Nadomestno zdravljenje odraslih ter otrok in mladostnikov (starih od 0 do 18 let) pri naslednjih boleznih in motnjah:

• Sindromi primarne imunske pomanjkljivosti (Primary immunodeficiency - PID) z okvarjenim nastajanjem protiteles (glejte poglavje 4.4).

• Sekundarne imunske pomanjkljivosti (Secondary immunodeficiency - SID) pri bolnikih s hudimi ali ponavljajočimi se okužbami, neučinkovitim protimikrobnim zdravljenjem in bodisi dokazano neuspešno tvorbo specifičnih protiteles (proven specific antibody failure - PSAF)* ali ravnjo IgG v serumu < 4 g/l.

*PSAF = neuspešno doseganje vsaj 2-kratnega dviga titra protiteles IgG pri cepljenju s pnevmokoknimi cepivi s polisaharidnimi in polipeptidnimi antigeni.

Imunomodulacija pri odraslih ter otrocih in mladostnikih (starih od 0 do 18 let) pri naslednjih boleznih in motnjah:

• Primarna imunska trombocitopenija (ITP) pri bolnikih z velikim tveganjem za krvavitve ali pred kirurškim posegom za korekcijo števila trombocitov.

• Guillain-Barréjev sindrom.

• Kawasakijev sindrom (v povezavi z acetilsalicilno kislino; glejte 4.2).

• Kronična vnetna demielinizacijska poliradikulonevropatija (CIPD).

• Multifokalna motorična nevropatija (MMN).

Nadomestno zdravljenje je treba uvesti in spremljati pod nadzorom zdravnika, izkušenega v zdravljenju imunskih pomanjkljivosti.

Odmerek in shema odmerjanja sta odvisna od indikacije.

Pri nadomestnem zdravljenju boste morda morali odmerek prilagoditi vsakemu bolniku na podlagi farmakokinetičnega in kliničnega odziva. Odmerek na podlagi telesne mase bo pri bolnikih s premajhno ali preveliko telesno maso morda treba prilagoditi.

Naslednje sheme odmerjanja so navedene kot smernice:

Nadomestno zdravljenje pri sindromih primarne imunske pomanjkljivosti

S shemo odmerjanja morate doseči najnižjo koncentracijo IgG (izmerjeno pred naslednjo infuzijo) najmanj 5 do 6 g/l. Ravnovesne koncentracije (ravni IgG v stanju dinamičnega ravnovesja) dosežemo po treh do šestih mesecih po začetku zdravljenja. Priporočeni začetni odmerek je 0,4-0,8 g/kg, kateremu naj sledi najmanj 0,2 g/kg TM vsake tri do štiri tedne.

Odmerek, s katerim dosežete najnižjo koncentracijo 5-6 g/l, je reda velikosti 0,2-0,8 g/kg/mesec. Časovni presledek med odmerki v stanju dinamičnega ravnovesja je od 3 do 4 tedne.

Ob pojavu okužbe morate izmeriti najnižje koncentracije IgG. Za zmanjšanje pojavnosti bakterijskih okužb bo morda potreben večji odmerek, da se dosežejo višje vrednosti najnižje koncentracije.

Sekundarne imunske pomanjkljivosti (kot je opredeljeno v 4.1)

Priporočeni odmerek je 0,2–0,4 g/kg vsake tri do štiri tedne.

Izmeriti morate najnižje koncentracije IgG in jih ovrednotiti v povezavi s pojavnostjo okužb. Za doseganje optimalne zaščite pred okužbami je treba odmerek prilagoditi, kot je potrebno, in sicer ga je treba pri bolnikih s trdovratnimi okužbami povečati, če pa se pri bolniku okužba ne pojavi, pride v poštev zmanjšanje odmerka.

Primarna imunska trombocitopenija

Možni sta dve shemi zdravljenja:

• 0,8-1 g/kg, ki se uporabi 1. dan; ta odmerek lahko ponovite enkrat v naslednjih 3 dneh

• 0,4 g/kg na dan skupaj 2 do 5 dni.

V primeru relapsa lahko zdravljenje ponovite.

Guillain-Barréjev sindrom

0,4 g/kg dnevno skupaj 5 dni (odmerjanje se v primeru relapsa lahko ponovi).

Kawasakijev sindrom

Odmerek 2 g/kg dajajte v enkratnem odmerku. Bolnike morate sočasno zdraviti z acetilsalicilno kislino.

Kronična vnetna demielinizacijska polinevropatija (CIPD)

Začetni odmerek: 2 g/kg v obdobju 2–5 zaporednih dni

Vzdrževalni odmerki:
1 g/kg v obdobju 1–2 zaporednih dni vsake 3 tedne.
Učinek zdravljenja je treba ovrednotiti po vsakem ciklu; če po 6 mesecih zdravljenje nima vidnega učinka, je treba zdravljenje prekiniti.
Če je zdravljenje učinkovito, zdravnik presodi o dolgoročnem zdravljenju glede na bolnikov odziv in odziv na vzdrževalni odmerek. Odmerjanje in presledke je morda treba prilagoditi glede na potek bolezni pri posamezniku.

Multifokalna motorična nevropatija (MMN)

Začetni odmerek: 2 g/kg, dan v času 2-5 zaporednih dni.

Vzdrževalni odmerek: 1 g/kg vsake 2 do 4 tedne ali 2 g/kg vsakih 4 do 8 tednov v obdobju 2–5 dni. Učinek zdravljenja je treba ovrednotiti po vsakem ciklu; če po 6 mesecih zdravljenje nima vidnega učinka, je treba zdravljenje prekiniti.
Če je zdravljenje učinkovito, zdravnik presodi o dolgoročnem zdravljenju glede na bolnikov odziv in odziv na vzdrževalni odmerek. Odmerjanje in presledke je morda treba prilagoditi glede na potek bolezni pri posamezniku.

Priporočila za odmerjanje so povzeta v naslednji preglednici:

Pediatrična populacija

Odmerjanje pri otrocih in mladostnikih (0-18 let) se ne razlikuje od odmerjanja pri odraslih, saj je odmerjanje za vsako indikacijo podano glede na telesno maso in prilagojeno kliničnemu izidu omenjenih stanj.

Jetrna okvara

Dokazov o tem, da bi bila potrebna prilagoditev odmerka, ni na voljo.

Ledvična okvara

Odmerka se ne prilagaja, razen če je klinično potrebno; glejte poglavje 4.4.

Starejši

Odmerka se ne prilagaja, razen če je klinično potrebno; glejte poglavje 4.4.

Za intravensko uporabo.
Humani polispecifični imunoglobulin infundirajte intravensko z začetno hitrostjo 0,5 ml/kg TM na uro v času 30 minut. Če ga bolnik dobro prenaša (glejte poglavje 4.4), lahko hitrost infuzije postopoma povečate na največ 6 ml/kg TM na uro. Klinični podatki, dobljeni pri omejenem številu bolnikov, kažejo tudi, da lahko odrasli bolniki s primarno imunsko pomanjkljivostjo prenašajo hitrost infundiranja do 8 ml/kg TM na uro. Za dodatne previdnostne ukrepe glejte poglavje 4.4.

Če je pred infundiranjem potrebno redčenje, lahko zdravilo KIOVIG razredčite s 5 % raztopino glukoze do končne koncentracije 50 mg/ml (5 % imunoglobulina). Za navodila glede raztapljanja zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.

Vse morebitne neželene učinke, povezane z infuzijo, odpravite z zmanjšanjem hitrosti infundiranja ali z ustavitvijo infuzije.

Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Preobčutljivost za človeške imunoglobuline, zlasti pri bolnikih s protitelesi proti IgA.

Bolniki s selektivno pomanjkljivostjo IgA, pri katerih se pojavijo protitelesa proti IgA, saj dajanje zdravila, ki vsebuje IgG, lahko povzroči anafilakso.

Reakcija na infundiranje

Določeni hudi neželeni učinki (npr. glavobol, vročinski oblivi, mrzlica, mialgija, piskajoče dihanje, tahikardija, bolečina v križu, navzea in hipotenzija) so lahko povezani s hitrostjo infundiranja.

Priporočeno hitrost infundiranja, ki je navedena v poglavju 4.2, morate natančno upoštevati. Bolnike morate natančno spremljati in jih ves čas infundiranja skrbno opazovati, da bi ugotovili morebitne simptome.

Določeni neželeni učinki so lahko pogostejši:

• pri veliki hitrosti infundiranja

• pri bolnikih, ki prvič prejemajo humani polispecifični imunoglobulin, v redkih primerih, ko bolnik preide z drugega zdravila s humanim polispecifičnim imunoglobulinom na zdravilo KIOVIG, ali v primeru, da je od zadnje infuzije preteklo že več časa.

• pri bolnikih z nezdravljeno okužbo ali osnovnim kroničnim vnetjem.

  Previdnostni ukrepi pri uporabi

  Možnim zapletom se lahko pogosto izognete tako, da zagotovite:

  • da bolniki niso preobčutljivi za humani polispecifični imunoglobulin, in sicer tako, da zdravilo najprej injicirate počasi (0,5 ml/kg TM/uro);

  • skrbno spremljanje bolnikov ves čas trajanja infuzije, da bi ugotovili morebitne simptome.

  Zlasti pa morate bolnike, ki še niso prejeli humanega polispecifičnega imunoglobulina, bolnike, pri katerih opravljate prehod z drugega i.v. imunoglobulinskega pripravka na zdravilo KIOVIG, ali tiste, pri katerih je od zadnje infuzije minilo več časa, v bolnišnici pozorno spremljati med prvo infuzijo in v prvi uri po prvi infuziji, da bi ugotovili znake morebitnih neželenih učinkov. Vse druge bolnike pa spremljajte še najmanj 20 minut po prejemu infuzije.

  Pri vseh bolnikih je pri uporabi i.v. imunoglobulinov potrebno naslednje:

• zadostna hidracija pred začetkom infundiranja i.v. imunoglobulinov

• spremljanje izločanja urina

• spremljanje serumske koncentracije kreatinina

• spremljanje za znake in simptome tromboze

• ocenjevanje viskoznosti krvi pri bolnikih, ki so ogroženi zaradi hiperviskoznosti

• izogibanje sočasni uporabi diuretikov Henlejeve zanke (glejte 4.5)

  V primeru neželenih učinkov morate bodisi zmanjšati hitrost infundiranja ali infundiranje prekiniti. Potrebno zdravljenje je odvisno od vrste in resnosti neželenih učinkov.

  Če je potrebno redčenje zdravila KIOVIG na manjše koncentracije pri bolnikih s sladkorno boleznijo, boste morda morali ponovno pretehtati uporabo 5 % raztopine glukoze za redčenje zdravila.

  Preobčutljivost

  Preobčutljivostne reakcije so redke.

  Anafilaksa se lahko pojavi pri bolnikih:

  • z nezaznavnimi IgA, ki imajo protitelesa proti IgA

  • ki so dobro prenašali predhodno zdravljenje s humanim polispecifičnim imunoglobulinom Če se razvije šok, uvedite standardno medicinsko zdravljenje za šok.

  Tromboembolija

  Obstajajo klinični dokazi za povezavo med uporabo i.v. imunoglobulinov in tromboemboličnimi dogodki, kot so miokardni infarkt, cerebrovaskularni inzult (vključno z možgansko kapjo), pljučna embolija in globoke venske tromboze, ki naj bi bili povezani z relativnim povečanjem viskoznosti krvi zaradi dovajanja velike količine imunoglobulinov pri bolnikih z dejavniki tveganja. Intravenske imunoglobulinske pripravke morate predpisovati in infundirati previdno pri bolnikih s čezmerno telesno maso, bolnikih s prisotnimi dejavniki tveganja za trombotične dogodke (kot so ateroskleroza v anamnezi, več kardiovaskularnih dejavnikov tveganja, višja starost, slabši minutni volumen srca, hipertenzija, uporaba estrogenov, sladkorna bolezen in bolezni ožilja ali trombotične epizode

  v anamnezi, bolnikih s pridobljenimi ali dednimi trombofilnimi boleznimi, boleznimi hiperkoagulacije, dolgotrajno imobiliziranih bolnikih, močno hipovolemičnih bolnikih, bolnikih z boleznimi, ki povečajo viskoznost krvi, bolnikih s stalnim vaskularnim katetrom ter bolnikih z visokimi odmerki in hitrim infundiranjem).

  Pri bolnikih, ki prejemajo i.v. imunoglobuline, se lahko pojavi hiperproteinemija, zvišana viskoznost seruma in posledična psevdohiponatriemija. To morajo zdravniki upoštevati, ker lahko uvedba zdravljenja prave hiponatriemije (tj. zmanjšanje proste vode v serumu) pri teh bolnikih povzroči dodatno povečanje viskoznosti seruma in možno predispozicijo za tromboembolične dogodke.

  Pri bolnikih, ki so ogroženi zaradi možnosti tromboemboličnih neželenih učinkov, morate i.v. imunoglobulinske pripravke infundirati z najmanjšo možno hitrostjo in v najmanjšem možnem odmerku.

  Akutna ledvična odpoved

  Pri bolnikih, ki so prejemali zdravljenje z i.v. imunoglobulini, so poročali o primerih akutne ledvične odpovedi. To vključuje akutno ledvično odpoved, akutno tubularno nekrozo, nefropatijo proksimalnih tubulov in osmotsko nefrozo. V večini primerov so ugotovili dejavnike tveganja, kot so obstoječa ledvična insuficienca, sladkorna bolezen, hipovolemija, čezmerna telesna masa, sočasna uporaba nefrotoksičnih zdravil, starost nad 65 let, sepsa, hiperviskoznost in paraproteinemija.

  Zlasti pri bolnikih, pri katerih se oceni, da imajo morebitno povečano tveganje za pojav akutne ledvične odpovedi, je treba pred infuzijo i.v. imunoglobulinov in nato v ustreznih presledkih ocenjevati ledvične parametre. Pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za akutno ledvično odpoved, je treba pripravke i.v. imunoglobulinov dajati z najmanjšo hitrostjo infundiranja in v najmanjšem možnem odmerku. V primeru ledvične okvare po potrebi prekinite zdravljenje z i.v. imunoglobulini.

  Čeprav so bila ta poročila o motnjah delovanja ledvic in akutni ledvični odpovedi povezana z uporabo številnih odobrenih i.v. imunoglobulinskih pripravkov, ki vsebujejo pomožne snovi, kot so saharoza, glukoza in maltoza, so poročila v zvezi s pripravki, ki vsebujejo saharozo kot stabilizator, predstavljala nesorazmerno velik delež celotnega števila vseh poročil. Pri bolnikih z dejavniki tveganja bi torej lahko uporabili i.v. imunoglobulinske pripravke, ki ne vsebujejo teh pomožnih snovi. Zdravilo KIOVIG ne vsebuje saharoze, maltoze ali glukoze.

  S transfuzijo povezana akutna poškodba pljuč (TRALI)

  Pri bolnikih, ki prejemajo i.v. imunoglobuline (vključno z zdravilom KIOVIG), so poročali o akutnem nekardiogenem pljučnem edemu (s transfuzijo povezani akutni poškodbi pljuč, TRALI). Za TRALI so značilni huda hipoksija, dispneja, tahipneja, cianoza, povišana telesna temperatura in hipotenzija.

  Simptomi TRALI se praviloma pojavijo med transfuzijo ali v 6 urah po njej, pogosto v 1–2 urah. Zato je treba prejemnike i.v. imunoglobulinov spremljati glede pljučnih neželenih učinkov in infuzijo i.v. imunoglobulinov nemudoma prekiniti, če se ti pojavijo. TRALI je potencialno smrtno nevarno stanje, ki zahteva takojšnje zdravljenje v enoti intenzivne nege.

  Sindrom aseptičnega meningitisa (AMS)

  V povezavi z zdravljenjem z i.v. imunoglobulini so opisali pojav sindroma aseptičnega meningitisa. Sindrom se ponavadi začne v več urah do 2 dneh po zdravljenju z i.v. imunoglobulini.

  Študije likvorja so pogosto pozitivne s pleocitozo do več tisoč celic na mm³, zlasti iz granulocitne linije, in zvišanimi koncentracijami beljakovin do več sto mg/dl. AMS se lahko pojavi pogosteje v povezavi z velikimi odmerki (2 g/kg) i.v. imunoglobulinov.

  Bolnike, pri katerih se pojavijo tovrstni znaki in simptomi, je treba temeljito nevrološko pregledati, vključno s preiskavami likvorja, da se izključijo drugi vzroki meningitisa.

  Če se zdravljenje z i.v. imunoglobulini prekine, po več dneh pride do remisije AMS brez posledic.

  Podatki iz obdobja trženja zdravila KIOVIG ne kažejo jasne povezave AMS z velikimi odmerki. Višjo pojavnost AMS so ugotovili pri ženskah.

  Hemolitična anemija

  Pripravki i.v. imunoglobulinov lahko vsebujejo protitelesa proti krvnim skupinam, ki lahko delujejo kot hemolizini in sprožijo in vivo pritrjevanje imunoglobulinov na eritrocite, kar povzroči pozitivno direktno antiglobulinsko reakcijo (Coombsov test) in v redkih primerih hemolizo. Hemolitična anemija se lahko pojavi kot posledica zdravljenja z i.v. imunoglobulini zaradi povečane sekvestracije eritrocitov (glejte poglavje 4.8).

  Nevtropenija/levkopenija

  Po zdravljenju z i.v. imunoglobulini so poročali o prehodnem zmanjšanju števila nevtrofilcev in/ali nevtropeničnih epizodah, včasih hudih. Do tega praviloma pride v nekaj urah ali dnevih po dajanju i.v. imunoglobulinov in spontano mine v 7 do 14 dneh.

  Napake pri seroloških preiskavah

  Po infuziji imunoglobulinov lahko prehodno zvišanje različnih pasivno prenesenih protiteles v bolnikovi krvi povzroči lažno pozitivne rezultate seroloških preiskav.

  Pasiven prenos protiteles proti antigenom eritrocitov (npr. A, B, D) lahko ovira nekatere serološke preiskave za protitelesa proti eritrocitom, na primer direktni antiglobulinski test (DAT, direktni Coombsov test).

  Uporaba zdravila KIOVIG lahko povzroči lažno pozitivne rezultate testov, ki temeljijo na zaznavanju beta-D-glukanov za diagnostiko glivnih okužb. Ta učinek lahko vztraja več tednov po infundiranju zdravila.

  Povzročitelji nalezljivih bolezni

  Zdravilo KIOVIG izdelujejo iz človeške plazme. Standardni ukrepi za preprečevanje okužb zaradi uporabe zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, so med drugim: selekcija darovalcev, presejalno testiranje posameznih enot darovane krvi in združene plazme na specifične markerje okužbe ter vključitev učinkovitih postopkov za inaktivacijo oz. odstranitev virusov pri izdelavi zdravila. Kljub temu pa pri uporabi zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, ni mogoče popolnoma izključiti možnosti za prenos povzročiteljev nalezljivih bolezni. To velja tudi za doslej še neznane ali porajajoče se viruse in druge povzročitelje bolezni.

  Navedeni postopki so učinkoviti proti virusom z ovojnico, kot so HIV, HBV in HCV, ter proti virusoma brez ovojnice HAV in parvovirus B19.

  Obstajajo pomirjujoče klinične izkušnje o tem, da se virus hepatitisa A in parvovirus B19 ne prenašata z imunoglobulini. Prav tako domnevamo, da vsebnost protiteles pomembno prispeva k varnosti pred virusi.

  Sledljivost

  Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila.

  Pediatrična populacija

  Pri pediatrični populaciji ni posebnega tveganja v zvezi z zgoraj navedenimi neželenimi učinki. Pediatrični bolniki so lahko dovzetnejši za volumsko preobremenitev (glejte poglavje 4.9).

Živa oslabljena virusna cepiva

Uporaba imunoglobulinov lahko zmanjša učinkovitost cepiv z živimi oslabljenimi virusi, kot so cepiva proti ošpicam, rdečkam, mumpsu in noricam, za najmanj 6 tednov in do 3 mesece. Po uporabi tega zdravila morajo preteči 3 meseci, preden lahko bolnika cepite z živim oslabljenim virusnim cepivom. V primeru ošpic lahko opisano zmanjšanje učinkovitosti traja celo do enega leta. Zato morate pri bolnikih, ki bodo dobili cepivo proti ošpicam, preveriti količino protiteles v krvi.

Redčenje zdravila KIOVIG s 5 % raztopino glukoze lahko povzroči višje koncentracije glukoze v krvi. Diuretiki Henlejeve zanke

Izogibajte se sočasni uporabi diuretikov Henlejeve zanke. Pediatrična populacija

Navedene interakcije se nanašajo na odrasle in otroke.

Nosečnost

Varnosti zdravila v času nosečnosti pri človeku še niso ugotavljali v nadzorovanih kliničnih raziskavah in ga morate zato v času nosečnosti in dojenja uporabljati previdno. Dokazano je, da

i.v. imunoglobulini prehajajo skozi posteljico. Ta pojav je izrazitejši v tretjem trimesečju. Klinične izkušnje z uporabo imunoglobulinov pa kažejo, da ni pričakovati škodljivih učinkov na potek nosečnosti ali na plod ter novorojenčka.

Dojenje

Imunoglobulini se izločajo v materino mleko in lahko prispevajo k zaščiti novorojenčka pred bolezenskimi povzročitelji, ki vstopajo preko sluznic. Negativnih učinkov na dojene novorojenčke/dojenčke ni pričakovati.

Plodnost

Klinične izkušnje z imunoglobulini kažejo, da škodljivih učinkov na plodnost ne pričakujemo.

Sposobnost vožnje in upravljanja s stroji je lahko zaradi nekaterih neželenih učinkov zdravila KIOVIG zmanjšana. Bolniki, pri katerih se med zdravljenjem pojavijo neželeni učinki, morajo počakati, da ti izzvenijo, preden lahko vozijo ali upravljajo s stroji.

Povzetek varnostnega profila

Lahko se občasno pojavijo neželeni učinki, npr. mrzlica, glavobol, omotica, zvišana telesna temperatura, bruhanje, alergijske reakcije, navzea, artralgija, nizek krvni tlak in zmerna bolečina v ledvenem predelu hrbta.

V redkih primerih lahko humani polispecifični imunoglobulini povzročijo nenadno zmanjšanje krvnega tlaka in (v posameznih primerih) anafilaktični šok, celo pri bolnikih, ki pri predhodnem zdravljenju niso pokazali znakov preobčutljivosti.

Pri uporabi humanih polispecifičnih immunoglobulinov so opažali primere reverzibilnega aseptičnega meningitisa in redke primere prehodnih kožnih reakcij (vključno s kožnim eritematoznim lupusom – pogostnost neznana). Pri bolnikih, zlasti tistih s krvnimi skupinami A, B in AB, so opažali reverzibilne hemolitične reakcije. V redkih primerih se lahko po zdravljenju z velikimi odmerki i.v. imunoglobulinov pojavi hemolitična anemija (glejte poglavje 4.4).

Opažali so tudi povečanje serumske koncentracije kreatinina in/ali akutno ledvično odpoved.

Zelo redko: tromboembolične reakcije, kot so miokardni infarkt, možganska kap, pljučna embolija in globoka venska tromboza.

Primeri s transfuzijo povezane akutne poškodbe pljuč (Transfusion Related Acute Lung Injury - TRALI).

Preglednica neželenih učinkov

Spodnji preglednici temeljita na razvrstitvi organov po sistemu MedDRA (SOC in najprimernejši izrazi). V preglednici 1 so neželeni učinki, ugotovljeni v kliničnih preskušanjih, v preglednici 2 pa so neželeni učinki, ugotovljeni po pridobitvi dovoljenja za promet z zdravilom.

Pogostnosti so bile ovrednotene po naslednjih dogovorjenih kriterijih: zelo pogosti (≥1/10), pogosti (≥1/100 do <1/10); občasni (≥1/1.000 do <1/100); redki (≥1/10.000 do <1/1.000); zelo redki (<1/10 000); neznani (ocena pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni možna).

V razvrstitvi pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Opis izbranih neželenih učinkov

O trzanju in šibkosti mišic so poročali le pri bolnikih z MMN. Pediatrična populacija

Pogostnost, vrsta in resnost neželenih učinkov pri otrocih so bile enake kot pri odraslih. Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Glede zaščite pred prenosljivimi povzročitelji bolezni glejte poglavje 4.4.

Preveliko odmerjanje lahko povzroči preobremenitev s tekočinami in hiperviskoznost, zlasti pri ogroženih bolnikih (med drugim pri starostnikih ali pri bolnikih s srčno ali ledvično okvaro) (glejte poglavje 4.4).

Pediatrična populacija

Majhni otroci, mlajši od petih let, so lahko še posebej dovzetni za volumsko preobremenitev, zato je treba pri tej populaciji odmerek natančno izračunati. Poleg tega pri otrocih s Kawasakijevim sindromom obstaja še zlasti visoko tveganje zaradi osnovne srčne okvare, zato je treba odmerek in hitrost aplikacije skrbno nadzorovati.