EndolucinBeta 40 GBq/ml radionuklidni predhodnik, raztopina
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - EndolucinBeta 40 GBq/ml
EndolucinBeta je radionuklidni predhodnik in ni namenjen za neposredno uporabo pri bolnikih. Uporablja se samo za radioaktivno označevanje nosilnih molekul, posebej razvitih in odobrenih za radioaktivno označevanje z lutecijevim (177Lu) kloridom.
Radionuklidni predhodnik EndolucinBeta smejo uporabljati le zdravniki specialisti, ki imajo izkušnje na področju radioaktivnega označevanja in vitro.
Odmerjanje
Količina radionuklidnega predhodnika EndolucinBeta, potrebna za radioaktivno označevanje, in količina z lutecijem (177Lu) označenega zdravila, ki je nato uporabljeno, sta odvisni od radioaktivno označenega zdravila in njegove predvidene uporabe. Glejte povzetek glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo posameznega zdravila, ki bo radioaktivno označeno.
Pediatrična populacija
Za več informacij v zvezi s pediatrično uporabo zdravil, označenih z lutecijem (177Lu), glejte povzetek
glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označeno. Način uporabe
Radionuklidni predhodnik EndolucinBeta je namenjen za radioaktivno označevanje zdravil in vitro, ki se nato dajejo v skladu z odobreno potjo uporabe.
Radionuklidni predhodnik EndolucinBeta se ne sme dajati neposredno bolniku. Za navodila glede priprave zdravila pred dajanjem glejte poglavje 12.
Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.
Potrjena nosečnost, sum na nosečnost ali če nosečnost ni izključena (glejte poglavje 4.6).
Za informacije v zvezi s kontraindikacijami za posamezna zdravila, označena z lutecijem (177Lu) in pripravljena z radioaktivnim označevanjem z radionuklidnim predhodnikom EndolucinBeta, glejte povzetek glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo posameznega zdravila, ki bo radioaktivno označeno.
Presoja razmerja med koristmi in tveganji pri posameznem bolniku
Pri vsakem bolniku je treba izpostavljenost sevanju upravičiti z verjetno koristjo. V vsakem primeru je treba uporabiti čim manjšo aktivnost, ki še omogoča potrebni terapevtski učinek.
Radionuklidni predhodnik EndolucinBeta se ne sme dajati neposredno bolniku, temveč ga je treba uporabiti za radioaktivno označevanje nosilnih molekul, kot so monoklonska protitelesa, peptidi, vitamini ali drugi substrati.
Okvara ledvic in hematološke motnje
Pri teh bolnikih je potrebno skrbno upoštevati razmerje med koristmi in tveganji, saj lahko pride do povečane izpostavljenosti sevanju. Priporočljivo je izvesti individualne ocene dozimetrije sevanja za posamezne organe, ki morda niso ciljni organi zdravljenja.
Mielodisplastični sindrom in akutna mieloična levkemija
Po radionuklidni terapiji z lutecijem (177 Lu) s peptidnimi receptorji za zdravljenje nevroendokrinih tumorjev so poročali o mielodisplastičnem sindromu (MDS - myelodysplastic syndrome) in akutni mieloični levkemiji (AML - acute myeloid leukaemia) (glejte poglavje 4.8). To je treba upoštevati pri ocenjevanju razmerja med koristjo in tveganjem, zlasti pri bolnikih z možnimi dejavniki tveganja, kot je predhodna izpostavitev kemoterapevtskim učinkovinam (kot so alkilirajoči citostatiki).
Mielosupresija
Pri radioligandni terapiji z lutecijem (177Lu) se lahko pojavi anemija, trombocitopenija, levkopenija, limfopenija in, manj pogosto, nevtropenija. Večina dogodkov je blagih in prehodnih, vendar so v nekaterih primerih bolniki potrebovali transfuzijo krvi in trombocitov. Pri nekaterih bolnikih je lahko prizadeta več kot ena celična linija in opisani so bili primeri pancitopenije, zaradi katere je bilo treba prekiniti zdravljenje. V skladu s kliničnimi smernicami je treba ob izhodišču napraviti krvno sliko in jo med zdravljenjem redno spremljati.
Sevanje v ledvicah
Radioaktivno označeni analogi somatostatina se izločajo skozi ledvice. Po radionuklidni terapiji za zdravljenje nevroendokrinih tumorjev s peptidnimi receptorji so pri uporabi drugih radioaktivnih izotopov poročali o radiacijski nefropatiji. Ledvično funkcijo, vključno s hitrostjo glomerulne filtracije (GFR) je treba oceniti na začetku in med zdravljenjem, razmisliti pa je treba o zaščiti ledvic v skladu s kliničnimi smernicami pri uporabi radioaktivno označenih zdravil.
Hepatotoksičnost
Po prihodu zdravila na trg in v literaturi, pri bolnikih z metastazami jeter, ki so prejemali radionuklidno terapijo z lutecijem (177 Lu) s peptidnimi receptorji za zdravljenje nevroendokrinih tumorjev, so poročali o primerih hepatotoksičnosti. Med zdravljenjem je treba redno spremljati delovanje jeter. Pri prizadetih bolnikih bo morda odmerek treba zmanjšati.
Sindromi sproščanja hormonov
Obstajajo poročila o karcinoidni krizi in drugih sindromih, povezanih s sproščanjem hormonov iz funkcionalnih nevroendokrinih tumorjev po zdravljenju z radionuklidno terapijo z lutecijem (177 Lu) s peptidnimi receptorji (PRRT - peptide receptor radionuclide therapy), ki so lahko povezani z obsevanjem tumorskih celic. Simptomi, o katerih so poročali, vključujejo vročinske oblive in diarejo, povezano s hipotenzijo. V nekaterih primerih je treba razmisliti o opazovanju bolnikov s hospitalizacijo preko noči (npr. bolnikov s slabim farmakološkim nadzorom simptomov). V primeru hormonskih kriz lahko zdravljenje vključuje: velik intravenski odmerek somatostatinskih analogov, intravenske tekočine, kortikosteroide in popravek elektrolitskih motenj pri bolnikih z diarejo in/ali bruhanjem.
Sindrom tumorske lize
Po radioligandni terapiji z lutecijem (177Lu) so poročali o sindromu tumorske lize. Pri bolnikih z anamnezo ledvične insuficience in velikim tumorskim bremenom je tveganje lahko večje in jih je treba zdraviti previdneje. Delovanje ledvic in ravnovesje elektrolitov je treba oceniti na začetku zdravljenja in med njim.
Ekstravazacija
V obdobju trženja zdravila so poročali o ekstravazaciji ligandov, označenih z lutecijem (177Lu). V
primeru ekstravazacije je treba takoj prekiniti infundiranje zdravila ter obvestiti zdravnika s področja
nuklearne medicine in radiofarmacevta. Pri obvladovanju je treba upoštevati lokalne protokole. Zaščita pred sevanjem
Približek s točkovnim virom kaže, da pri osebi na razdalji enega metra od središča telesa bolnika s polmerom trebuha 15 cm, ki je pred 20 urami prejel odmerek 7,3 GBq radiofarmaka, označenega z radionuklidnim predhodnikom EndolucinBeta (preostala radioaktivnost 1,5 GBq), povprečna stopnja odmerka sevanja znaša 3,5 µSv/h. Če se razdalja do bolnika podvoji na dva metra, se stopnja odmerka sevanja zmanjša za faktor 4, na 0,9 µSv/h. Enak odmerek pri bolniku s polmerom trebuha 25 cm povzroči stopnjo odmerka sevanja, ki pri enem metru znaša 2,6 µSv/h. Splošno sprejeti prag za odpust zdravljenega bolnika iz bolnišnice je 20 µSv/h. V večini držav je omejitev izpostavljenosti za bolnišnično osebje določena enako kot za splošno javnost, tj. pri 1 mSv/leto. Če za povprečje vzamemo stopnjo odmerka 3,5 µSv/h, bi to pomenilo, da lahko bolnišnično osebje v neposredni bližini bolnikov, zdravljenih z radiofarmaki, označenimi z radionuklidnim predhodnikom EndolucinBeta, brez nošenja zaščite pred sevanjem dela približno 300 ur/leto. Seveda se od osebja za nuklearno medicino pričakuje, da bo nosilo standardno zaščito pred sevanjem.
Katero koli drugo osebo v neposredni bližini zdravljenega bolnika je treba obvestiti o tem, kako lahko zmanjša svojo izpostavljenost sevanju, ki ga oddaja bolnik.
Posebna opozorila
Za informacije v zvezi s posebnimi opozorili in previdnostnimi ukrepi za uporabo z lutecijem (177Lu) označenih zdravil glejte tudi povzetek glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označeno.
Več previdnostnih ukrepov v zvezi s sorodniki, negovalci in bolnišničnim osebjem je navedenih v
poglavju 6.6.
Študij medsebojnega delovanja lutecijevega (177Lu) klorida z drugimi zdravili niso izvedli.
Za informacije o medsebojnem delovanju, povezanem z uporabo z lutecijem (177Lu) označenih zdravil, glejte povzetek glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označeno.
Ženske v rodni dobi
Bolnicam v rodni dobi je treba svetovati, naj med zdravljenjem z zdravili, označenimi z radionuklidnim predhodnikom EndolucinBeta, in še 7 mesecev po zadnjem odmerku uporabljajo učinkovito kontracepcijo.
Kadar se načrtuje dajanje radiofarmakov ženski v rodni dobi, je pomembno ugotoviti, ali je ženska morda noseča. Pri vsaki ženski, ki ji je izostala menstruacija, je treba domnevati, da je noseča, dokler se ne dokaže nasprotno. Če obstaja dvom glede nosečnosti (če je ženski izostala menstruacija, če je njena menstruacija zelo neredna ipd.), je treba bolnici ponuditi nadomestne načine zdravljenja, ki ne vključujejo ionizirajočega sevanja (če so na voljo). Pred uporabo z lutecijem (177Lu) označenih zdravil je treba z ustreznim/veljavnim testom nosečnost izključiti.
Moški s sposobnostjo razmnoževanja
Bolnikom s partnericami v rodni dobi je treba svetovati, naj med zdravljenjem z zdravili, označenimi z radionuklidnim predhodnikom EndolucinBeta, in še 4 mesece po zadnjem odmerku uporabljajo pregradno metodo kontracepcije (npr. kondom), skupaj s še eno visoko učinkovito metodo kontracepcije.
Nosečnost
Uporaba z lutecijem (177Lu) označenih zdravil je zaradi tveganja ionizirajočega sevanja za plod kontraindicirana, če obstaja potrjena nosečnost, sum na nosečnost ali če nosečnost ni izključena (glejte poglavje 4.3).
Dojenje
Pred dajanjem radiofarmakov doječi materi je treba pretehtati možnost zakasnitve dajanja radionuklida, dokler mati ne neha dojiti, in se odločiti za najprimernejši radiofarmak, pri čemer je treba upoštevati izločanje aktivnosti v materino mleko. Če je uporaba nujna, je treba dojenje začasno prekiniti, izločeno mleko pa zavreči.
Plodnost
Glede na poročila v literaturi in s konzervativnim pristopom (največji odmerek za bolnika 10 GBq, povprečni izkoristek označevanja in brez dodatnih ukrepov) lahko velja, da z lutecijem 177Lu označena zdravila nimajo škodljivega vpliva na sposobnost razmnoževanja, vključno s spermatogenetskimi okvarami v moških testisih ali genetskimi okvarami v moških testisih ali ženskih jajčnikih.
Dodatne informacije v zvezi s plodnostjo, ki zadevajo uporabo z lutecijem (177Lu) označenih zdravil, so podrobno opisane v povzetku glavnih značilnosti zdravila/navodilu za uporabo, ki bo radioaktivno označeno.
Vplivi na sposobnost vožnje in upravljanja strojev po zdravljenju z zdravili, označenimi z lutecijem (177Lu), bodo podrobno navedeni v povzetku glavnih značilnosti zdravila/navodilu za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označeno.
Povzetek varnostnega profila
Neželeni učinki po uporabi z lutecijem (177Lu) označenega zdravila, pripravljenega z radioaktivnim označevanjem z radionuklidnim predhodnikom EndolucinBeta, bodo odvisni od posameznega uporabljenega zdravila. Te informacije bodo navedene v povzetku glavnih značilnosti zdravila/navodilu za uporabo zdravila, ki bo radioaktivno označevano.
Izpostavljenost ionizirajočemu sevanju je povezana z nastankom raka in možnostjo razvoja dednih okvar. Odmerek sevanja, ki izvira iz terapevtske izpostavljenosti, lahko povzroči povečano incidenco raka in mutacij. V vsakem primeru je treba zagotoviti, da so tveganja zaradi sevanja manjša od tveganj bolezni same.
Neželeni učinki so razdeljeni v skupine po pogostnostih po MedDRA: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti
(≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1000 do < 1/100), redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000), zelo redki (< 1/10 000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).
Seznam neželenih učinkov v preglednici
| Organski sistem po MedDRA | Zelo pogosti | Pogosti | Občasni | Neznanapogostnost |
| Benigne, maligne in neopredeljene novotvorbe (vključno s cistami in polipi) | Refraktarna citopenija z displazijo več celičnih linij (mielodisplastični sindrom) (glejte poglavje 4.4) | Akutna mieloična levkemija (glejte poglavje 4.4) | ||
| Bolezni krvi in limfatičnega sistema | Anemija | Nevtropenija | Pancitopenija | |
| Trombocitopenija | ||||
| Levkopenija | ||||
| Limfopenija | ||||
| Bolezni endokrinega sistema | Karcinoidna kriza | |||
| Presnovne in prehranske motnje | Sindrom tumorske lize | |||
| Bolezni prebavil | Navzea | Suha usta | ||
| Bruhanje | ||||
| Bolezni kože in podkožja | Alopecija |
Opis izbranih neželenih učinkov
Pri bolnikih z metastatskim na kastracijo odpornim rakom prostate, ki so prejemali z lutecijem (177Lu) označene radioligande za ciljanje PSMA (prostate-specific membrane antigen), so poročali o prehodnem pojavu suhih ust.
Bolezni kože in podkožja: Pri bolnikih, ki so prejemali radionuklidno terapijo z lutecijem (177Lu) s peptidnimi receptorji za zdravljenje nevroendokrinih tumorjev so opazili alopecijo, ki so jo opisovali kot blago in začasno.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Prisotnost prostega lutecijevega (177Lu) klorida v telesu po nenamernem dajanju radionuklidnega predhodnika EndolucinBeta povzroči povečano toksičnost za kostni mozeg in okvaro hematopoetskih matičnih celic. Če pride do nenamernega dajanja radionuklidnega predhodnika EndolucinBeta, je zato za hitrejše odstranjevanje radionuklida iz telesa treba zmanjšati radiotoksičnost za bolnika s takojšnjim (tj. v času ene ure) dajanjem pripravkov, ki vsebujejo kelatorje, kot je Ca-DTPA ali Ca-EDTA.
V medicinskih ustanovah, ki uporabljajo radionuklidni predhodnik EndolucinBeta za označevanje nosilnih molekul v terapevtske namene, morajo biti na voljo ti pripravki:
-
Ca-DTPA (trinatrijev kalcijev dietilentriaminopentaacetat) ali
-
Ca-EDTA (kalcijev dinatrijev etilendiaminotetraacetat)
Ti kelatorji pomagajo pri izločanju radiotoksičnosti lutecija (177Lu) z izmenjavo med kalcijevim ionom v kompleksu in lutecijevim (177Lu) ionom. Zaradi zmožnosti kelatnih ligandov (DTPA, EDTA), da tvorijo v vodi topne komplekse, se kompleksi in vezani lutecij (177Lu) hitro izločijo skozi ledvice.
En gram kelatorjev je treba dati s počasnim intravenskim injiciranjem v času od 3 do 4 minut ali z infundiranjem (1 g v 100–250 ml glukoze ali raztopine natrijevega klorida 9 mg/ml (0,9 %) za injiciranje).
Učinkovitost keliranja je največja takoj po izpostavljenosti ali v eni uri po njej, ko radionuklid kroži ali je v tkivni tekočini in plazmi. Vendar pa dajanje in učinkovito delovanje kelatorja z zmanjšano učinkovitostjo, pri časovnem razmiku po izpostavljenosti, ki je > 1 ure, nista izključena. Intravensko dajanje ne sme trajati dlje kot dve uri.
V vsakem primeru je treba spremljati krvne parametre bolnika in, če obstaja radiotoksičnost, takoj
ustrezno ukrepati.
Toksičnost prostega lutecija (177Lu) zaradi sprostitve in vivo iz označene biomolekule v telesu med zdravljenjem je mogoče zmanjšati z naknadnim dajanjem kelatorjev.
Farmakološke lastnosti - EndolucinBeta 40 GBq/ml
Farmakoterapevtska skupina: drugi radioterapevtiki, oznaka ATC: V10X
Farmakodinamične lastnosti z lutecijem (177Lu) označenih zdravil, pripravljenih z radioaktivnim označevanjem z radionuklidnim predhodnikom EndolucinBeta pred dajanjem, bodo odvisne od vrste zdravila, ki bo radioaktivno označeno. Glejte povzetek glavnih značilnosti zdravila/navodilo za uporabo posameznega zdravila, ki bo radioaktivno označeno.
Lutecij (177Lu) oddaja delce β z zmerno veliko največjo energijo (0,498 MeV) in s prodiranjem v kožo največ približno 2 mm globoko. Lutecij (177Lu) oddaja tudi nizkoenergijske žarke γ, ki omogočajo scintigrafske, biodistribucijske in dozimetrične študije z istimi zdravili, označenimi z lutecijem (177Lu).
Pediatrična populacija
Ker zadevno zdravilo v primerjavi z obstoječimi zdravljenji za pediatrične bolnike ne pomeni pomembne terapevtske koristi, je Evropska agencija za zdravila odstopila od zahteve za predložitev rezultatov študij z radionuklidnim predhodnikom EndolucinBeta za vse podskupine pediatrične populacije. Vendar pa se ta odstop ne nanaša na nobeno terapevtsko uporabo zdravila, ko je povezano z nosilno molekulo (za podatke o uporabi pri pediatrični populaciji glejte poglavje 4.2).
Farmakokinetične lastnosti z lutecijem (177Lu) označenih zdravil, pripravljenih z radioaktivnim označevanjem z radionuklidnim predhodnikom EndolucinBeta pred dajanjem, bodo odvisne od vrste zdravila, ki bo radioaktivno označeno.
Porazdelitev po nenamernem intravenskem dajanju lutecijevega (177Lu) klorida
Pri podganjih samcih in samicah se lutecijev (177Lu) klorid po intravenskem dajanju hitro izloči iz
krvi: 5 minut po injiciranju je v krvi najdene le 1,52 % injicirane aktivnosti (% ID – injected activity) (kar ustreza 0,08 % ID/g), eno uro po odmerku pa ni nobene aktivnosti, ki bi presegala izhodiščne ravni. Lutecijev (177Lu) klorid se porazdeli v glavnem v jetra, vranico in kosti. Po eni uri količina v jetrih znaša 9,56 % injicirane aktivnosti na gram (% ID/g), v vranici pa 5,26 % ID/g. V kosteh se vsebnost poveča z 0,01 % ID/g po 5 minutah na 0,23 % ID/g po 12 urah. V naslednjih 28 dneh je mogoče v kosteh opaziti nadaljnji privzem lutecija (177Lu), ki ga delno kompenzira radioaktivni razpad. Z upoštevanjem radioaktivne razpolovne dobe lutecija (177Lu), ki znaša 6,647 dneva, je po 28 dneh radioaktivnost v kosteh le približno 0,06 % ID/g.
Odstranjevanje z blatom in urinom je počasno. Zaradi izločanja in radioaktivnega razpada je skupna radioaktivnost, ki ostane v telesu po 28 dneh, približno 1,8 % injiciranega odmerka.
Farmacevtski podatki - EndolucinBeta 40 GBq/ml
Radioaktivno označevanje zdravil, kot so monoklonska protitelesa, peptidi, vitamini ali drugi substrati,
z lutecijevim (177Lu) kloridom je zelo občutljivo na prisotnost nečistot v obliki kovin v sledovih.
Pomembno je, da so vsa steklovina, igle za brizge itd., ki se uporabljajo za pripravo radioaktivno označenih zdravil, temeljito očiščene, tako da se zagotovi odsotnost nečistot v obliki kovin v sledovih. Uporabljajo se lahko samo igle za brizge (na primer nekovinske) z dokazano odpornostjo proti razredčenim kislinam, da se zmanjša raven nečistot v obliki kovin v sledovih na najmanjšo možno raven.
V odsotnosti študij kompatibilnosti zdravila ne smemo mešati z drugimi zdravili, razen z zdravili, namenjenimi za radioaktivno označevanje.
Do devet dni od dneva izdelave.
Z mikrobiološkega stališča je treba zdravilo porabiti takoj, razen če je način odvzetja iz viale ali kakršnega koli vstavljanja v vialo tak, da je tveganje onesnaženja z mikrobi preprečeno.
Če zdravilo ni porabljeno takoj, je za čas shranjevanja med uporabo in pogoje pred uporabo odgovoren uporabnik.
Shranjujte v originalni ovojnini, da se izognete nepotrebni izpostavljenosti sevanju. Radiofarmake je treba shranjevati v skladu z nacionalnimi predpisi o radioaktivnih snoveh. Za shranjevanje zdravila ni posebnih temperaturnih omejitev.
Brezbarvna steklena viala tipa I prostornine 2 ml ali 10 ml, katere dno ima obliko črke V oziroma je
plosko, z brombutilnim zamaškom in zaprta z aluminijastim tesnilom. Viale so v svinčenem vsebniku, ki predstavlja varovalni ščit.
Velikost pakiranja: 1 viala
Radionuklidni predhodnik EndolucinBeta ni namenjen za neposredno uporabo pri bolnikih. Splošno opozorilo
Radiofarmake sme sprejemati, uporabljati in dajati samo pooblaščeno osebje v pooblaščenih zdravstvenih ustanovah. Za njihovo sprejemanje, shranjevanje, uporabo, prenos in odstranjevanje veljajo predpisi in/ali ustrezna dovoljenja pristojnega organa.
Radiofarmake je treba pripraviti na način, ki bo zadostil zahtevam glede zaščite pred sevanjem in zahtevam farmacevtske kakovosti. Sprejeti je treba ustrezne ukrepe za zagotavljanje aseptičnih pogojev.
Za navodila glede priprave zdravila tik pred dajanjem (ex tempore) glejte poglavje 12.
Če je kadar koli med pripravo tega zdravila ogrožena neoporečnost vsebnika, zdravila ne smete uporabiti.
Postopke dajanja je treba izvajati tako, da se čim bolj zmanjša tveganje za kontaminacijo zdravila in obsevanje osebja. Ustrezna zaščitna oprema je obvezna.
Površinske stopnje odmerka in nakopičeni odmerek so odvisni od več dejavnikov. Meritve na lokaciji in med delom so ključnega pomena in jih je treba izvajati za natančnejšo in informativno določitev skupnega odmerka sevanja za osebje. Zdravstvenemu osebju je treba svetovati, naj omeji čas tesnega stika z bolniki, ki so prejeli injekcije radiofarmakov, označenih z lutecijem (177Lu). Priporočljiva je uporaba sistemov s televizijskim zaslonom za spremljanje bolnikov. Glede na dolg razpolovni čas lutecija (177Lu) je še posebno priporočljivo, da se izognete notranji kontaminaciji. V ta namen je obvezna uporaba zaščitnih visokokakovostnih rokavic (lateks/nitril) pri vsakem neposrednem stiku z radiofarmakom (viala/brizga) in bolnikom. Za zmanjšanje izpostavljenosti sevanju, na najmanjšo možno mero, do katere prihaja ob ponavljajoči se izpostavljenosti, ni priporočil, z izjemo strogega upoštevanja zgoraj navedenih.
Dajanje radiofarmakov predstavlja tveganje za druge osebe zaradi izpostavljenosti zunanjemu sevanju ali kontaminacije zaradi razlitja urina, bruhanja itd. Zato je treba upoštevati nacionalne predpise glede previdnostnih ukrepov za zaščito pred sevanjem.
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material zavrzite v skladu z lokalnimi predpisi.