča v mleku doječih podgan, ni pa znano, ali se tudi pri človeku izloča v materinem mleku. Ker ni na voljo nobenih podatkov o uporabi zdravila Olimestra med dojenjem, njegovega jemanja ne priporočamo. Med dojenjem, še zlasti med dojenjem novorojenčkov ali nedonošenčkov, je treba dajati prednost alternativnim zdravilom z bolj uveljavljenim varnostnim profilom za uporabo med dojenjem.

Zdravilo Olimestra ima blag do zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Pri bolnikih, ki jemljejo antihipertenzivna zdravila, se lahko občasno pojavi omotica ali utrujenost, kar lahko vpliva na reakcijsko sposobnost.

Povzetek varnostnega profila:

Najbolj pogosti poročani neželeni učinki med zdravljenjem z medoksomilolmesartanatom so glavobol (7,7 %), gripi podobni simptomi (4 %) in omotica (3,7 %).

V placebo kontrolirani monoterapijski študiji, je bil edini neželen učinek, ki je nedvomno povezan z zdravljenjem, omotica (2,5 % pojavnost v medoksomilolmesartanat skupini in 0,9 % pojavnost v placebo skupini).

Pojavnost hipertrigliceridemije (2,0 % proti 1,1 %) in povišanega kreatinin fosfokinaze (1,3 % proti 0,7 %) je bila prav tako nekoliko višja v medoksomilolmesartanat skupini, v primerjavi s placebo.

Tabelaričen seznam neželenih učinkov:

Neželeni učinki za medoksomilolmesartanat iz kliničnih študij, varnostnih študij po prihodu zdravila na trg in spontanih poročil so povzeti v spodnji tabeli.

Naslednja terminologija je uporabljena z namenom klasifikacije pojavnosti neželenih učinkov: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100); redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

* V obdobju trženja so poročali o primerih avtoimunskega hepatitisa z latenco nekaj mesecev ali let, ki je bil po ukinitvi olmesartana reverzibilen.

Opisani so posamezni primeri rabdomiolize, časovno povezani z jemanjem antagonistov receptorjev angiotenzina II.

Dodatne informacije za posebne skupine bolnikov

Pri starostnikih se je incidenca hipotenzije zvečala iz redke v občasno pojavljanje.

Pediatrična populacija:

Varnost olemsartana so spremljali pri 361 otrocih in mladostnikih, starih od 1 leta do 17 let, v dveh kliničnih preizkušanjih. Medtem ko sta vrsta in resnost neželenih učinkov podobni kot pri odraslih, je pogostnost naslednjih neželenih učinkov večja pri otrocih:

• Epistaksa je pogost neželeni učinek pri otrocih (tj. ≥ 1/100 do < 1/10), o katerem pri odraslih niso poročali.

• V tritedenski dvojno slepi študiji se je pri otrocih (starih od 6 do 17 let), ki so prejemali velik odmerek olmesartana, pogostnost omotice in glavobola, ki sta se pojavila zaradi zdravljenja, skoraj podvojila.

Celoten varnostni profil olmesartana pri pediatričnih bolnikih se bistveno ne razlikuje od varnostnega profila pri odraslih.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

O prevelikem odmerjanju pri ljudeh je na voljo le malo podatkov. Najverjetnejši učinek prevelikega odmerjanja je hipotenzija. V primeru prevelikega odmerjanja je treba bolnika skrbno spremljati; zdravljenje mora biti simptomatsko in podporno.

O možnosti odstranjevanja olmesartana z dializo ni nobenih podatkov.