Latuda 18,5 mg filmsko obložene tablete

Zdravilo Latuda je indicirano za zdravljenje shizofrenije pri odraslih in mladostnikih, starih 13 let in starejših.

Odmerjanje

Odrasla populacija

Priporočeni začetni odmerek lurasidona je 37 mg enkrat na dan. Začetnega odmerka ni treba titrirati. Zdravilo je učinkovito v razponu odmerkov od 37 do 148 mg enkrat na dan. Odmerek se lahko poveča na osnovi presoje zdravnika in opaženega kliničnega odziva. Največji dnevni odmerek ne sme preseči 148 mg.

Pri bolnikih, ki se zdravijo z odmerki, večjimi od 111 mg enkrat na dan, in zdravljenje prekinejo za več kot 3 dni, je treba zdravljenje zopet uvesti v odmerku 111 mg enkrat na dan, nato pa odmerek titrirati do njihovega optimalnega odmerka. Pri vseh ostalih odmerkih lahko bolniki zdravljenje ponovno začnejo s predhodnim odmerkom brez titracije odmerka.

Pediatrična populacija

Priporočeni začetni odmerek je 37 mg lurasidona enkrat na dan. Začetnega odmerka ni treba titrirati. Zdravilo je učinkovito v razponu odmerkov od 37 do 74 mg enkrat na dan. Odmerek se lahko poveča na osnovi presoje zdravnika in opaženega kliničnega odziva. Največji dnevni odmerek ne sme preseči 74 mg. Pri otrocih mora lurasidon predpisati strokovnjak za otroško psihiatrijo.

Prilagoditev odmerka zaradi interakcij

Priporočeni začetni odmerek v kombinaciji z zmernimi zaviralci CYP3A4 je 18,5 mg, največji odmerek lurasidona pa v takšni kombinaciji ne sme preseči 74 mg enkrat na dan. Odmerek lurasidona bo morda treba prilagoditi tudi v kombinaciji z blagimi ali zmernimi induktorji CYP3A4 (glejte poglavje 4.5). Za močne zaviralce in induktorje CYP3A4 glejte poglavje 4.3.

Prehod z zdravljenja ali na zdravljenje z drugim antipsihotikom

Zaradi različnega farmakodinamičnega in farmakokinetičnega profila antipsihotikov je pri zamenjavi zdravljenja z drugim antipsihotikom potreben nadzor zdravnika.

Starostniki

Priporočila za odmerjanje pri starostnikih z normalnim delovanjem ledvic (CrCl ≥ 80 ml/min) so enaka kot pri odraslih z normalnim delovanjem ledvic. Ker pa je pri starostnikih delovanje ledvic lahko slabše, bo pri njih odmerek morda treba prilagoditi glede na stanje delovanja ledvic (glejte “Okvara ledvic” v nadaljevanju).

Podatki o zdravljenju starostnikov z večjimi odmerki lurasidona so omejeni. Pri starostnikih ni podatkov o zdravljenju z lurasidonom v odmerku 148 mg. Pri bolnikih, starih ≥ 65 let, je treba večje odmerke lurasidona uporabljati previdno.

Okvara ledvic

Pri bolnikih z blago okvaro ledvic odmerka lurasidona ni treba prilagajati.

Priporočeni začetni odmerek pri bolnikih z zmerno (kreatininski očistek (CrCl) ≥ 30 in < 50 ml/min) in s hudo okvaro ledvic (CrCl > 15 in < 30 ml/min) ter bolnikih s končno ledvično odpovedjo

(CrCl < 15 ml/min) je 18,5 mg, največji dnevni odmerek pa ne sme preseči 74 mg enkrat na dan. Pri bolnikih s končno ledvično odpovedjo se lurasidona ne sme uporabljati, razen če možne koristi zdravljenja prevladajo nad možnimi tveganji. Če se zdravilo uporablja pri bolnikih s končno ledvično odpovedjo, je takšne bolnike treba klinično nadzirati.

Okvara jeter

Pri bolnikih z blago okvaro jeter odmerka lurasidona ni treba prilagajati.

Pri bolnikih z zmerno (razred B po Child-Pughovi klasifikaciji) in s hudo (razred C po Child-Pughovi klasifikaciji) okvaro jeter je odmerek priporočljivo prilagoditi. Priporočeni začetni odmerek je

18,5 mg. Pri bolnikih z zmerno okvaro jeter največji dnevni odmerek ne sme preseči 74 mg enkrat na dan, pri bolnikih s hudo okvaro jeter pa največji dnevni odmerek ne sme preseči 37 mg enkrat na dan.

Način uporabe

Latuda filmsko obložene tablete so namenjene za peroralno uporabo. Bolnik jih mora jemati enkrat na dan skupaj s hrano.

Pri jemanju zdravila brez hrane je pričakovana izpostavljenost lurasidonu pomembno manjša kot pri jemanju skupaj s hrano (glejte poglavje 5.2).

Bolnik mora Latuda tablete pogoltniti cele, da se prikrije njihov grenek okus. Bolnik mora Latuda tablete jemati vsak dan ob istem času, da se tako zmanjša možnost, da bi jih pozabil vzeti.

• Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• Sočasna uporaba močnih zaviralcev CYP3A4 (npr. boceprevir, klaritromicin, kobicistat, indinavir, itrakonazol, ketokonazol, nefazodon, nelfinavir, posakonazol, ritonavir, sakvinavir,

  telaprevir, telitromicin, vorikonazol) in močnih induktorjev CYP3A4 (npr. karbamazepin, fenobarbital, fenitoin, rifampicin, šentjanževka (Hypericum perforatum) (glejte poglavje 4.5).

Klinično stanje bolnika se lahko izboljša šele po nekaj dneh do tednih zdravljenja z antipsihotikom. V tem obdobju je treba bolnike skrbno nadzirati.

Samomorilnost

Pojav samomorilnega vedenja je neločljivo povezan s psihotičnimi boleznimi. V nekaterih primerih so o njegovem pojavu poročali zgodaj po uvedbi ali zamenjavi antipsihotičnega zdravljenja. Med antipsihotičnim zdravljenjem je treba bolnike z visokim tveganjem skrbno nadzirati.

Parkinsonova bolezen

Pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo lahko antipsihotiki poslabšajo že prisotne simptome parkinsonizma. Pri predpisovanju lurasidona bolnikom s Parkinsonovo boleznijo mora zdravnik presoditi o tveganjih v primerjavi s koristmi.

Ekstrapiramidni simptomi

Zdravila z antagonističnim delovanjem na dopaminske receptorje so bila povezana s pojavom ekstrapiramidnih neželenih učinkov, vključno z okorelostjo, tremorjem, neizraznostjo obraza, distonijami, slinjenjem, povešeno držo in nenormalno hojo. V s placebom nadzorovanih kliničnih študijah je bila pojavnost ekstrapiramidnih simptomov pri odraslih bolnikih s shizofrenijo večja pri zdravljenju z lurasidonom v primerjavi s placebom.

Tardivna diskinezija

Zdravila z antagonističnim delovanjem na dopaminske receptorje so bila povezana s pojavom tardivne diskinezije z značilnimi nehotnimi ritmičnimi zgibki, predvsem jezika in/ali obraza. Če se pojavijo znaki in simptomi tardivne diskinezije, je treba razmisliti o ukinitvi zdravljenja z vsemi antipsihotiki, vključno z lurasidonom.

Bolezni srca in ožilja/podaljšanje intervala Q-T

Pri predpisovanju lurasidona bolnikom z znano srčnožilno boleznijo, družinsko anamnezo podaljšanega intervala Q-T ali s hipokaliemijo je potrebna previdnost. Previdnost je potrebna tudi pri sočasni uporabi z drugimi zdravili, ki bi lahko podaljšala interval Q-T.

Epileptični napadi

Pri bolnikih z anamnezo epileptičnih napadov ali drugih stanj, ki bi lahko znižala prag za epileptične napade, je lurasidon treba uporabljati previdno.

Maligni nevroleptični sindrom

Pri zdravljenju z z lurasidonom so poročali o malignem nevroleptičnem sindromu, značilnem po hipertermiji, mišični okorelosti, avtonomni nestabilnosti, spremenjenem stanju zavesti in zvišani vrednosti kreatin-kinaze v serumu. Dodatni znaki lahko vključujejo mioglobinurijo (rabdomioliza) in akutno odpoved ledvic. V tem primeru je treba ukiniti zdravljenje z lurasidonom.

Starostniki z demenco

Pri starostnikih z demenco uporabe lurasidona niso raziskovali.

Celokupna umrljivost

V meta-analizi 17 nadzorovanih kliničnih preskušanj so pri starostnikih z demenco, ki so se zdravili z drugimi atipičnimi antipsihotiki, vključno z risperidonom, aripiprazolom, olanzapinom in kvetiapinom, ugotovili večje tveganje za umrljivost v primerjavi s placebom.

Cerebrovaskularni inzult

V randomiziranih, s placebom nadzorovanih kliničnih preskušanjih so pri populaciji bolnikov z demenco, ki so se zdravili z nekaterimi atipičnimi antipsihotiki, vključno z risperidonom, aripiprazolom in olanzapinom, ugotovili približno 3-krat večje tveganje za cerebrovaskularne neželene učinke. Mehanizem tega večjega tveganja ni znan. Pri uporabi drugih antipsihotikov ali v drugih populacijah bolnikov večjega tveganja ni mogoče izključiti. Pri starostnikih z demenco, ki imajo dejavnike tveganja za možgansko kap, je lurasidon treba uporabljati previdno.

Venska trombembolija

Pri zdravljenju z antipsihotiki so poročali o primerih venske trombembolije. Ker imajo bolniki, ki se zdravijo z antipsihotiki, pogosto pridobljene dejavnike tveganja za vensko trombembolijo, je pred uvedbo zdravljenja in med zdravljenjem z lurasidonom treba ugotoviti vse možne dejavnike tveganja za vensko trombembolijo in uvesti preventivne ukrepe.

Hiperprolaktinemija

Lurasidon zaradi antagonističnega delovanja na dopaminske D2 receptorje zviša vrednosti prolaktina. Bolnike je treba seznaniti z znaki in simptomi zvišanih vrednosti prolaktina, kot so ginekomastija, galaktoreja, amenoreja in erektilna disfunkcija. Bolnikom je treba svetovati, naj poiščejo zdravniško pomoč, če se jim pojavijo kakršni koli znaki in simptomi.

Povečanje telesne mase

Pri uporabi atipičnih antipsihotikov so poročali o povečanju telesne mase. Priporoča se klinično spremljanje telesne mase.

Hiperglikemija

V kliničnih preskušanjih lurasidona so poročali o redkih primerih neželenih učinkov na raven glukoze, npr. zvišanju ravni glukoze krvi. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo in pri bolnikih z dejavniki tveganja za razvoj sladkorne bolezni je priporočljiv ustrezen klinični nadzor.

Ortostatska hipotenzija/sinkopa

Lurasidon lahko povzroči ortostatsko hipotenzijo, morda zaradi antagonističnega delovanja na α1-adrenergične receptorje. Pri bolnikih, ki so dovzetni za hipotenzijo, je treba razmisliti o spremljanju ortostatskih vitalnih znakov.

Interakcija s sokom grenivke

Med zdravljenjem z lurasidonom se je treba izogibati uživanju soka grenivke (glejte poglavje 4.5). Serotoninski sindrom

Sočasna uporaba zdravila Latuda in drugih serotonergičnih zdravil, kot so buprenorfin/opioidi, zaviralci MAO, selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI, angl. selective serotonin reuptake inhibitors), zaviralci ponovnega privzema serotonina norepinefrina (SNRI, angl. serotonin–norepinephrine reuptake inhibitors) ali triciklični antidepresivi, lahko privede do serotoninskega sindroma, ki lahko ogrozi življenje (glejte poglavje 4.5).

Če je sočasno zdravljenje z drugimi serotonergičnimi zdravili klinično utemeljeno, je priporočljiv skrben nadzor bolnika, zlasti ob začetku zdravljenja in povečanju odmerka.

Simptomi serotoninskega sindroma lahko vključujejo spremembe duševnega stanja, avtonomne motnje, nevromuskularne abnormalnosti in/ali gastrointestinalne simptome. Če obstaja sum na serotoninski sindrom, je treba pretehtati zmanjšanje odmerka ali prekinitev zdravljenja, odvisno od resnosti simptomov.

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol (23 mg) natrija na tableto, kar v bistvu pomeni „brez natrija“.

Farmakodinamične interakcije

Glede na primarno delovanje lurasidona na osrednje živčevje, je lurasidon treba uporabljati previdno v kombinaciji z drugimi centralno delujočimi zdravili in z alkoholom.

Pri predpisovanju lurasidona skupaj z zdravili, ki podaljšajo interval Q-T, npr. antiaritmiki razreda IA (npr. kinidin, dizopiramid) in antiaritmiki razreda III (npr. amiodaron, sotalol), nekaterimi antihistaminiki, nekaterimi drugimi antipsihotiki in nekaterimi zdravili proti malariji (npr. meflokin), je potrebna previdnost.

Zdravilo Latuda je treba uporabljati previdno, kadar ga bolnik jemlje skupaj z drugimi serotonergičnimi zdravili, kot so buprenorfin/opioidi, zaviralci MAO, selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), zaviralci ponovnega privzema serotonina norepinefrina (SNRI) ali triciklični antidepresivi, saj lahko to povečuje tveganje serotoninskega sindroma, ki lahko ogrozi življenje (glejte poglavje 4.4).

Farmakokinetične interakcije

Sočasne uporabe lurasidona in soka grenivke niso raziskovali. Sok grenivke zavira CYP3A4 in lahko zviša koncentracijo lurasidona v serumu. Med zdravljenjem z lurasidonom se je treba izogibati uživanju soka grenivke.

Možen vpliv drugih zdravil na delovanje lurasidona

Tako lurasidon kot njegov aktivni presnovek ID-14283 prispevata k farmakodinamičnemu učinku na dopaminergične in serotoninergične receptorje. Lurasidon in njegov aktivni presnovek ID-14283 se presnavljata predvsem s CYP3A4.

Zaviralci CYP3A4

Uporaba lurasidona je kontraindicirana skupaj z močnimi zaviralci CYP3A4 (npr. boceprevir, klaritromicin, kobicistat, indinavir, itrakonazol, ketokonazol, nefazodon, nelfinavir, posakonazol, ritonavir, sakvinavir, telaprevir, telitromicin, vorikonazol) (glejte poglavje 4.3).

Pri sočasni uporabi lurasidona in ketokonazola, močnega zaviralca CYP3A4, se je izpostavljenost lurasidonu povečala za 9-krat, izpostavljenost njegovemu aktivnemu presnovku ID-14283 pa za

6-krat.

Sočasna uporaba lurasidona in posakonazola (močan zaviralec CYP3A4) je povzročila približno 4 do 5 kratno povečanje izpostavljenosti lurasidonu. Vztrajni učinek posakonazola na izpostavljenost lurasidonu so opazili do 2–3 tedne po prekinitvi sočasne uporabe posakonazola.

Pri sočasni uporabi lurasidona in zdravil, ki zmerno zavirajo CYP3A4 (npr. diltiazem, eritromicin, flukonazol, verapamil), se izpostavljenost lurasidonu lahko poveča. Ocenjujejo, da zmerni zaviralci CYP3A4 izpostavljenost substratom za CYP3A4 povečajo za 2- do 5-krat.

Pri sočasni uporabi lurasidona in diltiazema (oblika s počasnim sproščanjem), zmernega zaviralca CYP3A4, se je izpostavljenost lurasidonu povečala za 2,2-krat, izpostavljenost njegovemu aktivnemu presnovku ID-14283 pa za 2,4-krat (glejte poglavje 4.2). Pri uporabi diltiazema v obliki s takojšnjim sproščanjem je povečanje izpostavljenosti lurasidonu lahko še večje.

Induktorji CYP3A4

Uporaba lurasidona je kontraindicirana skupaj z močnimi induktorji CYP3A4 (npr. karbamazepin, fenobarbital, fenitoin, rifampicin, šentjanževka (Hypericum perforatum)) (glejte poglavje 4.3).

Pri sočasni uporabi lurasidona in rifampicina, močnega induktorja CYP3A4, se je izpostavljenost lurasidonu zmanjšala za 6-krat.

Pri sočasni uporabi lurasidona in blagih (npr. armodafinil, amprenavir, aprepitant, prednizon, rufinamid) ali zmernih (npr. bosentan, efavirenz, etravirin, modafinil, nafcilin) induktorjev CYP3A4 pričakujemo, da bo izpostavljenost lurasidonu med sočasno uporabo in še do 2 tedna po prekinitvi zdravljenja z blagim ali zmernim induktorjem CYP3A4 manjša za manj kot 2-krat.

Če se lurasidon uporablja skupaj z blagimi ali zmernimi induktorji CYP3A4, je treba skrbno nadzirati učinkovitost lurasidona in odmerek po potrebi prilagoditi.

Prenašalci

Lurasidon je in vitro substrat za P-gp in BCRP, pomen tega in vivo pa ni znan. Pri sočasni uporabi lurasidona in zaviralcev P-gp ali BCRP se izpostavljenost lurasidonu lahko poveča.

Možen vpliv lurasidona na delovanje drugih zdravil

Pri sočasni uporabi lurasidona in midazolama, občutljivega substrata za CYP3A4, se je izpostavljenost midazolamu povečala za manj kot 1,5-krat. Pri sočasni uporabi lurasidona in substratov za CYP3A4 z ozkim terapevtskim indeksom (npr. astemizol, terfenadin, cisaprid, pimozid, kinidin, bepridil ali ergot alkaloidi [ergotamin, dihidroergotamin]) priporočamo nadziranje.

Pri sočasni uporabi lurasidona z digoksinom (substrat za P-gp) se izpostavljenost digoksinu ni ^{povečala, nekoliko se je povečala le C}max ^{(1,3-krat), zato se lurasidon lahko uporablja sočasno z} digoksinom. Ker je lurasidon in vitro zaviralec efluksnega prenašalca P-gp, kliničnega pomena zaviranja P-gp v črevesu ni mogoče izključiti. Pri sočasni uporabi dabigatran eteksilata, ki je substrat za P-gp, se koncentracije dabigatrana v plazmi lahko povečajo.

Lurasidon je in vitro zaviralec efluksnega prenašalca BCRP zato kliničnega pomena zaviranja BCRP v črevesu ni mogoče izključiti. Pri sočasni uporabi substratov za BCRP se koncentracije teh substratov v plazmi lahko povečajo.

Litij pri sočasni uporabi z lurasidonom ni imel klinično pomembnih učinkov na farmakokinetiko lurasidona, zato pri sočasni uporabi z litijem odmerka lurasidona ni treba prilagoditi. Lurasidon ne vpliva koncentracije litija.

Pri bolnicah, ki so jemale peroralne kombinirane kontraceptive z norgestimatom in etinilestradiolom, lurasidon v klinični študiji interakcij med zdravili ni imel klinično ali statistično pomembnih učinkov na farmakokinetiko kontraceptivov ali na nivo spolne hormone vezočega globulina. Lurasidon se lahko uporablja skupaj s peroralnimi kontraceptivi.

Nosečnost

Podatkov o uporabi lurasidona pri nosečnicah ni oziroma so omejeni (manj kot 300 izpostavljenih nosečnosti). Ni dovolj študij na živalih o vplivu zdravila na nosečnost, razvoj zarodka/plodu, porod in postnatalni razvoj (glejte poglavje 5.3). Možno tveganje za ljudi ni znano. Lurasidona se ne sme uporabljati med nosečnostjo, če to ni nujno potrebno.

Pri novorojenčkih, ki so bili med tretjim trimesečjem nosečnosti izpostavljeni antipsihotikom (vključno z lurasidonom), obstaja tveganje za pojav neželenih učinkov, vključno z ekstrapiramidnimi in/ali odtegnitvenimi simptomi, katerih jakost in čas trajanja po porodu sta lahko različna. Poročali so o agitaciji, hipertoniji, hipotoniji, tremorju, somnolenci, respiratorni stiski in motnjah hranjenja.

Posledično je treba takšne novorojenčke skrbno nadzirati. Dojenje

Lurasidon se izloča v mleko podgan (glejte poglavje 5.3). Ni znano, če se lurasidon ali njegovi presnovki izločajo v materino mleko. Doječe matere se z lurasidonom lahko zdravijo le, če možna korist zdravljenja odtehta možno tveganje za dojenega otroka.

Plodnost

Študije na živalih so pokazale številne učinke na plodnost, predvsem v zvezi z zvišanjem vrednosti prolaktina, ki pa niso pomembne za razmnoževanje pri človeku (glejte poglavje 5.3).

Lurasidon ima blag vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Bolnike je treba opozoriti, da morajo biti pri upravljanju z nevarnimi stroji, vključno z vožnjo motornih vozil in kolesarjenjem, previdni, dokler niso povsem prepričani, da lurasidon pri njih nima tovrstnih neželenih učinkov (glejte poglavje 4.8). Kar zadeva varnost v cestnem prometu, smejo mladostniki, ki še niso dovolj stari za vožnjo, kljub temu kolesariti.

Povzetek varnostnega profila

Varnost lurasidona v odmerkih od 18,5 do 148 mg so ovrednotili v kliničnih študijah pri bolnikih s shizofrenijo, ki so se zdravili do 52 tednov, in v obdobju trženja zdravila. Najpogostejša neželena učinka (≥ 10 %) sta bila akatizija, navzea in nespečnost.

Tabelarični seznam neželenih učinkov

Neželeni učinki, ki temeljijo na zbranih podatkih, so v nadaljevanju prikazani v preglednici 1 po organskih sistemih in prednostnih izrazih. Pojavnost neželenih učinkov, o katerih so poročali v kliničnih preskušanjih, je prikazana po kategorijah. Kategorije pogostnosti so navedene v skladu z naslednjim dogovorom: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do

< 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1 /10.000) in neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).

Preglednica 1: Neželeni učinki na podlagi združenih podatkov pri odraslih

*Izraz somnolenca vključuje naslednje neželene učinke: hipersomnijo, hipersomnolenco, sedacijo in somnolenco.

**Izraz parkinsonizem vključuje naslednje neželene učinke: bradikinezijo, fenomen zobatega kolesa, slinjenje, ekstrapiramidne motnje, hipokinezijo, okorelost mišic, parkinsonizem, psihomotorično retardacijo in tremor.

***Izraz distonija vključuje naslednje neželene učinke: distonijo, okulogirno krizo, oromandibularno distonijo, krč jezika, tortikolis in trizmus.

****Neželeni učinki, opaženi v nadzorovanih in nenadzorovanih študijah 2. in 3. faze, njihova pojavnost pa je bila premajhna za določitev pogostnosti.

Preglednica 2: Neželeni učinki pri mladostnikih

*Somnolenca vključuje naslednje neželene učinke, ki so jih opazili pri mladostnikih: hipersomnija, sedacija in somnolenca.

**Parkinsonizem vključuje naslednje neželene učinke, ki so jih opazili pri mladostnikih: okorelost po tipu zobatega kolesa, ekstrapiramidna motnja, hipokinezija, parkinsonizem in tremor.

*** Distonija vključuje naslednje neželene učinke, ki so jih opazili pri mladostnikih: distonija, okulogirna kriza in tortikolis.

Opis izbranih neželenih učinkov

V povezavi z zdravljenjem z lurasidonom so bila po začetku trženja objavljena poročila o klinično resnih primerih kožnih in drugih preobčutljivostnih reakcij, vključno z nekaterimi poročili o Stevens Johnsonovem sindromu.

Dogodki, pomembni za skupino zdravil

Ekstrapiramidni simptomi: V kratkotrajnih, s placebom nadzorovanih študijah pri odraslih je pojavnost sporočenih dogodkov, povezanih z ekstrapiramidnimi simptomi, razen akatizije in nemira, pri osebah, ki so se zdravile z lurasidonom znašala 13,5 %, pri osebah, ki so prejemale placebo pa 5,8 %.

Pojavnost akatizije je bila pri osebah, ki so se zdravile z lurasidonom 12,9 %, pri osebah, ki so prejemale placebo pa 3,0 %. V kratkotrajnih, s placebom nadzorovanih študijah pri mladostnikih je pojavnost sporočenih dogodkov, povezanih z ekstrapiramidnimi simptomi, razen akatizije, pri osebah, ki so se zdravile z lurasidonom, znašala 5,1 %, pri osebah, ki so prejemale placebo pa 1,8 %.

Pojavnost akatizije je bila pri osebah, ki so se zdravile z lurasidonom, 8,9 %, pri osebah, ki so prejemale placebo, pa 1,8 %.

Distonija: Simptomi distonije, dolgotrajnega nenormalnega krčenja mišičnih skupin, se lahko v prvih nekaj dneh zdravljenja pojavijo pri občutljivih posameznikih. Distonični simptomi vključujejo: krč mišic vratu, ki včasih lahko napreduje do stiskanja v žrelu, težave pri požiranju, težko dihanje in/ali protruzijo jezika. Ti simptomi se lahko pojavijo že pri majhnih odmerkih, vendar pa so pogostejši in močnejši pri antipsihotikih prve generacije. Večje tveganje za akutno distonijo so opazili pri moških in mlajših starostnih skupinah.

Venska trombembolija: Pri uporabi antipsihotikov so poročali o primerih venske trombembolije, vključno s primeri pljučne embolije in globoke venske tromboze, njihova pogostnost pa ni znana.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Ukrepanje v primeru prevelikega odmerjanja

Za lurasidon ni specifičnega antidota. V primeru prevelikega odmerjanja je treba uvesti ustrezne podporne ukrepe in skrben zdravniški nadzor. Bolnika je treba spremljati ves čas do okrevanja.

Nemudoma je treba začeti spremljati delovanje srca in ožilja, vključno s kontinuiranim elektrokardiografskim nadzorom možnih aritmij. Če je potrebno zdravljenje z antiaritmiki, dizopiramid, prokainamid in kinidin pri bolnikih z akutnim prevelikim odmerjanjem lurasidona predstavljajo teoretično tveganje za podaljšanje intervala Q-T. Podobno bi bretilij z zaviranjem alfa receptorjev lahko imel aditiven učinek k tovrstnemu učinki lurasidona, kar bi lahko povzročilo težavno hipotenzijo.

Hipotenzijo in cirkulatorni kolaps je treba zdraviti z ustreznimi ukrepi. Adrenalina in dopamina ali drugih simpatikomimetikov z beta agonističnim delovanjem se ne sme uporabljati, saj lahko beta stimulacija v pogojih z lurasidonom povzročene alfa blokade poslabša hipotenzijo. V primeru hudih ekstrapiramidnih simptomov je treba bolniku dati antiholinergike.

Razmisliti je treba o izpiranju želodca (po intubaciji, če je bolnik nezavesten) ter dajanju aktivnega oglja skupaj z odvajalom.

Otopelost bolnika, epileptični napadi ali distonična reakcija glave in vratu po prevelikem odmerku lahko predstavljajo tveganje za aspiracijo po sprožitvi bruhanja.