Meropenem Pontus 500 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Meropenem 500 mg
Zdravilo Meropenem Pontus je pri odraslih in otrocih, starih 3 mesece ali več, indicirano za
zdravljenje naslednjih okužb (glejte poglavji 4.4 in 5.1):
-
hude pljučnice, vključno z bolnišnično pljučnico in pljučnico zaradi uporabe respiratorja
(ventilatorska pljučnica),
-
bronhopulmonalnih okužb pri cistični fibrozi,
-
zapletenih okužb sečil,
-
zapletenih intraabdominalnih okužb,
-
intra- in postpartalnih okužb,
-
zapletenih okužb kože in mehkih tkiv,
-
akutnega bakterijskega meningitisa.
Zdravilo Meropenem Pontus se lahko uporablja za zdravljenje nevtropeničnih bolnikov z zvišano telesno temperaturo, če obstaja sum, da je vzrok zvišane temperature bakterijska okužba.
Zdravljenje bolnikov z bakteriemijo, ki se pojavi s, ali domnevno v povezavi s katero izmed zgoraj
navedenih okužb.
Upoštevati je treba uradne smernice za ustrezno uporabo zdravil za zdravljenje bakterijskih infekcij.
Odmerjanje
Spodnje preglednice prikazujejo splošna priporočila za odmerjanje.
Pri določanju odmerka meropenema in trajanja zdravljenja je treba upoštevati vrsto okužbe, ki jo
nameravamo zdraviti, vključno z njeno stopnjo izraženosti, in klinični odziv.
Odmerek do 2000 mg trikrat na dan za odrasle in mladostnike in odmerek do 40 mg/kg telesne teže trikrat na dan za otroke sta lahko še zlasti primerna za zdravljenje nekaterih okužb, kot so okužbe z manj občutljivimi bakterijskimi vrstami (npr. Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa ali Acinetobacter spp.), ali zelo hudih okužb.
Pri zdravljenju bolnikov z insuficienco ledvic je pri odmerjanju treba upoštevati dodatne vidike (glejte
spodaj).
Upoštevati je treba informacije o načinih dajanja meropenema glede na odmerek, zlasti kadar se uporablja odmerek 2000 mg pri odraslih/mladostnikih ali odmerek 40 mg/kg pri otrocih (glejte Način uporabe).
Odrasli in mladostniki
| Okužba | Odmerek, ki ga je treba uporabiti na vsakih 8 ur |
| huda pljučnica, vključno z bolnišnično in pljučnico zaradi uporabe respiratorja | 500 mg ali 1000 mg |
| bronhopulmonalne okužbe pri cistični fibrozi | 2000 mg |
| zapletene okužbe sečil | 500 mg ali 1000 mg |
| zapletene intraabdominalne okužbe | 500 mg ali 1000 mg |
| intra- in postpartalne okužbe | 500 mg ali 1000 mg |
| zapletene okužbe kože in mehkih tkiv | 500 mg ali 1000 mg |
| akutni bakterijski meningitis | 2000 mg |
| zdravljenje nevtropeničnih bolnikov, ki imajo zvišano telesno temperaturo | 1000 mg |
Način uporabe
Meropenem se po navadi daje v obliki intravenske infuzije, ki traja približno 15 do 30 minut (glejte poglavja 6.2, 6.3 in 6.6).
Druga možnost za dajanje odmerkov do 1000 mg je intravensko bolusno injiciranje, ki traja približno 5 minut. Podatkov o varnosti, ki bi podpirali dajanje 2000 mg odmerka pri odraslih v obliki intravenske bolusne injekcije, je malo.
Okvara ledvic
Odmerek za odrasle in mladostnike je treba prilagoditi, če je očistek kreatinina manjši kot 51 ml/min, kot je prikazano spodaj. Podatkov, ki bi podpirali uporabo teh prilagoditev odmerka za enoto posameznega odmerka 2000 mg, je malo.
| Očistek kreatinina (ml/min) | Odmerek(na podlagi posameznega odmerka, ki ga je treba dati na vsakih 8 ur, v velikosti 500 mg ali 1000 mg ali2000 mg, glejte preglednico zgoraj) | Pogostnost |
| 26–50 | en posamezni odmerek | na 12 ur |
| 10–25 | pol posameznega odmerka | na 12 ur |
| < 10 | pol posameznega odmerka | na 24 ur |
Meropenem se odstrani s hemodializo in hemofiltracijo. Potrebni odmerek je treba dati po
dokončanem ciklu hemodialize.
Za bolnike na peritonealni dializi ni oblikovanih priporočil za odmerjanje.
Okvara jeter
Bolnikom z okvaro jeter odmerka ni treba prilagoditi (glejte poglavje 4.4).
Odmerek pri starejših bolnikih
Starejšim bolnikom z normalnim delovanjem ledvic ali očistkom kreatinina nad 50 ml/min odmerka ni
treba prilagoditi.
Pediatrična populacija
Otroci, mlajši od 3 mesecev
Varnost in učinkovitost meropenema pri otrocih do 3 mesecev starosti še nista bili dokazani in optimalna shema odmerjanja ni določena. Vendar pa maloštevilni farmakokinetični podatki kažejo, da bi lahko bila primerna shema odmerjanja 20 mg/kg na vsakih 8 ur (glejte poglavje 5.2).
Otroci, stari od 3 mesecev do 11 let in s telesno maso do 50 kg
Priporočena shema odmerjanja je prikazana v spodnji preglednici:
| Okužba | Odmerek, ki ga je treba uporabiti na vsakih 8 ur |
| huda pljučnica, vključno z bolnišnično inpljučnico zaradi uporabe respiratorja | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| bronhopulmonalne okužbe pri cistični fibrozi | 40 mg/kg |
| zapletene okužbe sečil | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| zapletene intraabdominalne okužbe | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| zapletene okužbe kože in mehkih tkiv | 10 mg/kg ali 20 mg/kg |
| akutni bakterijski meningitis | 40 mg/kg |
| Zdravljenje nevtropeničnih bolnikov, ki imajo zvišano telesno temperaturo | 20 mg/kg |
Otroci, težji od 50 kg
Uporabiti je treba odmerek za odrasle. Izkušenj pri otrocih z okvaro ledvic ni. Način uporabe
Meropenem se ponavadi daje v obliki intravenske infuzije, ki traja približno 15 do 30 minut (glejte poglavja 6.2, 6.3 in 6.6). Druga možnost za dajanje odmerkov meropenema do 20 mg/kg je intravensko bolusno injiciranje, ki traja približno 5 minut. Podatkov o varnosti, ki bi pri otrocih podpirali dajanje odmerka 40 mg/kg v obliki intravenske bolusne injekcije, je malo.
Po rekonstituciji je zdravilo bistra raztopina.
Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Preobčutljivost na katerikoli drugi karbapenemski antibiotik.
Huda preobčutljivost (npr. anafilaktična reakcija, huda kožna reakcija) na kateri koli drugi betalaktamski antibiotik (npr. na peniciline ali cefalosporine).
Pri izbiri meropenema za zdravljenje posameznega bolnika je treba upoštevati ustreznost uporabe karbapenemskega antibiotika na podlagi dejavnikov, kot so izrazitost okužbe, prevalenca odpornosti na druga primerna zdravila za zdravljenje bakterijskih infekcij in tveganje selekcije bakterij, odpornih proti karbapenemskim antibiotikom.
Odpornost bakterij vrste Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa in Acinetobacter spp.
Odpornost bakterij vrste Enterobacteriaceae, Pseudomonas aeruginosa in Acinetobacter spp., na antibiotike iz skupine penemov, se razlikuje znotraj Evropske unije. Predpisovalci morajo upoštevati lokalno prevalenco odpornosti bakterij na antibiotike iz skupine penemov.
Preobčutljivostne reakcije
Tako kot pri vseh betalaktamskih antibiotikih so bile opisane resne in v nekaterih primerih celo smrtne
preobčutljivostne reakcije (glejte poglavji 4.3 in 4.8).
Bolniki z anamnezo preobčutljivosti na karbapenemske antibiotike, peniciline ali druge betalaktamske antibiotike so lahko preobčutljivi tudi na meropenem. Pred začetkom zdravljenja z meropenemom je treba natančno poizvedeti, ali je bolnik kdaj imel preobčutljivostno reakcijo na betalaktamske antibiotike.
Če se pojavi huda alergijska reakcija, je treba uporabo zdravila ukiniti in uvesti ustrezne ukrepe.
Pri bolnikih, ki so prejemali meropenem, so poročali o hudih neželenih reakcijah na koži (SCAR - Severe Cutaneous Adverse Reactions), kot so Stevens-Johnsonov sindrom (SJS), toksična epidermalna nekroliza (TEN), reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS - Drug Reaction with Eosinophilia and Systemic Symptoms), multiformni eritem (EM - Erythema Multiforme) in akutna generalizirana eksantemska pustuloza (AGEP) (glejte poglavje 4.8). Če se pojavijo znaki in
simptomi, ki kažejo na te reakcije, je treba z zdravljenjem z meropenemom takoj prenehati in razmisliti o alternativnem zdravljenju.
Z antibiotičnim zdravljenjem povezan kolitis
O z antibiotičnem zdravljenjem povezanem kolitisu in psevdomembranskem kolitisu so poročali pri skoraj vseh zdravilih za zdravljenje bakterijskih infekcij, tudi pri meropenemu. Pojavita se lahko v blagi do hudi, celo smrtno nevarni obliki. Zato je na to diagnozo treba pomisliti pri vseh bolnikih, ki med uporabo meropenema ali po njej dobijo drisko (glejte poglavje 4.8). Razmisliti je potrebno o prenehanju zdravljenja z meropenemom in uporabi specifičnega zdravljenja proti Clostridium difficile. Prepovedana je uporaba zdravil, ki zavirajo peristaltiko.
Konvulzije
Med zdravljenjem s karbapenemskimi antibiotiki, tudi z meropenemom, so v redkih primerih poročali
o konvulzijah (glejte poglavje 4.8).
Z zdravilom povzročena okvara jeter (DILI – drug induced liver injury)
Med zdravljenjem z meropenemom je treba skrbno spremljati delovanje jeter, saj obstaja tveganje za pojav DILI (glejte poglavje 4.8). Ob pojavu hude DILI je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja, kot je klinično ustrezno. Meropenem lahko ponovno uvedemo samo, če se oceni, da je ključnega pomena za zdravljenje.
Uporaba pri bolnikih z boleznijo jeter: pri bolnikih z obstoječimi boleznimi jeter je treba med zdravljenjem z meropenemom spremljati delovanje jeter. Prilagajanje odmerka ni potrebno (glejte poglavje 4.2).
Serokonverzija direktnega antiglobulinskega testa (Coombsov test)
Med zdravljenjem z meropenemom lahko pride do pozitivnega direktnega ali indirektnega Coombsovega testa.
Sočasna uporaba z valprojsko kislino/natrijevim valproatom/valpromidom
Sočasna uporaba meropenema in valprojske kisline/natrijevega valproata/valpromida ni priporočljiva (glejte poglavje 4.5).
Zdravilo Meropenem Pontus vsebuje natrij.
Meropenem Pontus 500 mg: To zdravilo vsebuje 45,1 mg natrija na 500 mg vialo, kar je enako 2,25 % največjega priporočenega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in znaša 2 g.
Meropenem Pontus 1000 mg: To zdravilo vsebuje 90,2 mg natrija na 1000 mg vialo, kar je enako 4,50 % največjega priporočenega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in znaša 2 g.
Specifičnih študij medsebojnega delovanja z drugimi zdravili, razen s probenecidom, niso izvedli.
Probenecid tekmuje z meropenemom za aktivno tubulno sekrecijo in tako zavira ledvično izločanje meropenema. Razpolovni čas izločanja meropenema se zato podaljša, njegova koncentracija v plazmi pa se poveča. V primeru sočasne uporabe probenecida in meropenema je potrebna previdnost.
Možnega učinka meropenema na vezavo drugih zdravil na beljakovine ali njihovo presnovo niso raziskali. Vendar je vezava na beljakovine tako majhna, da, na podlagi tega mehanizma, zaradi nje ni pričakovati medsebojnih delovanj z drugimi spojinami.
Med sočasno uporabo s karbapenemskimi antibiotiki je bilo opisano zmanjšanje koncentracije valprojske kisline v krvi, tako da se je ta v približno dveh dneh zmanjšala za od 60 do 100 %. Zaradi hitrega pojava in obsega tega zmanjšanja velja, da sočasne uporabe valprojske kisline/natrijevega valproata/valpromida s karbapenemskimi antibiotiki ni mogoče obvladati in se ji je zato treba izogniti (glejte poglavje 4.4).
Peroralni antitrombotiki
Sočasna uporaba antibiotikov in varfarina lahko poveča antikoagulantne učinke varfarina. Opisani so številni primeri povečanja antikoagulantnih učinkov peroralnih antitrombotikov, vključno z varfarinom, pri bolnikih, ki so sočasno dobivali antibiotike. Tveganje se lahko razlikuje glede na osnovno okužbo, starost in splošno stanje bolnika, tako da je težko oceniti, kolikšen je vpliv antibiotika na povečanje INR (internacionalnega normaliziranega razmerja). Med sočasnim zdravljenjem z antibiotikom in peroralnim antitrombotikom je priporočljivo med uporabo in krajši čas po uporabi pogosto kontrolirati INR.
Pediatrična populacija
Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.
Nosečnost
O uporabi meropenema pri nosečnicah podatkov ni ali jih je malo.
Študije na živalih ne kažejo na neposredne ali posredne škodljive vplive na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).
Iz previdnosti se je uporabi meropenema med nosečnostjo bolje izogniti.
Dojenje
Meropenem se v majhnih količinah izloča v materino mleko. Zdravila Meropenem Pontus se ne sme uporabljati pri doječih materah, razen kadar pričakovana korist za mater opravičuje tveganje za otroka.
Študij o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Vendar pa je treba pri vožnji ali upravljanju strojev upoštevati, da so pri uporabi meropenema poročali o glavobolu, parestezijah in konvulzijah.
Povzetek varnostnega profila zdravila
Analiza 4872 bolnikov s 5026 terapevtskimi izpostavljenostmi meropenemu je pokazala, da so bili v povezavi z meropenemom najpogosteje opisani neželeni učinki driska (2,3 %), izpuščaj (1,4 %), navzea/bruhanje (1,4 %) in vnetje na mestu injiciranja (1,1 %). Najpogostejša laboratorijska neželena učinka, povezana z meropenemom, sta bila trombocitemija (1,6 %) in zvišanje vrednosti jetrnih encimov (1,5–4,3 %).
Pregled neželenih učinkov v preglednici
V spodnji preglednici so vsi neželeni učinki navedeni po organskem sistemu in pogostnosti: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). V razvrstitvah posameznih pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.
| Preglednica 1 | ||
| Organski sistem | Pogostnost | Učinek |
| Infekcijske in parazitske bolezni | občasni | oralna in vaginalna kandidoza |
| Bolezni krvi in limfatičnegasistema | pogosti | trombocitemija |
| občasni | agranulocitoza, hemolitična anemija, trombocitopenija,nevtropenija, levkopenija, eozinofilija | |
| Bolezni imunskega sistema | občasni | anafilaksija (glejte poglavji 4.3 in 4.4), angioedem |
| Psihiatrične motnje | redki | delirij |
| Bolezni živčevja | pogosti | glavobol |
| občasni | parestezije | |
| redki | konvulzije (glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni prebavil | pogosti | driska, bolečine v trebuhu, bruhanje, navzea |
| občasni | z antibiotikom povezani kolitis (glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov | pogosti | zvišanje ravni transaminaz, zvišanje ravni alkalne fosfataze v krvi, zvišanje ravni laktat-dehidrogenaze v krvi |
| občasni | zvišanje ravni bilirubina v krvi, z zdravilom povzročenaokvara jeter* | |
| Bolezni kože in podkožja | pogosti | izpuščaj, srbenje |
| občasni | toksična epidermalna nekroliza, Stevens-Johnsonov sindrom, multiformni eritem (glejte poglavje 4.4), urtikarija | |
| neznana | reakcija na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS-ov sindrom), akutna generalizirana eksantemska pustuloza (AGEP) (glejte poglavje 4.4) | |
| Bolezni sečil | občasni | zvišanje ravni kreatinina v krvi, zvišanje ravni sečnine vkrvi |
| Splošne težave in spremembena mestu aplikacije | pogosti | vnetje, bolečina |
| občasni | tromboflebitis, bolečina ne mestu injiciranja | |
| Presnovne in prehranske motnje | občasni | hipokaliemija |
*DILI vključuje hepatitis in odpoved jeter
Pediatrična populacija
Meropenem se lahko uporablja za otroke, starejše od 3 mesecev. Na podlagi maloštevilnih razpoložljivih podatkov pri otrocih ni dokazov o povečanem tveganju za kateri koli neželen učinek. Vsa prejeta poročila so bila skladna z dogodki, ki so jih opazili pri odraslih.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na:
Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke
Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22
SI-1000 Ljubljana
Tel: +386 (0)8 2000 500
Faks: +386 (0)8 2000 510
e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si
spletna stran: www.jazmp.si
Pri bolnikih z okvaro ledvic obstaja možnost relativnega prevelikega odmerjanja, če odmerek ni prilagojen, kot je opisano v poglavju 4.2. Maloštevilne izkušnje iz obdobja po prihodu zdravila na trg kažejo, da se v primeru pojava neželenih učinkov po prevelikem odmerjanju ti učinki skladajo s profilom neželenih učinkov, opisanem v poglavju 4.8. Praviloma so blagi in minejo po prekinitvi uporabe ali zmanjšanju odmerka. Razmisliti je treba o simptomatskem zdravljenju.
Pri osebah z normalnim delovanjem ledvic se zdravilo hitro izloči skozi ledvice. Hemodializa odstrani meropenem in njegov presnovek.
Farmakološke lastnosti - Meropenem 500 mg
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za sistemsko zdravljenje bakterijskih infekcij, karbapenemski antibiotiki, oznaka ATC: J01DH02
Mehanizem delovanja
Meropenem zavre sintezo bakterijske celične stene grampozitivnih in gramnegativnih bakterij preko vezave na beljakovine, ki vežejo penicilin (PBP – Penicillin-Binding Proteins) in tako deluje baktericidno.
Farmakokinetično/farmakodinamično razmerje (FK/FD)
Podobno kot velja za druga betalaktamska zdravila za zdravljenje bakterijskih infekcij, je tudi za meropenem dokazano, da z njegovo učinkovitostjo najbolje korelira čas, med katerim koncentracija meropenema presega minimalne inhibitorne koncentracije (MIK; MIC – Minimal Inhibitory Concentration) (t > MIK). V predkliničnih modelih je meropenem izkazal delovanje, kadar je njegova koncentracija v plazmi presegla MIK bakterije povzročiteljice v približno 40 % odmernega intervala. Ta cilj ni bil klinično potrjen.
Mehanizem odpornosti
Odpornost bakterij proti meropenemu je lahko posledica: (1) manjše permeabilnosti zunanje membrane gramnegativnih bakterij (zaradi zmanjšanega nastajanja porinov), (2) manjše afinitete za ciljne PBP, (3) večje ekspresije komponent iztočne črpalke in (4) nastajanja laktamaz beta, ki lahko hidrolizirajo karabapeneme.
V Evropski uniji so poročali o več primerih okužb z bakterijami, odpornimi proti karbapenamskim antibiotikom, ki so se pojavili skupaj na istem območju (lokalizirano).
Med meropenemom in učinkovinami iz kinolonske, aminoglikozidne, makrolidne in tetraciklinske skupine ni navzkrižne odpornosti na podlagi cilja. Vendar so lahko bakterije odporne proti več kot eni skupini antibiotikov, če zadevni mehanizem vključuje nepermeabilnost in/ali iztočno črpalko/črpalke.
Mejne vrednosti
Mejne vrednosti testiranja občutljivosti
Razlagalna merila MIK (minimalne inhibitorne koncentracije) za testiranje občutljivosti za meropenem je določil Evropski odbor za testiranje protimikrobne občutljivosti EUCAST (EUropean Committee on Antimicrobial Susceptibility Testing) in so navedena tukaj: https://www.ema.europa.eu/documents/other/minimum-inhibitory-concentration-mic-breakpoints_en.xlsx
Prevalenca pridobljene odpornosti pri določenih vrstah se lahko spreminja geografsko in s časom. Zato je zaželeno, da dobite lokalne podatke o odpornosti mikroorganizmov, še posebej v primeru zdravljenja hudih okužb. Če je lokalna prevalenca odpornosti takšna, da je uporabnost tega zdravila vsaj pri nekaterih vrstah okužb vprašljiva, je treba poiskati nasvet strokovnjaka.
Naslednja preglednica navedenih patogenov je pripravljena na podlagi kliničnih izkušenj in terapevtskih
smernic.
Pogosto občutljive vrste Grampozitivni aerobi Enterococcus faecalis$
Staphylococcus aureus (občutljiv na meticilin)£
Staphylococcus species (občutljive na meticilin) vključno s Staphylococcus epidermidis Streptococcus agalactiae (skupina B)
Streptococcus milleri skupina (S. anginosus, S. constellatus in S. intermedius) Streptococcus pneumoniae
Streptococcus pyogenes (skupina A)
Gramnegativni aerobi Citrobacter freundii Citrobacter koseri Enterobacter aerogenes Enterobacter cloacae Escherichia coli Haemophilus influenzae Klebsiella oxytoca Klebsiella pneumoniae Morganella morganii Neisseria meningitidis Proteus mirabilis Proteus vulgaris Serratia marcescens
Grampozitivni anaerobi Clostridium perfringens Peptoniphilus asaccharolyticus
Peptostreptococcus species (vključno s P. micros, P anaerobius, P. magnus)
Gramnegativni anaerobi Bacteroides caccae Bacteroides fragilis skupina Prevotella bivia
Prevotella disiens
Vrste, pri katerih je lahko pridobljena odpornost problem
Grampozitivni aerobi
Enterococcus faecium$†
Gramnegativni aerobi Acinetobacter species Burkholderia cepacia Pseudomonas aeruginosa
Inherentno odporni organizmi Gramnegativni aerobi Stenotrophomonas maltophilia Legionella species
Drugi mikroorganizmi Chlamydophila pneumoniae Chlamydophila psittaci Coxiella burnetii Mycoplasma pneumoniae
$ Vrste, ki kažejo naravno vmesno občutljivost.
£ Vsi proti meticilinu odporni stafilokoki so odporni tudi proti meropenemu.
† Delež odpornosti ≥ 50 % v eni ali več državah EU.
Smrkavost in melioidoza: Uporaba meropenema pri človeku temelji na in vitro podatkih o občutljivosti B.mallei in B.pseudomallei ter na maloštevilnih podatkih pri človeku. Lečeči zdravnik mora upoštevati nacionalne in/ali mednarodne strokovno usklajene dokumente o zdravljenju smrkavosti in melioidoze.
Pri zdravih preiskovancih je povprečni plazemski razpolovni čas približno 1 uro; povprečni volumen porazdelitve je približno 0,25 l/kg (11–27 l), povprečni očistek pa je 287 ml/min pri odmerku 250 mg in se zmanjša na 205 ml/min pri odmerku 2000 mg. 30-minutno infundiranje odmerkov 500 mg, 1000 mg oz. 2000 mg da povprečne vrednosti Cmax približno 23 μg/ml, 49 μg/ml oz. 115 μg/ml in ustrezne AUC vrednosti 39,3 μg.h/ml, 62,3 μg.h/ml oz. 153 μg.h/ml. Po 5-minutnem infundiranju je Cmax po odmerku 500 mg 52 μg/ml in po odmerku 1000 mg 112 μg/ml. Če osebe z normalnim delovanjem ledvic dobijo več odmerkov na 8 ur, ne pride do kopičenja meropenema.
Študija, v kateri je 12 bolnikov po operaciji dobivalo 1000 mg meropenema na 8 ur zaradi intraabdominalnih okužb, je pokazala primerljivo Cmax in razpolovni čas kot pri normalnih preiskovancih, a večji volumen porazdelitve (27 l).
Porazdelitev
Povprečna vezava meropenema na beljakovine v plazmi je bila približno 2 % in ni odvisna od koncentracije. Po hitrem dajanju (5 minut ali manj) je farmakokinetika bieksponentna, po 30-minutnem infundiranju pa je to mnogo manj opazno. Dokazano je, da meropenem dobro prodira v različne telesne tekočine in tkiva, med drugim v pljuča, bronhialne izločke, žolč, cerebrospinalno tekočino, ginekološka tkiva, kožo, fascijo, mišice in peritonealni eksudat.
Biotransformacija
Meropenem se presnovi s hidrolizo betalaktamskega obroča. Tako nastane mikrobiološko neaktiven presnovek. In vitro kaže meropenem manjšo dovzetnost za hidrolizo s človeško dehidropeptidazo I (DHP-I) kot imipenem, zato sočasno ni treba uporabljati zaviralca DHP-I.
Izločanje
Meropenem se izloči predvsem nespremenjen skozi ledvice; približno 70 % (50–75 %) odmerka se nespremenjenega izloči v 12 urah. Dodatnih 28 % se pojavi v obliki mikrobiološko neaktivnega presnovka. V blato se izloči le približno 2 % odmerka. Izmerjeni ledvični očistek in učinek probenecida kažeta, da je meropenem podvržen filtraciji in tubulni sekreciji.
Insuficienca ledvic
Okvara ledvic povzroči večjo plazemsko AUC in daljši razpolovni čas meropenema. V primerjavi z zdravimi osebami (očistek kreatinina > 80 ml/min) se je AUC povečala za 2,4-krat pri bolnikih z zmerno okvaro ledvic (očistek kreatinina 33–74 ml/min), 5-krat pri bolnikih s hudo okvaro (očistek kreatinina 4–23 ml/min) in 10-krat pri bolnikih na hemodializi (očistek kreatinina < 2 ml/min). Pri bolnikih z okvaro ledvic se je občutno povečala tudi AUC mikrobiološko neaktivnega presnovka z razklenjenim obročem. Bolnikom z zmerno in hudo okvaro ledvic je priporočljivo prilagoditi odmerek (glejte poglavje 4.2).
Meropenem se odstrani s hemodializo, očistek med hemodializo pa je približno 4-krat večji kot pri anuričnih bolnikih.
Insuficienca jeter
Študija pri bolnikih z alkoholno cirozo ni pokazala, da bi bolezen jeter vplivala na farmakokinetiko meropenema po večkratnih odmerkih.
Odrasli bolniki
Farmakokinetične študije pri bolnikih niso pokazale pomembnih farmakokinetičnih razlik v primerjavi z zdravimi osebami z enakim delovanjem ledvic. Populacijski model, razvit na podlagi podatkov 79 bolnikov z intraabdominalnimi okužbami ali pljučnico, je pokazal odvisnost centralnega volumna od telesne mase in očistka od očistka kreatinina in starosti.
Pediatrična populacija
Farmakokinetika je po odmerkih 10 mg/kg, 20 mg/kg oz. 40 mg/kg pri dojenčkih in otrocih z okužbami pokazala približno takšne vrednosti Cmax, kot pri odraslih po odmerkih 500 mg, 1000 mg oz. 2000 mg. Primerjava je pri vseh razen najmlajših preiskovancih (< 6 mesecev, t1/2 1,6 ure) pokazala konsistentno farmakokinetiko med odmerki in razpolovnimi časi, podobno tisti pri odraslih. Povprečne vrednosti očistka meropenema so bile 5,8 ml/min/kg (6–12 let), 6,2 ml/min/kg (2–5 let), 5,3 ml/min/kg (6–23 mesecev) in 4,3 ml/min/kg (2–5 mesecev). Približno 60 % odmerka se izloči v urin v 12 urah kot meropenem in dodatnih 12 % kot presnovek. Koncentracija meropenema v cerebrospinalni tekočini je pri otrocih z meningitisom približno 20 % sočasne koncentracije v plazmi, čeprav obstaja pomembna interindividualna variabilnost.
Farmakokinetika meropenema pri novorojenčkih, ki so potrebovali antiinfekcijsko zdravljenje, je pokazala večji očistek pri novorojenčkih z večjo kronološko ali gestacijsko starostjo; celokupni povprečni razpolovni čas je bil 2,9 ure. Simulacija po metodi Monte Carlo na podlagi modela populacijske farmakokinetike je pokazala, da odmerna shema 20 mg/kg na 8 ur doseže 60 % t > MIK za P. aeruginosa pri 95 % nedonošenih in 91 % donošenih novorojenčkov.
Starejši
Farmakokinetične študije pri zdravih starejših osebah (od 65 do 80 let) so pokazale manjši plazemski očistek (ki je koreliral s starostnim zmanjšanjem očistka kreatinina) in manjše zmanjšanje neledvičnega očistka. Starejšim bolnikom odmerka ni treba prilagoditi, razen v primeru zmerne do hude okvare ledvic (glejte poglavje 4.2).
Farmacevtski podatki - Meropenem 500 mg
Zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili, razen s tistimi, ki so omenjena v poglavju 6.6.
2 leti
Po rekonstituciji:
Uporaba v obliki intravenske bolusne injekcije
Raztopino za injiciranje v bolusu se pripravi z raztapljanjem zdravila v vodi za injekcije do končne koncentracije 50 mg/ml. Kemična in fizikalna stabilnost pripravljene raztopine za bolusno injiciranje sta bili dokazani za 3 ure pri temperaturi do 25º C ali za 12 ur v hladilniku (2-8 ºC).
Z mikrobiološkega stališča je treba zdravilo uporabiti takoj, razen če postopek odprtja/rekonstitucije/razredčenja izključuje tveganje mikrobiološke kontaminacije.
Če zdravilo ni uporabljeno takoj, je za čas in pogoje shranjevanja pred uporabo odgovoren uporabnik.
Uporaba v obliki intravenske infuzije
Raztopino za infundiranje je treba pripraviti z raztopitvijo zdravila bodisi v 9 mg/ml (0,9 %) raztopini natrijevega klorida za infundiranje bodisi 50 mg/ml (5 %) raztopini glukoze za infundiranje do končne koncentracije od 1 mg/ml do 20 mg/ml. Kemična in fizikalna stabilnost raztopine za infundiranje, pripravljene z uporabo 9 mg/ml (0,9 %) raztopine natrijevega klorida, sta bili dokazani za 3 ure pri temperaturi do 25º C ali za 24 ur, če jo shranjujemo v hladilniku (2-8ºC).
Z mikrobiološkega stališča je treba zdravilo uporabiti takoj, razen če postopek odprtja/rekonstitucije/razredčenja izključuje tveganje mikrobiološke kontaminacije.
Če zdravilo ni uporabljeno takoj, je za čas in pogoje shranjevanja pred uporabo odgovoren uporabnik.
Pripravljeno raztopino meropenema v 50 mg/ml (5 %) raztopini glukoze je treba uporabiti takoj. Pripravljenih raztopin ne zamrzujte.
Za shranjevanje zdravila niso potrebna posebna navodila. Pripravljene raztopine ne zamrzujte.
Za pogoje shranjevanja po rekonstituciji zdravila glejte poglavje 6.3.
Meropenem Pontus 500 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje
674,5 mg praška v 10 ml viali iz ulitega prozornega stekla (tip II) ali cevni viali iz prozornega stekla (tip I), zaprti z 20 mm sivim butilnim gumijastim zamaškom in zapečateni z 20 mm aluminijasto snemljivo zaporko.
Meropenem Pontus 1000 mg prašek za raztopino za injiciranje/infundiranje
1349 mg praška v 20 ml viali iz ulitega prozornega stekla (tip II) ali cevni viali iz prozornega stekla (tip I), zaprti z 20 mm sivim butilnim gumijastim zamaškom in zapečateni z 20 mm aluminijasto snemljivo zaporko.
Zdravilo je na voljo v pakiranjih po 1 vialo in 10 vial. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Injekcija
Meropenem, namenjen za bolusno intravensko injiciranje, je treba pripraviti s sterilno vodo za injekcije.
Infuzija
Za intravensko infundiranje je mogoče viale meropenema pripraviti neposredno z 9 mg/ml (0,9 %) raztopino natrijevega klorida za infundiranje ali 50 mg/ml (5 %) raztopino glukoze za infundiranje.
Po rekonstituciji je zdravilo bistra raztopina. Ena viala je samo za enkratno uporabo.
OPOMBA: Pred odprtjem (prebadanjem) je treba vialo pustiti, da doseže sobno temperaturo. Za pripravo in dajanje raztopine je treba uporabiti standardne aseptične postopke.
Raztopino je treba pred uporabo pretresti.
Raztopine je treba pred dajanjem vizualno pregledati glede delcev in razbarvanja ter uporabiti samo raztopine brez delcev.
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.