Rebif 22 mikrogramov raztopina za injiciranje v napolnjeni injekcijski brizgi
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Rebif 22 mikrogramov
Zdravilo Rebif je indicirano za zdravljenje multiple skleroze z zagoni. V kliničnih preskušanjih je bilo to opredeljeno z dvema ali več akutnimi zagoni bolezni v obdobju zadnjih dveh let (glejte
poglavje 5.1).
Učinkovitost ni bila ugotovljena pri bolnikih s sekundarno progresivno multiplo sklerozo, ki nimajo
aktivnih zagonov (glejte poglavje 5.1).
Zdravljenje se mora pričeti pod nadzorom zdravnika, ki ima izkušnje z zdravljenjem te bolezni.
Zdravilo Rebif je na voljo v dveh jakostih: 22 mikrogramov in 44 mikrogramov.
Za bolnike, ki začenjajo zdravljenje z zdravilom Rebif sta na voljo pakiranji zdravila Rebif 22 mikrogramov in Rebif 44 mikrogramov raztopina za injiciranje v vložku, namenjeni uporabi z elektronskim pripomočkom za injiciranje RebiSmart, ki omogoča samodejno titriranje odmerka, prilagojeno potrebam bolnika za prvi mesec zdravljenja.
Odmerjanje
Priporočeno odmerjanje zdravila Rebif je 44 mikrogramov, trikrat na teden v obliki subkutane injekcije. Nižji odmerek 22 mikrogramov, prav tako trikrat na teden v obliki subkutane injekcije, se priporoča za bolnike, ki po mnenju lečečega zdravnika specialista ne prenesejo višjega odmerka.
Na začetku prvega zdravljenja z zdravilom Rebif se odmerek postopno viša z namenom razvoja tahifilaksije in s tem zmanjšanja neželenih učinkov.
Pediatrična populacija
Formalnih kliničnih preskušanj ali farmakokinetičnih študij pri otrocih ali mladostnikih niso izvedli. Vendar pa so v pediatrični retrospektivni kohortni študiji zbirali podatke o varnosti z zdravilom Rebif iz zdravniških kartotek pri otrocih (n = 52) in mladostnikih (n = 255). Rezultati te študije kažejo, da je varnostni profil pri otrocih (starih 2 do 11 let) in mladostnikih (starih 12 do 17 let), ki so trikrat na teden subkutano prejemali zdravilo Rebif 22 mikrogramov ali 44 mikrogramov, podoben kot pri odraslih.
Varnost in učinkovitost zdravila Rebif pri otrocih, starih manj kot 2 leti, še nista bili dokazani.
Zdravila Rebif ne smete uporabljati v tej starostni skupini.
Način uporabe
Zdravilo Rebif se daje v obliki subkutane injekcije. Pred injiciranjem in še naslednjih 24 ur po vsaki injekciji je priporočena uporaba antipiretičnega analgetika za zmanjševanje gripi podobnih simptomov, povezanih z uporabo zdravila Rebif.
Zaenkrat ni znano, kako dolgo bi se bolniki morali zdraviti. Varnost in učinkovitost zdravljenja z zdravilom Rebif, ki traja več kot štiri leta, nista dokazani. Zato se priporoča, da lečeči zdravnik bolnika pregleda najmanj vsako drugo leto v 4-letnem obdobju od začetka zdravljenja z zdravilom Rebif in na individualni osnovi sprejme odločitev o dolgoročnem zdravljenju.
Sledljivost
Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije
uporabljenega zdravila.
Splošna priporočila
Bolnik mora biti seznanjen z najbolj pogostimi neželenimi učinki, povezanimi z uporabo interferona beta, vključno s simptomi gripi podobnega sindroma (glejte poglavje 4.8). Ti simptomi pridejo najbolj do izraza v začetni fazi zdravljenja, v nadaljevanju pa se njihova pogostnost in jakost zmanjšata.
Trombotična mikroangiopatija (TMA)
Pri zdravilih z interferonom beta so poročali o primerih trombotične mikroangiopatije, ki se je izrazila kot trombotična trombocitopenična purpura (TTP) ali hemolitično-uremični sindrom (HUS), vključno s smrtnimi primeri. O dogodkih so poročali v različnih obdobjih zdravljenja in se lahko pojavijo nekaj tednov do nekaj let po začetku zdravljenja z interferonom beta. Zgodnji klinični znaki vključujejo trombocitopenijo, pojav hipertenzije, povišano telesno temperaturo, simptome osrednjega živčnega sistema (npr. zmedenost, pareza) in okvarjeno delovanje ledvic. Laboratorijski izvidi, ki kažejo na TMA, vključujejo zmanjšano število trombocitov, povečano koncentracijo laktat-dehidrogenaze v serumu (LDH) zaradi hemolize in shistocite (fragmentirane eritrocite) v krvnem razmazu. Če so opaženi klinični znaki TMA, se priporočajo nadaljnje preiskave za določitev koncentracije trombocitov v krvi, LDH v serumu, pregled krvnih razmazov in preiskave delovanja ledvic. Če je TMA diagnosticirana, je potrebno takojšnje zdravljenje (razmisliti o izmenjavi plazme), priporoča pa se tudi takojšnje prenehanje zdravljenja z zdravilom Rebif.
Depresija in samomorilne misli
Zdravilo Rebif moramo uporabljati previdno pri bolnikih, ki so imeli ali imajo trenutno depresivne bolezni, zlasti pri tistih s predhodnimi samomorilnimi mislimi (glejte poglavje 4.3). Znano je, da se depresija in samomorilske misli bolj pogosto pojavljajo pri populaciji z multiplo sklerozo in v povezavi z uporabo interferonov. Bolnike, ki se zdravijo z zdravilom Rebif, moramo opozoriti, da o morebitnih znakih depresije in/ali samomorilskih mislih takoj poročajo svojemu zdravniku. Bolnike, ki kažejo znake depresije, moramo med zdravljenjem z zdravilom Rebif skrbno nadzorovati in jih ustrezno zdraviti. Proučiti moramo možnost prenehanja zdravljenja z zdravilom Rebif (glejte poglavji 4.3 in 4.8).
Epileptični napadi
Zdravilo Rebif moramo uporabljati previdno pri bolnikih, ki so imeli v preteklosti epileptične napade, ter pri bolnikih, ki se zdravijo z antiepileptiki, zlasti pri tistih, kjer napadov ni bilo mogoče zadovoljivo kontrolirati z antiepileptiki (glejte poglavji 4.5 in 4.8).
Srčne bolezni
Bolnike s srčnimi boleznimi, kot so angina pektoris, kongestivno srčno popuščanje ali aritmija, moramo skrbno spremljati na poslabšanje njihove klinične slike med uvajanjem zdravljenja z interferonom beta-1a. Znaki gripi podobnega sindroma, ki so povezani z zdravljenjem z interferonom beta-1a, lahko stresno vplivajo na srčne bolnike.
Nekroza na mestu injiciranja
Pri bolnikih, ki uporabljajo zdravilo Rebif, so poročali o nekrozi na mestu injiciranja (ISN) (glejte poglavje 4.8). Za zmanjševanje tveganja nastanka nekroz na mestu injiciranja, moramo bolnikom svetovati, da:
-
uporabljajo aseptično tehniko injiciranja
-
po vsakem odmerku zamenjajo mesto vboda.
Periodično moramo preverjati postopek samoinjiciranja, še posebej pri bolnikih, pri katerih so se
pojavile reakcije na mestu injiciranja.
Bolniku moramo svetovati, da se v primeru pojava kakršne koli razpoke v koži, ki jo lahko spremlja oteklina ali odtekanje tekočine iz mesta injiciranja, posvetuje s svojim zdravnikom, preden nadaljuje z uporabo injekcij zdravila Rebif. Če ima bolnik več lezij, mora prenehati z uporabo zdravila Rebif do zacelitve lezij. Bolniki, ki imajo eno samo lezijo, lahko z zdravljenjem nadaljujejo pod pogojem, da nekroza ni preobširna.
Motnje v delovanju jeter
V kliničnih študijah z zdravilom Rebif je bilo pogosto asimptomatsko zvišanje jetrnih transaminaz (zlasti alanin-aminotransferaze (ALT)) in 1-3 % bolnikov je razvilo povečanje jetrnih transaminaz, ki je preseglo 5-kratne vrednosti zgornje meje normalne ravni (ULN). Če ni kliničnih znakov, moramo nadzirati serumsko raven ALT pred začetkom zdravljenja, po 1, 3 in 6 mesecih zdravljenja in nato periodično. Pretehtati moramo potrebo po zmanjšanju odmerka zdravila Rebif, če ALT naraste čez
5-kratno ULN in nato odmerek postopoma povečevati, ko se raven encimov normalizira. Zdravljenje z zdravilom Rebif moramo uvajati previdno pri bolnikih s pomembnimi jetrnimi boleznimi v anamnezi, s klinično potrjeno aktivno jetrno boleznijo, zlorabo alkohola ali zvišano serumsko ravnjo ALT
(>2,5-kratna ULN). Zdravljenje z zdravilom Rebif moramo ukiniti, če se pojavi zlatenica ali drugi klinični znaki motenj v delovanju jeter.
Zdravilo Rebif ima, tako kot drugi interferoni beta, potencial za povzročanje hudih jetrnih poškodb, vključno z akutno jetrno odpovedjo (glejte poglavje 4.8). Večina primerov hudih jetrnih poškodb se je pojavila v prvih šestih mesecih zdravljenja. Mehanizem redkih simptomatskih jetrnih disfunkcij ni znan. Specifičnih dejavnikov tveganja niso identificirali.
Bolezni sečil
Nefrotski sindrom
Med zdravljenjem z zdravili, ki vsebujejo interferon beta, so poročali o primerih nefrotskega sindroma pri različnih predhodnih nefropatijah, vključno s fokalno segmentno glomerulosklerozo (kolapsno spremenjeni glomeruli), glomerulonefritisom z minimalnimi spremembami, membranoproliferativnim glomerulonefritisom in membransko glomerulopatijo. O dogodkih so poročali v različnih obdobjih zdravljenja in se lahko pojavijo po več letih zdravljenja z interferonom beta. Predvsem pri bolnikih z večjim tveganjem za ledvično bolezen se priporoča periodično spremljanje glede zgodnjih znakov ali simptomov, kot so npr. edem, proteinurija in okvarjeno delovanje ledvic. V primeru nefrotskega sindroma je potrebno takojšnje zdravljenje; razmisliti pa je treba tudi o prenehanju zdravljenja z zdravilom Rebif.
Nenormalni laboratorijski testi
Z uporabo interferonov so povezani nenormalni laboratorijski testi. Zato se poleg tistih laboratorijskih testov, ki so normalno potrebni za spremljanje bolnikov z multiplo sklerozo, priporoča spremljanje testov jetrne funkcije in spremljanje celotne in diferencialne krvne slike ter števila trombocitov v rednih časovnih razmakih (1, 3 in 6 mesecev) po začetku zdravljenja z zdravilom Rebif in nato periodično, če ni kliničnih znakov.
Motnje delovanja ščitnice
Pri bolnikih, ki se zdravijo z zdravilom Rebif, se lahko občasno razvijejo ali pa poslabšajo motnje delovanja ščitnice. Preiskave delovanja ščitnice se priporoča na začetku zdravljenja in, če so rezultati abnormalni, vsakih 6 do 12 mesecev od začetka zdravljenja. Če so vrednosti testov ob pričetku normalne, rutinske preiskave niso potrebne, vendar se morajo izvajati, če se pojavijo klinični znaki motenj delovanja ščitnice (glejte poglavje 4.8).
Hudo ledvično ali jetrno odpovedovanje in huda mielosupresija
Pri bolnikih s hudim ledvičnim in jetrnim odpovedovanjem ter bolnikih s hudo mielosupresijo,
moramo interferon beta-1a uporabljati previdno in pod skrbnim nadzorom.
Nevtralizirajoča protitelesa
Lahko se razvijejo serumska nevtralizirajoča protitelesa na interferon beta-1a. Natančna incidenca pojava protiteles še ni znana. Klinični podatki kažejo, da se po 24 do 48 mesecih zdravljenja z zdravilom Rebif 22 mikrogramov, približno pri 24 % bolnikov razvije vztrajen pojav serumskih protiteles na interferon beta-1a. Pokazalo se je, da prisotnost protiteles slabi farmakodinamični odziv na interferon beta-1a (beta-2 mikroglobulin in neopterin). Čeprav klinična pomembnost nastanka protiteles še ni popolnoma pojasnjena, je razvoj nevtralizirajočih protiteles povezan z zmanjšano učinkovitostjo na klinične in magnetno resonančne spremenljivke. Pri bolnikih, kjer je odziv na zdravljenje z zdravilom Rebif slab in so razvili protitelesa, mora lečeči zdravnik ponovno pretehtati razmerje koristi in tveganja pri nadaljevanju zdravljenja z zdravilom Rebif.
Uporaba različnih testov za dokazovanje serumskih protiteles in različne definicije mej za pozitivnost protiteles omejujejo možnost primerjave antigenskih lastnosti med različnimi zdravili.
Druge oblike multiple skleroze
Podatki o varnosti in učinkovitosti pri neambulantnih bolnikih z multiplo sklerozo so omejeni. Zdravilo Rebif še ni bilo raziskano pri bolnikih s primarno progresivno multiplo sklerozo, zato se ga pri teh bolnikih ne sme uporabljati.
Pomožne snovi
Vsebnost natrija
To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na odmerek, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.
Benzilalkohol
To zdravilo vsebuje benzilalkohol. Benzilalkohol lahko povzroči alergijske reakcije.
Bolnike, stare manj kot 3 leta, spremljajte glede dihalnih simptomov.
Bolnice, ki so noseče ali dojijo, je treba obvestiti glede možnega tveganja pomožne snovi benzilalkohola, ki se lahko sčasoma kopiči in povzroči metabolično acidozo. Uporabljajte previdno pri bolnikih z okvarjenim delovanjem jeter ali ledvic, ker obstaja morebitno tveganje, da se pomožna snov benzilalkohol sčasoma kopiči in povzroči metabolično acidozo.
Študij medsebojnega delovanja z drugimi zdravili za interferon beta-1a pri človeku niso izvedli.
Poročali so, da interferoni zmanjšajo aktivnost od jetrnega citokroma P450 odvisnih encimov pri človeku in živalih. Previdnost se zahteva pri uporabi zdravila Rebif v kombinaciji z zdravili, ki imajo ozek terapevtski indeks in se v glavnem razgrajujejo preko jetrnega citokrom P450 sistema, npr. antiepileptiki in nekatere vrste antidepresivov.
Medsebojno delovanje zdravila Rebif s kortikosteroidi ali adrenokortikotropnim hormonom (ACTH) še ni sistematično raziskano. Klinične študije kažejo, da bolniki z multiplo sklerozo pri relapsu lahko prejemajo zdravilo Rebif skupaj s kortikosteroidi ali ACTH.
Nosečnost
Veliko število podatkov (več kot 1.000 izpostavljenih nosečnosti) iz registrov in izkušnje iz obdobja trženja zdravila ne kaže povečanega tveganja za večje prirojene okvare po izpostavljenosti interferonu beta pred zanositvijo ali takšni izpostavljenosti v prvem trimesečju nosečnosti. Vendar pa je trajanje izpostavljenosti v prvem trimesečju negotovo, ker so bili podatki zbrani, ko je bila uporaba interferona beta med nosečnostjo kontraindicirana in je bilo zdravljenje verjetno prekinjeno, ko je bila nosečnost ugotovljena in/ali potrjena. Izkušnje z izpostavljenostjo v drugem in tretjem trimesečju so zelo omejene.
Glede na podatke pri živalih (glejte poglavje 5.3) morda obstaja povečano tveganje za spontani splav. Tveganja za spontane splave pri nosečnicah, izpostavljenih interferonu beta, na osnovi trenutno razpoložljivih podatkov ni mogoče zadovoljivo oceniti, vendar pa podatki zaenkrat ne kažejo na povečano tveganje.
Če je klinično potrebno, se zdravilo Rebif lahko uporablja med nosečnostjo.
Dojenje
Omejeni podatki o prehajanju interferona beta-1a v materino mleko, skupaj s kemičnimi/fiziloškimi značilnostmi interferona beta kažejo, da so ravni interferona beta-1a, ki se izločijo v materino mleko, zanemarljive. Škodljivih učinkov na dojene novorojenčke/dojenčke ni pričakovati.
Zdravilo Rebif se lahko uporablja med dojenjem.
Plodnost
Učinkov zdravila Rebif na plodnost niso preučili.
Neželeni dogodki v povezavi z uporabo interferona beta, vezani na osrednji živčni sistem (npr. omotica), lahko vplivajo na bolnikovo sposobnost za vožnjo ali upravljanje strojev (glejte poglavje 4.8).
Povzetek varnostnega profila
Največja incidenca neželenih učinkov v zvezi z zdravljenjem z zdravilom Rebif je povezana z gripi podobnimi simptomi. Gripi podobni simptomi so običajno najbolj izraziti na začetku zdravljenja, z nadaljevanjem zdravljenja pa se njihova pogostnost zmanjšuje. Približno 70 % bolnikov zdravljenih z zdravilom Rebif lahko pričakuje pojav za interferon značilnega gripi podobnega sindroma v prvih šestih mesecih po začetku zdravljenja. Približno 30 % bolnikov bo izkusilo tudi reakcije na mestu injiciranja, pretežno blago vnetje ali eritem. Asimptomatsko povečanje laboratorijskih vrednosti parametrov jetrne funkcije in zmanjšanje števila belih krvnih celic sta tudi pogosta.
Večina neželenih učinkov, opaženih pri interferonu beta-1a, je običajno blagih in reverzibilnih in se dobro odzivajo na zmanjšanje odmerka. V primeru hudih ali vztrajnih neželenih učinkov, se lahko po presoji zdravnika, odmerek zdravila Rebif začasno zmanjša ali ukine.
Seznam neželenih učinkov
Predstavljeni neželeni učinki so bili opredeljeni v kliničnih študijah in poročilih iz obdobja trženja zdravila (zvezdica [*] pomeni neželene učinke, opredeljene med spremljanjem v obdobju trženja). V nadaljevanju se uporabljajo naslednje navedbe pogostnosti: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥1/100 do
<1/10), občasni (≥1/1.000 do <1/100), redki (≥1/10.000 do <1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), pogostnost neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).
Bolezni krvi in limfatičnega sistema
Zelo pogosti: nevtropenija, limfopenija, levkopenija, trombocitopenija, anemija
Redki: trombotična mikroangiopatija, vključno s trombotično trombocitopenično purpuro/hemolitično-uremičnim sindromom * (označevanje razreda zdravil, ki vsebujejo interferon beta; glejte poglavje 4.4), pancitopenija*
Bolezni endokrinega sistema
Občasni: motnje delovanja ščitnice, najpogosteje v obliki hipotireoidizma ali
hipertireoidizma
Bolezni imunskega sistema
Redki: anafilaktične reakcije*
Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov
Zelo pogosti: asimptomatsko zvečanje ravni transaminaz Pogosti: močno zvišanje ravni transaminaz
Občasni: hepatitis z ali brez zlatenice*
Redki: jetrna odpoved* (glejte poglavje 4.4), avtoimuni hepatitis*
Psihiatrične motnje
Pogosti: depresija, nespečnost
Redki: poskus samomora*
Bolezni živčevja
Zelo pogosti: glavobol
Občasni: epileptični napadi*
Neznana pogostost: prehodni nevrološki simptomi (npr. hipoestezija, mišični krči, parestezije, težave pri hoji in mišično-skeletna okorelost), ki so lahko podobni poslabšanju multiple skleroze*
Očesne bolezni
Občasni: bolezni mrežničnega žilja (npr. retinopatija, pojav belih lis na mrežnici in zamašitev mrežnične arterije ali vene)*
Žilne bolezni
Občasni: trombembolični dogodki*
Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora
Občasni: dispneja*
Neznana pogostost: pljučna arterijska hipertenzija* (velja za skupino zdravil, ki vsebujejo
interferone – glejte Pljučna arterijska hipertenzija spodaj)
Bolezni prebavil
Pogosti: driska, bruhaje, siljenje na bruhanje
Bolezni kože in podkožja
Pogosti: srbenje, izpuščaj, eritematozni izpuščaj, makulopapulozni izpuščaj,
alopecija*
Občasni: urtikarija*
Redki: Quinckejev edem (angioedem)*, multiformni eritem*, multiformnemu
eritemu podobne kožne reakcije*, Stevens-Johnsonov sindrom*
Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva
Pogosti: mialgia, artralgija
Redki: eritematozni lupus zaradi zdravila*
Bolezni sečil
Redki: nefrotski sindrom*, glomeruloskleroza* (glejte poglavje 4.4)
Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije
Zelo pogosti: vnetje na mestu injiciranja, reakcija na mestu injiciranja, gripi podobni simptomi
Pogosti: bolečina na mestu injiciranja, utrujenost, drgetanje, zvišana telesna
temperatura
Občasni: nekroza na mestu injiciranja, bula na mestu injiciranja, absces na mestu
injiciranja, okužbe na mestu injiciranja*, povečano potenje*
Redki: celulitis na mestu injiciranja*
Neznana pogostost: panikulitis (na mestu injiciranja)
Pediatrična populacija
Formalnih kliničnih preskušanj ali farmakokinetičnih študij pri otrocih ali mladostnikih niso izvedli. Omejeni podatki o varnosti kažejo, da je varnostni profil pri otrocih in mladostnikih (starih 2 do
17 let), ki so trikrat tedensko prejemali zdravilo Rebif 22 mikrogramov ali 44 mikrogramov, podoben kot pri odraslih.
Učinki po skupinah
Uporabo interferonov povezujejo z anoreksijo, omotico, anksioznostjo, aritmijami, vazodilatacijo in palpitacijo, menoragijo in metroragijo.
Tekom zdravljenja z interferonom beta se lahko pojavi povečana tvorba avtoprotiteles. Pljučna arterijska hipertenzija
Pri uporabi zdravil, ki vsebujejo interferon beta, so poročali o primerih pljučne arterijske hipertenzije (PAH). O dogodkih so poročali ob različnih časovnih točkah, običajno nekaj mesecev po začetku zdravljenja z interferonom beta.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Farmakološke lastnosti - Rebif 22 mikrogramov
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za spodbujanje imunske odzivnosti, interferoni, oznaka ATC: L03AB07
Interferoni so skupina endogenih glikoproteinov z imunomodulatornimi, antivirusnimi in antiproliferativnimi lastnostmi.
Zdravilo Rebif (interferon beta-1a) ima enako zaporedje aminokislin kot endogeni človeški interferon beta. Tvori se v celicah sesalcev (ovarijih kitajskega hrčka) in je zato glikoziliran kot naravna beljakovina.
Neodvisno od poti odmerjanja so z uporabo zdravila Rebif povezane izrazite farmakodinamične spremembe. Po enkratnem odmerku se v 24 urah povečajo intracelularna in serumska aktivnost 2-5A sintetaze in serumske koncentracije beta-2 mikroglobulina ter neopterina in pričnejo upadati v 2 dneh. Odzivi po intramuskularni in subkutani uporabi se popolnoma prekrivajo. Po ponavljajoči subkutani aplikaciji vsakih 48 ur, 4 odmerke zapored, ostanejo ti biološki odzivi povišani, brez znakov razvoja tolerance.
Interferon beta-1a inducira biološke označevalce odziva (npr. aktivnost 2’,5’-OAS, neopterin in beta-2-mikroglobulin) po dajanju subkutanih odmerkov zdravim prostovoljcem. Čas do največje koncentracije po eni subkutani injekciji je bil 24 do 48 ur za neopterin, beta-2-mikroglobulin in
2’5’OAS, 12 ur za MX1 in 24 ur za izraženost gena OAS1 in OAS2. Za večino teh označevalcev so po
prvem in šestem dajanju zdravila opazili podobne najvišje vrednosti, ki so se pojavile približno ob istem času.
Natančni mehanizem delovanja zdravila Rebif pri multipli sklerozi še vedno proučujejo.
Recidivno-remitentna multipla skleroza
Varnost in učinkovitost zdravila Rebif je bila ocenjena pri bolnikih z recidivno-remitentno multiplo sklerozo, pri odmerkih v razponu od 11 do 44 mikrogramov (3-12 milijonov i.e.), podkožno trikrat na teden. Pri odobrenem odmerjanju zdravilo Rebif 22 mikrogramov dokazano zmanjšuje pogostnost (približno 30 % v dveh letih) in intenziteto kliničnih zagonov bolezni pri bolnikih, ki so imeli najmanj dva zagona v predhodnih dveh letih in izhodiščni EDSS 0 do 5,0. Odstotek bolnikov z napredovanjem nesposobnosti, definiranim kot povečanje za najmanj eno točko po EDSS, potrjenim po 3 mesecih, se je zmanjšal iz 39 % (placebo) na 30 % (zdravilo Rebif 22 mikrogramov). Tekom 4 let se je povprečna pogostnost zagonov zmanjšala za 22 % pri bolnikih, ki so prejemali zdravilo Rebif 22 mikrogramov, in za 29 % pri bolnikih, ki so prejemali zdravilo Rebif 44 mikrogramov, v primerjavi s skupino bolnikov, ki so 2 leti prejemali placebo in nato še 2 leti zdravilo Rebif 22 mikrogramov ali zdravilo Rebif 44 mikrogramov.
Sekundarna progresivna multipla skleroza
V 3 letni študiji z bolniki, ki imajo sekundarno progresivno multiplo sklerozo (EDSS 3 do 6,5) s potrjenim kliničnim napredovanjem bolezni v predhodnih dveh letih in brez zagonov v predhodnih osmih tednih, zdravilo Rebif ni imelo pomembnega učinka na napredovanje nesposobnosti, vendar pa je zmanjšalo delež zagonov bolezni za približno 30 %. Če so razdelili populacijo bolnikov v dve podskupini (na bolnike z in brez pojava zagonov v 2 letih pred vključitvijo v študijo), ni bilo pomembnega učinka na razvoj nesposobnosti pri bolnikih brez zagonov, vendar pa se je pri bolnikih z zagoni delež tistih z napredovalo nesposobnostjo na koncu študije zmanjšal iz 70 % (placebo) na 57 % (zdravilo Rebif 22 mikrogramov v kombinaciji z zdravilom Rebif 44 mikrogramov). Pri interpretaciji rezultatov iz podskupine bolnikov a posteriori je potrebna previdnost.
Primarna progresivna multipla skleroza
Uporaba zdravila Rebif pri bolnikih s primarno progresivno multiplo sklerozo še ni raziskana, zato se zdravila Rebif pri teh bolnikih ne sme uporabljati.
Absorpcija
Pri zdravih prostovoljcih se po intravenskem dajanju interferona beta-1a pokaže oster multieksponentni padec serumskih vrednosti, sorazmerno z odmerkom. Izpostavljenost interferonu beta je ekvivalentna po subkutani ali intramuskularni uporabi zdravila Rebif.
Porazdelitev
Po ponavljajočih subkutanih injekcijah odmerkov z 22 in 44 mikrogrami zdravila Rebif so največje koncentracije običajno opazili po 8 urah, vendar se je to med bolniki močno razlikovalo.
Izločanje
Po dajanju ponavljajočih subkutanih odmerkov zdravim prostovoljcem sta se glavna FK parametra (AUCtau in Cmax) zvečala sorazmerno z večanjem odmerka od 22 mikrogramov do 44 mikrogramov. Ocenjen navidezni razpolovni čas je 50 do 60 ur, kar je v skladu s kopičenjem, opaženim po večkratnem odmerjanju.
Presnova
Interferon beta-1a se v glavnem presnavlja in izloča skozi jetra in ledvice.
Farmacevtski podatki - Rebif 22 mikrogramov
manitol poloksamer 188 L-metionin benzilalkohol natrijev acetat
ocetna kislina za uravnavanje pH natrijev hidroksid za uravnavanje pH voda za injekcije
Shranjujte v hladilniku (2 ºC–8 ºC), stran od zamrzovalnega predela. Ne zamrzujte. Shranjujte v originalni ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
V primeru ambulantne uporabe lahko bolnik vzame zdravilo Rebif iz hladilnika in ga shranjuje pri temperaturi do 25 °C, največ 14 dni. Nato mora zdravilo Rebif postaviti nazaj v hladilnik in ga uporabiti do datuma izteka roka uporabnosti.
Enomililitrska tip I steklena injekcijska brizga, z iglo iz nerjavečega jekla, z 0,5 ml raztopine. Rebif 22 mikrogramov je na voljo v pakiranju po 1, 3, 12 ali 36 injekcijskih brizg.
Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Raztopina za injiciranje v napolnjeni injekcijski brizgi je pripravljena za uporabo. Lahko se jo uporabi tudi s primernim avtoinjektorjem.
Za enkratno uporabo. Uporabiti smete samo bistro do opalescentno raztopino brez delcev in vidnih znakov kvarjenja.
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.