Nadomestno zdravljenje pri odraslih, otrocih in mladostnikih (2–18 let) pri:

• Sindromih primarne imunske pomanjkljivosti (PID) z zmanjšano tvorbo protiteles.

• Sekundarnih imunskih pomanjkljivostih (SID) pri bolnikih z resnimi ali ponavljajočimi se okužbami, neučinkovitim protimikrobnim zdravljenjem ter potrjenim neuspehom specifičnega protitelesa (PSAF)* ali serumsko ravnjo IgG <4 g/l.

  *PSAF = neuspeh pri doseganju vsaj 2-kratnega zvišanja titra protiteles IgG po cepljenju s

  pnevmokoknimi polisaharidnimi in polipeptidnimi antigenskimi cepivi

  Profilaksa ošpic pred izpostavljenostjo in po njej za dovzetne odrasle, otroke in mladostnike (2-18 let),

  pri katerih je aktivna imunizacija kontraindicirana ali ni priporočljiva.

  Upoštevati je treba tudi uradna priporočila o intravenski uporabi humanega imunoglobulina pri profilaksi ošpic pred izpostavljenostjo in po njej ter o aktivni imunizaciji.

  Imunomodulacija pri odraslih, otrocih in mladostnikih (2–18 let) pri:

• Primarni imunski trombocitopeniji (ITP) pri bolnikih z velikim tveganjem za krvavitve ali pred

  kirurškim posegom za korekcijo števila trombocitov

• Guillain-Barréjevem sindromu

• Kawasakijevem sindromu (ob sočasnem zdravljenju z acetilsalicilno kislino; glejte poglavje 4.2)

• Kronični vnetni demielinizacijski poliradikulonevropatiji (CIDP)

• Multifokalni motorični nevropatiji (MMN)

Zdravljenje z i.v. Ig mora začeti in nadzorovati zdravnik, ki ima ustrezne izkušnje pri zdravljenju

bolezni imunskega sistema. Odmerjanje

Odmerek in režim odmerjanja sta odvisna od indikacije.

Odmerek bo morda treba prilagoditi posameznemu bolniku na podlagi kliničnega odziva. Odmerek na osnovi telesne mase bo morda treba prilagoditi pri bolnikih s premajhno ali preveliko telesno maso.

Naslednji režimi odmerjanja so dani kot smernice.

Nadomestno zdravljenje pri sindromih primarne imunske pomanjkljivosti

Z režimom odmerjanja morate doseči najnižjo raven IgG (izmerjeno pred naslednjo infuzijo) najmanj 6 g/l ali znotraj normalnega referenčnega razpona za populacijo te starosti. Ravnovesje (ravni IgG v stanju dinamičnega ravnovesja) dosežete po 3-6 mesecih po začetku zdravljenja. Priporočljiv začetni odmerek je 0,4–0,8 g/kg (enkraten odmerek), kateremu naj sledi najmanj 0,2 g/kg, ki se daje vsake

3-4 tedne.

Odmerek, s katerim dosežete najnižjo raven IgG 6 g/l, je reda velikosti 0,2–0,8 g/kg/mesec. Presledek

med odmerki v stanju dinamičnega ravnovesja je od 3–4 tedne.

Glede na incidenco okužb je treba meriti in oceniti najmanjše ravni IgG. Da bi zmanjšali pogostnost bakterijskih okužb, bo morda potrebno povečati odmerek, da bi dosegli višje ravni.

Nadomestno zdravljenje pri sekundarnih imunskih pomanjkljivostih (kot so opredeljene v poglavju 4.1)

Priporočljiv odmerek je 0,2–0,4 g/kg na vsake 3-4 tedne.

Glede na incidenco okužb je treba izmeriti in oceniti najnižje ravni IgG. Odmerek je treba ustrezno prilagoditi za doseganje optimalne zaščite prek okužbami; pri bolnikih s trdovratno okužbo bo morda treba odmerek povečati, pri bolnikih, ki nimajo okužb, pa je mogoče razmisliti o zmanjšanju odmerka.

Profilaksa ošpic pred izpostavljenostjo in po njej

Profilaksa po izpostavljenosti

Če je bil dovzeten bolnik izpostavljen ošpicam, bo odmerek 0,4 g/kg, dan čimprej, znotraj 6 dni po izpostavljenosti, zagotovil serumsko koncentracijo > 240 mi.e./ml protiteles proti ošpicam za vsaj

2 tedna. Serumske ravni je treba čez 2 tedna preveriti in jih dokumentirati. Mogoče bo za vzdrževanje

serumske koncentracije > 240 mie./ml po 2 tednih ponovno treba dati nadaljnji odmerek 0,4 g/kg.

Če je bil bolnik s PID/SID izpostavljen ošpicam in redno prejema infuzije i.v. Ig, lahko pride v poštev dajanje dodatnega odmerka i.v. Ig čimprej, znotraj 6 dni po izpostavljenosti. Odmerek 0,4 g/kg bo zagotovil serumsko koncentracijo > 240 mi.e./ml protiteles proti ošpicam za vsaj 2 tedna.

Profilaksa pred izpostavljenostjo

Če pri bolniku s PID/SID obstaja tveganje bodoče izpostavljenosti ošpicam in bolnik prejema vzdrževalni odmerek i.v. Ig manj kot 0,53 g/kg vsake 3-4 tedne, je treba ta odmerek zvečati enkrat na 0,53 g/kg. To bo zagotovilo serumsko koncentracijo > 240 mi.e./ml protiteles proti ošpicam za vsaj 22 dni po infuziji.

Imunomodulacija pri:

Primarna imunska trombocitopenija

Na voljo sta dva alternativna režima zdravljenja:

• odmerek 0,8–1 g/kg 1 dan; ta odmerek lahko ponovite enkrat v roku 3 dni,

• odmerek 0,4 g/kg na dan 2-5 dni. Zdravljenje lahko ponovite, če pride do ponovitve bolezni.

Guillain-Barréjev sindrom

0,4 g/kg/dan v obdobju 5 dni (odmerjanje lahko ponovite, če pride do ponovitve bolezni).

Kawasakijev sindrom

Odmerek 2,0 g/kg dajte kot enojni odmerek. Bolnike morate sočasno zdraviti z acetilsalicilno kislino.

Kronična vnetna demielinizacijska polinevropatija (CIDP)

Začetni odmerek: 2 g/kg, razdeljeno na več odmerkov v obdobju 2–5 zaporednih dni.

Vzdrževalni odmerki: 1 g/kg, v obdobju 1–2 zaporednih dni vsake 3 tedne.

Učinek zdravljenja je treba oceniti po vsakem ciklu. Če po 6 mesecih ni opaznega učinka zdravljenja,

je treba zdravljenje ukiniti.

Če je zdravljenje učinkovito, mora zdravnik na osnovi bolnikovega odziva in vzdrževanja odziva presoditi, ali je primerno dolgotrajno zdravljenje. Odmerjanje in intervale bo morda treba prilagoditi glede na individualni potek bolezni.

Multifokalna motorična nevropatija (MMN)

Začetni odmerek: 2 g/kg, razdeljeno na več odmerkov v obdobju 2-5 zaporednih dni.

Vzdrževalni odmerek: 1 g/kg vsake 2-4 tedne ali 2 g/kg vsakih 4-8 tednov.

Učinek zdravljenja je treba oceniti po vsakem ciklu. Če po 6 mesecih ni opaznega učinka zdravljenja,

je treba zdravljenje ukiniti.

Če je zdravljenje učinkovito, mora zdravnik na osnovi bolnikovega odziva in vzdrževanja odziva presoditi, ali je primerno dolgotrajno zdravljenje. Odmerjanje in intervale bo morda treba prilagoditi glede na individualni potek bolezni.

Priporočljivi odmerki so povzeti v naslednji preglednici:

Pediatrična populacija

Zdravilo Flebogamma DIF 100 mg/ml je kontraindicirano pri otrocih, starih od 0 do 2 leti (glejte poglavje 4.3).

Odmerjanje pri otrocih in mladostnikih (2–18 let) se ne razlikuje od odmerjanja pri odraslih, saj se za posamezno indikacijo določa glede na telesno maso in ga je treba prilagajati glede na klinični izid zgoraj omenjenih stanj.

Okvara jeter

Ni dokazov, da je potrebna prilagoditev odmerka.

Okvara ledvic

Brez prilagoditve odmerka, razen če je ta klinično utemeljena; glejte poglavje 4.4.

Starostniki

Brez prilagoditve odmerka, razen če je ta klinično utemeljena; glejte poglavje 4.4.

Način uporabe

Za intravensko uporabo.

Zdravilo Flebogamma DIF 100 mg/ml infundirajte intravensko z začetno hitrostjo 0,01 ml/kg/min prvih trideset minut. Glejte poglavje 4.4. V primeru neželenega učinka je treba upočasniti ali prekiniti infundiranje. Če bolnik infundiranje dobro prenaša, povečajte hitrost infundiranja na 0,02 ml/kg/min v naslednjih 30 minutah. Če bolnik infundiranje še naprej dobro prenaša, povečajte hitrost infundiranja na 0,04 ml/kg/min v naslednjih 30 minutah. Če bolnik infundiranje dobro prenaša, lahko dodatno povečujete hitrost infundiranja v korakih po 0,02 ml/kg/min v 30-minutnih presledkih, do največ

0,08 ml/kg/min.

Poročali so, da se pogostnost neželenih učinkov i.v. Ig povečuje s hitrostjo infundiranja. Pri začetnih infuzijah mora biti infundiranje počasno. Če neželenih učinkov ni, se lahko hitrost infundiranja pri nadaljnjih infuzijah počasi povečuje do največje hitrosti. Pri bolnikih, pri katerih se pojavijo neželeni učinki, je priporočljivo zmanjšati hitrost infundiranja pri nadaljnjih infuzijah in omejiti največjo hitrost na 0,04 ml/kg/min ali uporabiti i.v. Ig v koncentraciji 5 % (glejte poglavje 4.4).

Preobčutljivost na učinkovino (humane imunoglobuline) ali katero koli pomožno snov (glejte

poglavji 4.4 in 6.1).

Dedna intoleranca za fruktozo (glejte poglavje 4.4).

Pri dojenčkih in majhnih otrocih (starih od 0–2 leti) morda še ni bila postavljena diagnoza dedne intolerance za fruktozo (HFI - hereditary fructose intolerance), ki je lahko smrtna, zato ne smejo prejemati tega zdravila.

Bolniki s selektivno pomanjkljivostjo IgA, ki so razvili protitelesa proti IgA, saj lahko dajanje

zdravila, ki vsebuje IgA, povzroči anafilaksijo.

Sledljivost

Za izboljšanje sledljivosti bioloških zdravil je treba natančno zabeležiti ime in številko serije

uporabljenega zdravila.

Previdnostni ukrepi za uporabo

Morebitnim zapletom se pogosto lahko izognete tako, da zagotovite:

• da bolniki niso občutljivi za humani polispecifični imunoglobulin, in sicer tako, da zdravilo prvikrat dajete počasi (z začetno hitrostjo 0,01 ml/kg/min)

• skrbno spremljanje bolnikov ves čas trajanja infuzije, da bi ugotovili morebitne simptome.

  Zlasti pa morate bolnike, ki humani polispecifični imunoglobulin prejemajo prvič, bolnike, pri katerih opravljate prehod z drugega zdravila z i.v. Ig, ali pa bolnike, pri katerih je od predhodnega infundiranja preteklo veliko časa, med prvim infundiranjem in še eno uro po prvem infundiranju spremljati v nadzorovanem zdravstvenem okolju, da bi ugotovili znake morebitnih neželenih učinkov in zagotovili, da je nujno zdravljenje možno takoj, če se pojavijo težave. Vse ostale bolnike pa nadzorujte vsaj še 20 minut po infundiranju.

  Pri vseh bolnikih je za uporabo i.v. Ig potrebna:

• ustrezna hidracija pred začetkom infundiranja i.v. Ig

• spremljanje količine izločenega urina

• spremljanje ravni kreatinina v serumu

• izogibanje sočasni uporabi diuretikov zanke (glejte poglavje 4.5).

  V primeru neželenega učinka je treba upočasniti ali prekiniti infundiranje. Potrebno zdravljenje je odvisno od narave in intenzivnosti neželenega učinka.

  Reakcije, povezane z infuzijo

  Določeni neželeni učinki, kot so npr. glavobol, rdečica, mrzlica, mialgija, sopenje, tahikardija, bolečine v križu, navzea in nizek krvni tlak, so lahko povezane s hitrostjo infundiranja. Priporočene hitrosti infundiranja v poglavju 4.2 se je treba natančno držati. Bolnike je treba ves čas infundiranja natančno spremljati in skrbno opazovati glede kakršnih koli simptomov.

  Neželeni učinki se lahko pojavijo pogosteje:

• pri bolnikih, ki humani normalni imunoglobulin prejemajo prvič, ali v redkih primerih, ko bolniki zamenjajo zdravilo s humanim normalnim imunoglobulinom ali ko je od prejšnjega infundiranja preteklo veliko časa,

• pri bolnikih z aktivno okužbo ali osnovnim kroničnim vnetjem. Preobčutljivost

  Preobčutljivostne reakcije so redke.

  Anafilaksija se lahko razvije pri bolnikih:

• z nezaznavnim IgA, ki imajo protitelesa proti IgA,

• ki so prenašali predhodno zdravljenje s humanim normalnim imunoglobulinom.

Če se pojavi šok, ga je treba zdraviti po standardnih metodah zdravljenja šoka.

Trombembolija

Obstajajo klinični dokazi, da je uporaba i.v. Ig povezana s trombemboličnimi dogodki, kot so miokardni infarkt, cerebralni vaskularni insult (vključno z možgansko kapjo), pljučna embolija in globoka venska tromboza, za katere domnevajo, da so povezani z relativnim povečanjem viskoznosti krvi zaradi dovajanja velike količine imunoglobulina pri bolnikih s tveganjem. Bodite pozorni, ko i.v. Ig predpisujete in infundirate bolnikom s čezmerno telesno maso in bolnikom, pri katerih obstajajo dejavniki tveganja za trombotične dogodke (kot so visoka starost, hipertenzija, sladkorna bolezen in žilna obolenja ali trombotične epizode v anamnezi, bolniki s pridobljenimi ali prirojenimi trombofilnimi motnjami, bolniki z dolgo dobo imobilizacije, bolniki z resno hipovolemijo in bolnikih z boleznimi, ki povečujejo viskoznost krvi).

Pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za trombembolične neželene učinke, je treba zdravila z i.v. Ig dajati pri najmanjši hitrosti infundiranja in v najmanjšem možnem odmerku.

Akutna ledvična odpoved

Pri bolnikih, ki so bili zdravljeni z i.v. Ig, so poročali o primerih akutne odpovedi ledvic. V večini primerov so ugotovili dejavnike tveganja, kot so obstoječa ledvična insuficienca, sladkorna bolezen, hipovolemija, čezmerna telesna masa, sočasno zdravljenje z nefrotoksičnimi zdravili ali starost nad 65 let.

Še posebej pri bolnikih, za katere je bilo ocenjeno, da lahko imajo povečano tveganje za razvoj akutne ledvične odpovedi, je treba parametre delovanja ledvic oceniti pred infundiranjem i.v. Ig in zatem v ustreznih intervalih. Pri bolnikih, pri katerih obstaja tveganje za akutno ledvično odpoved, je treba i.v. Ig dajati pri najmanjši možni hitrosti infundiranja in v najmanjšem možnem odmerku. V primeru ledvične okvare je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja z i.v. Ig.

Čeprav so poročali, da sta zmanjšano delovanje ledvic in akutna odpoved ledvic povezana z uporabo številnih zdravil z i.v. Ig z dovoljenjem za promet, ki vsebujejo različne pomožne snovi, kot so saharoza, glukoza in maltoza, so zdravila s saharozo kot stabilizatorjem odgovorna za nesorazmerno velik delež celotnega števila poročil. Pri bolnikih s tveganjem premislite o uporabi zdravil z i.v. Ig, ki ne vsebujejo teh pomožnih snovi. Zdravilo Flebogamma DIF ne vsebuje saharoze, maltoze ali glukoze.

Sindrom aseptičnega meningitisa (AMS – Aseptic meningitis syndrome)

V povezavi z zdravljenjem z zdravili z i.v. Ig so opisali pojav AMS. Sindrom ponavadi nastopi v več urah do 2 dneh po zdravljenju z zdravili z i.v. Ig. Študije likvorja (CSF - cerebrospinal fluid) so pogosto pozitivne s pleocitozo do več tisoč celic na mm³, zlasti iz granulocitne linije, in zvišanimi ravnmi beljakovin do več sto mg/dl. AMS se lahko pojavi pogosteje v povezavi z velikimi odmerki (2 g/kg) zdravil z i.v. Ig.

Pri bolnikih s tovrstnimi znaki in simptomi je treba opraviti temeljit nevrološki pregled, vključno s preiskavami cerebrospinalne tekočine, da se izključijo drugi vzroki meningitisa.

Po prekinitvi zdravljenja z i.v. Ig je po več dneh prišlo do remisije AMS brez posledic. Hemolitična anemija

Zdravila z i.v. Ig lahko vsebujejo protitelesa krvne skupine, ki lahko delujejo kot hemolizini in sprožijo vezavo imunoglobulinov na eritrocite (RBC - red blood cells) in vivo, kar povzroči pozitivno neposredno antiglobulinsko reakcijo (Coombov test) in redko hemolizo. Hemolitična anemija se lahko pojavi po zdravljenju z zdravili z i.v. Ig zaradi okrepljene sekvestracije RBC, zato je treba pri bolnikih, ki prejemajo zdravila z i.v. Ig spremljati klinične znake in simptome hemolize (glejte poglavje 4.8.).

Nevtropenija/levkopenija

Po zdravljenju z i.v. Ig so poročali o prehodnem znižanju števila nevtrofilcev in/ali epizodah nevtropenije, ki je bila včasih resna. To se ponavadi pojavi v nekaj urah ali dneh po dajanju i.v. Ig in spontano izzveni v 7-14 dneh.

S transfuzijo povezana akutna poškodba pljuč (TRALI)

Pri bolnikih, ki so prejeli i.v. Ig, so poročali o nekaj primerih akutnega nekardiogenega pljučnega edema [s transfuzijo povezane akutne poškodbe pljuč (TRALI - transfusion related acute lung injury)]. Za TRALI so značilne resna hipoksija, dispneja, tahipneja, cianoza, zvišana telesna temperatura in hipotenzija. Simptomi TRALI se ponavadi razvijejo med infundiranjem ali do 6 ur po njem, pogosto v 1-2 urah. Zato je treba prejemnike i.v. Ig spremljati glede neželenih učinkov na pljuča in ob njihovem pojavu infundiranje takoj prekiniti. TRALI je potencialno življenjsko nevarno stanje, ki zahteva takojšnjo obravnavo na oddelku za intenzivno nego.

Vpliv na serološke preiskave

Po dajanju imunoglobulina lahko začasni porast različnih pasivno prenesenih protiteles v krvi bolnika povzroči lažno pozitivne rezultate seroloških preiskav.

Pasivno prenašanje protiteles proti antigenom eritrocitov, npr. A, B in D, lahko izzove motnje pri nekaterih seroloških preiskavah za protitelesa proti eritrocitom, na primer na direktni antiglobulinski test (DAT, direktni Coombov test).

Prenosljivi povzročitelji bolezni

Standardni ukrepi za preprečevanje okužb zaradi uporabe zdravil, ki so bila pripravljena iz človeške krvi ali plazme, so med drugim izbor darovalcev, presejanje posameznih enot darovane krvi in združene plazme na specifične označevalce okužbe in vključitev učinkovitih postopkov za inaktivacijo/odstranitev virusov. Kljub temu pa pri uporabi zdravil, ki so pripravljena iz človeške krvi ali plazme, ni mogoče popolnoma izključiti možnosti prenosa povzročiteljev okužb. To velja tudi za neznane ali nove viruse in druge patogene.

Ti ukrepi so učinkoviti pri virusih z ovojnico, kot so virus humane imunske pomanjkljivosti (HIV), virus hepatitisa B (HBV) in virus hepatitisa C (HCV) ter pri virusih brez ovojnice virusu hepatitisa A (HAV) in parvovirusu B19.

Obstajajo pomirjujoče klinične izkušnje, ki kažejo, da se hepatitis A in parvovirus B19 ne prenašata z imunoglobulini, prav tako domnevajo, da vsebnost protiteles v veliki meri prispeva k varnosti pred virusi.

Zelo priporočljivo je, da vsakič, ko bolniku daste zdravilo Flebogamma DIF, zabeležite ime in serijsko številko zdravila, da tako ohranite sledljivost med bolnikom in serijo zdravila.

Vsebnost natrija

To zdravilo vsebuje manj kot 7,35 mg natrija na 100 ml, kar je enako 0,37 % največjega dnevnega vnosa natrija za odrasle osebe, ki ga priporoča WHO in znaša 2 g.

Študija o varnosti zdravila po pridobitvi dovoljenja za promet

Študija o varnosti zdravila po pridobitvi dovoljenja za promet je nakazala večjo pogostnost infuzij, povezanih z neželenimi učinki, ki bi bili lahko povezani z zdravilom, pri zdravilu Flebogamma DIF 100 mg/ml kot pri zdravilu Flebogamma DIF 50 mg/ml (glejte poglavje 5.1).

Pediatrična populacija

Kadar dajemo zdravilo Flebogamma DIF pediatričnim bolnikom, je priporočljivo spremljati bolnikove

vitalne znake.

Živa oslabljena virusna cepiva

Uporaba imunoglobulina lahko za najmanj 6 tednov pa vse do 3 mesecev zmanjša učinkovitost cepiv z živim oslabljenim virusom, kot so cepiva proti ošpicam, rdečkam, mumpsu in noricam. Po uporabi tega zdravila morajo preteči 3 meseci, preden bolnika cepite z živim oslabljenim virusnim cepivom. V primeru ošpic lahko zmanjšanje učinkovitosti traja tudi do 1 leta. Zato se mora pri bolnikih, ki bodo prejeli cepivo proti ošpicam, preveriti prisotnost protiteles.

Diuretiki henlejeve zanke

Treba se je izogniti sočasni uporabi diuretikov henlejeve zanke.

Pediatrična populacija

Pričakovati je, da se bodo iste interakcije, ki so omenjene pri odraslih, pojavile tudi pri pediatrični

populaciji.

Nosečnost

V nadzorovanih kliničnih preskušanjih varnosti uporabe tega zdravila med nosečnostjo niso ugotavljali in ga je zato treba pri nosečnicah uporabljati previdno. Dokazano je bilo, da zdravila z i.v. Ig prehajajo skozi posteljico, in sicer do tega pojava izraziteje prihaja v tretjem trimesečju. Klinične izkušnje z imunoglobulini ne kažejo škodljivih učinkov na potek nosečnosti ali plod ter novorojenca.

Dojenje

Varnost tega zdravila za uporabo pri doječih materah v kontroliranih kliničnih preskusih ni bila dokazana, zato se ga sme doječim materam dajati le previdno. Imunoglobulini se izločajo v materino mleko. Učinkov na dojene novorojenčke/dojenčke se ne pričakuje.

Plodnost

Klinične izkušnje z imunoglobulini ne kažejo na vpliv na sposobnost razmnoževanja.

Na sposobnost vožnje in upravljanja strojev lahko vplivajo neželeni učinki, povezani z zdravilom Flebogamma DIF, kot je omotica. Bolniki, ki imajo med zdravljenjem neželene učinke, naj počakajo, da minejo, preden spet vozijo ali upravljajo stroje.

Povzetek varnostnega profila

Neželeni učinki, ki jih povzročijo humani normalni imunoglobulini (navedeni po padajoči

pogostnosti), zajemajo (glejte tudi poglavje 4.4):

• mrzlico, glavobol, omotico, zvišano telesno temperaturo, bruhanje, alergijske reakcije, navzeo, artralgijo, nizek krvni tlak ter zmerno bolečino v ledvenem delu hrbta,

• reverzibilne hemolitične reakcije, še posebej pri bolnikih s krvnimi skupinami A, B in AB, ter

  (redko) hemolitično anemijo, zaradi katere je potrebna transfuzija,

• (redko) nenaden padec krvnega tlaka in v osamljenih primerih anafilaktični šok, tudi v primerih, ko bolnik ni kazal preobčutljivosti na predhodno dajanje zdravila,

• (redko) prehodne kožne reakcije (vključno s kožnim eritematoznim lupusom - neznana pogostnost),

• (zelo redko) trombembolične dogodke, kot so miokardni infarkt, možganska kap, pljučna

  embolija in globoke venske tromboze,

• primere reverzibilnega aseptičnega meningitisa,

• primere zvišane ravni kreatinina v serumu in/ali akutne odpovedi ledvic,

• primere s transfuzijo povezane akutne poškodbe pljuč (TRALI).

Za informacije o varnosti v zvezi s prenosljivimi povzročitelji bolezni glejte poglavje 4.4. Seznam neželenih učinkov

V kliničnih preskušanjih so opazili povečanje pogostnosti neželenih učinkov, ki je verjetno povezano s

povečano hitrostjo infundiranja (glejte poglavje 4.2).

Spodnja preglednica temelji na podatkovni bazi MedDRA glede na organske sisteme (SOC in raven prednostnih izrazov).

Pogostnost neželenih učinkov je določena z naslednjimi merili:

- zelo pogosti (≥1/10)

- pogosti (≥1/100 do <1/10)

- občasni (≥1/1.000 do <1/100)

- redki (≥1/10.000 do <1/1.000)

- zelo redki (<1/10.000)

- neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

V razvrstitvah pogostnosti so neželeni učinki navedeni po padajoči resnosti.

Opis izbranih neželenih učinkov

Neželeni učinki zdravila, o katerih so najpogosteje poročali po odobritvi obeh koncentracij zdravila, so bili bolečina v prsih, napadi rdečice, zvišanje in znižanje krvnega tlaka, splošno slabo počutje, dispneja, navzea, bruhanje, zvišana telesna temperatura, bolečina v hrbtu, glavobol in mrzlica.

Pediatrična populacija

Ovrednotili so rezultate varnosti pri 4 pediatričnih bolnikih (starih ≤ 17 let), ki so sodelovali v študiji PID, in rezultate pri 13 otrocih (starih od 3 do 16 let), ki so sodelovali v študiji ITP. Ugotovili so, da je bil delež glavobola, mrzlice, zvišane telesne temperature, navzee, bruhanja, znižanega krvnega tlaka, zvečanja srčne frekvence in bolečine v hrbtu pri otrocih večji kot pri odraslih. Pri enem otroku, ne pa tudi pri odraslih, so poročali o cianozi. Ocenjevanje vitalnih znakov v kliničnih preskušanjih pediatrične populacije ni pokazalo nikakršnega vzorca klinično pomembnih sprememb.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.

Preveliko odmerjanje lahko vodi do prevelike količine tekočine in hiperviskoznosti, še posebej pri bolnikih s povečanim tveganjem, vključno z dojenčki, starejšimi bolniki in bolniki s srčnimi ali ledvičnimi okvarami (glejte poglavje 4.4).

Pediatrična populacija

Informacij o prevelikem odmerjanju zdravila Flebogamma DIF pri otrocih ni. Vendar pa lahko tako kot pri odraslih preveliko odmerjanje povzroči tekočinsko preobremenitev in hiperviskoznost, kot pri vseh intravensko danih imunoglobulinih.