EPREX 40.000 i.e./1 ml raztopina za injiciranje v napolnjenih injekcijskih

Zdravljenje anemije in zmanjšanje potreb po transfuziji pri odraslih bolnikih, pri katerih s kemoterapijo zdravimo solidne tumorje, maligni limfom ali multipli mielom in pri tveganju za transfuzijo, ki ga ocenimo glede na bolnikovo splošno zdravstveno stanje (npr. kardiovaskularni status, bolnik ima anemijo že na začetku zdravljenja s kemoterapijo).

Zdravilo EPREX lahko uporabimo za povečanje proizvodnje avtologne krvi pri bolnikih v programu samodarovanja krvi pred operacijo. Pri tej indikaciji moramo njegovo uporabo pretehtati glede na tveganje za tromboembolične dogodke, o katerih so poročali. Tako lahko zdravimo le bolnike z zmerno anemijo (Hb 100-130 g/l [6,2-8,1 mmol/l]), brez pomanjkanja železa, kadar so za načrtovani večji elektivni kirurški poseg potrebne velike količine krvi (4 ali več enot krvi za ženske oz. 5 ali več enot za moške), ob tem pa postopki za shranjevanje krvi niso na voljo ali so pomanjkljivi.

Zdravilo EPREX lahko uporabljamo za zmanjšanje izpostavljenosti alogenim transfuzijam krvi pred večjimi elektivnimi ortopedskimi kirurškimi posegi pri odraslih bolnikih brez pomanjkanja železa, pri katerih obstaja veliko tveganje za zaplete pri transfuziji. Uporabo moramo omejiti na bolnike z zmerno anemijo (npr. Hb 100-130 g/l), katerim program avtolognega darovanja krvi ni na voljo in pri katerih se pričakuje zmerna izguba krvi (900-1800 ml).

Med pripravo na kirurški poseg moramo vedno upoštevati postopke dobrega ravnanja s krvjo.

Način uporabe

Tako kot pri drugih zdravilih za injiciranje preverite, da v raztopini ni delcev in da njena barva ni spremenjena.

1. Intravensko injiciranje: traja naj vsaj eno do pet minut, odvisno od skupnega odmerka.

   Pri bolnikih, ki se na zdravljenje odzovejo z gripi podobnimi simptomi, je zaželeno počasneje injiciranje.

   Zdravila ne dajajte v obliki intravenske infuzije ali v kombinaciji z drugimi zdravili.

2. Subkutano injiciranje: na enem mestu injiciranja običajno ne smemo vbrizgati več kot 1 ml zdravila. V primeru večjih količin moramo zdravilo injicirati na več mestih.

Zdravilo injiciramo na okončinah ali na sprednji steni trebuha.

Zdravljenje anemije pri bolnikih, ki se zdravijo s kemoterapijo:

Pri bolnikih z anemijo je treba zdravilo dajati subkutano (npr. koncentracija hemoglobina ≤ 100 g/l (6,2 mmol/l)). Simptomi in posledice anemije se lahko spreminjajo glede na starost, spol in ostale spremljajoče bolezni; zdravnik mora oceniti klinično stanje vsakega posameznega bolnika.

Zaradi razlik med bolniki lahko občasno opazimo vrednosti hemoglobina, ki so nad ali pod želenimi vrednostmi. Na ta nihanja je potrebno odgovoriti z ustreznim prilagajanjem odmerka, ob upoštevanju ciljne koncentracije hemoglobina, ki je med 100 g/l (6,2 mmol/l) in 120 g/l (7,5 mmol/l). Izogibati se je potrebno vrednosti hemoglobina nad 120 g/l, ki traja dlje časa; navodila za ustrezno prilagajanje odmerka, ko vrednosti hemoglobina presežejo 120 g/l (7,5 mmol/l) so opisana spodaj.

Zdravljenje z epoetinom alfa je treba nadaljevati še en mesec po končani kemoterapiji.

Začetni odmerek je 150 i.e./kg, 3-krat na teden, subkutano. Zdravilo EPREX lahko injiciramo tudi enkrat na teden, pri čemer je začetni odmerek 450 i.e./kg, subkutano. Če se je koncentracija hemoglobina zvišala vsaj za 10 g/l (0,62 mmol/l) oz. se je število retikulocitov po 4 tednih zdravljenja povečalo za ≥ 40,000 celic/µl nad izhodiščno vrednost, mora odmerek ostati 150 i.e./kg 3-krat na teden ali 450 i.e./kg enkrat na teden. Če se je koncentracija hemoglobina zvišala za < 10 g/l

(< 0,62 mmol/l) in število retikulocitov povečalo za < 40,000 celic/µl nad izhodiščno vrednost, odmerek povečamo na 300 i.e. /kg 3-krat na teden. Če se je po dodatnih 4 tednih zdravljenja z odmerki 300 i.e. /kg koncentracija hemoglobina zvišala za ≥ 10 g/l (≥ 0,62 mmol/l) oz. se je število retikulocitov povečalo za ≥ 40,000 celic/µl, mora odmerek ostati 300 i.e./kg 3-krat na teden. Če pa se je koncentracija hemoglobina zvišala za < 10 g/l (< 0,62 mmol/l) in število retikulocitov povečalo za

< 40,000 celic/µl nad izhodiščno vrednost, je odziv na zdravljenje malo verjeten, zato ga prekinemo. Spodnji diagram prikazuje priporočeni režim odmerjanja:

4 tedne

300 i.e./kg 3x na teden 4 tedne

Povečanje konc. Hb

≥ 10 g/l in

poveč. št. ret.

≥ 40.000/ml

150 i.e./kg 3x na teden

ali 450 i.e./kg 1 x na teden

Bolnike je treba skrbno spremljati, da zagotovimo uporabo najnižjega učinkovitega odmerka zdravila za spodbujanje eritropoeze, za ustrezen nadzor anemije in njenih simptomov.

Prilagajanje odmerka za vzdrževanje koncentracije hemoglobina med 100 g/l in 120 g/l:

Če se koncentracija hemoglobina zviša za več kot 20 g/l (1,25 mmol/l) na mesec, ali če koncentracija hemoglobina preseže 120 g/l (7,5 mmol/l), moramo odmerek epoetina alfa zmanjšati za približno

25-50%. Če koncentracija hemoglobina preseže 130 g/l (8,1 mmol/l), zdravljenje prekinemo, dokler se le-ta ne zniža pod 120 g/l (7,5 mmol/l). Zdravljenje nato nadaljujemo z odmerkom, ki je za 25% manjši od prejšnjega.

Odrasli kirurški bolniki, vključeni v program avtolognega zbiranja krvi za avtotransfuzijo

Zdravilo je treba dajati intravensko. V času darovanja krvi epoetin alfa dajemo po končanem postopku darovanja krvi.

Bolnike z blago anemijo (hematokrit 33-39%), ki jim bo treba za kasnejše avtotransfuzije odvzeti ≥ 4 enote krvi, moramo zdraviti z epoetinom alfa v odmerku 600 i.e./kg, 2-krat na teden v obdobju treh tednov pred kirurškim posegom. Ob uporabi tega režima so 81% bolnikov, zdravljenih z epoetinom alfa, lahko odvzeli ≥ 4 enote krvi v primerjavi s 37% bolnikov, ki so prejemali placebo. Zdravljenje z epoetinom alfa je zmanjšalo tveganje za izpostavljenost homologni krvi za 50% v primerjavi z bolniki, ki epoetina alfa niso prejemali.

Med zdravljenjem z epoetinom alfa morajo vsi bolniki prejemati zadostno količino dodatkov železa (npr. 200 mg železa na dan, peroralno). Da bi zagotovili ustrezne zaloge železa v telesu pred začetkom zdravljenja z epoetinom alfa, je treba začeti dodajati železo čim prej, tudi več tednov pred pričetkom avtolognega zbiranja krvi.

Odrasli kirurški bolniki, ki niso vključeni v program avtolognega zbiranja krvi za avtotransfuzijo Zdravilo je treba dajati subkutano.

Priporočen režim odmerjanja je 600 i.e. epoetina alfa/kg, in sicer enkrat tedensko v obdobju treh tednov (na 21., 14. in 7. dan) pred kirurškim posegom in na dan kirurškega posega. Kadar moramo iz zdravstvenih razlogov skrajšati čas pred kirurškim posegom na manj kot 3 tedne, je treba dajati 300 i.e. epoetina alfa/kg 10 dni zapored pred kirurškim posegom, na dan kirurškega posega in še 4 dni takoj po njem. Če s preiskavami krvi, pred kirurškim posegom, ugotovimo zvišanje koncentracije hemoglobina na 150 g/l ali več, moramo zdravljenje z epoetinom alfa prekiniti.

Poskrbeti moramo, da bolnikom na začetku zdravljenja ne primanjkuje železa.

Med zdravljenjem z epoetinom alfa morajo vsi bolniki prejemati nadomestke železa (npr. 200 mg železa na dan, peroralno). Da bi zagotovili ustrezne zaloge železa v telesu, naj bolnik, če je le možno, železove dodatke začne jemati pred začetkom zdravljenja z epoetinom alfa.

• Bolniki, pri katerih se po zdravljenju s katerimkoli epoetinom razvije čista aplazija rdečih krvnih celic (Pure Red Cell Aplasia - PRCA), ne smejo dobivati zdravil EPREX ali kateregakoli drugega epoetina (glej poglavje 4.4 – Čista aplazija rdečih krvnih celic).

• Nenadzorovana arterijska hipertenzija.

• Pri bolnikih, ki prejemajo epoetin alfa, je treba upoštevati vse kontraindikacije, povezane s programom avtolognega zbiranja krvi za kasnejše avtotransfuzije.

• Preobčutljivost za katerokoli sestavino tega zdravila.

• Pri bolnikih, pri katerih je predviden večji elektiven kirurški poseg in niso vključeni v program avtolognega zbiranja krvi je uporaba epoetina alfa kontraindicirana če imajo hudo koronarno, cerebrovaskularno, karotidno ali periferno arterijsko bolezen ali so nedavno preboleli miokardni infarkt ali cerebrovaskularni dogodek.

• Kirurški bolniki, ki iz kateregakoli razloga ne morejo prejemati ustrezne antitrombotične profilakse.

zdravila

Splošno

Pri vseh bolnikih, ki prejemajo epoetin alfa, moramo skrbno spremljati in nadzorovati krvni tlak. Pri bolnikih z nezdravljeno, neustrezno zdravljeno ali slabo nadzorovano arterijsko hipertenzijo morate epoetin alfa uporabljati previdno. Morda bo potrebno uvesti ali povečati odmerek antihipertenziva. Če krvnega tlaka ne moremo uravnati, moramo zdravljenje z epoetinom alfa prekiniti.

Epoetin alfa moramo uporabljati previdno pri bolnikih z epilepsijo in kronično boleznijo jeter.

Bolnikom s kroničnim ledvičnim odpovedovanjem in bolnikom z rakom, ki prejemajo epoetin alfa, moramo redno določati koncentracijo hemoglobina, dokler ne dosežemo stabilne vrednosti, nato pa jo določamo občasno.

Zaradi povečanega tveganja za pojav trombemboličnih dogodkov in smrtnih izidov pri bolnikih, pri katerih koncentracija hemoglobina naraste nad ciljne vrednosti za posamezno indikacijo je potrebno pri vseh bolnikih skrbno spremljati vrednosti hemoglobina.

Med zdravljenjem z epoetinom alfa se lahko število trombocitov zmerno poveča v odvisnosti od velikosti odmerka, vendar ostane v mejah normale. Z nadaljevanjem zdravljenja se število trombocitov zmanjša. Poročali so tudi o povečani pojavnosti trombocitemije. Prvih osem tednov zdravljenja priporočamo redno spremljanje števila trombocitov.

Vse druge vzroke anemije (pomanjkanje železa, hemoliza, izguba krvi, pomanjkanje vitamina B¹² ali folne kisline) moramo upoštevati in zdraviti pred začetkom zdravljenja z epoetinom alfa. V večini primerov se vrednosti feritina v serumu znižajo istočasno s povečanjem hematokrita. Za optimalen odgovor na zdravljenje z epoetinom alfa, je treba zagotoviti ustrezne zaloge železa:

• Bolnikom z rakom, pri katerih je zasičenje transferina manjše od 20%, priporočamo, da dnevno zaužijejo 200-300 mg železovih nadomestkov, peroralno.

Ko se odločamo o zvišanju odmerka epoetina alfa pri bolnikih z rakom, moramo skrbno pretehtati vse dodatne dejavnike za anemijo.

Pri bolnikih, ki so se zdravili z epoetinom alfa, so zelo redko opazili pojav ali poslabšanje porfirije. Epoetin alfa je treba pri bolnikih s porfirijo uporabljati previdno.

Za izboljšanje sledljivosti zdravil, ki spodbujajo eritropoezo, morajo biti sprejeti vsi potrebni in možni ukrepi (npr: točne informacije o uporabljenem zdravilu morajo biti ustrezno dokumentirane).

Zamenjavo enega zdravila, ki spodbuja eritropoezo z drugim lahko odobri le pooblaščeni zdravnik.

Čista aplazija rdečih krvnih celic (PRCA)

Po več mesecih ali letih zdravljenja s subkutano apliciranim zdravilom EPREX so zelo redko poročali o PRCA, povzročeni s protitelesi. Če pri bolniku ugotovimo nenadno zmanjšanje ali izgubo učinka zdravila, ki je opredeljeno kot zmanjšanje koncentracije hemoglobina (za 10 do 20 g/l na mesec) s povečano potrebo po transfuziji, moramo določiti število retikulocitov in raziskati običajne vzroke neodzivnosti na zdravljenje z zdravilom EPREX (pomanjkanje železa, folne kisline ali vitamina B¹², zastrupitev z aluminijem, okužba ali vnetje, izguba krvi in hemoliza).

Če je število retikulocitov majhno (< 20.000/mm³ ali < 20.000/µl ali < 0,5%), medtem ko je število trombocitov in levkocitov normalno in nismo ugotovili nobenega drugega vzroka za zmanjševanje učinkovitosti, je za postavitev diagnoze čiste aplazije rdečih krvnih celic (PRCA) treba določiti protitelesa proti eritropoetinu in po potrebi opraviti pregled kostnega mozga.

Če sumimo na PRCA, povzročeno s protitelesi proti eritropoetinu, moramo zdravljenje z zdravilom EPREX takoj prekiniti. Zaradi verjetnosti navzkrižne reakcije s protitelesi, bolniku ne smemo dati drugega epoetina. Po potrebi je treba bolniku zagotoviti ustrezno zdravljenje, npr. transfuzijo krvi.

Zdravljenje anemije pri bolnikih, ki se zdravijo s kemoterapijo:

Eritropoetini so rastni faktorji, ki predvsem spodbujajo nastajanje rdečih krvnih celic. Receptorji za eritropoetin so lahko izraženi tudi na površini različnih tumorskih celic. Kot pri vseh rastnih dejavnikih obstaja verjetnost, da bi lahko spodbujali razvoj katerekoli vrste rakave bolezni. V več nadzorovanih študijah, epoetini niso vplivali na izboljšanje celokupnega preživetja ali zmanjšanje tveganja za napredovanje tumorja pri bolnikih z anemijo povezano z rakom.

V nadzorovanih kliničnih preskušanjih je uporaba zdravila EPREX in ostalih zdravil, ki spodbujajo eritropoezo pokazala:

• zmanjšanje lokoregionalnega nadzora pri bolnikih z napredovalim rakom glave in vratu, ki so se zdravili z radioterapijo in so prejemali hemoglobin do ciljne vrednosti nad 140 g/l (8,7 mmol/l),

• skrajšanje celokupnega preživetja in zvišanje smrtnosti zaradi napredovanja bolezni po štirih mesecih, pri bolnicah z metastatskim rakom dojke, ki so se zdravile s kemoterapijo in so prejemale epoetine za doseganje koncentracije hemoglobina 120-140 g/l (7,5 – 8,7 mmol/l),

• povečano tveganje za smrt pri koncentracijah hemoglobina višjih od 120 g/l (7,5 mmol/l) pri bolnikih z aktivno maligno boleznijo, ki niso prejemali kemoterapije ali radioterapije. Zdravila za spodbujanje eritopoeze pri tej populaciji niso indicirana.

Glede na zgoraj navedeno, bi v nekaterih kliničnih primerih transfuzija krvi morala biti zdravljenje prve izbire za zdravljenje anemije pri bolnikih z rakom. Odločitev za uvedbo zdravljenja z rekombinantnim eritropoetinom mora biti osnovana na razmerju koristi in tveganja s sodelovanjem vsakega posameznega bolnika, in mora upoštevati vsako klinično stanje posebej. Dejavniki, ki jih je treba upoštevati, morajo vključevati vrsto tumorja in njegov stadij, stopnjo anemije, predviden čas preživetja, okolje, v katerem se bolnik zdravi, in bolnikove želje (glejte poglavje 5.1).

Pri ocenjevanju ustreznosti odmerka zdravila, ki spodbuja eritropoezo pri bolnikih z rakom, ki prejemajo kemoterapijo, moramo upoštevati, da minejo 2-3 tedni od začetka zdravljenja z epoetinom alfa do pojava eritrocitov, nastalih pod njegovim vplivom v krvi. (Posebna pozornost je potrebna, če bolnik prejema transfuzijo).

Ker so pri rakavih bolnikih, ki so prejemali zdravila za podbujanje eritopoeze, opažali povečano incidenco trombotičnih žilnih dogodkov (glejte poglavje 4.8), morate to tveganje skrbno pretehtati glede na pričakovano korist terapije (z epoetinom alfa), še posebej pri rakavih bolnikih s povečanim tveganjem za trombotične žilne dogodke, npr. pri tistih s prekomerno telesno maso in pri tistih s trombotičnimi žilnimi dogodki v pretekli anamnezi (npr. globoka venska tromboza ali pljučna embolija). Namen preiskovalne študije (BEST), pri bolnicah z metastatskim rakom dojke, je bil ugotoviti ali zdravljenje z epoetinom alfa, po izboljšanju anemije pripomore k boljšemu izidu

zdravljenja. V tej študiji je bilo tveganje za smrtne trombembolične dogodke večje pri bolnicah, ki so prejemale epoetin alfa kot pri tistih, ki so prejemale placebo.

Odrasli kirurški bolniki, vključeni v program avtolognega zbiranja krvi za avtotransfuzijo: Upoštevati moramo vsa posebna opozorila in posebne previdnostne ukrepe v zvezi z avtolognim zbiranjem krvi za kasnejše avtotransfuzije, še posebej rutinsko nadomeščanje volumna.

Odrasli kirurški bolniki, ki niso vključeni v program avtolognega zbiranja krvi za avtotransfuzijo:

Pri bolnikih, pri katerih je predviden večji elektivni ortopedski kirurški poseg, je treba, če je le možno, ugotoviti vzrok za anemijo in ga odpraviti pred začetkom zdravljenja z epoetinom alfa.

V tej skupini bolnikov lahko trombotični dogodki predstavljajo tveganje, zato je treba to možnost skrbno pretehtati glede na korist, ki bi jo bolnikom v tej skupini prineslo zdravljenje.

Bolniki, pri katerih je predviden večji elektivni ortopedski kirurški poseg, morajo prejeti ustrezno antitrombotično profilakso, zaradi tveganja za trombotične žilne dogodke pri kirurških bolnikih, posebno pri tistih z boleznijo srca in ožilja. Poleg tega pa je pri bolnikih s tveganjem za nastanek globoke venske tromboze potrebna posebna previdnost. Pri bolnikih z izhodiščno koncentracijo hemoglobina > 130 g/l ne moremo izključiti možnosti, da je zdravljenje z epoetinom alfa lahko povezano z zvečanim tveganjem za postoperativne trombotične žilne dogodke. Zato zdravila ne smemo uporabljati pri bolnikih z izhodiščno koncentracijo hemoglobina > 130 g/l.

Bolniki s kroničnim ledvičnim odpovedovanjem:

Bolnike s kroničnim ledvičnim odpovedovanjem, ki zdravilo EPREX prejemajo subkutano, morate redno spremljati, da ugotovite morebitno zmanjšanje učinkovitosti zdravila. Zmanjšanje učinkovitosti zdravila je opredeljeno kot odsotnost ali zmanjšanje odziva na zdravilo EPREX pri bolnikih, ki so se pred tem na terapijo odzivali. Za ta pojav je značilno zmanjševanje vrednosti hemoglobina kljub povečevanju odmerka zdravila EPREX.

Zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol natrija (23 mg) na odmerek, kar v bistvu pomeni ‘brez natrija’.

Ni dokazov, da zdravljenje z epoetinom alfa vpliva na metabolizem drugih zdravil. Ker se ciklosporin veže na eritrocite, obstaja možnost za interakcijo med zdraviloma. Če epoetin alfa dajemo sočasno s ciklosporinom, je treba spremljati koncentracije ciklosporina v krvi ter prilagoditi njegov odmerek, če se hematokrit poveča.

Ni dokazov, da obstaja interakcija med epoetinom alfa in G-CSF ali GM-CSF z ozirom na in vitro

hematološko diferenciacijo ali proliferacijo vzorcev tumorjev, odvzetih z biopsijo.

• Ustreznih in dobro nadzorovanih raziskav na nosečnicah ni. Študije pri živalih so pokazale reprodukcijsko toksičnost (glejte poglavje 5.3). Zato nosečnicam ali doječim materam, pri katerih je predviden kirurški poseg in sodelujejo v zbiranju krvi, uporabe epoetina alfa ne priporočamo.

  Ni znano, ali se eksogeni epoetin alfa izloča v materino mleko. Pri ženskah, ki dojijo je treba epoetin alfa uporabljati previdno. Pri odločitvi o nadaljenvanju/prenehanju dojenja ali o nadaljevanju/prenehanju zdravljenja z epoetinom alfa je treba upoštevati koristi dojenja za otroka in koristi zdravljenja z epoetinom alfa za žensko.

Ne vpliva.

Splošni

Pri bolnikih z rakom in kroničnim odpovedovanjem ledvic je najpogostejši neželeni učinek pri zdravljenju z epoetinom alfa, od odmerka odvisno povišanje krvnega tlaka ali poslabšanje obstoječe hipertenzije. Predvsem na začetku zdravljenja je potrebno spremljati krvni tlak (glejte poglavje 4.4). V kliničnih preskušanjih z epoetinom alfa so pogosto poročali o neželenih učinkih kot so globoka venska tromboza, pljučna embolija, krči, diareja, navzea, glavobol, gripi podobni simptomi, pireksija, izpuščaj in bruhanje. Gripi podobni simptomi z glavobolom, artralgija, mialgija in pireksija se pojavijo predvsem na začetku zdravljenja. Pogostnost se lahko spreminja glede na indikacijo (glejte spodnjo preglednico).

Resni neželeni učinki vključujejo vensko in arterijsko trombozo ter embolijo (vključno z nekaj smrtnimi izidi), kot je globoka venska tromboza, pljučna embolija, arterijska tromboza (vključno z miokardnim infarktom in miokardno ishemijo), retinalna tromboza, in tromboza žilnega pristopa (vključno z zamašitvijo dializne opreme). V kliničnih preskušanjih z epoetinom alfa so poročali tudi o cerebrovaskularnih dogodkih (vključno z možganskim infarktom in cerebralno krvavitvijo) in tranzitorni ishemični ataki.

Poročali so o anevrizmah.

Poročali so o preobčutljivostnih reakcijah, vključno z izpuščaji, urtikarijo, anafilaktično reakcijo in angionevrotičnim edemom.

Med zdravljenjem z epoetinom alfa pri bolnikih s predhodno normalnim ali nizkim krvnim tlakom so poročali o hipertenzivnih krizah z encefalopatijo in krči (epileptičnimi napadi), pri katerih je bilo potrebno posredovanje zdravnika in intenzivna zdravniška oskrba. Posebna pozornost je potrebna pri opozorilnih znakih kot so nenadni zbadajoči migrenam podobni glavoboli.

Zelo redko, v < 1/10.000 primerov bolnikovih let zdravljenja, po mesecih do letih zdravljenja z zdravilom EPREX, so poročali o PRCA povzročeni s protitelesi (glejte poglavje 4.4).

Celoten varnostni profil za zdravilo EPREX je bil ocenjen v s placebom kontroliranem, dvojno-slepem registracijskem preskušanju pri 142 bolnikih s kronično ledvično odpovedjo in 765 bolnikih z rakom. Neželeni učinki, poročani pri ≥ 0,2% bolnikov zdravljenih z zdravilom EPREX v teh preskušanjih, dodatnih kliničnih in post-marketinških preskušanjih so navedeni spodaj po organskih sistemih in pogostnosti.

Pogostnost neželenih učinkov je opredeljena kot sledi: zelo pogosti (> 1/10), pogosti (> 1/100, < 1/10), občasni (> 1/1.000, < 1/100), redki (> 1/10.000, <1/1.000), zelo redki (< 1/10.000). Pogostnost je navedena kot neznana kadar neželeni učinek ni bil poročan v s placebom kontroliranem, dvojno-slepem registracijskem preskušanju ali kadar pogostnosti ni bilo mogoče določiti iz ostalih dostopnih podatkov.

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

1 Iz kliničnih preskušanj ne moremo določiti pogostnosti.

2 Vključno s smrtnimi izidi.

Bolniki s kronično ledvično odpovedjo

Koncentracije hemoglobina višje od 120 g/l so pri bolnikih s kronično ledvično odpovedjo lahko povezane z večjim tveganjem za kardiovaskularne dogodke, vključno s smrtjo (glejte poglavje 4.4).

Tromboze žilnega pristopa so se pojavile pri bolnikih na hemodializi, predvsem pri tistih, ki so nagnjeni k hipotenziji ali pri tistih, ki imajo probleme z arteriovenskimi fistulami (npr. stenoze, anevrizme itd.) (glejte poglavje 4.4).

Bolniki z rakom

Pri bolnikih z rakom, ki so prejemali zdravila za spodbujanje eritropoeze, vključno z epoetinom alfa, so poročali o trombemboličnih dogodkih (glejte poglavje 4.4).

Kirurški bolniki

Čeprav so klinične izkušnje omejene, je bila v kliničnih raziskavah pri bolnikih, z večjim elektivnim ortopedskim kirurškim posegom in izhodiščno koncentracijo hemoglobina 100-130 g/l, v celotni populaciji vključenih bolnikov, pojavnost trombotičnih žilnih dogodkov (v večini primerov globoka venska tromboza) podobna pri vseh skupinah, ki so prejemale različne odmerke epoetina alfa in skupino, ki je prejemala placebo.

Pri bolnikih z izhodiščno kocentracijo hemoglobina > 130 g/l ne moremo izključiti možnosti, da je zdravljenje z epoetinom alfa lahko povezano z večjim tveganjem za postoperativne trombotične/vaskularne dogodke.

Terapevtska širina zdravila EPREX je zelo velika. Preveliko odmerjanje epoetina alfa lahko povzroči stopnjevanje farmakoloških učinkov hormona. Če dosežete izrazito visoke koncentracije hemoglobina, lahko opravite flebotomijo. Po potrebi zagotovite dodatno podporno zdravljenje.