Wilzin 25 mg trde kapsule

Zdravljenje Wilsonove bolezni.

Zdravljenje z zdravilom Wilzin se mora uvesti pod nadzorom zdravnika, ki je izkušen v zdravljenju Wilsonove bolezni (glejte poglavje 4.4). Zdravljenje z zdravilom Wilzin traja vse življenje.

Odmerek pri presimptomatskih bolnikih je enak kot pri simptomatskih bolnikih. Zdravilo Wilzin je na voljo v trdih kapsulah po 25 mg in 50 mg.

• Odrasli:

  Običajen odmerek je 50 mg trikrat na dan, največji odmerek je 50 mg petkrat na dan.

• Otroci in mladostniki:

  Pri otrocih, mlajših od 6 let, je na voljo zelo malo podatkov, ker pa je bolezen povsem penetrantna, je treba čimprej pretehtati možnost profilaktičnega zdravljenja. Priporočen odmerek je:

  • od 1 do 6 let: 25 mg dvakrat na dan

  • od 6 do 16 let, če je telesna masa manjša od 57 kg: 25 mg trikrat na dan

  • od 16 let naprej ali če je telesna masa večja od 57 kg: 50 mg trikrat na dan.

• Nosečnice:

  Navadno je učinkovit odmerek 25 mg trikrat na dan, vendar je treba odmerek prilagoditi koncentracijam bakra (glejte poglavje 4.4 in poglavje 4.6).

  V vseh primerih je treba odmerek prilagoditi glede na terapevtsko spremljanje (glejte poglavje 4.4).

  Zdravilo Wilzin je treba jemati na prazen želodec, vsaj 1 uro pred obroki ali 2-3 ure po obrokih. Če bolnikov želodec ne prenaša zdravila, kar se pogosto dogaja pri jutranjem odmerku, lahko bolnik ta odmerek preloži na sredino dopoldneva, na čas med zajtrkom in kosilom. Zdravilo Wilzin se lahko vzame tudi z malo beljakovin, na primer mesa (glejte poglavje 4.5).

  Pri otrocih, ki ne morejo požirati kapsul, je treba kapsule odpreti in njihovo vsebino suspendirati v

  malo vode (ki je lahko oslajena s sladkorjem ali sirupom).

  Kadar bolniku, ki se zdravi s kelatorji, zamenjujemo kelatorje z zdravilom Wilzin za vzdrževalno zdravljenje, je treba zdravljenje s kelatorji vzdrževati in nadaljevati skupaj z zdravilom Wilzin še 2 do

  3 tedne, ker toliko časa traja, da zdravljenje s cinkom povzroči maksimalno indukcijo metalotioneina

  in popolno blokado absorpcije bakra. Med vnosom kelatorja in Zdravila Wilzin mora miniti vsaj 1 ura.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov.

Cinkov acetat dihidrat zaradi njegovega počasnega začetka delovanja ne priporočamo za začetno zdravljenje simptomatskih bolnikov. Simptomatske bolnike je treba v začetku zdraviti z enim od kelatorjev; ko koncentracije bakra padejo pod prag toksičnosti in se bolniki klinično stabilizirajo, pride v poštev vzdrževalno zdravljenje z zdravilom Wilzin.

Kljub temu bi lahko, tačas ko čakamo, da se v dvanajstniku začne nastajanje metalotioneina, ki ga sproži cink in ki povzroči učinkovito inhibicijo absorpcije bakra, pri simptomatskih bolnikih v začetku uporabili cinkov acetat dihidrat v kombinaciji s kelatorjem.

Čeprav je klinično poslabšanje redko, se lahko pojavi v začetku zdravljenja, kot poročajo tudi za kelatorje. Ni jasno, ali je to povezano z mobilizacijo zalog bakra ali z naravnim potekom bolezni. V tem položaju je priporočljiva sprememba zdravljenja.

Kadar bolnikom s portalno hipertenzijo, ki se zdravijo s kakim kelatorjem, ki jim gre dobro in ki dobro prenašajo zdravljenje, zamenjujemo kelator z zdravilom Wilzin, je potrebna previdnost. Dva bolnika iz skupine 16 bolnikov sta umrla zaradi dekompenzacije jeter in napredovale portalne hipertenzije, potem ko sta prešla s penicilamina na zdravljenje s cinkom.

Terapevtsko spremljanje

Cilj zdravljenja je vzdrževanje koncentracije prostega bakra v plazmi (ki je znan tudi kot neceruloplazminski plazemski baker) pod 250 mikrogramov/l (normalna koncentracija: 100-150 mikrogramov/l) in izločanje bakra z urinom pod 125 mikrogrami/24 ur (normalno:

< 50 mikrogramov/24 ur). Neceruloplazminski plazemski baker izračunamo tako, da od celotnega plazemskega bakra odštejemo baker, vezan na ceruloplazmin, pri čemer upoštevamo, da vsak miligram ceruloplazmina vsebuje 3 mikrograme bakra.

Izločanje bakra z urinom je natančen odsev obremenitve telesa z odvečnim bakrom samo takrat, ko se bolniki ne zdravijo s kelatorji. Raven bakra v urinu se pri zdravljenju s kelatorji, na primer s penicilaminom ali trientinom, navadno zviša.

Raven bakra v jetrih ni uporabna za uravnavanje zdravljenja, ker ne razlikuje med potencialno

toksičnim prostim bakrom in bakrom, vezanim na metalotionein.

Pri zdravljenih bolnikih je lahko določanje cinka v urinu in/ali plazmi koristno merilo tega, koliko se bolniki držijo navodil za zdravljenje. Vrednosti cinka v urinu, večje od 2 mg/24 ur, in cinka v plazmi, večje od 1250 mikrogramov/l, na splošno kažejo, da se bolnik zadostno drži navodil.

Podobno kot pri vseh sredstvih proti bakru preveč intenzivno zdravljenje prinaša nevarnost pomanjkanja bakra, ki je še posebno škodljiva za otroke in nosečnice, ker je baker potreben za pravilno rast in duševni razvoj. Pri teh skupinah bolnikov naj bodo ravni bakra v urinu vzdrževane malo nad zgornjo mejo normalnih vrednosti ali v visokem delu normalnega območja (t.j. 40 –

50 mikrogramov/24 ur).

Opravljati je treba tudi kontrolne laboratorijske preiskave, s hematološkim nadzorom in določanjem lipoproteinov vred, da odkrijemo zgodnje znake pomanjkanja bakra, na primer anemijo in/ali levkopenijo, ki sta posledica depresije kostnega mozga, in znižanje HDL holesterola in razmerja HDL/celotni holesterol.

Ker lahko pomanjkanje bakra povzroči mielonevropatijo, morajo biti zdravniki pozorni na senzorične in motorične simptome ter znake, ki bi lahko kazali na začetke nevropatije ali mielopatije pri bolnikih, ki se zdravijo z zdravilom Wilzin.

Druga sredstva proti bakru

Pri bolnikih z Wilsonovo boleznijo so opravili farmakodinamične študije kombinacije Zdravila Wilzin (50 mg trikrat na dan) z askorbinsko kislino (1 g enkrat na dan), penicilamina (250 mg štirikrat na dan), in trientina (250 mg štirikrat na dan). Študije niso pokazale pomembnega neto učinka na ravnovesje bakra, čeprav je bilo možno odkriti blago interakcijo cinka s kelatorji (penicilaminom in trientinom) z zmanjšanim izločanjem bakra v blatu, a zvečanim izločanjem bakra v urinu kot pri cinku samem. To je do neke mere verjetno posledica vezave cinka s kelatorjem, s čimer se zmanjša učinek obeh učinkovin.

Ko bolnik, ki se zdravi s kelatorjem, prehaja na zdravljenje z zdravilom Wilzin za vzdrževalno zdravljenje, je treba zdravljenje s kelatorjem vzdrževati in zdravili sočasno uporabljati še 2 do 3 tedne, ker traja toliko časa, da zdravljenje s cinkom inducira maksimalno indukcijo metalotioneina in popolno blokado absorpcije bakra. Med vnosom kelatorja in Zdravila Wilzin mora miniti vsaj 1 ura.

Druga zdravila

Absorpcijo cinka lahko zmanjšajo dodatki železa in kalcija, tetraciklini in spojine, ki vsebujejo fosfor, medtem ko cink lahko zmanjša absorpcijo železa, tetraciklinov in fluorokinolonov.

Hrana

Študije sočasnega jemanja cinka s hrano, opravljene na zdravih prostovoljcih, so pokazale, da so absorpcijo cinka pomembno upočasnile številne vrste hrane (med drugim kruh, trdo kuhana jajca, kava in mleko). Snovi v hrani, posebno fitati in vlaknine, vežejo cink in mu preprečujejo vstop v črevesne celice. Zdi pa se, da absorpcijo še najmanj ovirajo beljakovine.

Nosečnost

Podatki, zbrani pri omejenem številu izpostavljenih nosečnosti pri bolnicah z Wilsonovo boleznijo, ne kažejo na možnost škodljivih vplivov cinka na zarodek/plod in mater. Pri 42 nosečnostih so poročali o 5 splavih in 2 okvarah ploda (mikrocefalija in operabilne srčne hibe).

Študije na živalih, opravljene z različnimi cinkovimi solmi, niso pokazale neposrednih ali posrednih škodljivih vplivov na nosečnost, razvoj zarodka/plodu, porod ali postnatalni razvoj (glejte poglavje 5.3).

Izredno pomembno je, da nosečnice z Wilsonovo boleznijo med nosečnostjo nadaljujejo z zdravljenjem. O tem, katero zdravilo naj se uporabi, cink ali kelator, naj odloči zdravnik. Potrebne so prilagoditve odmerka, ki bodo zagotovile, da plodu ne bo manjkalo bakra, in obvezno je skrbno spremljanje bolnice (glejte poglavje 4.4).

Dojenje

Cink se izloča v materino mleko in pri dojenčku se lahko pojavi pomanjkanje bakra, povzročeno s

cinkom. Zato se je treba dojenju med zdravljenjem z zdravilom Wilzin izogibati.

Študije o vplivu na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso bile izvedene.

Neželeni učinki, o katerih poročajo, so navedeni spodaj po organskih sistemih in po pogostnosti. Pogostnost je opredeljena kot: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10) občasni (≥ 1/1000 do

< 1/100), redki (≥1/10 000 do <1/1000), zelo redki (<1/10 000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Anemija je lahko mikrocitna, normocitna ali makrocitna in je pogosto povezana z levkopenijo. Preiskava kostnega mozga navadno pokaže značilne “obročaste sideroblaste” (t.j. razvijajoče se rdeče krvničke, ki vsebujejo z železom nabite paranuklearne mitohondrije). Ti utegnejo biti zgodnji znak pomanjkanja bakra in se utegnejo po zmanjšanju odmerjanja cinka hitro popraviti. Razlikovati pa jih moramo od hemolitične anemije, ki se pogosto pojavi, kadar je pri neobvladani Wilsonovi bolezni zvišan prosti baker v serumu.

Najpogostejši neželeni učinek je draženje želodca. Navadno so težave najhujše pri prvem jutranjem odmerku in po prvih dneh zdravljenja izzvenijo. Preložitev prvega odmerka na sredino dopoldneva ali jemanje odmerka z malo beljakovin navadno olajša simptome.

Po nekaj tednih zdravljenja se lahko pojavi zvišanje serumske alkalne fosfataze, amilaze in lipaze, koncentracije se navadno vrnejo v območje visokih normalnih vrednosti po enem do dveh letih zdravljenja.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

V literaturi so poročali o treh primerih akutnega peroralnega prevelikega odmerka cinkovih soli (sulfata ali glukonata). Petintridesetletna ženska je umrla petega dne po zaužitju 6 g cinka (40-kratni predlagani terapevtski odmerek), smrt so pripisali ledvični odpovedi in hemoragičnemu pankreatitisu s hiperglikemično komo. Enak odmerek ni povzročil nobenih simptomov razen bruhanja pri mladostniku, ki so ga zdravili z izpiranjem celotnega črevesja. Drug mladostnik, ki je zaužil 4 g cinka, je imel 5 ur pozneje koncentracijo cinka v serumu približno 50 mg/l, od simptomov in znakov pa samo hudo navzeo, bruhanje in vrtoglavico.

Preveliko odmerjanje je treba zdraviti s čimprejšnjim izpiranjem želodca ali umetno sproženim bruhanjem, da se neabsorbirani cink izloči. O zdravljenju s keliranjem težkih kovin je mogoče razmisliti, če je koncentracija cinka v plazmi močno zvišana (> 10 mg/l).