Zdravilo Lerkanidipin Orion je indicirano za zdravljenje blage do zmerne esencialne hipertenzije.

Priporočeni odmerek je 10 mg peroralno enkrat na dan vsaj 15 minut pred obroki; odmerek

lahko povečate na 20 mg, odvisno od odziva posameznega bolnika.

Titriranje odmerka mora biti postopno, saj lahko traja približno 2 tedna preden se pokaže

največji antihipertenzivni učinek.

Način uporabe

peroralna uporaba

Tableto je treba pogoltniti z zadostno količino tekočine (npr. z enim kozarcem vode).

Nekaterim posameznikom, ki bolezni nimajo ustrezno urejene z monoterapijo z antihipertenzivom, lahko koristi dodajanje lerkanidipina k zdravljenju z beta-blokatorjem (atenololom), diuretikom (hidroklorotiazidom) ali zaviralcem angiotenzinske konvertaze (kaptoprilom ali enalaprilom). Ker je krivulja odmerek/odziv strma, s platojem pri odmerkih med 20 - 30 mg, je malo verjetno, da se bo učinkovitost izboljšala z višjimi odmerki, lahko pa se povečajo neželeni učinki.

Uporaba pri starejših:

Čeprav farmakokinetični podatki in klinične izkušnje kažejo, da ni treba prilagajati dnevnega odmerjanja, morate biti ob začetku zdravljenja starejših posebno previdni.

Uporaba pri otrocih in mladostnikih:

Zdravila Lerkanidipin Orion ni priporočljivo uporabljati pri otrocih, starih manj kot 18 let, zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti.

Uporaba pri okvarjenam delovanju ledvic ali jeter:

Posebna pozornost je potrebna na začetku zdravljenja bolnikov z blago do zmerno ledvično ali jetrno disfunkcijo. Čeprav lahko običajni priporočeni odmerek ti podskupini prenašata, morate povečanje odmerka na 20 mg na dan izvesti previdno. Antihipertenzivni učinek se lahko stopnjuje pri bolnikih z okvaro jeter, zato je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka.

Lerkanidipina ni priporočljivo uporabljati pri bolnikih s hudo okvaro jeter ali ledvic (hitrost glomerularne filtracije < 30 ml / min).

• močnimi zaviralci CYP3A4 (glejte poglavje 4.5),

• ciklosporinom (glejte poglavje 4.5),

• sokom grenivke (glejte poglavje 4.5).

Posebno je treba biti previden, ko se lerkanidipin uporablja pri bolnikih z boleznijo sinusnega vozla (če nimajo nameščenega spodbujevalnika). Previdnost je potrebna tudi pri bolnikih z disfunkcijo levega prekata, čeprav hemodinamsko kontrolirane študije niso pokazale poslabšanja delovanja prekatov. Nekateri kratkodelujoči dihidropiridini so povezani s povečanim kardiovaskularnim tveganjem pri bolnikih z ishemično boleznijo srca. Čeprav je lerkanidipin dolgodelujoč, je pri teh bolnikih potrebna previdnost.

Lerkanidipin lahko redko povzroči prekordialne bolečine ali angino pektoris. Zelo redko lahko pride pri bolnikih z že obstoječo angino pektoris do večje pogostosti, trajanja ali resnosti teh napadov. Lahko pride do posameznih primerov miokardnega infarkta (glejte poglavje 4.8).

Uporaba pri okvarjenem delovanju ledvic ali jeter:

Posebna pozornost je potrebna pri začetku zdravljenja bolnikov z blago do zmerno ledvično ali jetrno disfunkcijo. Čeprav lahko običajni priporočeni odmerek ti podskupini prenašata, morate povečanje odmerka na 20 mg na dan izvesti previdno. Antihipertenzivni učinek se lahko stopnjuje pri bolnikih z okvaro jeter, zato je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka.

Lerkanidipina ni priporočljivo uporabljati pri bolnikih s hudo okvaro jeter ali ledvic (hitrost

glomerularne filtracije < 30 ml / min) (glejte poglavje 4.2).

Alkohol lahko stopnjuje učinek vazodilatacijskih antihipertenzivov, zato se mu je potrebno izogibati (glejte poglavje 4.5).

Induktorji CYP3A4, kot so antikonvulzivi (npr. fenitoin, karbamazepin) in rifampicin lahko zmanjšajo plazemske koncentracije lerkanidipina, zato bo učinkovitost lerkanidipina manjša od pričakovane (glejte poglavje 4.5).

Znano je, da se lerkanidipin presnavlja z encimom CYP3A4, zato lahko sočasno uporabljeni

inhibitorji in induktorji CYP3A4 vplivajo na presnovo in izločanje lerkanidipina.

Izogibati se morate sočasnemu predpisovanju lerkanidipina z zaviralci CYP3A4 (npr. ketokonazolom, itrakonazolom, ritonavirjem, eritromicinom, troleandomicinom) (glejte poglavje 4.3).

Študija medsebojnega delovanja z močnim zaviralcem CYP3A4, ketokonazolom, je pokazala znatno povečanje plazemskih koncentracij lerkanidipina (15-kratno povečanje AUC in 8-kratno povečanje C ^max za evtomer S-lerkanidipin).

Ciklosporina in lerkanidipina ne smemo dajati skupaj (glejte poglavje 4.3).

Po njuni sočasni uporabi so opazili povečane plazemske koncentracije tako lerkanidipina kot tudi ciklosporina. Študija pri mladih zdravih prostovoljcih je pokazala, da se plazemske koncentracije lerkanidipina niso spremenile, ko je bil ciklosporin uporabljen 3 ure po vnosu lerkanidipina, medtem ko se je AUC ciklosporina povečala za 27 %. Vendar pa je sočasna uporaba lerkanidipina s ciklosporinom povzročila 3-kratno povečanje plazemske koncentracije lerkanidipina in 21 % povečanje AUC ciklosporina.

Lerkanidipina se ne sme jemati skupaj s sokom grenivke (glejte poglavje 4.3).

Lerkanidipin je občutljiv za inhibicijo presnove z grenivkinim sokom, posledica je povečanje

njegove sistemske razpoložljivosti in povečan hipotenzivni učinek.

Pri sočasni uporabi 20 mg odmerka s peroralnim midazolamom pri starejših prostovoljcih, se je absorpcija lerkanidipina povečala (za približno 40 %), hitrost absorpcije pa se je zmanjšala (t^max se je podaljšal iz 1,75 ure na 3 ure). Koncentracije midazolama se niso spremenile.

Previdnost je potrebna pri sočasnem predpisovanju lerkanidipina z drugimi substrati CYP3A4, kot so terfenadin, astemizol, antiaritmiki III. skupine, kot sta amiodaron, kinidin.

Pri sočasni uporabi lerkanidipina z induktorji CYP3A4, kot so antikonvulzivi (npr. fenitoin, karbamazepin) in rifampicin, je treba postopati previdno, saj se lahko antihipertenzivni učinek zmanjša, zato je treba krvni tlak spremljati pogosteje kot ponavadi.

Med sočasno uporabo lerkanidipina z β-blokatorjem metoprololom, ki ga v glavnem eliminirajo jetra, se biološka uporabnost metoprolola ni spremenila, medtem ko se je biološka uporabnost lerkanidipina zmanjšala za 50 %. Ta učinek je lahko posledica zmanjšanja pretoka krvi v jetrih, ki ga povzročajo beta-blokatorji, zato se lahko pojavi tudi pri drugih zdravilih iz te skupine. Lerkanidipin se sicer lahko varno uporablja z beta-blokatorji, vendar bo verjetno potrebna prilagoditev odmerka.

Študij medsebojnega delovanja s fluoksetinom (zaviralcem CYP2D6 in CYP3A4), izvedena pri prostovoljcih, starih 65 ± 7 let (povprečje ± s.o.), ni pokazala klinično pomembnih sprememb farmakokinetike lerkanidipina.

Sočasna uporaba 800 mg cimetidina na dan ne povzroči pomembnih sprememb plazemske koncentracije lerkanidipina, vendar je pri večjih odmerkih potrebna previdnost, saj se biološka uporabnost in hipotenzivni učinek lerkanidipina lahko povečata.

Sočasna uporaba 20 mg lerkanidipina pri bolnikih, ki prejemajo kronično zdravljenje z ß- metildigoksinom ni pokazala farmakokinetičnih interakcij. Pri zdravih prostovoljcih, ki so jim dajali digoksin in nato 20 mg lerkanidipina na tešče, se je po pokazalo povprečno povečanje C

max

digoksina za 33 %, medtem ko se AUC in ledvični očistek nista bistveno spremenila.

Bolnike, ki se sočasno zdravijo z digoksinom, je treba pozorno spremljati glede pojava

kliničnih znakov toksičnosti digoksina.

Pri večkratni sočasni aplikaciji 20 mg lerkanidipina in 40 mg simvastatina, se AUC lerkanidipina ni bistveno spremenila, medtem ko se je AUC simvastatina povečala za 56 % in AUC njegovega aktivnega presnovka, β-hidroksikisline, za 28 %. Ni verjetno, da bi bile takšne

spremembe klinično pomembne. Medsebojnega delovanja se ne pričakuje, če se lerkanidipin jemlje zjutraj in simvastatin zvečer, kot je za takšno zdravilo indicirano.

Sočasna uporaba 20 mg lerkanidipina na tešče pri zdravih prostovoljcih ni spremenila farmakokinetike varfarina.

Lerkanidipin so varno uporabljali z diuretiki in zaviralci ACE.

Alkoholu se je treba izogibati, ker lahko poveča učinek vazodilatacijskih antihipertenzivnih zdravil (glejte poglavje 4.4).

Podatki ne kažejo, da bi lerkanidipin pri podganah in kuncih učinkoval teratogeno; sposobnost za razmnoževanje pri podganah je bila neokrnjena. Ker kliničnih izkušenj z lerkanidipinom med nosečnostjo in dojenjem ni, druge dihidropiridinske spojine pa so pri živalih delovale teratogeno, lerkanidipina ne smemo dajati med nosečnostjo ali ženskam v rodni dobi, razen če uporabljajo zanesljivo kontracepcijo. Zaradi velike lipofilnosti lerkanidipina, je mogoče pričakovati izločanje v mleko. Zato se ga ne sme dajati doječim materam.

Klinične izkušnje z lerkanidipinom kažejo majhno verjetnost, da bi vplival na bolnikovo sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Vendar pa je potrebna previdnost, kajti pojavijo se lahko omotica, astenija, utrujenost in, redko, zaspanost.

Približno 1,8 % zdravljenih bolnikov je doživelo neželene učinke.

Spodnja preglednica prikazuje incidenco neželenih učinkov, ki so z zdravilom vsaj možno vzročno povezani, združenih po organskem sistemu MedDRA in razvrščenih po pogostnosti (občasni, redki).

Naslednji izrazi so bili uporabljeni z namenom klasifikacije pogostnosti neželenih učinkov: zelo pogosti (≥1/10)

pogosti (≥1/100 do <1/10) občasni (≥1/1.000 do <1/100)

redki (≥1/10.000 do <1/1.000) zelo redki (<1/10.000)

neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

Kot je prikazano v preglednici so neželeni učinki, o katerih so najpogosteje poročali v kontroliranih kliničnih preskušanjih, glavobol, omotica, periferni edem, tahikardija, palpitacije, zardevanje, vsak se je pojavil pri manj kot 1 % bolnikov.

V obdobju po prihodu zdravila na trg, so v spontanih poročilih zelo redko poročali o naslednjih neželenih učinkih: hipertrofija dlesni, reverzibilno zvišanje serumske ravni jetrnih transaminaz, hipotenzija, pogosto uriniranje in bolečina v prsnem košu.

Lerkanidipin lahko redko povzroči prekordialno bolečino ali angino pektoris. Zelo redko se pri bolnikih z že obstoječo angino pektoris poveča pogostnost, trajanje ali resnost teh napadov. Možni so posamezni primeri miokardnega infarkta.

Kaže, da lerkanidipin ne vpliva neugodno na raven krvnega sladkorja ali ravni lipidov v serumu.

V obdobju po prihodu zdravila na trg so poročali o treh primerih prevelikega odmerjanja (150 mg, 280 mg in 800 mg lerkanidipina zaužito z namenom samomora). Pri prvem bolniku je prišlo do zaspanosti in so ga zdravili z izpiranjem želodca. Pri drugem bolniku je prišlo do kardiogenega šoka s hudo ishemijo miokarda in blago ledvično odpovedjo in so ga zdravili z visokimi odmerki kateholaminov, furosemidom, digitalisom in s parenteralnimi ekspanderji plazme. Pri tretjem bolniku je prišlo do bruhanja in hipotenzije in je bil zdravljen z aktivnim ogljem, odvajalom in infuzijo dopamina. Vsi trije primeri so bili rešeni brez posledic.

Pri prevelikem odmerjanju se lahko pričakuje čezmerno periferno vazodilatacijo z izrazito hipotenzijo in refleksno tahikardijo. V primeru hude hipotenzije, bradikardije in nezavesti lahko pomaga podpora srca in ožilja z intravenskim atropinom proti bradikardiji.

Glede na podaljšan farmakološki učinek lerkanidipina, je bistveno, da se kardiovaskularno stanje bolnikov, ki vzamejo prevelik odmerek, spremlja najmanj 24 ur. Ni podatkov o koristi dialize. Ker je zdravilna učinkovina zelo lipofilna, je najbolj verjetno, da koncentracije v plazmi niso vodilo o trajanju ogroženosti in dializa morda ne bo učinkovita.