SOLU-CORTEF 500 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje/infundiranje

Zdravilo Solu-Cortef je indicirano samo za simptomatsko zdravljenje, razen v primeru nekaterih

motenj pri delovanju žlez z notranjim izločanjem, kjer ga uporabljamo za nadomestno zdravljenje.

MOTNJE V DELOVANJU ENDOKRINIH ŽLEZ

• primarna in sekundarna insuficienca skorje nadledvične žleze

• akutna insuficienca skorje nadledvične žleze

• (Za te indikacije sta zdravili izbora hidrokortizon ali kortizon; v določenih pogojih lahko uporabimo sintetične analoge, če jih kombiniramo z mineralokortikoidi; dodajanje mineralokortikoidov je posebej pomembno pri otrocih.)

• pred operacijami ali v primeru težje poškodbe ali bolezni, pri bolnikih z ugotovljeno insuficienco nadledvične žleze ali kadar je zmogljivost skorje nadledvične žleze vprašljiva

• šok, pri katerem se organizem ne odziva na običajno zdravljenje, v primeru suma ali potrditve insuficience skorje nadledvične žleze

• kongenitalna hiperplazija nadledvične žleze

• negnojni tiroiditis

• hiperkalciemija pri bolnikih z rakom

NEENDOKRINE MOTNJE

1. Alergijska stanja

   Obvladovanje hudih ali neobvladljivih alergijskih stanj, ki jih ni mogoče zdraviti na običajni način, in

   sicer pri:

   • serumski bolezni

   • bronhialni astmi

   • preobčutljivostnih reakcijah na zdravila

   • kontaktnem dermatitisu

   • atopičnem dermatitisu

   • urtikarijskih reakcijah po transfuziji

   • akutnem neinfektivnem edemu grla (zdravilo prvega izbora je adrenalin)

   • nujni zdravniški pomoči pri zdravljenju šoka, kjer ni odziva na standardno zdravljenje (glejte

     poglavji 4.4 in 5.3)

   • nujni zdravniški pomoči pri zdravljenju akutnih alergijskih stanj (astmatični status, anafilaktične reakcije, piki žuželk itd)

2. Bolezni dihal

   • simptomatska pljučna sarkoidoza

   • Loefflerjev sindrom, ki ga ni mogoče zdraviti z drugimi zdravili

   • berilioza

   • fulminantna ali diseminirana pljučna tuberkuloza, ob sočasnem ustreznem antituberkuloznem zdravljenju

   • aspiracijski pnevmonitis

3. Hematološke motnje

   • idiopatska trombocitopenična purpura pri odraslih (samo intravenska uporaba; intramuskularna uporaba je kontraindicirana)

   • sekundarna trombocitopenija pri odraslih

   • pridobljena (avtoimuna) hemolitična anemija

   • eritroblastopenija

   • kongenitalna (eritroidna) hipoplastična anemija

4. Neoplastične bolezni

   Za paliativno zdravljenje:

   • levkemij in limfomov pri odraslih

   • akutne levkemije pri otrocih

5. Drugo

   • tuberkulozni meningitis s subarahnoidno blokado ali grozečo blokado ob sočasni uporabi

     ustreznega antituberkuloznega zdravljenja

   • trihinoza z nevrološkimi ali miokardnimi zapleti

Odmerjanje

Zdravilo Solu-Cortef se lahko uporablja v obliki i.v. ali i.m. injekcije ali z i.v. infuzijo.

Pri začetnem zdravljenju v nujnih primerih je metoda prvega izbora intravenska injekcija. Po tem začetnem obdobju je potrebno razmisliti o obliki z dolgotrajnejšim delovanjem v obliki injekcije ali peroralni obliki. Trajanje i.v. dajanja je odvisno od odmerka; lahko traja od 30 sekund (na primer 100 mg) do 10 minut (na primer 500 mg ali več).

Odmerki, ki so potrebni, se razlikujejo in jih je treba določiti individualno glede na zdravljeno bolezen, resnost bolezni in odziv bolnika med celotnim trajanjem zdravljenja. V vsakem posameznem primeru je treba redno ocenjevati razmerje med tveganjem in koristjo zdravljenja.

Za obvladovanje bolezenskega stanja je treba pri zdravljenju uporabljati najmanjši možni odmerek kortikosteroida najkrajši čas. Ustrezen vzdrževalni odmerek je treba določiti s postopnim zmanjševanjem začetnega odmerka zdravila v majhnih korakih in ustreznih časovnih obdobjih do najmanjšega odmerka, ki bo še vzdrževal ustrezen klinični odziv.

Zdravljenje z velikimi odmerki kortikosteroidov naj bi se na splošno nadaljevalo samo toliko časa, dokler se bolnikovo stanje ne stabilizira (običajno ne dlje kot 48 do 72 ur). Čeprav kratkotrajno zdravljenje z velikimi odmerki hidrokortizona le redko spremljajo neželeni učinki, lahko pride do nastanka želodčne razjede. Za profilakso je indicirana uporaba antacidov.

Če je zdravljenje z velikimi odmerki hidrokortizona treba nadaljevati dlje kot 48 do 72 ur, lahko pride do pojava hipernatriemije. V tem primeru je zaželeno, da natrijev hidrokortizonsukcinat nadomestimo s kortikosteroidnim zdravilom, kot je natrijev metilprednizolonsukcinat, ki ne povzroča zadrževanja natrija ali pa povzroča zadrževanje le v manjši meri.

Začetni odmerek zdravila Solu-Cortef je 100 mg do 500 mg ali več, odvisno od resnosti zdravstvenega stanja bolnika. Ta odmerek lahko ponavljamo vsakih 2, 4 ali 6 ur, če tako zahteva klinično stanje bolnika.

Če je po dolgotrajnem zdravljenju predvidena prekinitev uporabe zdravila, je treba zdravljenje s tem

zdravilom prekiniti postopno in ne nenadno (glejte poglavje 4.4).

Bolnike, ki so po zdravljenju s kortikosteroidi izpostavljeni hudemu stresu, je treba natančno

opazovati zaradi možnega pojava simptomov insuficience skorje nadledvične žleze.

Zdravljenje s kortikosteroidi se ne uporablja kot hormonsko nadomestilo, temveč kot dodatek k običajnemu zdravljenju.

Pediatrična populacija

Odmerek za dojenčke in otroke je mogoče zmanjšati, vendar pa je le-ta določen predvsem z resnostjo otrokovega stanja in njegovim odzivom in ne toliko z njegovo starostjo in telesno maso. Odmerek pa ne sme nikoli biti manjši od 25 mg na dan. Običajni intramuskularni odmerek za otroke je 1 do

5 miligramov na kilogram telesne mase dnevno ali 30 do 150 miligramov na kvadratni meter telesne površine dnevno. Odmerek mora biti razdeljen in uporabljen vsakih 12 do 24 ur v skladu z veljavnimi standardi.

Bolniki z boleznijo jeter

Pri bolnikih z boleznijo jeter je lahko učinek zdravila povečan (glejte poglavje 4.4), zato je treba razmisliti o zmanjšanju odmerka.

Način uporabe

Za navodila glede rekonstitucije zdravila pred dajanjem glejte poglavje 6.6.

Hidrokortizon je kontraindiciran:

• pri preobčutljivosti na učinkovino ali katerokoli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1.

• pri bolnikih s sistemsko glivično okužbo.

• za uporabo po intratekalni poti, razen če je del določene kemoterapije.

• za uporabo po epiduralni poti.

  Pri bolnikih, ki prejemajo imunosupresivne odmerke kortikosteroidov, je kontraindicirana uporaba cepiv iz živih oslabljenih virusov.

Ogrožene skupine bolnikov

Bolniki, ki spadajo v katero izmed ogroženih skupin, morajo biti pod strogim zdravniškim nadzorom

in morajo zdravilo dobivati čim krajši čas.

• Diabetiki: pojav latentnega diabetesa mellitusa ali povečane potrebe po insulinu ali peroralnih antidiabetikih.

• Bolniki z zvišanim krvnim tlakom: poslabšanje arterijske hipertenzije.

• Bolniki z osteoporozo.

• Bolniki z aktivno ali latentno želodčno razjedo, divertikulitisom, novo nastalimi anastomozami črevesja, nespecifičnim ulceroznim kolitisom, če obstaja tveganje predrtja in abscesa ali nevarnost drugih piogenih okužb.

• Bolniki z miastenijo gravis.

• Bolniki z renalno insuficienco.

• Bolniki s psihiatrično anamnezo: kortikosteroidi lahko poslabšajo obstoječo čustveno nestabilnost ali psihotična nagnjenja.

• Bolniki z okužbami, kot je tuberkuloza.

• Bolniki z nekaterimi virusnimi okužbami, kot je herpes simpleks, povezanimi z očesnimi simptomi.

• Imunosupresivni učinki/Povečana dovzetnost za okužbe: Kortikosteroidi lahko povečajo dovzetnost za okužbo, prikrijejo nekatere znake okužb, poslabšajo obstoječe okužbe, povečajo tveganje za reaktivacijo ali poslabšanje latentnih okužb, med njihovo uporabo se lahko pojavijo nove okužbe. Lahko se pojavi zmanjšana odpornost na okužbo ali pa okužbe ni mogoče lokalizirati. Okužbe, ki jih povzročijo patogeni, kot so bakterije, virusi, glivice, praživali ali paraziti, in so sistemske, so lahko povezane z uporabo kortikosteroidov, bodisi samostojno ali v kombinaciji z drugimi imunosupresivnimi zdravili, ki učinkujejo na celično imunost, humoralno imunost ali aktivnost nevtrofilcev. Te okužbe so lahko blage, lahko pa so tudi hude in v nekaterih primerih celo smrtne. Z višanjem odmerka kortikosteroidov število okužb narašča.

  Bolnike spremljajte glede pojava okužbe in po potrebi razmislite o prekinitvi zdravljenja s kortikosteroidi ali zmanjšanju odmerka.

  Osebe, ki jemljejo zdravila za zaviranje imunskega sistema, so bolj dovzetne za okužbe kot zdravi posamezniki. Pri neimunih otrocih ali odraslih, ki jemljejo kortikosteroide, so lahko na primer norice in ošpice resnejše ali celo smrtno nevarne.

  Dajanje živih oslabljenih cepiv je kontraindicirano pri bolnikih, ki jih zdravimo z imunosupresivnimi odmerki kortikosteroidov (glejte poglavje 4.3). Ti bolniki lahko prejemajo cepiva pridobljena iz inaktiviranih ali mrtvih mikroorganizmov. Vendar pa je možno, da bo odziv na taka cepiva zmanjšan ali pa bodo celo povsem neučinkovita. Pri bolnikih, ki so bili zdravljeni z neimunosupresivnimi odmerki kortikosteroidov, je treba izvesti imunizacijske postopke.

  Pri aktivni tuberkulozi je treba uporabo natrijevega hidrokortizonsukcinata omejiti na primere fulminantne in diseminirane tuberkuloze, pri katerih se kortikosteroid uporablja za uravnavanje bolezni v povezavi z ustreznim antituberkuloznim zdravljenjem. Bolnike z latentno tuberkulozo ali tuberkulinsko reaktivnostjo je treba v času zdravljenja s kortikosteroidi skrbno spremljati in nadzirati, ker se bolezen lahko reaktivira. Med dolgotrajnim zdravljenjem s kortikosteroidi morajo ti bolniki prejemati kemoprofilakso.

  Pri bolnikih, zdravljenih s kortikosteroidi, so poročali o pojavu Kaposijevega sarkoma. Prenehanje zdravljenja s kortikosteroidi lahko povzroči klinično remisijo sarkoma.

  Vloga kortikosteroidov pri septičnem šoku je sporna, saj so v zgodnjih študijah poročali tako o koristnih kot škodljivih učinkih. V zadnjem času domnevajo, da naj bi bilo dopolnilno zdravljenje s kortikosteroidi koristno za bolnike z ugotovljenim septičnim šokom, ki kažejo insuficienco nadledvične žleze. Kljub temu rutinska uporaba kortikosteroidov pri septičnem šoku ni priporočljiva. Sistematični pregled kratkotrajne uporabe kortikosteroidov v velikih odmerkih ni podprl njihove uporabe. Kljub temu metaanalize in pregled kažejo, da lahko daljše zdravljenje

  (5-11 dni) z majhnimi odmerki kortikosteroidov zmanjša umrljivost, predvsem pri bolnikih s septičnim šokom, ki zahteva zdravljenje z vazopresorjem.

• Učinki na imunski sistem: Pojavijo se lahko alergijske reakcije. Ker so se pri bolnikih, ki so prejemali parenteralno zdravljenje s kortikosteroidi, pojavili redki primeri kožnih reakcij in anafilaktičnih/anafilaktoidnih reakcij (na primer bronhospazem), je treba pred pričetkom dajanja upoštevati ustrezne previdnostne ukrepe, še posebej pri bolnikih z anamnezo alergije na katerokoli zdravilo.

• Endokrini učinki: Pri bolnikih, ki prejemajo kortikosteroidno zdravljenje in so izpostavljeni neobičajnemu stresu, so pred stresno situacijo, med njo in po njej indicirani povečani odmerki hitro delujočih kortikosteroidov.

  Farmakološki odmerki kortikosteroidov, ki jih dajemo daljša obdobja, lahko povzročijo supresijo hipotalamo-hipofizno-nadledvičnega (HPA – Hypothalamic-Pituitary-Adrenal) sistema (sekundarno insuficienco skorje nadledvične žleze). Stopnja in trajanje insuficience skorje nadledvične žleze se razlikujeta od bolnika do bolnika, odvisna pa sta od odmerka, pogostnosti, časa dajanja in trajanja zdravljenja z glukokortikoidi.

  Poleg tega se lahko pri nenadni odtegnitvi glukokortikoidov pojavi akutna insuficienca nadledvične žleze, ki lahko povzroči smrt.

  Z zdravili inducirano sekundarno insuficienco skorje nadledvične žleze lahko zmanjšamo s postopnim zmanjševanjem odmerkov. Ta vrsta relativne insuficience lahko traja še mesece po prekinitvi zdravljenja, zato je treba v primeru kakršnegakoli stresa, ki se pojavi v tem času, ponovno vpeljati hormonsko zdravljenje. Ker je lahko izločanje mineralokortikoidov slabše je potrebno sočasno dajanje soli in/ali mineralokortikoida.

  Po nenadni prekinitvi uporabe glukokortikoidov se lahko pojavi "sindrom odtegnitve" steroidov, ki je na videz nepovezan z insuficienco skorje nadledvične žleze. Ta sindrom vključuje simptome, kot so anoreksija, navzea, bruhanje, letargija, glavobol, zvišana telesna temperatura, bolečina v sklepih, deskvamacija, mialgija, zmanjšanje telesne mase in/ali hipotenzija. Ti učinki so domnevno posledica nenadne spremembe koncentracije glukokortikoidov, ne pa nizkih koncentracij kortikosteroidov.

  Ker lahko glukokortikoidi povzročijo ali poslabšajo Cushingov sindrom, se je treba pri bolnikih s

  Cushingovim sindromom izogibati njihovi uporabi.

  Pri bolnikih s hipotiroidizmom je učinek kortikosteroidov povečan.

  Pri bolnikih s hipertiroidizmom in hipokaliemijo, ki jo povzroča hidrokortizon, se lahko pojavi tirotoksična periodična paraliza (TPP). Na TPP je treba posumiti pri bolnikih, ki se zdravijo s hidrokortizonom ter imajo znake in simptome mišične šibkosti, predvsem pri bolnikih s hipertiroidizmom. Če obstaja sum na TPP, je treba nemudoma spremljati raven kalija v krvi in jo ustrezno uravnavati, da se zagotovi vzpostavitev normalne ravni kalija v krvi.

• Presnovne motnje: Kortikosteroidi, vključno s hidrokortizonom, lahko zvišajo koncentracijo glukoze v krvi, poslabšajo obstoječo sladkorno bolezen in pri bolnikih, ki prejemajo dolgotrajno zdravljenje s kortikosteroidi, povečajo nagnjenost k diabetesu mellitusu.

• Psihiatrične motnje: Pri uporabi kortikosteroidov se lahko pojavijo psihične motnje, vse od evforije, nespečnosti, sprememb razpoloženja, sprememb osebnosti in hude depresije, do čistih psihotičnih manifestacij. Kortikosteroidi prav tako lahko poslabšajo obstoječo čustveno nestabilnost ali psihotična nagnjenja.

  Pri sistemskih steroidih lahko pride do potencialno hudih psihičnih neželenih učinkov. Simptomi se običajno pojavijo v nekaj dneh ali tednih po začetku zdravljenja. Večina simptomov izzveni po zmanjšanju odmerka ali prekinitvi zdravljenja, vendar lahko zahtevajo posebno zdravljenje. Po prekinitvi zdravljenja s kortikosteroidi so poročali o psiholoških učinkih z neznano pogostnostjo.

  Bolnike/negovalce je treba spodbujati, da poiščejo zdravniško pomoč, če se pri bolniku razvijejo psihološki simptomi, posebno če obstaja sum na depresivno razpoloženje ali samomorilne misli. Bolniki/negovalci morajo biti pozorni na morebitne psihiatrične motnje, ki se lahko pojavijo med postopnim zmanjševanjem odmerka/prekinitvijo zdravljenja s sistemskimi steroidi ali takoj zatem.

• Učinki na živčni sistem: Pri bolnikih z epilepsijo je treba kortikosteroide uporabljati previdno.

  Kortikosteroide je treba uporabljati previdno pri pacientih z miastenijo gravis (glejte tudi informacije o miopatiji in odstavek o učinkih na mišično-skeletni sistem).

  V povezavi z uporabo po intratekalni/epiduralni poti so poročali o hudih zdravstvenih dogodkih. Pri bolnikih, ki prejemajo kortikosteroide, so poročali o epiduralni lipomatozi, običajno pri

  dolgotrajni uporabi velikih odmerkov.

• Učinki na vid: Pri sistemski in topikalni uporabi kortikosteroidov lahko poročajo o motnjah vida. Če se pri bolniku pojavijo simptomi, kot so zamegljen vid ali druge motnje vida, ga je potrebno upoštevati za napotitev k oftalmologu zaradi ovrednotenja možnih vzrokov, ki lahko vključujejo katarakto, glavkom ali redke bolezni, kot je centralna serozna horioretinopatija, o katerih so poročali po sistemski in topikalni uporabi kortikosteroidov.

  Zdravljenje s kortikosteroidi je bilo povezano s centralno serozno horioretinopatijo, ki lahko

  povzroči odstop mrežnice.

  Kortikosteroide je treba uporabljati previdno pri pacientih z očesnim herpes simpleksom zaradi tveganja za perforacijo mrežnice.

  Dolgotrajna uporaba kortikosteroidov lahko povzroči posteriorne subkapsularne katarakte in nuklearne katarakte (posebno pri otrocih), eksoftalmus ali zvišan intraokularni tlak, ki lahko povzroči glavkom z morebitno poškodbo optičnih živcev. Bolniki, ki prejemajo glukokortikoide, imajo lahko pogostejše sekundarne glivične in virusne okužbe oči.

• Učinki na srce: Neželeni učinki glukokortikoidov na srčno-žilni sistem, kot sta dislipidemija in hipertenzija, lahko pri zdravljenih bolnikih z obstoječim srčno-žilnim tveganjem povečajo nagnjenost k dodatnim srčno-žilnim učinkom v primeru uporabe velikih odmerkov in dolgotrajnega zdravljenja. Temu primerno je treba kortikosteroide pri vseh bolnikih uporabljati preudarno in po potrebi nameniti pozornost spremembam v tveganjih in dodatnemu spremljanju delovanja srca. Zdravljenje z majhnimi odmerki lahko zmanjša pojavnost zapletov pri zdravljenju s kortikosteroidi.

  V primerih kongestivnega srčnega popuščanja je treba sistemske kortikosteroide uporabljati previdno in samo, če je to nujno potrebno.

• Učinki na ožilje: Pri uporabi kortikosteroidov so poročali o pojavu tromboze, vključno z vensko trombembolijo, zato je treba kortikosteroide uporabljati previdno pri bolnikih, ki imajo trombembolične motnje ali so nagnjeni k njim.

  Pri bolnikih s hipertenzijo je treba steroide uporabljati previdno.

• Učinki na prebavila: Veliki odmerki kortikosteroidov lahko povzročijo akutni pankreatitis.

  Ni povsem jasno ali so kortikosteroidi sami po sebi odgovorni za želodčne razjede, ki se pojavijo med zdravljenjem, vendar pa lahko zdravljenje z glukokortikoidi prikrije simptome želodčne razjede, tako da se lahko pojavita perforacija ali krvavitev brez hudih bolečin. Zdravljenje z glukokortikoidi lahko prikrije peritonitis ali druge znake ali simptome, povezane z boleznimi prebavil, kot so perforacija, obstrukcija ali pankreatitis. Kombinacija z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili (NSAID – Non-Steroidal Anti-Inflammatory Drug) poveča tveganje za razvoj razjed v prebavilih.

  Kortikosteroide je treba uporabljati previdno pri nespecifičnem ulceroznem kolitisu, če obstaja tveganje predrtja in abscesa ali nevarnost drugih piogenih okužb, divertikulitisom, novo nastalimi anastomozami črevesja ali pri aktivni ali latentni želodčni razjedi.

• Učinki na hepatobiliarni sistem: Poročali so o boleznih jeter, žolčnika in žolčevodov, ki so lahko

  reverzibilne po prekinitvi zdravljenja, zato je potrebno ustrezno spremljanje.

  Zaradi pomembnega zmanjšanja presnove in izločanja pri bolnikih z boleznijo jeter ima lahko

  hidrokortizon pri le-teh zvečan učinek.

• Učinki na mišično-skeletni sistem: Pri uporabi velikih odmerkov kortikosteroidov so poročali o pojavu akutnih miopatij. Te se najpogosteje pojavljajo pri bolnikih z motnjami živčno-mišičnega prenosa (na primer miasteniji gravis) ali pri bolnikih, ki se sočasno zdravijo z antiholinergiki, kot so živčno-mišični blokatorji (na primer pankuronij). Akutna miopatija se lahko pojavi kjerkoli in lahko prizadene mišice očesa in dihalnih poti ter lahko povzroči tetraplegijo. Lahko se pojavi zvišana raven kreatin kinaze. Lahko minejo tedni in celo leta po končanem zdravljenju s kortikosteroidi, preden pride do kliničnega izboljšanja ali ozdravitve.

  Osteoporoza je v splošnem povezana z dolgotrajno uporabo in velikimi odmerki glukokortikoidov.

  Pri bolnikih z osteoporozo je treba kortikosteroide uporabljati previdno.

• Hidrokortizon lahko povzroči zvišanje krvnega tlaka, zadrževanje vode in natrija ter povečano izločanje kalija. Možno je, da bosta potrebna dieta brez natrija in dodajanje kalija. Vsi kortikosteroidi povečujejo izločanje kalcija.

  Pri številnih bioloških testih in parametrih (na primer kožni testi, koncentracija ščitničnih hormonov) je treba pri vrednotenju rezultatov upoštevati, da se bolnik zdravi s kortikosteroidi.

• Sistemski kortikosteroidi niso indicirani za zdravljenje travmatskih poškodb možganov in se jih za ta namen ne sme uporabljati. Multicentrična študija pri bolnikih, ki so prejemali natrijevo sol metilprednizolonhidrogensukcinata, je v primerjavi s placebom pokazala povečano umrljivost po 2 tednih oziroma 6 mesecih po poškodbi. Vzročna povezava z zdravljenjem z natrijevo soljo metilprednizolonhidrogensukcinata ni bila potrjena.

  Drugo:

• Ker so zapleti pri zdravljenju z glukokortikoidi odvisni od velikosti odmerka in trajanja zdravljenja, je treba pretehtati tveganja in koristi za vsak posamezni primer posebej, tako glede odmerka in trajanja zdravljenja, kot tudi glede tega, ali naj zdravljenje poteka dnevno ali v časovnih presledkih.

  Za obvladovanje stanja, ki ga zdravimo, je treba uporabiti najmanjši možni odmerek kortikosteroidov. Kadar je odmerek mogoče zmanjšati, mora biti to zmanjšanje postopno.

• Acetilsalicilno kislino in nesteroidna protivnetna zdravila je treba v kombinaciji s kortikosteroidi uporabljati previdno (glejte poglavje 4.5).

• Sočasna uporaba peroralnih antikoagulantov in hidrokortizona lahko poveča tveganje za krvavitev. Obstajajo tudi poročila o zmanjšanih učinkih peroralnih antikoagulantov. Pri bolnikih, ki se

  zdravijo z antagonisti vitamina K, je priporočljivo pogostejše spremljanje protrombinskega časa (INR – International Normalised Ratio), zlasti med uvedbo zdravljenja s hidrokortizonom ali prilagajanjem njegovega odmerka (glejte poglavje 4.5).

• Po sistemski uporabi kortikosteroidov so poročali o feokromocitomski krizi, ki je lahko smrtna. Kortikosteroidi se smejo pri bolnikih s sumom na feokromocitom ali potrjenim feokromocitomom uporabljati samo po ustrezni oceni razmerja med tveganji in koristmi.

• Pri sočasnem zdravljenju z zaviralci encimov CYP3A, vključno z zdravili, ki vsebujejo kobicistat, se pričakuje povečano tveganje za sistemske neželene učinke. Te kombinacije se je treba izogibati, razen kadar koristi odtehtajo povečano tveganje za sistemske neželene učinke kortikosteroidov. V tem primeru je treba bolnike natančno spremljati glede pojava sistemskih neželenih učinkov kortikosteroidov.

• Na podlagi izkušenj v obdobju trženja so pri bolnikih z malignimi boleznimi, vključno s hematološkimi malignimi boleznimi in čvrstimi tumorji, po uporabi sistemskih kortikosteroidov, samih ali v kombinaciji z drugimi kemoterapevtiki, poročali o sindromu tumorske lize (TLS – Tumor Lysis Syndrome). Bolnike z velikim tveganjem za TLS, kot so bolniki s tumorji z veliko hitrostjo proliferacije, velikim tumorskim bremenom in veliko občutljivostjo za citotoksične učinkovine, je treba skrbno spremljati in sprejeti ustrezne previdnostne ukrepe.

Trajanje zdravljenja mora biti na splošno čim krajše. V času kroničnega zdravljenja je priporočen zdravniški nadzor (glejte poglavje 4.2). Tudi prenehanje kroničnega zdravljenja naj poteka pod zdravniškim nadzorom (postopno prenehanje, ocena delovanja skorje nadledvične žleze).

Najpomembnejši simptomi insuficience skorje nadledvične žleze so astenija, ortostatska hipotenzija in depresija.

Zaradi pogoste pojavnosti podkožne atrofije se je treba izogibati injiciranju v deltoidno mišico. Pediatrična populacija

Pri dojenčkih in otrocih, ki dlje časa prejemajo kortikosteroide, je treba skrbno spremljati rast in

razvoj. Pri otrocih, ki dlje časa prejemajo glukokortikoide v večkratnih dnevnih odmerkih, lahko pride do zaostajanja v rasti. Uporabo takšnega režima zdravljenja je treba omejiti na najresnejše indikacije.

Pri dojenčkih in otrocih na dolgotrajnem zdravljenju s kortikosteroidi obstaja posebno tveganje za zvišan intrakranialni tlak.

Veliki odmerki kortikosteroidov lahko pri otrocih povzročijo pankreatitis.

Po dajanju hidrokortizona nedonošenčkom so poročali o hipertrofični kardiomiopatiji, zato je treba opraviti ustrezno diagnostično oceno in spremljati delovanje in strukturo srca.

Pomožne snovi z znanim učinkom:

Zdravilo Solu-Cortef 100 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje vsebuje 10,1 mg natrija na vialo, kar je enako 0,5 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Zdravilo Solu-Cortef 500 mg prašek in vehikel za raztopino za injiciranje vsebuje 50,8 mg natrija na vialo, kar je enako 2,54 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča SZO in znaša 2 g.

Hidrokortizon se presnavlja preko 11β-hidroksisteroidne dehidrogenaze tipa 2 (11β-HSD2) in encima citokroma P450 (CYP) 3A4. Encim CYP3A4 katalizira 6β-hidroksilacijo steroidov, kar je ključen presnovni korak 1. faze tako za endogene kot za sintetične kortikosteroide. Številne druge spojine so

tudi substrati CYP3A4, pri čemer so za nekatere od njih dokazali, da spreminjajo presnavljanje glukokortikoidov z induciranjem (povečanjem ravni izražanja) ali zaviranjem encima CYP3A4.

ZAVIRALCI CYP3A4 – lahko zmanjšajo jetrni očistek in zvečajo plazemske koncentracije hidrokortizona. V prisotnosti zaviralca CYP3A4 (npr. ketokonazol, itrakonazol, klaritromicin in grenivkin sok) je morda treba zmanjšati odmerek hidrokortizona, da se izognemo toksičnosti steroidov.

INDUKTORJI CYP3A4 – lahko povečajo jetrni očistek in zmanjšajo plazemske koncentracije hidrokortizona. V prisotnosti induktorja CYP3A4 (npr. rifampicin, karbamazepin, fenobarbital in fenitoin) je za doseganje želenega odziva morda treba povečati odmerek hidrokortizona.

SUBSTRATI CYP3A4 – v prisotnosti drugega substrata CYP3A4 je jetrni očistek hidrokortizona lahko spremenjen, pri čemer je treba ustrezno prilagoditi odmerjanje. Možno je, da se neželeni učinki, povezani s samostojno uporabo enega ali drugega zdravila, lahko z večjo pogostnostjo pojavljajo pri sočasnem dajanju zdravil.

UČINKI, KI JIH NE POSREDUJE CYP3A4 – spodnja Preglednica 1 prikazuje druga medsebojna

delovanja in učinke, do katerih prihaja pri uporabi hidrokortizona.

V preglednici 1 je naveden seznam in opis najpogostejših in/ali klinično pomembnih medsebojnih delovanj zdravil ali učinkov pri uporabi hidrokortizona.

Preglednica 1. Pomembna medsebojna delovanja/učinki zdravila ali učinkovine s

hidrokortizonom

• FENOBARBITAL

• FENITOIN

1. Pri sočasni uporabi kortikosteroidov v velikih odmerkih in antiholinergikov, kot so živčno-mišični blokatorji, so poročali o akutni miopatiji (za dodatne informacije glejte poglavje 4.4)

2. Pri bolnikih, ki so jemali kortikosteroide, so poročali o antagonizmu živčno-mišičnega zaviranja, ki ga povzročata pankuronij in vekuronij. Takšno medsebojno delovanje je lahko pričakovati pri vseh kompetitivnih živčno-mišičnih

• APREPITANT

• FOSAPREPITANT

• ITRAKONAZOL

• KETOKONAZOL

1. Zaviralci proteaze, kot sta indinavir in ritonavir, lahko

2. Kortikosteroidi lahko inducirajo presnovo zaviralcev proteaze

• CIKLOFOSFAMID

• TAKROLIMUS

• KLARITROMICIN

• ERITROMICIN

1. Sočasna uporaba kortikosteroidov z zdravili NSAID lahko poveča pojavnost krvavitev in razjed v prebavilih.

2. Kortikosteroidi lahko povečajo očistek acetilsalicilne kisline v velikih odmerkih, kar lahko zmanjša ravni salicilata v serumu. Prekinitev zdravljenja s kortikosteroidi lahko povzroči zvečanje ravni salicilata v serumu, kar lahko poveča tveganje za toksičnost salicilata.

Ker z glukokortikoidi ustreznih študij vpliva na sposobnost razmnoževanja pri človeku niso izvedli, je treba pri uporabi teh zdravil pri nosečnicah, doječih materah in ženskah v rodni dobi pretehtati koristi uporabe zdravila v primerjavi z možnimi tveganji za mater, zarodek ali plod.

Nosečnost

Glukokortikoidi se v nosečnosti uporabljajo le, če je to nujno potrebno. Če je treba kronično zdravljenje s kortikosteroidi v času nosečnosti prekiniti (enako kot ostala kronična zdravljenja), naj to poteka postopoma (glejte poglavje 4.2). Nekatere študije na živalih so pokazale, da lahko kortikosteroidi, vključno s hidrokortizonom, če jih samica prejema v velikih odmerkih, povzročijo poškodbe ploda. Kljub temu ni videti, da bi kortikosteroidi povzročali prirojene anomalije, kadar jih dajemo nosečnicam. Z natrijevim hidrokortizonsukcinatom niso opravili študij o vplivu na sposobnost razmnoževanja pri ljudeh, zato lahko to zdravilo med nosečnostjo uporabljamo samo po skrbni presoji razmerja med koristmi in tveganji zdravila za mater in plod.

V nekaterih primerih (na primer nadomestno zdravljenje pri insuficienci skorje nadledvične žleze) pa je morda potrebno nadaljevati z zdravljenjem ali odmerke celo povečati. Kortikosteroidi prehajajo preko placente. V nekaterih retrospektivnih študijah so ugotovili večjo pojavnost majhne porodne mase pri novorojenčkih, katerih matere so prejemale kortikosteroide. Pri ljudeh je videti, da je tveganje za majhno porodno maso povezano z odmerkom in ga lahko zmanjšamo z uporabo manjših odmerkov kortikosteroidov. Vse novorojenčke, katerih matere so v nosečnosti prejemale znatne odmerke glukokortikoidov, je treba skrbno opazovati in ocenjevati glede znakov insuficience skorje nadledvične žleze.

Ni znano, ali kortikosteroidi vplivajo na porod.

Pri dojenčkih, ki so se rodili materam, katere so med nosečnostjo dlje časa prejemale kortikosteroide,

so opazili katarakte.

Dojenje

Kortikosteroidi se izločajo v materino mleko. To zdravilo lahko med dojenjem uporabljamo samo po

skrbni presoji razmerja med koristmi in tveganji zdravila za mater in dojenčka.

Plodnost

V študijah na živalih so ugotovili, da kortikosteroidi zmanjšajo plodnost (glejte poglavje 5.3).

Učinka kortikosteroidov na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso sistematično ovrednotili. Po zdravljenju s kortikosteroidi so možni neželeni učinki, kot so sinkopa, vrtoglavica in konvulzije. Če se pojavi karkoli od navedenega, bolniki ne smejo voziti ali upravljati strojev.

Neželeni učinki so enaki tistim, ki se pojavijo ob sistemskem zdravljenju s kortikosteroidi. Odvisni so od odmerka in trajanja zdravljenja. Neželeni učinki so običajno reverzibilni in se zmanjšajo z zmanjšanjem odmerka; zmanjšanje odmerka je običajno boljše, kot pa prenehanje zdravljenja.

Neželeni učinki so v nadaljevanju predstavljeni po organskih sistemih. Opredelitev pogostnosti je neznana, saj je ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov.

* ni priporočeni izraz (PT – preferred term) po MedDRA

# Poročali so o nekaj primerih panikulitisa po zmanjšanju odmerka ali prekinitvi zdravljenja, posebno dolgotrajnega zdravljenja z velikimi odmerki. Panikulitis je pogostejši pri pediatričnih bolnikih kot pri odraslih in večina primerov izzveni spontano.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o kateremkoli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

SI-1000 Ljubljana

Tel: +386 (0)8 2000 500

Faks: +386 (0)8 2000 510

e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si.

Kliničnih sindromov akutnega prevelikega odmerjanja kortikosteroidov ni. V primeru prevelikega odmerjanja specifičnega antidota ni na voljo; zdravljenje je podporno in simptomatsko. Kronični preveliki odmerki povzročijo znake Cushingovega sindroma.

Hidrokortizon se odstranjuje z dializo.