Nadomestno zdravljenje pri odraslih ter pri otrocih in mladostnikih (0-18 let) pri:

• Sindromu primarne imunske pomanjkljivosti (PID - Primary immunodeficiencies) z zmanjšano tvorbo protiteles.

• Sekundarni imunski pomanjkljivosti (SID – Secondary immunodeficiency) pri bolnikih z resnimi ali ponavljajočimi se okužbami, pri neuspešnem protimikrobnem zdravljenju in bodisi dokazano nezmožnostjo tvorbe specifičnih protiteles (PSAF - proven specific antibody failure)* ali ravnijo protiteles IgG v serumu < 4g/l.

  *PSAF = nezmožnost vsaj 2-kratnega povečanja titra protiteles IgG proti pnevmokoknemu polisaharidu in polipeptidnim antigenskim cepivom.

  Profilaksa ošpic pred izpostavljenostjo in po njej za dovzetne odrasle, otroke in mladostnike (0-18 let), pri katerih je aktivna imunizacija kontraindicirana ali ni priporočljiva.

  Upoštevati je treba tudi uradna priporočila o intravenski uporabi humanega imunoglobulina pri profilaksi ošpic pred izpostavljenostjo in po njej ter o aktivni imunizaciji.

  Imunska modulacija pri odraslih ter pri otrocih in mladostnikih (0-18 let) pri:

• Primarni imunski trombocitopeniji (ITP), pri bolnikih z velikim tveganjem za krvavitve ali pred kirurškimi posegi za povečanje števila trombocitov.

• Guillain-Barréjevem sindromu

• Kawasakijevi bolezni (skupaj z acetilsalicilno kislino; glejte poglavje 4.2)

• Kronični vnetni demielinizacijski poliradikulonevropatiji (CIDP – Chronic inflammatory demyelinating polyradiculoneuropathy)

• Multifokalni motorični nevropatiji (MMN)

  Imunska modulacija pri odraslih z:

• Aktivnim dermatomiozitisom, zdravljenim z imunosupresivi, vključno s kortikosteroidi, ali z neprenašanjem teh zdravil ali kontraindikacijo zanje

Zdravljenje z i.v. Ig je treba uvesti in spremljati pod nadzorom zdravnika, izkušenega v zdravljenju bolezni imunskega sistema.

Odmerjanje

Odmerek zdravila in režim odmerjanja sta odvisna od indikacije.

Morda boste morali odmerek prilagoditi vsakemu bolniku posebej na podlagi kliničnega odziva. Odmerek, ki temelji na telesni masi, je morda treba prilagoditi pri bolnikih s prenizko ali prekomerno telesno maso.

Pri bolnikih s prekomerno telesno maso mora odmerek temeljiti na fiziološkem standardu telesne mase.

Kot smernice predlagamo naslednje režime odmerjanja:

Nadomestno zdravljenje pri sindromih primarne imunske pomanjkljivosti

• Z režimom odmerjanja naj bi dosegli najnižjo raven IgG (merjeno pred naslednjo infuzijo) vsaj 6 g/L ali v okviru referenčnih vrednosti za starost populacije. Ravnovesno stanje (ravni IgG v stanju dinamičnega ravnovesja) je doseženo 3-6 mesecev po začetku zdravljenja. Priporočeni začetni odmerek je od 0,4 do 0,8 g/kg odmerjen enkrat, potem pa najmanj 0,2 g/kg na vsake 3-4 tedne.

• Odmerek, ki je potreben za doseganje najnižje vrednosti 6 g/L, je v razponu od 0,2 do 0,8 g/kg na mesec.

• Ko enkrat dosežete ravnovesno stanje, je razmik med odmerki lahko od tri do štiri tedne.

• Najnižjo raven IgG je treba meriti in ocenjevati glede na pojavnost okužbe. Da bi zmanjšali pogostnost bakterijskih okužb, bo morda treba povečati odmerek, da bi dosegli višje ravni.

  Nadomestno zdravljenje pri sekundarnih imunskih pomanjkljivostih (kot je opredeljeno v poglavju 4.1)

  Priporočeni odmerek je 0,2–0,4 g/kg vsake 3-4 tedne.

  Najnižje ravni IgG morate meriti in ocenjevati v povezavi s pogostnostjo okužb. Za doseganje optimalne zaščite pred okužbami morate odmerek ustrezno prilagoditi; povečanje odmerka bo morda potrebno pri bolnikih s trajno okužbo, o nižanju odmerka pa je potrebno razmisliti pri bolnikih, ki ostanejo prosti okužb.

  Profilaksa ošpic pred izpostavljenostjo in po njej

  Profilaksa po izpostavljenosti

  Če je bil dovzeten bolnik izpostavljen ošpicam, bo odmerek 0,4 g/kg, dan čimprej, znotraj 6 dni po izpostavljenosti, zagotovil serumsko koncentracijo > 240 mi.e./ml protiteles proti ošpicam za vsaj 2 tedna. Serumske ravni je treba čez 2 tedna preveriti in jih dokumentirati. Mogoče bo za vzdrževanje serumske koncentracije > 240 mi.e./ml po 2 tednih ponovno treba dati nadaljnji odmerek 0,4 g/kg.

  Če je bil bolnik s PID/SID izpostavljen ošpicam in redno prejema infuzije i.v. Ig, lahko pride v poštev dajanje dodatnega odmerka i.v. Ig čimprej, znotraj 6 dni po izpostavljenosti. Odmerek 0,4 g/kg bo zagotovil serumsko koncentracijo > 240 mi.e./ml protiteles proti ošpicam za vsaj 2 tedna.

  Profilaksa pred izpostavljenostjo

  Če pri bolniku s PID/SID obstaja tveganje bodoče izpostavljenosti ošpicam in bolnik prejema vzdrževalni odmerek i.v. Ig manj kot 0,53 g/kg vsake 3-4 tedne, je treba ta odmerek zvečati enkrat na 0,53 g/kg. To bo zagotovilo serumsko koncentracijo

  > 240 mi.e./ml protiteles proti ošpicam za vsaj 22 dni po infuziji.

  Imunomodulacija pri:

  Primarna imunska trombocitopenija

  Na voljo sta dva režima zdravljenja:

• odmerek 0,8-1 g/kg 1. dan; odmerek se lahko ponovi enkrat v času treh dni.

• odmerek 0,4 g/kg vsak dan v času 2-5 dni.

  Zdravljenje lahko ponovite, če pride do ponovitve bolezni.

  Guillain Barréjev sindrom

• 0,4 g/kg na dan, v času petih dni (možnost ponovitve odmerjanja, če pride do ponovitve bolezni).

  Kawasakijeva bolezen

• 2,0 g/kg dajte bolniku kot enkratni odmerek. Bolnik mora sočasno prejemati tudi acetilsalicilno kislino.

Kronična vnetna demielinizacijska poliradikulonevropatija (CIDP)

Začetni odmerek: 2 g/kg razdeljen v več odmerkov v obdobju 2–5 zaporednih dni. Vzdrževalni odmerki:

1 g/kg v obdobju 1–2 zaporednih dni vsake 3 tedne.

Učinek zdravljenja je treba oceniti po vsakem ciklu; če po 6 mesecih ni opaziti učinka zdravljenja, je treba zdravljenje prekiniti.

Če je zdravljenje učinkovito, je odločitev za dolgotrajno zdravljenje v presoji zdravnika, in mora temeljiti na bolnikovem odzivu in vzdrževalnem odzivu. Odmerjanje in intervale bo morda treba prilagoditi glede na posameznikov potek bolezni.

Multifokalna motorična nevropatija (MMN)

Začetni odmerek: 2 g/kg, razdeljen v več odmerkov v obdobju 2–5 zaporednih dni. Vzdrževalni odmerek: 1 g/kg vsake 2 do 4 tedne ali 2 g/kg vsake 4 do 8 tednov.

Učinek zdravljenja je treba oceniti po vsakem ciklu; če po 6 mesecih ni opaziti učinka zdravljenja, je treba zdravljenje prekiniti.

Če je zdravljenje učinkovito, je odločitev za dolgotrajno zdravljenje v presoji zdravnika, in mora temeljiti na bolnikovem odzivu in vzdrževalnem odzivu. Odmerjanje in intervale bo morda treba prilagoditi glede na posameznikov potek bolezni.

Dermatomiozitis (DM)

2 g/kg, razdeljena v enakomerna odmerka, v 2–5 zaporednih dneh vsake 4 tedne.

Učinek zdravljenja je treba oceniti po vsakem ciklu; če po 6 mesecih ni opaziti učinka zdravljenja, je treba zdravljenje prekiniti.

Če je zdravljenje učinkovito, je odločitev za dolgotrajno zdravljenje v presoji zdravnika, in mora temeljiti na bolnikovem odzivu in vzdrževalnem odzivu (glejte poglavje 5.1). Odmerjanje in intervale bo morda treba prilagoditi glede na posameznikov potek bolezni.

Priporočila za odmerjanje so povzeta v spodnji preglednici:

Pediatrična populacija

Odmerjanje pri otrocih in mladostnikih (0-18 let) se ne razlikuje od odmerjanja pri odraslih, saj se odmerjanje za vsako indikacijo določi glede na telesno maso in ga je treba prilagoditi glede na klinični izid zgoraj navedenih stanj.

Okvara jeter

Dokazov za potrebo po prilagoditvi odmerka ni na voljo.

Okvara ledvic

Prilagoditev odmerka ni potrebna, razen kadar je klinično pomembna, glejte poglavje 4.4.

Starostniki

Prilagoditev odmerka ni potrebna, razen kadar je klinično pomembna, glejte poglavje 4.4.

Način uporabe

Za intravensko uporabo.

Zdravilo Octagam 100 mg/ml infundirajte intravensko z začetno hitrostjo 0,6 ml/kg/h, v času 30 minut. Glejte poglavje 4.4. Če pride do neželenih učinkov, je treba bodisi upočasniti hitrost infundiranja ali infundiranje prekiniti. Če bolnik dobro prenaša infuzijo, lahko hitrost infundiranja postopoma povečate na največ 7,2 ml/kg/h.

Pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za trombembolične neželene učinke, je treba

i.v. Ig zdravila dajati z najmanjšo hitrostjo infundiranja in odmerkom.

Bolniki z dermatomiozitisom veljajo za bolnike s povečanim tveganjem za trombembolične dogodke (glejte poglavje 4.4), zato jih je treba skrbno spremljati, hitrost infuzije pa ne sme presegati 2,4 ml/kg/h.

Če želite infundirati morebitni preostanek zdravila v cevki po koncu infuzije, lahko cevko izperete z 0,9 % fiziološko raztopino ali 5 % raztopino dekstroze.

Preobčutljivost na učinkovino (humani imunoglobulini) ali katerokoli pomožno snov (glejte poglavji 4.4 in 6.1).

Bolniki s selektivnim pomanjkanjem IgA, ki imajo protitelesa proti IgA, ker prejemanje zdravil, ki vsebujejo IgA, lahko privede do anafilakse.

Zdravilo vsebuje 90 mg maltoze na ml kot pomožne snovi. Moteča prisotnost maltoze v testih ravni glukoze v krvi lahko povzroči lažno povečane odčitke koncentracije in posledično neustrezno odmerjanje inzulina, kar lahko povzroči smrtno nevarno hipoglikemijo in smrt. Prav tako lahko primeri dejanske hipoglikemije ostanejo nezdravljeni, če se hipoglikemično stanje prikrije z lažno povečanim odčitkom koncentracije (glejte poglavje 4.5). O akutni odpovedi ledvic si preberite spodaj.

Sledljivost

Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila.

Previdnostni ukrepi pri uporabi

Možnim zapletom se je možno dostikrat izogniti tako, da se zagotovi, da:

• bolniki niso preobčutljivi na humani polispecifični imunoglobulin, in sicer tako, da zdravilo na začetku infundirate počasi (0,6 do 1,2 ml/kg/h),

• se bolnike skrbno spremlja ves čas trajanja infuzije, da bi se ugotovili morebitni simptomi. Posebej pozorno je treba spremljati bolnike, ki še niso prejeli humanega polispecifičnega imunoglobulina, bolnike, pri katerih poteka prehod z drugega i.v. Ig zdravila, ali tiste, pri katerih je od zadnje infuzije minilo več časa, in sicer med prvo infuzijo in v prvi uri po prvi infuziji, v nadzorovanem zdravstvenem okolju, da bi ugotovili znake morebitnih neželenih učinkov in zagotovili, da je nujno zdravljenje možno takoj, če se pojavijo težave. Vse druge bolnike je treba spremljati še najmanj 20 minut po prejemu infuzije.

  Pri vseh bolnikih uporaba i.v. Ig zahteva:

• zadostno hidracijo pred začetkom infundiranja i.v. Ig,

• spremljanje izločanja urina,

• spremljanje serumskih ravni kreatinina,

• izogibanje sočasni uporabi diuretikov Henlejeve zanke (glejte poglavje 4.5).

  V primeru neželenih učinkov je treba bodisi zmanjšati hitrost infundiranja ali infundiranje prekiniti. Potrebno zdravljenje je odvisno od vrste in resnosti neželenih učinkov.

  Z infuzijo povezane reakcije

  Nekateri hudi neželeni učinki (npr. glavobol, vročinski oblivi, mrazenje, mialgija, sopenje, tahikardija, bolečine v ledvenem delu hrbta, navzea in hipotenzija) so lahko povezani s hitrostjo infundiranja zdravila. Strogo morate upoštevati priporočeno hitrost infundiranja, ki je navedena v poglavju 4.2. Bolnike morate ves čas infundiranja skrbno spremljati in jih natančno opazovati, da ugotovite morebitne simptome.

  Neželeni učinki se lahko pojavijo pogosteje:

• pri bolnikih, ki prvič prejmejo humani polispecifični imunoglobulin, ali v redkih primerih prehoda na drugo zdravilo s humanim polispecifičnim imunoglobulinom ali če je od prejšnje infuzije minilo precej časa.

• pri bolnikih z nezdravljeno okužbo, ali pri tistih, ki imajo kronično vnetje.

  Preobčutljivost

  Preobčutljivostne reakcije so redke.

  Anafilaksa se lahko pojavi pri bolnikih

  • z nezaznavnim IgA, ki imajo protitelesi proti IgA

  • ki so dobro prenašali predhodno zdravljenje s humanim polispecifičnim imunoglobulinom.

    V primeru šoka je potrebno uvesti standardno medicinsko zdravljenje za šok. Trombembolija

    Obstajajo klinični dokazi za povezavo med dajanjem intravenskih imunoglobulinov in trombemboličnimi učinki, kot so miokardni infarkt, cerebrovaskularni inzult (vključno z možgansko kapjo), pljučna embolija in globoka venska tromboza, za katere menijo, da so povezani z relativnim povečanjem viskoznosti krvi zaradi velikega dotoka imunoglobulinov pri rizičnih bolnikih. Pri predpisovanju in infundiranju intravenskih imunoglobulinov bolnikom s prekomerno telesno maso in bolnikom, ki že imajo dejavnike tveganja za trombotične sopojave (npr. večja starost, hipertenzija, sladkorna bolezen, dermatomiozitis in žilne bolezni ali trombotične epizode v anamnezi, bolnikom s pridobljenimi ali prirojenimi trombofilnimi motnjami, bolnikom med dolgotrajno imobilizacijo, bolnikom s hudo hipovolemijo ter bolnikom z boleznimi, ki povečajo viskoznost krvi), je potrebna previdnost.

    Pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za tromboembolične neželene učinke, je treba zdravilo z i.v. Ig dajati pri najmanjši možni hitrosti infundiranja in v najmanjšem možnem odmerku.

    Akutna ledvična odpoved

    Pri bolnikih na terapiji z intravenskimi zdravili, ki vsebujejo imunoglobuline, so poročali o primerih akutne ledvične odpovedi. V večini teh primerov so ugotovili dejavnike tveganja (npr. obstoječo ledvično insuficienco, sladkorno bolezen, hipovolemijo, prekomerno telesno maso ali sočasno uporabo nefrotoksičnih zdravil) ali starost bolnika nad 65 let.

    Predvsem pri bolnikih, pri katerih se oceni, da imajo potencialno večje tveganje za akutno odpoved ledvic, je treba pred infuzijo i.v. Ig in nato v ustreznih presledkih ocenjevati ledvične parametre. Pri bolnikih s tveganjem za akutno odpoved ledvic morate i.v. Ig zdravila dajati z najmanjšo hitrostjo infundiranja in v najmanjšem možnem odmerku.

    V primeru okvare ledvic: če je potrebno, ukinite intravensko zdravilo z imunoglobulini.

    Poročila o motnjah delovanja ledvic in akutni ledvični odpovedi so bila sicer povezana z uporabo mnogih odobrenih intravenskih zdravil z imunoglobulini, ki vsebujejo saharozo, glukozo in maltozo, vendar pa je nesorazmerno velik delež skupnega števila poročil zadeval zdravila, ki vsebujejo saharozo kot stabilizator. Pri rizičnih bolnikih lahko po lastni presoji uporabite intravensko zdravilo z imunoglobulini, ki ne vsebuje teh pomožnih snovi. Zdravilo Octagam 100 mg/ml vsebuje maltozo (glejte zgoraj navedene pomožne snovi).

    Sindrom aseptičnega meningitisa (AMS)

    Simptom aseptičnega meningitisa se lahko pojavi v povezavi z zdravljenjem z i.v. Ig. Sindrom ponavadi nastopi v nekaj urah do 2 dni po zdravljenju z i.v. Ig. Študije cerebrospinalne tekočine (CSF – cerebrospinal fluid) so pogosto pozitivne s pleocitozo do več tisoč celic na mm3, zlasti iz granulocitne linije, in povišanimi vrednostmi beljakovin do več sto mg/dl.

    AMS se lahko pojavi pogosteje v povezavi z zdravljenjem z velikimi odmerki (2 g/kg) zdravila z i.v. Ig.

    Bolnike, pri katerih pride do takih znakov in simptomov, je treba temeljito nevrološko pregledati, vključno z analizo cerebrospinalne tekočine, da izključimo druge vzroke meningitisa.

    S prekinitvijo i.v. Ig zdravljenja je prišlo v nekaj dneh do remisije AMS brez posledic.

    Hemolitična anemija

    Zdravila z i.v. Ig lahko vsebujejo protitelesa krvne skupine, ki lahko delujejo kot hemolizini in sprožijo vezavo imunoglobulinov na eritrocite (RBC – red blood cells) in vivo, kar povzroči pozitivno neposredno antiglobulinsko reakcijo (Coombsov test) in redko hemolizo. Hemolitična anemija se lahko pojavi po zdravljenju z zdravili z i.v. Ig zaradi povečane sekvestracije RBC. Pri bolnikih, ki jih zdravimo z zdravili z i.v. Ig, je potrebno spremljati klinične znake in simptome hemolize (glejte poglavje 4.8.).

    Nevtropenija/levkopenija

    Po zdravljenju z i.v. Ig so poročali o prehodnem zmanjšanju števila nevtrofilcev in/ali epizodah nevtropenije, včasih hudih. Navadno se to pojavi v urah ali dneh po zdravljenju z

    i.v. Ig in spontano mine v 7 do 14 dneh.

    S transfuzijo povezana akutna poškodba pljuč (TRALI)

    Pri bolnikih, ki prejemajo i.v. Ig so poročali o akutnem nekardiogenem pljučnem edemu [s transfuzijo povezana akutna poškodba pljuč (TRALI)]. Za TRALI so značilni huda hipoksija, dispneja, tahipneja, cianoza, povišana telesna temperatura in hipotenzija. Simptomi TRALI se navadno pojavijo v prvih 6 urah transfuzije, pogosto v 1–2 urah. Zato je treba prejemnike i.v. Ig opazovati in v primeru s transfuzijo povezane akutne poškodbe pljuč infundiranje i.v. Ig nemudoma zaustaviti. TRALI je potencialno življenje ogrožajoče stanje, ki zahteva takojšnjo obravnavo na oddelku za intenzivno nego.

    Motnje seroloških preiskav

    Po dajanju imunoglobulinov se lahko prehodno povečajo količine različnih pasivno prenesenih protiteles v krvi bolnika, ki lahko povzročijo lažno pozitivne izvide seroloških preiskav.

    Pasiven prenos protiteles proti antigenom eritrocitov (npr. A, B, D) lahko ovira nekatere serološke preiskave za protitelesa proti eritrocitom, na primer direktni antiglobulinski test (DAT, direktni Coombsov test).

    Prenosljivi povzročitelji bolezni

    Med ustaljene ukrepe za preprečevanje prenosa okužb zaradi uporabe zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, sodijo selekcija darovalcev, presejalno testiranje posameznih enot darovane krvi in plazme ter združene plazme na specifične označevalce okužbe in vključitev učinkovitih postopkov za inaktivacijo oz. odstranjevanje virusov v proizvodni proces. Kljub temu pa pri dajanju zdravil, izdelanih iz človeške krvi ali plazme, ne moremo popolnoma izključiti možnosti prenosa povzročiteljev infekcijskih bolezni. To velja tudi za neznane ali porajajoče se viruse in druge povzročitelje bolezni.

    Uvedeni ukrepi štejejo za učinkovite proti virusom z ovojnico, kot so HIV, HBV in HCV.

    Postopki za odstranjevanje oz. inaktivacijo virusov so lahko omejene vrednosti proti virusom brez ovojnice, npr. proti virusu hepatitisa A ali parvovirusu B19.

    Klinične izkušnje glede odsotnosti prenosa virusa hepatitisa A ali parvovirusa B19 z imunoglobulini so spodbudne in predpostavljajo, da tudi vsebnost protiteles pomembno prispeva k virusni varnosti.

    Vsebnost natrija

    To zdravilo vsebuje 69 mg natrija v 100 ml, kar je enako 3,45 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

    (Lažna) povišana hitrost sedimentacije eritrocitov

    Pri bolnikih, ki so prejemali i.v. Ig kot terapijo, se lahko hitrost sedimentacije eritrocitov (ESR) lažno poveča (nevnetno povišanje).

    Cirkulatorna preobremenitev (volumen)

    Cirkulatorna preobremenitev (volumen) lahko nastane, ko obseg infundiranega i.v. Ig (ali katerega koli drugega izdelka, pridobljenega iz krvi ali plazme) in drugih naključnih infundiranj povzroči akutno hipervolemijo in akutni pljučni edem.

    Lokalne reakcije na mestu injiciranja:

    Ugotovljene so bile lokalne reakcije na mestu infundiranja, ki lahko vključujejo ekstravazacije, eritem na mestu infundiranja, srbenje na mestu infundiranja in podobne simptome.

    Pediatrična populacija

    Navedena opozorila in previdnostni ukrepi veljajo za odrasle in otroke.

Živa oslabljena virusna cepiva

Dajanje imunoglobulinov lahko oslabi učinkovitost živih oslabljenih virusnih cepiv, npr. cepiv proti ošpicam, rdečkam, mumpsu in noricam, in sicer za čas od najmanj šestih tednov do treh mesecev. Po dajanju tega zdravila morajo preteči trije meseci, preden lahko bolnika cepite z živimi oslabljenimi virusnimi cepivi. V primeru ošpic lahko učinek zmanjšanja učinkovitosti tovrstnih cepiv traja do enega leta. Pri bolnikih, ki so prejeli cepivo proti ošpicam, morate zato preveriti vrednosti protiteles.

Diuretiki Henlejeve zanke

Izogibanje sočasni uporabi diuretikov Henlejeve zanke. Določanje glukoze v krvi

Pri nekaterih vrstah sistemov za merjenje glukoze v krvi (na primer pri tistih, ki temeljijo na glukozni dehidrogenazi in pirolokinolin kinonu (GDH-PQQ) ali na glukoza- oksidoreduktazni metodi z barvilom) pride do napačnega tolmačenja maltoze (90 mg/ml) v zdravilu Octagam 100 mg/ml, ki ga sistem prepoznava kot glukozo. To lahko povzroči lažno zvišan rezultat glukoze približno 15 ur po koncu infuzije in vodi do neustreznega dajanja insulina, kar povzroči smrtno nevarno hipoglikemijo. Lahko se tudi zgodi, da pri bolniku ne boste zdravili resnične hipoglikemije, če bo hipoglikemično stanje prikrito z lažno zvišanim rezultatom glukoze. Pri uporabi zdravila Octagam 100 mg/ml ali drugih parenteralnih zdravil, ki vsebujejo maltozo, je treba merjenje glukoze v krvi torej opraviti z metodo, ki je specifična za glukozo.

Natančno preberite informacije za uporabo sistema za merjenje glukoze v krvi in testnih lističev, da boste videli, ali je sistem primeren za uporabo pri bolnikih, ki prejemajo parenteralna zdravila z maltozo. Če imate kakršnekoli dvome, se posvetujte s proizvajalcem sistema za merjenje glukoze v krvi, da ugotovite, ali je sistem primeren za uporabo s parenteralnimi zdravili, ki vsebujejo maltozo.

Pediatrična populacija

Navedeno medsebojno delovanje velja za odrasle in otroke.

Nosečnost

Varnost tega zdravila za uporabo v času nosečnosti pri človeku ni bila ugotovljena s kontroliranimi kliničnimi preskušanji, zato ga smete dajati nosečim ženskam s previdnostjo. Dokazano je bilo, da zdravila z i.v. Ig prehajajo skozi placento, do tega pa izraziteje prihaja v tretjem tromesečju. Klinične izkušnje z imunoglobulini kažejo, da ni pričakovati nikakršnih škodljivih učinkov na potek nosečnosti ter na plod ali novorojenčka.

Dojenje

Varnost tega zdravila za uporabo pri doječih materah v kontroliranih kliničnih preskusih ni bila dokazana, zato se ga sme doječim materam dajati le previdno. Imunoglobulini se izločajo v materino mleko. Ne pričakujemo negativnih učinkov na dojene novorojenčke/dojenčke.

Plodnost

Klinične izkušnje z imunoglobulini ne kažejo škodljivih učinkov na plodnost.

Zdravilo Octagam 100 mg/ml nima vpliva ali ima zanemarljiv vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Bolniki, pri katerih se med zdravljenjem pojavijo neželeni učinki, morajo pred upravljanjem vozila ali stroja take učinke odpraviti.

Povzetek varnostnega profila

Neželeni učinki, ki so povezani s humanimi polispecifičnimi imunoglobulini (po padajoči pogostnosti) vključujejo (glejte tudi poglavje 4.4):

• mrzlico, glavobol, omotico, zvišano telesno temperaturo, alergijske reakcije, navzeo, artalgijo, nizek krvni tlak in zmerne bolečine v ledvenem delu hrbta,

• reverzibilne hemolitične reakcije, zlasti pri tistih bolnikih s krvnimi skupinami A, B in AB in (v redkih primerih) hemolitično anemijo, zaradi katere je potrebna transfuzija.

• (v redkih primerih) nenadno znižanje krvnega tlaka in, v posameznih primerih, anafilaktični šok, celo pri bolnikih, ki pri predhodnem zdravljenju niso pokazali znakov preobčutljivosti.

• (v redkih primerih) prehodne kožne reakcije (vključno s kožnim eritematoznim lupusom – neznana pogostnost)

• (zelo redko) trombembolične reakcije, kot so miokardni infarkt, možganska kap, pljučna embolija in globoka venska tromboza

• primere reverzibilnega aseptičnega meningitisa,

• primere povečanja serumske koncentracije kreatinina in/ali akutne ledvične odpovedi

• primere s transfuzijo povezane akutne poškodbe pljuč (TRALI)

  Tabelarični prikaz neželenih učinkov

  Spodnja preglednica temelji na podatkovni bazi MedDRA glede na organske sisteme (SOC in raven priporočenih izrazov).

  Pogostnost je določena z naslednjimi merili: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do

  <1/10), občasni (≥ 1/1,000 do <1/100), redki (≥ 1/10,000 do <1/1,000), zelo redki (<1/10,000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

  Razvrstitev organskih sistemov po MedDRA (SOC)	Neželeni učinek	Pogostnost na bolnika	Pogostnost na infundiranje
  Bolezni krvi in limfatičnega sistema	anemija, levkopenija, limfopenija	občasno	občasno
  Bolezni imunskega sistema (glejte poglavje 4.4)	preobčutljivost	pogosto	pogosto
  Očesne bolezni	zamegljen vid	občasno	občasno
  Bolezni živčevja	glavobol	zelo pogosto	pogosto
  	omotica	pogosto	občasno
  	parestezija, tremor	občasno	občasno
  	cerebrovaskularni inzult (glejte poglavje 4.4), hipoestezija, možganska kap	občasno	redko
  Srčne bolezni	tahikardija	pogosto	občasno
  Žilne bolezni	hipertenzija	pogosto	pogosto
  	tromboza (glejte poglavje 4.4)	občasno	redko
  Bolezni prebavil	slabost	pogosto	pogosto
  	bruhanje	pogosto	občasno
  Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva	mialgija, bolečina vokončini	pogosto	občasno

  V posameznih organskih sistemih so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti. Pogostnost neželenih učinkov v kliničnih študijah zdravila Octagam 100 mg/ml:

  Razvrstitev organskih sistemov po MedDRA (SOC)	Neželeni učinek	Pogostnost na bolnika	Pogostnost na infundiranje
  	bolečina v hrbtu, artralgija,mišični spazmi	občasno	občasno
  Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora	dispneja	občasno	občasno
  	pljučna embolija (glejte poglavje 4.4)	občasno	redko
  Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije	zvišana telesna temperatura	pogosto	pogosto
  	utrujenost, reakcija na mestu injiciranja, mrzlica	pogosto	občasno
  	bolečina v prsnem košu, astenija, periferno otekanje, splošno slabo počutje	občasno	občasno
  Preiskave	zvišani jetrni encimi, pozitiven Coombsov test	pogosto	občasno
  	zmanjšanje hemoglobina	občasno	občasno

  O naslednjih neželenih učinkih so poročali v obdobju trženja zdravila Octagam 100 mg/ml.

  Pogostnosti neželenih učinkov, o katerih so poročali v obdobju trženja, ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov.

  Razvrstitev organskih sistemov po MedDRA (SOC)	Neželeni učinek (PT - prednostni izrazi)	Pogostnost
  Bolezni krvi in limfatičnega sistema	hemolitična anemija	neznana
  Bolezni imunskega sistema (glejte poglavje 4.4)	anafilaktični šok anafilaktična reakcija anafilaktoidna reakcija angioedemobrazni edem	neznana neznana neznananeznana neznana
  Presnovne in prehranske motnje	preobremenitev s tekočino (psevdo)hiponatriemija	neznana neznana
  Psihiatrične motnje	stanje zmedenosti vznemirjenost tesnobaživčnost	neznana neznana neznana neznana
  Bolezni živčevja	aseptični meningitis izguba zavesti motnje govora migrenafotofobija	neznana neznana neznananeznana neznana
  Očesne bolezni	okvara vida	neznana
  Srčne bolezni	miokardni infarkt (glejte poglavje 4.4) angina pektorisbradikardija palpitacije cianoza	neznana neznana neznana neznana neznana
  Žilne bolezni	cirkulatorni kolapsodpoved perifernega krvnega obtoka flebitishipotenzija bledica	neznana neznana neznana neznana neznana
  Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora	odpoved dihanja pljučni edem bronhospazem hipoksijakašelj	neznana neznana neznananeznana neznana

  Razvrstitev organskih sistemov po MedDRA (SOC)	Neželeni učinek (PT - prednostni izrazi)	Pogostnost
  Bolezni prebavil	driskatrebušne bolečine	neznana neznana
  Bolezni kože in podkožja	luščenje kože urtikarija izpuščajeritematozni izpuščaj dermatitispruritus alopecijaeritem	neznana neznana neznana neznana neznana neznana neznananeznana
  Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva	bolečine v vratu mišična oslabelost mišično-skeletna togost	neznana neznana neznana
  Bolezni sečil	akutna ledvična odpoved (glejte poglavje 4.4) ledvične bolečine	neznana neznana
  Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije	edemgripi podobna bolezen vročinski oblivi zardevanjeobčutek mraza občutek vročine hiperhidrozaneprijeten občutek v prsnem košu letargijapekoč občutek	neznana neznana neznana neznana neznana neznana neznana neznana neznananeznana
  Preiskave	lažno pozitivna glukoza v krvi (glejte poglavje 4.4)	neznana

  Opis izbranih neželenih učinkov

  Za opis izbranih neželenih učinkov, kot so preobčutljivostne reakcije, trombembolija, akutna odpoved ledvic, sindrom aseptičnega meningitisa in hemolitična anemija, glejte poglavje 4.4.

  Pediatrična populacija

  V kliničnih študijah z zdravilom Octagam 50 mg/ml je bila večina neželenih učinkov, opaženih pri otrocih, ocenjena za blage in veliko otrok se je odzvalo že na preproste ukrepe, kot sta zmanjšanje hitrosti infundiranja ali začasna prekinitev infuzije. Glede na vrsto neželenih učinkov so bili vsi spoznani pri i.v. Ig pripravkih. Najpogostejši neželeni učinek, ki je bil opažen pri pediatrični populaciji, je bil glavobol.

  Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

  Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

  Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke Sektor za farmakovigilanco

  Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

  SI-1000 Ljubljana

  Tel: +386 (0)8 2000 500

  Faks: +386 (0)8 2000 510

  e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

Preveliko odmerjanje lahko vodi do tekočinske preobremenitve bolnika in hiperviskoznosti, predvsem pri bolnikih s povečanim tveganjem, vključno z dojenčki, starejšimi bolniki in bolniki s srčno ali ledvično okvaro (glejte poglavje 4.4).