Glimepirid Lek 2 mg tablete

Glimepirid je indiciran za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 v primerih, ko dieta, telesna

dejavnost in znižanje telesne mase ne zadoščajo.

Odmerjanje

za peroralno uporabo

Temelji uspešnega zdravljenja sladkorne bolezni so pravilna prehrana, redna telesna dejavnost in redno preverjanje glukoze v krvi in urinu.

Tablete ali insulin ne morejo nadomestiti bolnikovega neupoštevanja priporočene diete. Odmerek se določi glede na izvide meritev glukoze v krvi in urinu.

Za različne sheme odmerjanja so na razpolago ustrezne jakosti zdravila.

Začetni odmerek je 1 mg glimepirida na dan. Če se s tem doseže dober nadzor bolezni, je potrebno tak odmerek uporabiti za vzdrževalno zdravljenje.

Če je nadzor bolezni nezadovoljiv, je odmerek potrebno stopenjsko povečevati, v odvisnosti od koncentracije glukoze, s časovnimi presledki približno 1 do 2 tedna med posameznimi stopnjami, na 2, 3 ali 4 mg glimepirida na dan.

Odmerki, večji od 4 mg glimepirida na dan, dajo boljše rezultate le v izjemnih primerih. Največji priporočeni odmerek je 6 mg glimepirida na dan.

Pri bolnikih, pri katerih bolezni ni mogoče ustrezno nadzirati z najvišjim dovoljenim dnevnim odmerkom metformina, lahko uvedemo sočasno zdravljenje z glimepiridom.

Zdravljenje se začne z majhnim odmerkom glimepirida in se ga stopenjsko povečuje glede na želeno raven matabolnega nadzora, a le dokler ne dosežemo največjega dovoljenega dnevnega odmerka. Odmerek metformina ostane pri tem nespremenjen. Kombinirano zdravljenje je treba izvajati pod skrbnim zdravniškim nadzorom.

Pri bolnikih, pri katerih bolezni ni mogoče ustrezno nadzirati z največjim dnevnim odmerkom glimepirida, po potrebi uvedemo sočasno zdravljenje z insulinom. Zdravljenje začnemo z nizkim odmerkom insulina in ga postopoma povečujemo do dnevnega odmerka, ki je odvisen od želene ravni metabolnega nadzora. Odmerek glimepirida ostane pri tem nespremenjen. Kombinirano zdravljenje je treba izvajati pod skrbnim zdravniškim nadzorom.

Običajno zadošča enkratni dnevni odmerek glimepirida. Zaužiti ga je priporočljivo neposredno pred ali med izdatnim zajtrkom, če pa bolnik ne zajtrkuje, pa tik pred ali med prvim glavnim obrokom.

Če bolnik pozabi vzeti odmerek, se izpuščenega odmerka ne sme nadomestiti s povečanim

naslednjim odmerkom.

Če se po zaužitju enega miligrama glimepirida dnevno pojavi hipoglikemična reakcija pomeni, da

lahko bolezen nadzorujemo samo z dieto.

Med zdravljenjem se lahko potreba po glimepiridu zmanjša, saj je boljši nadzor sladkorne bolezni povezan z višjo občutljivostjo za insulin. Da bi se izognili nastanku hipoglikemije, moramo zato pravočasno razmisliti o zmanjšanju odmerka ali prekinitvi zdravljenja.

Sprememba odmerka je lahko potrebna tudi v primeru spremembe bolnikove telesne mase ali načina življenja oziroma drugih dejavnikov, ki povečujejo tveganje za pojav hipo- ali hiperglikemije.

Prehod z drugih peroralnih hipoglikemičnih zdravil na zdravljenje z glimepiridom

Prehod z drugih peroralnih hipoglikemičnih zdravil na zdravljenje z glimepiridom je običajno mogoč. Pri prehodu na zdravljenje z glimepiridom je treba upoštevati jakost in razpolovno dobo zdravil, ki jih je bolnik jemal prehodno. V nekaterih primerih, zlasti pri antidiabetikih z dolgo razpolovno dobo (npr. klorpropamid), je priporočljivo za nekaj dni prekiniti jemanje zdravila, da bi zmanjšali tveganje za pojav hipoglikemičnih reakcij zaradi aditivnega učinka.

Priporočen začetni odmerek je 1 mg glimepirida na dan. Glede na odziv je odmerjanje glimepirida mogoče stopenjsko povečevati, kot je bilo navedeno zgoraj.

Prehod z insulina na glimepirid

V izjemnih primerih, ko se bolezen pri bolnikih z sladkorno boleznijo tipa 2 obvladuje z insulinom, bi lahko bil indiciran prehod na glimepirid.

Prehod mora potekati pod skrbnim zdravniškim nadzorom.

Posebne skupine bolnikov

Bolniki z zmanjšanim delovanjem ledvic ali jeter:

Glejte poglavje 4.3.

Pediatrična populacija

Na razpolago ni nobenih podatkov o uporabi glimepirida pri bolnikih, mlajših od 8 let. Obstajajo le omejeni podatki o uporabi glimepirida, kot samostojnega zdravila, pri otrocih v starosti od 8 do 17 let (glejte poglavji 5.1 in 5.2).

Podatki o varnosti in učinkovitosti, ki so na razpolago za pediatrično populacijo, so nezadostni, zato taka uporaba ni priporočljiva.

Način uporabe

Tablete je treba zaužiti brez žvečenja z nekaj tekočine.

Glimepirida ne smemo uporabljati v naslednjih primerih:

• pri preobčutljivosti na glimepirid, druge sulfonilsečnine ali sulfonamide ali na katero koli

  pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1,

• pri sladkorni bolezni tipa 1,

• pri diabetični komi,

• pri ketoacidozi,

• pri hudi ledvični ali jetrni disfunkciji. V primeru hude ledvične ali jetrne disfunkcije je

  potreben prehod na insulin.

Glimepirid je treba vzeti neposredno pred ali med obrokom.

Zdravljenje z glimepiridom lahko povzroči hipoglikemijo, kadar obroki niso redni in še zlasti, kadar jih bolnik izpušča. Možni simptomi hipoglikemije so glavobol, huda lakota, slabost, bruhanje, utrujenost, zaspanost, motnje spanja, nemir, napadalnost, slabša sposobnost koncentracije, pripravljenosti in odzivanja, depresivnost, zmedenost, motnje vida in govora, afazija, tremor, pareza, motnje čutnega zaznavanja, omotičnost, občutek nemoči, izguba samonadzora, delirij, cerebralne konvulzije, somnolenca in izguba zavesti vključno s komo, plitvo dihanje in bradikardija.

Pojavijo se lahko tudi znaki adrenergične protiregulacije, kot na primer znojenje, lepljiva koža, anksioznost, tahikardija, hipertenzija, palpitacije, angina pektoris in srčna aritmija.

Klinična slika hudega napada hipoglikemije je lahko podobna apopleksiji. Po zaužitju ogljikovih hidratov (sladkorja) simptomi praviloma izginejo. Umetna sladila nimajo učinka.

Iz uporabe drugih sulfonilsečnin je znana obstoječa verjetnost ponovitve hipoglikemije kljub začetnemu izboljšanju stanja.

Huda ali dolgotrajna hipoglikemija, ki jo lahko začasno nadzorujemo z običajno količino sladkorja, zahteva takojšnjo zdravniško pomoč in včasih bolnišnično zdravljenje.

Dejavniki, ki povečajo tveganje pojava hipoglikemije, so:

• nepripravljenost ali (pogosteje pri starejših bolnikih) nezmožnost sodelovanja bolnika v

  programu zdravljenja,

• slaba prehranjenost, neredni obroki, izpuščanje obrokov ali obdobja stradanja,

• spremembe prehranjevalnih navad,

• neravnovesje med telesno dejavnostjo in vnosom ogljikovih hidratov,

• uživanje alkohola, zlasti hkrati z izpuščenimi obroki,

• oslabljeno delovanje ledvic,

• huda disfunkcija jeter,

• preveliko odmerjanje glimepirida,

• nekatere nekompenzirane endokrine motnje, ki vplivajo na presnovo ogljikovih hidratov ali protiregulacijo hipoglikemije (na primer pri nekaterih motnjah delovanja ščitnice, pri insuficienci sprednjega režnja hipofize, ali insuficienci skorje nadledvične žleze),

• sočasna uporaba nekaterih drugih zdravil (glejte poglavje 4.5).

Zdravljenje z glimepiridom zahteva redno nadzorovanje ravni glukoze v krvi in urinu.

Priporočljivo je tudi preverjanje deleža glikoziliranega hemoglobina.

Med zdravljenjem z glimepiridom je treba izvajati redne preiskave jeter in spremljati krvno sliko

(zlasti za ugotavljanje števila levkocitov in trombocitov).

V stresnih okoliščinah (nesreče, nujne operacije, okužbe s povišano telesno temperaturo, ipd.) je lahko indiciran začasen prehod na insulin.

O uporabi glimepirida pri bolnikih s hudo okvarjenim delovanjem jeter in pri bolnikih na dializi ni podatkov. Pri bolnikih s hudo okvarjenim delovanjem ledvic ali jeter je indiciran prehod na insulin.

Pri bolnikih s pomanjkanjem encima glukoze-6-fosfat dehidrogenaze (G6PD) lahko zdravljenje s sulfonilsečninami povzroči hemolitično anemijo. Ker glimepirid spada v skupino sulfonilsečnin, je potrebna pri bolnikih s pomanjkanjem encima G6PD posebna pozornost. Priporočljivo je razmisliti o alternativnem zdravljenju z ne-sulfonilsečninskimi zdravili.

Zdravilo Glimepirid Lek vsebuje laktozo in natrij

Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, odsotnostjo encima laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni »brez natrija«.

Če se glimepirid jemlje skupaj z nekaterimi drugimi zdravili, lahko pride do neželenega stopnjevanja in zmanjšanja hipoglikemičnega učinka glimepirida. Zato smejo bolniki jemati druga zdravila samo, če mu jih predpiše zdravnik oz. odobri njihovo uporabo.

Glimepirid se presnavlja s citokromom P450 2C9 (CYP2C9). Znano je, da sočasno jemanje CYP2C9 spodbujevalcev (npr. rifampicina) ali zaviralcev (npr. flukonazola) vpliva na presnovo glimepirida.

V literaturi objavljeni rezultati raziskav o medsebojnem delovanju in vivo kažejo, da flukonazol, eden najmočnejših zaviralcev CYP2C9, poveča AUC glimepirida za približno dvakrat.

Na podlagi izkušenj z glimepiridom in drugimi sulfonilsečninami je potrebno omeniti naslednje

interakcije.

Okrepitev učinka na znižanje glukoze v krvi, zaradi česar lahko v nekaterih primerih pride do

pojava hipoglikemije, kadar se uporabi katero izmed naslednjih zdravil, na primer:

• fenilbutazon, azapropazon in oksifenbutazon,

• insulin in peroralni antidiabetiki, kot je metformin,

• salicilati in para-aminosalicilna kislina,

• anabolni steroidi in moški spolni hormoni,

• kloramfenikol, nekateri dolgodelujoči sulfonamidi, tetraciklini, kinolonski antibiotiki in

  klaritromicin,

• kumarinski antikoagulanti,

• fenfluramin,

• dizopiramid,

• fibrati,

• zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE),

• fluoksetin, zaviralci MAO,

• alopurinol, probenecid, sulfinpirazon,

• simpatikolitiki,

• ciklofosfamid, trofosfamid in ifosfamid,

• mikonazol, flukonazol,

• pentoksifilin (velik parenteralni odmerek),

• tritokvalin.

  Kadar bolnik jemlje katero izmed spodaj naštetih zdravil, lahko pride do oslabitve učinka na znižanje glukoze v krvi in s tem do povečanih ravni glukoze, na primer:

• estrogene in progestagene,

• saluretike, tiazidne diuretike,

• sredstva za stimulacijo ščitnice, glukokortikoide,

• fenotiazinske derivate, klorpromazin,

• adrenalin in simpatikomimetike,

• nikotinsko kislino (velike odmerke) in derivate nikotinske kisline,

• odvajala (dolgotrajna uporaba),

• fenitoin, diazoksid,

• glukagon, barbiturate in rifampicin,

• acetazolamid.

Antagonisti H2, zaviralci beta, klonidin in reserpin lahko učinek zniževanja glukoze v krvi

stopnjujejo ali oslabijo.

Pod vplivom simpatikolitikov, zdravil kot so zaviralci beta, klonidin, gvanetidin in reserpin,

znamenja adrenergične protiregulacije hipoglikemije popustijo ali izginejo.

Uživanje alkohola lahko poveča ali zmanjša hipoglikemični učinek glimepirida na nepredvidljiv način.

Glimepirid lahko poveča ali zmanjša učinek derivatov kumarina.

Holesevelam se veže na glimepirid in zmanjša absorbcijo glimepirida iz gastro-intestinalnega trakta. Interakcije niso opazili, če je bil glimepirid zaužit vsaj 4 ure pred zaužitjem holesevelama. Zato naj se glimepirid zaužije vsaj 4 ure pred holesevelamom.

Nosečnost

Tveganje, povezano s sladkorno boleznijo

Nenormalne ravni glukoze v krvi med nosečnostjo so povezane z višjo incidenco prirojenih okvar in perinatalno smrtnostjo. Da bi se izognili teratogenim učinkom, je treba raven glukoze v krvi med nosečnostjo skrbno spremljati in nadzorovati. V takšnih primerih naj nosečnice prejemajo insulin. Bolnice, ki nameravajo zanositi, naj o tem obvestijo zdravnika.

Tveganje, povezano z glimepiridom

O uporabi glimepirida pri nosečnicah ni zadostnih podatkov. Raziskave na živalih so pokazale reproduktivno toksičnost, ki je najverjetneje povezana s farmakološkim učinkom (hipoglikemija) glimepirida (glejte poglavje 5.3).

Glimepirid se zato ne sme uporabljati med nosečnostjo. Če bolnica, ki prejema glimepirid, načrtuje nosečnost ali pa ugotovi, da je že noseča, mora čim prej preiti na zdravljenje z insulinom.

Dojenje

Izločanje glimepirida v materino mleko ni znano. Pri podganah se glimepirid izloča v mleko. Ker sulfonilsečnine prehajajo v materino mleko in ker obstaja tveganje za hipoglikemijo pri dojenih otrocih, se dojenje med zdravljenjem z glimepiridom odsvetuje.

Plodnost

Podatkov o plodnosti ni na voljo.

Raziskave o vplivu glimepirida na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso bile izvedene.

Hipoglikemija, hiperglikemija ali, na primer, motnje vida lahko zmanjšajo bolnikovo sposobnost koncentracije in reagiranja, kar predstavlja veliko tveganje v okoliščinah, ko so te sposobnosti bistvenega pomena (npr. pri vožnji avtomobila ali upravljanju strojev).

Bolnike je treba opozoriti, naj upoštevajo ustrezne varnostne ukrepe, da med vožnjo z avtomobilom ali upravljanjem strojev ne bi prišlo do hipoglikemije. To je posebej pomembno pri bolnikih z zmanjšano ali odsotno sposobnostjo prepoznavanja opozorilnih znamenj hipoglikemije

ali pri osebah s pogostimi napadi hipoglikemije. Treba je presoditi ali sta v takšnih okoliščinah vožnja in upravljanje strojev sploh priporočljiva.

Naslednji neželeni učinki iz kliničnih preskušanj so bili razdeljeni na podlagi dosedanjih izkušenj z glimepiridom in z drugimi sulfonilsečninami glede na organski sistem in po padajoči pogostnosti:

zelo pogosti (≥ 1/10),

pogosti (≥ 1/100 do <1/10), občasni (≥ 1/1000 do <1/100), redki (≥ 1/10 000 do <1/1000), zelo redki (< 1/10 000),

neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

Bolezni krvi in limfatičnega sistema

Redki: trombocitopenija, levkopenija, granulocitopenija, agranulocitoza, eritropenija, hemolitična anemija in pancitopenija, ki so običajno reverzibilne po prenehanju jemanja zdravila.

Neznana: huda trombocitopenija s številom trombocitov manj kot 10.000/µl in trombocitopenično

purpuro.

Bolezni imunskega sistema

Zelo redki: levkocitoklastični vaskulitis, blage preobčutljivostne reakcije, ki se lahko razvijejo v resne reakcije z dispnejo, zmanjšanjem krvnega tlaka in včasih šokom.

Neznana: možna je navzkrižna alergenost s sulfonilsečninami, sulfonamidi in sorodnimi snovmi.

Presnovne in prehranske motnje

Redki: hipoglikemija.

Te hipoglikemične reakcije so praviloma takojšnje, lahko so zelo resne in včasih težko obvladljive. Tako kot pri vseh drugih načinih zdravljenja hipoglikemije je pojav teh reakcij odvisen od posameznih dejavnikov, kot so prehranjevalne navade in odmerek (glejte poglavje 4.4).

Bolezni oči

Neznana: zaradi sprememb ravni glukoze v krvi so zlasti na začetku zdravljenja možne

prehodne motnje vida.

Bolezni prebavil

Redki: disgevzija.

Zelo redki: slabost, bruhanje, driska, pritisk v epigastriju, napihnjenost in bolečine v trebuhu,

zaradi katerih je zdravljenje le redko treba prekiniti.

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Zelo redki: nenormalno delovanje jeter (npr. s holestazo in zlatenico), hepatitis in odpoved jeter.

Neznana: povečanje ravni jetrnih encimov.

Bolezni kože in podkožnega tkiva

Redki: alopecija.

Neznana: pojavijo se lahko preobčutljivostne kožne reakcije, kot so srbenje, izpuščaji in koprivnica ter preobčutljivost na svetlobo.

Preiskave

Redki: povečanje telesne mase.

Zelo redki: zmanjšanje koncentracije natrija v krvi.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje:

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Simptomi

Po zaužitju prevelikega odmerka se lahko pojavi hipoglikemija, ki traja od 12 do 72 ur in se lahko

po začetnem izboljšanju ponovi. Simptomi se lahko pojavijo šele do 24 ur po zaužitju zdravila. Na splošno je priporočljivo opazovanje v bolnišnici. Lahko se pojavijo slabost, bruhanje in epigastrične bolečine. Na splošno lahko hipoglikemijo spremljajo nevrološki simptomi, kot so vznemirjenost, tremor, motnje vida, motnje koordinacije, zaspanost, koma in konvulzije.

Akutno prevelik odmerek kot tudi dolgotrajno zdravljenje s previsokim odmerkom glimepirida lahko vodi v hudo življenje ogrožajočo hipoglikemijo.

Ukrepi za zdravljenje pri prevelikem odmerjanju

Takoj ko se ugotovi, da je bil zaužit prevelik odmerek zdravila Glimepirid Lek, je treba obvestiti zdravnika. Bolnik mora takoj zaužiti sladkor, če je le mogoče v obliki glukoze, razen, če je zdravnik že prevzel nadzor nad zdravljenjem prevelikega odmerka. Skrben nadzor je nujen, dokler zdravnik ni prepričan, da je bolnik zunaj nevarnosti. Potrebno je vedeti, da se hipoglikemija lahko po začetnem okrevanju ponovi.

V primeru blage hipoglikemije, zdravljenje na začetku obsega peroralno zaužitje glukoze. Huda

hipoglikemija zahteva takojšnje zdravljenje.

Občutno preveliki odmerki zdravila Glimepirid Lek in hude reakcije s simptomi, kot so izguba zavesti ali druge resne nevrološke motnje, so nujni zdravstveni primeri in zahtevajo takojšnje zdravljenje.

Indiciran je sprejem v bolnišnico na oddelek za intenzivno nego.

Če je bolnik zaužil veliko količino zdravila Glimepirid Lek, je potrebno izpiranje želodca v obdobju ene ure po zaužitju, ki mu sledi dajanje aktivnega oglja, natrijevega sulfata in oktreotida. Bolniku je treba čimprej dati glukozo, po potrebi z bolusno intravensko injekcijo v obliki 50 ml

50 % raztopine, nato pa še v obliki infuzije 10 % raztopine, pri čemer je treba strogo spremljati

raven glukoze v krvi najmanj 24 ur. Pri odraslih se lahko alternativno uporabi tudi glukagon. Nadaljnje zdravljenje mora biti simptomatsko.

V hujših primerih z daljšim potekom, lahko hipoglikemija ali nevarnost ponovitve hipoglikemije vztrajata nekaj dni.

Pediatrična populacija

Še zlasti kadar se zdravi hipoglikemijo zaradi nenamernega zaužitja glimepirida pri dojenčkih in majhnih otrocih, je treba odmerek glukoze, ki se ga uporabi, skrbno nadzorovati, da se prepreči možnost pojava nevarne hiperglikemije. Raven glukoze v krvi je treba skrbno spremljati.