Zdravilo Lerkanidipin Teva je indicirano za zdravljenje blage do zmerne esencialne hipertenzije.

Način uporabe

peroralna uporaba

Tableto je treba pogoltniti z zadostno količino tekočine (npr. s kozarcem vode).

Odmerjanje

Priporočeni odmerek je 10 mg peroralno enkrat na dan, vsaj 15 minut pred obroki; odmerek je mogoče povečati na 20 mg glede na odziv posameznega bolnika.

Titriranje odmerka mora biti postopno, kajti do pojava največjega antihipertenzivnega učinka lahko traja približno 2 tedna.

Nekaterim posameznikom, pri katerih bolezen ni ustrezno urejena s samostojnim zdravljenjem z antihipertenzivom, lahko koristi dodatek lerkanidipina k terapiji z antagonistom adrenergičnih receptorjev beta (atenolol), diuretikom (hidroklorotiazid) ali zaviralcem angiotenzinske konvertaze (kaptopril ali enalapril).

Ker je krivulja odvisnosti odziva od odmerka strma in ima plato pri odmerkih med 20 in 30 mg, ni verjetno, da bi se učinkovitost z večjimi odmerki izboljšala, povečajo pa se lahko neželeni učinki.

Uporaba pri starejši h

Farmakokinetični podatki in klinične izkušnje kažejo, da prilagoditve dnevnega odmerka niso potrebne, kljub temu pa je med začetnim zdravljenjem starejših vseeno potrebna posebna previdnost.

Uporaba pri otrocih in mladostnikih

Pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 18 let, ni kliničnih izkušenj, zato uporaba ni priporočljiva.

Uporaba pri bolnikih z okvaro ledvic ali jeter

Na začetku zdravljenja bolnikov z blago do zmerno okvaro ledvic ali jeter je potrebna posebna previdnost. Ti podskupini ponavadi preneseta priporočeni odmerek, toda povečevanje odmerka do 20 mg na dan mora biti opravljeno previdno. Pri bolnikih z okvaro jeter je antihipertenzivni učinek lahko izrazitejši, zato je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka.

Lerkanidipina ni priporočljivo uporabljati pri bolnikih s hudo okvaro jeter ali hudo okvaro ledvic (hitrost glomerulne filtracije < 30 ml/min) (glejte poglavje 4.3).

• preobčutljivost na zdravilno učinkovino lerkanidipin, kateri koli dihidropiridin ali katero koli pomožno snov

• nosečnost in dojenje

• ženske v rodni dobi, če ne uporabljajo učinkovite kontracepcije

• obstrukcija iztočnega dela levega prekata

• nezdravljeno kongestivno srčno popuščanje

• nestabilna angina pektoris

• huda okvara ledvic ali jeter

• obdobje v prvem mesecu po miokardnem infarktu

• sočasna uporaba

  • z močnimi zaviralci CYP3A4 (glejte poglavje 4.5)

  • s ciklosporinom (glejte poglavje 4.5)

  • z grenivkinim sokom (glejte poglavje 4.5)

Lerkanidipin je treba posebno previdno uporabljati pri bolnikih z boleznijo sinusnega vozla (če nimajo nameščenega srčnega spodbujevalnika). Previdnost je potrebna tudi pri bolnikih z disfunkcijo levega prekata, čeprav hemodinamsko kontrolirane študije niso odkrile, da bi bilo delovanje prekatov prizadeto. Nekatere kratkodelujoče dihidropiridine pri bolnikih z ishemično boleznijo srca domnevno spremlja večje kardiovaskularno tveganje. Lerkanidipin je sicer dolgodelujoče zdravilo, vendar je pri takšnih bolnikih vseeno potrebna previdnost.

Nekateri dihidropiridini v redkih primerih povzročijo prekordialno bolečino ali angino pektoris. Zelo redko se lahko povečajo pogostnost, trajanje ali izrazitost napadov pri bolnikih z obstoječo angino pektoris. Možni so posamezni primeri miokardnega infarkta (glejte poglavje 4.8).

Alkohol lahko stopnjuje učinek vazodilatacijskih antihipertenzivov, zato se mu je treba izogibati (glejte poglavje 4.5).

Induktorji CYP3A4 kot so antiepileptiki (npr. fenitoin, karbamazepin) in rifampicin, lahko zmanjšajo koncentracijo lerkanidipina v plazmi, tako da je lahko učinkovitost lerkanidipina manjša od pričakovane (glejte poglavje 4.5).

Pomožne snovi

Zdravilo vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorbcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

10 mg: Zdravilo vsebuje tartrazin (E102), ki lahko povzroči alergijske reakcije.

20 mg: Zdravilo vsebuje alurno rdeče AC (E129), ki lahko povzroči alergijske reakcije.

Znano je, da se lerkanidipin presnavlja z encimom CYP3A4, zato lahko sočasno uporabljeni zaviralci ali induktorji CYP3A4 vplivajo na presnovo in izločanje lerkanidipina.

Sočasni uporabi lerkanidipina in močnih zaviralcev CYP3A4 (npr. ketokonazola, itrakonazol) se je potrebno izogibati (glejte poglavje 4.3).

Študija medsebojnega delovanja z močnim zaviralcem CYP3A4 ketokonazolom je pokazala znatno povečanje plazemskih koncentracij lerkanidipina (15-kratno povečanje površine pod krivuljo (AUC) ⁱⁿ 8-kratno povečanje največje koncentracije v plazmi (Cmax⁾ za evtomer S-lerkanidipin).

Ciklosporina in lerkanidipina se ne sme uporabljati skupaj (glejte poglavje 4.3). Po sočasni uporabi so ugotovili večjo koncentracijo lerkanidipina in ciklosporina v plazmi. Študija pri mladih zdravih prostovoljcih je pokazala, da se plazemske koncentracije lerkanidipina niso spremenile, če je bil ciklosporin uporabljen 3 ure po zaužitju lerkanidipina, medtem ko se je AUC ciklosporina povečala za 27 %. Vendar je sočasna uporaba lerkanidipina in ciklosporina povzročila 3-kratno povečanje koncentracije lerkanidipina v plazmi in 21 % povečanje AUC ciklosporina.

Lerkanidipina se ne sme jemati z grenivkinim sokom (glejte poglavje 4.3). Dihidropiridini vključno z lerkanidipinom so občutljivi na zavrtje presnove z grenivkinim sokom, posledično se poveča njihova sistemska uporabnost in poveča hipotenzivni učinek.

Pri sočasni uporabi 20 mg odmerka s peroralnim midazolamom pri starejših prostovoljcih, se je ^absorpcija lerkanidipina povečala (za približno 40 %), hitrost absorpcije pa se je zmanjšala (tmax ^se je podaljšal iz 1,75 ure na 3 ure). Koncentracije midazolama se niso spremenile.

Previdnost je potrebna pri sočasnem predpisovanju lerkanidipina z drugimi substrati CYP3A4, kot so terfenadin, astemizol, antiaritmiki skupine III, kot sta amiodaron, kinidin.

Sočasno uporabo lerkanidipina z induktorji CYP3A4, kot so antikonvulzivi (npr. fenitoin, karbamazepin) in rifampicin, je treba previdno pretehtati, saj se lahko antihipertenzivni učinek zmanjša in krvni tlak je potrebno spremljati pogosteje kot ponavadi.

Med sočasno uporabo lerkanidipina z beta-blokatorjem metoprololom, ki se v glavnem izloča prek jeter, se biološka uporabnost metoprolola ni spremenila, medtem ko se je biološka uporabnost lerkanidipina zmanjšala za 50 %. Ta učinek je lahko posledica zmanjšanja pretoka krvi v jetrih, ki ga povzročajo beta-blokatorji in se zato lahko pojavi tudi pri drugih zdravilih iz te skupine. Lerkanidipin se sicer lahko varno uporablja z beta-blokatorji, vendar bo verjetno potrebna prilagoditev odmerka.

Študija medsebojnega delovanja s fluoksetinom (zaviralcem CYP2D6 in CYP3A4), izvedena pri prostovoljcih, starih 65 ± 7 let (povprečje ± standardni odklon), ni pokazala klinično pomembnih sprememb farmakokinetike lerkanidipina.

Sočasna uporaba cimetidina v odmerku 800 mg na dan ne povzroči pomembnih sprememb plazemske koncentracije lerkanidipina, vendar je pri večjih odmerkih potrebna previdnost, saj se biološka uporabnost in hipotenzivni učinek lerkanidipina lahko povečata.

Sočasna uporaba 20 mg lerkanidipina pri bolnikih, ki prejemajo kronično zdravljenje z

beta-metildigoksinom ni pokazala farmakokinetičnih interakcij. Pri zdravih prostovoljcih, ki so jim ^dajali digoksin in nato 20 mg lerkanidipina na tešče, se je po pokazalo povprečno povečanje Cmax digoksina za 33 %, medtem ko se AUC in ledvični očistek nista bistveno spremenila. Bolnike, ki se sočasno zdravijo z digoksinom, je treba pozorno spremljati glede pojava kliničnih znakov toksičnosti digoksina.

Pri večkratni sočasni aplikaciji 20 mg lerkanidipina in 40 mg simvastatina, se AUC lerkanidipina ni bistveno spremenila, medtem ko se je AUC simvastatina povečala za 56 % in AUC njegovega aktivnega presnovka, beta-hidroksikisline, za 28 %. Ni verjetno, da bi bile takšne spremembe klinično pomembne. Medsebojnega delovanja se ne pričakuje, če se lerkanidipin jemlje zjutraj in simvastatin zvečer, kot je za taka zdravila indicirano.

Sočasna uporaba 20 mg lerkanidipina na tešče pri zdravih prostovoljcih ni spremenila farmakokinetike varfarina.

Lerkanidipin so varno uporabljali z diuretiki in zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE).

Alkoholu se je treba izogibati, ker lahko poveča učinek vazodilatacijskih antihipertenzivnih zdravil (glejte poglavje 4.4).

Plodnost

Pri nekaterih bolnikih, ki so se zdravili z zaviralci kalcijevih kanalčkov, so bile opisane reverzibilne biokemične spremembe v glavi semenčic, ki bi lahko poslabšale oploditev. V primerih, ko je bila ponovljena in vitro oploditev neuspešna in kjer ni mogoče najti druge razlage, morate upoštevati, da je lahko morebiten povzročitelj zaviralec kalcijevih kanalčkov.

Nosečnost

Študije na živalih z lerkanidipinom niso pokazale teratogenih učinkov, vendar so jih opazili z ostalimi dihidropiridinskimi spojinami (glejte poglavje 5.3).

Ker kliničnih izkušenj z lerkanidipinom med nosečnostjo ni, se ga zato ne sme uporabljati med nosečnostjo ali pri ženskah, ki načrtujejo nosečnost.

Dojenje

Ni znano, ali se lerkanidipin izloča v materino mleko. Zato se ga ne sme uporabljati med dojenjem.

Lerkanidipin nima ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Kljub temu je potrebna previdnost, kajti pojavijo se lahko omotica, astenija, utrujenost in redko zaspanost

Približno 1,8 % zdravljenih bolnikov je doživelo neželene učinke.

O naslednjih neželenih učinkih so poročali v kliničnih študijah in iz obdobja trženja zdravila.

Ocena pogostnosti: Zelo pogosti: ≥ 1/10

Pogosti: ≥ 1/100 do < 1/10 Občasni: ≥ 1/1.000 do < 1/100 Redki: ≥ 1/10.000 do < 1/1.000 Zelo redki: < 1/10.000

Neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

Kot je prikazano v preglednici so neželeni učinki, o katerih so najpogosteje poročali v kontroliranih kliničnih preskušanjih, glavobol, omotica, periferni edem, tahikardija, palpitacije, zardevanje, vsak se je pojavil pri manj kot 1 % bolnikov.

V obdobju po prihodu zdravila na trg so v spontanih poročilih zelo redko poročali o naslednjih neželenih učinkih: hipertrofija dlesni, reverzibilno zvišanje serumske ravni jetrnih transaminaz, hipotenzija, pogosto uriniranje in bolečina v prsnem košu.

Nekateri dihidropiridini lahko redko povzročijo prekordialno bolečino ali angino pektoris. Zelo redko se pri bolnikih z že obstoječo angino pektoris poveča pogostnost, trajanje ali resnost teh napadov.

Možni so posamezni primeri miokardnega infarkta.

Kaže, da lerkanidipin ne vpliva neugodno na raven krvnega sladkorja ali ravni lipidov v serumu.

Simptomi

Pri prevelikem odmerjanju se lahko pričakuje čezmerno periferno vazodilatacijo z izrazito hipotenzijo in refleksno tahikardijo.

V obdobju po prihodu zdravila na trg so poročali o treh primerih prevelikega odmerjanja. Pri prvem bolniku je prišlo do zaspanosti. Pri drugem bolniku je prišlo do kardiogenega šoka s hudo ishemijo miokarda in blago ledvično odpovedjo. Pri tretjem bolniku je prišlo do bruhanja in hipotenzije. Vsi bolniki so okrevali brez posledic.

Zdravljenje

V zgoraj navedenih primerih je zdravljenje v naslednjem zaporedju vključevalo: izpiranje želodca; visoke odmerke kateholaminov, furosemida, digitalisa in parenteralnih ekspanderjev plazme; aktivno oglje, odvajala in intravenski dopamin. V primeru hude hipotenzije, bradikardije in nezavesti lahko pomaga podpora srca in ožilja z intravenskim atropinom proti bradikardiji.

Glede na podaljšan farmakološki učinek lerkanidipina je bistveno, da se kardiovaskularno stanje bolnikov, ki vzamejo prevelik odmerek, spremlja najmanj 24 ur. Ni podatkov o koristi dialize. Ker je zdravilna učinkovina zelo lipofilna, je zelo malo verjetno, da bi bile njene koncentracije v plazmi lahko vodilo o trajanju ogroženosti. Dializa morda ne bo učinkovita.