Tezulix 750 mg tablete s podaljšanim sproščanjem

Zdravilo Tezulix je indicirano pri odraslih kot dodatno zdravljenje za simptomatsko zdravljenje bolnikov s stabilno angino pektoris, pri katerih bolezen ni ustrezno nadzorovana ali ki ne prenašajo prve izbire zdravljenja proti angini (kot so antagonisti adrenergičnih receptorjev beta in/ali zaviralci kalcijevih kanalčkov).

Odmerjanje

Zdravilo Tezulix je na voljo v obliki 375-miligramskih, 500-miligramskih in 750-miligramskih tablet s podaljšanim sproščanjem.

Odrasli: Priporočeni začetni odmerek zdravila Tezulix je 375 mg dvakrat na dan. Po 2–4 tednih je treba odmerek titrirati na 500 mg dvakrat na dan in potem, glede na bolnikov odziv, nadalje titrirati do priporočenega največjega odmerka 750 mg dvakrat na dan, (glejte poglavje 5.1).

Če se pri bolniku pojavijo neželeni učinki, povezani z zdravljenjem (npr. omotica, navzea ali bruhanje), bo morda treba odmerek zdravila Tezulix titrirati nazaj na 500 mg ali 375 mg dvakrat na dan. Če po zmanjšanju odmerka simptomi ne izginejo, je treba zdravljenje ukiniti.

Sočasno zdravljenje z zaviralci encima CYP3A4 in P-glikoproteina (P-gp): Pri bolnikih, ki jemljejo zmerne zaviralce encima CYP3A4 (npr. diltiazem, flukonazol in eritromicin) ali zaviralce P-gp (npr. verapamil, ciklosporin), je priporočljivo previdno titriranje odmerka (glejte poglavji 4.4 in 4.5).

Sočasna uporaba močnih zaviralcev CYP3A4 je kontraindicirana (glejte poglavji 4.3 in 4.5). Ledvična okvara: Pri bolnikih z blago do zmerno ledvično okvaro (kreatininski očistek 30–80 ml/min)

je priporočljivo previdno titriranje odmerka (glejte poglavja 4.4, 4.8 in 5.2). Uporaba zdravila Tezulix je kontraindicirana pri bolnikih s hudo ledvično okvaro (kreatininski očistek < 30 ml/min) (glejte poglavji 4.3 in 5.2).

Jetrna okvara: Pri bolnikih z blago jetrno okvaro je priporočljivo previdno titriranje odmerka (glejte poglavji 4.4 in 5.2). Pri bolnikih z zmerno ali hudo jetrno okvaro je uporaba zdravila Tezulix kontraindicirana (glejte poglavji 4.3 in 5.2).

Starejši bolniki: Odmerek za starejše bolnike je treba titrirati previdno (glejte poglavje 4.4). Pri starejših bolnikih je lahko izpostavljenost ranolazinu povečana zaradi slabšega delovanja ledvic, povezanega s starostjo (glejte poglavje 5.2). Pogostnost neželenih učinkov je bila pri starejših bolnikih večja (glejte poglavje 4.8).

Majhna telesna masa: Pri bolnikih z majhno telesno maso (≤ 60 kg) je bila pogostnost neželenih učinkov večja. Pri titriranju odmerka za bolnike z majhno telesno maso je potrebna previdnost (glejte poglavja 4.4, 4.8 in 5.2).

Kongestivno srčno popuščanje (CHF – congestive heart failure): Pri titriranju odmerka za bolnike z zmernim do hudim CHF (III.–IV. razreda po razvrstitvi NYHA – New York Heart Association) je potrebna previdnost (glejte poglavji 4.4 in 5.2).

Pediatrična populacija

Varnost in učinkovitost zdravila Tezulix pri otrocih, mlajših od 18 let, nista bili dokazani. Podatkov ni na voljo.

Način uporabe

Tablete zdravila Tezulix je treba pogoltniti cele; tablet se ne sme zdrobiti, zlomiti ali žvečiti. Lahko se jemljejo s hrano ali brez nje.

Preobčutljivost na učinkovino ali katero koli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1. Huda ledvična okvara (kreatininski očistek < 30 ml/min) (glejte poglavji 4.2 in 5.2). Zmerna ali huda jetrna okvara (glejte poglavji 4.2 in 5.2).

Sočasna uporaba močnih zaviralcev encima CYP3A4 (npr. itrakonazola, ketokonazola, vorikonazola, posakonazola, zaviralcev proteaze virusa HIV, klaritromicina, telitromicina in nefazodona) (glejte poglavji 4.2 in 4.5).

Sočasna uporaba antiaritmikov razreda Ia (npr. kinidina) ali razreda III (npr. dofetilida, sotalola), razen

amjodarona.

Pri predpisovanju ali povečevanju odmerka ranolazina bolnikom, pri katerih se pričakuje povečana

izpostavljenost, je potrebna previdnost:

• Sočasna uporaba zmernih zaviralcev CYP3A4 (glejte poglavji 4.2 in 4.5).

• Sočasna uporaba zaviralcev P-gp (glejte poglavji 4.2 in 4.5).

• Blaga jetrna okvara (glejte poglavji 4.2 in 5.2).

• Blaga do zmerna ledvična okvara (kreatininski očistek 30–80 ml/min) (glejte poglavja 4.2, 4.8 in 5.2).

• Starejši bolniki (glejte poglavja 4.2, 4.8 in 5.2).

• Bolniki z majhno telesno maso (≤ 60 kg) (glejte poglavja 4.2, 4.8 in 5.2).

• Bolniki z zmernim do hudim CHF (III.–IV. razreda po razvrstitvi NYHA) (glejte poglavji 4.2 in

  5.2).

  Pri bolnikih, pri katerih je prisotna kombinacija teh dejavnikov, se lahko pričakuje dodatna izpostavljenost. Verjetno se bodo pojavili od odmerka odvisni neželeni učinki. Če zdravilo Tezulix jemljejo bolniki, pri katerih je prisotna kombinacija več teh dejavnikov, jih je treba redno spremljati glede morebitnega pojava neželenih učinkov, zmanjšati odmerek in po potrebi ukiniti zdravljenje.

  Tveganje za povečano izpostavljenost ranozalinu, ki povzroča neželene učinke, je v teh različnih podskupinah večje pri bolnikih, pri katerih encim CYP2D6 ni aktiven ( bolniki s počasno presnovo, PM - poor metabolisers), kot pri osebah s presnovno aktivnostjo encima CYP2D6 (bolniki s hitro presnovo, EM - extensive metabolisers) (glejte poglavje 5.2). Zgoraj navedeni previdnosti ukrepi temeljijo na tveganju pri bolnikih, pri katerih je aktivnost encima CYP2D6 slaba, potrebni pa so tudi, kadar status CYP2D6 ni znan. Pri bolnikih s hitro presnovo CYP2D6 je potreba po previdnostnih ukrepih manjša. Če je status CYP2D6 pri bolniku določen (npr. z določanjem genotipa) ali pa je znano, da gre zabolnika s hitro presnovo, se zdravilo Tezulix pri teh bolnikih lahko uporablja, kadar imajo kombinacijo več zgoraj navedenih dejavnikov tveganja, vendar je potrebna previdnost.

  Podaljšanje intervala Q-T: Ranolazin blokira kalijeve ionske kanalčke IKr (rapid delayed rectifier potassium current) in podaljša Q-Tc interval v odvisnosti od odmerka. Analiza kombiniranih populacijskih podatkov pri bolnikih in zdravih prostovoljcih je pokazala, da je ocena naklona razmerja med koncentracijo v plazmi in intervalom Q-Tc 2,4 msec na 1000 ng/ml, kar približno ustreza od 2-do 7-milisekundnemu povečanju znotraj območja koncentracije ranolazina pri odmerku od 500 mg do 1000 mg dvakrat na dan. Pri zdravljenju bolnikov s prirojenim sindromom ali sindromom podaljšanega intervala Q-T v družinski anamnezi, pri bolnikih z znanim pridobljenim podaljšanjem intervala Q-T in pri bolnikih, zdravljenih z zdravili, ki vplivajo na dolžino intervala Q-Tc, je zato potrebna previdnost (glejte tudi poglavje 4.5).

  Interakcije med zdravili: Pričakovati je, da bo sočasna uporaba induktorjev encima CYP3A4 zmanjšala učinkovitost ranolazina. Zdravila Tezulix se ne sme uporabljati pri bolnikih, ki jemljejo spodbujevalce encima CYP3A4 (npr. rifampicin, fenitoin, fenobarbital, karbamazepin, šentjanževko) (glejte poglavje 4.5).

  Ledvična okvara: Delovanje ledvic se s starostjo slabša, zato je med zdravljenjem z ranolazinom pomembno v rednih intervalih preverjati ledvično funkcijo (glejte poglavja 4.2, 4.3, 4.8 in 5.2).

  Natrij

  To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol natrija (23 mg) na tableto, kar v bistvu pomeni "brez natrija".

Učinek drugih zdravil na ranolazin

Zaviralci encima CYP3A4 ali P-gp: Ranolazin je substrat citokroma CYP3A4. Zaviralci encima CYP3A4 povečajo koncentracijo ranolazina v plazmi. S povečanjem koncentracije ranolazina v plazmi se lahko poveča tudi možnost pojava neželenih učinkov, odvisnih od odmerka (npr. navzeje, omotice). Sočasna uporaba odmerka 200 mg ketokonazola dvakrat na dan med zdravljenjem z ranolazinom je povišala vrednost AUC ranolazina za 3,0- do 3,9-krat. Sočasna uporaba močnih zaviralcev encima CYP3A4 (npr. itrakonazola, ketokonazola, vorikonazola, posakonazola, zaviralcev proteaze virusa HIV, klaritromicina, telitromicina, nefazodona) je kontraindicirana (glejte poglavje 4.3). Močan zaviralec encima CYP3A4 je tudi sok grenivke.

Diltiazem (v odmerku od 180 mg do 360 mg na dan), zmerno močan zaviralec encima CYP3A4, povzroča od 1,5- do 2,4-kratno od odmerka odvisno povečanje povprečne koncentracije ranolazina v stanju dinamičnega ravnovesja. Pri bolnikih, ki jemljejo diltiazem in druge zmerno močne zaviralce encima CYP3A4 (npr. eritromicin, flukonazol), je priporočljivo odmerek zdravila Tezulix titrirati previdno. Morda bo potrebno zmanjšanje odmerka ranozalina s titracijo (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

Ranolazin je substrat P-gp. Zaviralci P-gp (npr. ciklosporin, verapamil) povečajo koncentracijo ranolazina v plazmi. Verapamil (v odmerku 120 mg trikrat na dan) poveča koncentracijo ranolazina v stanju dinamičnega ravnovesja za 2,2-krat. Pri bolnikih, ki jemljejo zaviralce P-gp, je priporočljivo odmerek zdravila Tezulix titrirati previdno. Morda bo potrebno zmanjšanje odmerka ranozalina s titracijo (glejte poglavji 4.2 in 4.4).

Induktorji encima CYP3A4: Rifampicin (v odmerku 600 mg enkrat na dan) zmanjša koncentracijo ranolazina v stanju dinamičnega ravnovesja za približno 95 %. Uvedbi zdravljenja z zdravilom Tezulix se je treba izogibati med uporabo induktorjev encima CYP3A4 (npr. rifampicina, fenitoina, fenobarbitala, karbamazepina, šentjanževke) (glejte poglavje 4.4).

Zaviralci encima CYP2D6: Encim CYP2D6 delno presnavlja ranolazin, zato lahko zaviranje tega encima povzroči povečanje koncentracije ranolazina v plazmi. Paroksetin, močan zaviralec encima CYP2D6, je pri odmerku 20 mg na dan povečal koncentracijo ranolazina v plazmi v stanju dinamičnega ravnovesja pri odmerku 1000 mg dvakrat na dan za približno 1,2-krat. Prilagajanje odmerka ni potrebno. Pri odmerku 500 mg dvakrat na dan lahko sočasna uporaba močnega zaviralca encima CYP2D6 poveča vrednost AUC ranolazina za približno 62 %.

Učinek ranolazina na druga zdravila

Ranolazin je zmeren do močan zaviralec P-gp in blag zaviralec encima CYP3A4 ter lahko poveča plazemske koncentracije substratov P-gp ali CYP3A4. Poveča se lahko porazdelitev zdravil, ki jih prenaša P-gp, v tkiva.

Morda bo potrebna prilagoditev odmerka občutljivih substratov za CYP3A4 (npr. simvastatina, lovastatina) in substratov CYP3A4 z ozkim terapevtskim indeksom (npr. ciklosporin, takrolimus, sirolimus, everolimus), saj lahko zdravilo Tezulix poveča plazemsko koncentracijo teh zdravil.

Razpoložljivi podatki kažejo, da je ranolazin šibek zaviralec encima CYP2D6. Jemanje zdravila Tezulix v odmerku 750 mg dvakrat na dan je 1,8-krat povečalo plazemske koncentracije metoprolola. Zaradi tega se med uporabo zdravila Tezulix lahko poveča izpostavljenost metoprololu ali drugim substratom encima CYP2D6 (npr. propafenonu in flekanidu ali, v manjši meri, tricikličnim antidepresivom in antipsihotikom) in bodo morda potrebni manjši odmerki teh zdravil.

Potenciala za zaviranje encima CYP2B6 niso ovrednotili. Med sočasno uporabo substratov encima CYP2B6 (npr. bupropiona, efavirenza, ciklofosfamida) je priporočljiva previdnost.

Digoksin: Pri sočasni uporabi zdravila Tezulix in digoksina so poročali o povprečno 1,5-kratnem povečanju koncentracije digoksina v plazmi. Zato je treba po začetku in koncu zdravljenja z zdravilom Tezulix ravni digoksina spremljati.

Simvastatin: Presnova in očistek simvastatina sta v veliki meri odvisna od encima CYP3A4. Odmerek zdravila Tezulix 1000 mg dvakrat na dan je povzročil približno 2-kratno povečanje plazemske koncentracije laktona simvastatina in simvastatinske kisline. Rabdomioliza je povezana z uporabo velikih odmerkov simvastatina. V obdobju trženja zdravila so opazili primere rabdomiolize pri bolnikih, ki so prejemali zdravilo Tezulix in simvastatin. Pri bolnikih, ki jemljejo kateri koli odmerek zdravila Tezulix, je treba omejiti odmerek simvastatina na 20 mg enkrat na dan.

Atorvastatin: Jemanje zdravila Tezulix 1000 mg dvakrat na dan je povzročilo 1,4-kratno povečanje Cmax in 1,3-kratno povečanje vrednosti AUC atorvastatina 80 mg, vzetega enkrat na dan, ter spremenilo Cmax in vrednosti AUC presnovkov atorvastatina za manj kot 35 %. Morda bo pri jemanju zdravila Tezulix treba razmisliti o omejitvi odmerkov atorvastatina in ustreznem kliničnem nadzoru.

Morda bo treba pri jemanju zdravila Tezulix razmisliti o omejitvi odmerkov ostalih statinov, ki se presnavljajo z encimom CYP3A4 (npr. lovastatin).

Takrolimus, ciklosporin, sirolimus, everolimus: Po uporabi ranolazina je bila pri bolnikih povečana koncentracija takrolimusa, ki je substrat CYP3A4, v plazmi. Med sočasnim jemanjem takrolimusa in zdravila Tezulix je priporočljivo redno spremljati raven takrolimusa v krvi ter ustrezno prilagoditi odmerek takrolimusa. To je priporočljivo tudi za ostale substrate CYP3A4 z ozkim terapevtskim indeksom (npr. ciklosporin, sirolimus, everolimus).

Zdravila, ki se prenašajo z organskim kationskim prenašalcem 2 (OCT2 – organic cation transporter-2): Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so sočasno jemali zdravilo Tezulix v odmerku 500 mg oziroma 1000 mg dvakrat na dan, se je izpostavljenost metforminu (v odmerku 1000 mg dvakrat na dan) v plazmi povečala za 1,4- oziroma za 1,8-krat. Učinek na izpostavljenost drugim substratom OCT2, vključno vendar ne omejeno s pindololom in vareniklinom, je lahko podoben.

Obstaja teoretično tveganje, da lahko sočasna uporaba ranolazina in drugih zdravil, za katere je znano, da podaljšajo interval Q-Tc, poveča farmakodinamične interakcije in poveča morebitno tveganje za ventrikularne aritmije. Primeri takšnih zdravil so nekateri antihistaminiki (npr. terfenadin, astemizol, mizolastin), nekateri antiaritmiki (npr. kinidin, dizopiramid, prokainamid), eritromicin in triciklični antidepresivi (npr. imipramin, doksepin, amitriptilin).

Nosečnost: Na voljo je malo podatkov o uporabi ranolazina pri nosečnicah. Študije na živalih so pokazale embriotoksičnost (glejte poglavje 5.3). Možno tveganje za ljudi ni znano. Zdravilo Tezulix se ne sme uporabljati med nosečnostjo, razen če je nujno potrebno.

Dojenje: Ni znano, ali se ranolazin izloča v materino mleko pri človeku. Farmakodinamični/toksikološki podatki, ki so na voljo za podgane, so pokazali, da se ranolazin izloča v mleko podgan (za podrobnosti glejte poglavje 5.3). Tveganja za dojenega otroka ne moremo izključiti. Zdravilo Tezulix se med dojenjem ne sme uporabljati.

Plodnost: Študije sposobnosti razmnoževanja na živalih niso pokazale neželenih učinkov na plodnost (glejte poglavje 5.3). Učinek ranolazina na plodnost pri človeku ni znan.

Študij o vplivu zdravila Tezulix na sposobnost vožnje in upravljanja strojev niso izvedli. Zdravilo Tezulix lahko povzroči omotico, zamegljen vid, diplopijo, stanje zmedenosti, motnje v koordinaciji in halucinacije (glejte poglavje 4.8), kar lahko vpliva na sposobnost vožnje in upravljanja strojev.

Neželeni učinki pri bolnikih, ki prejemajo ranolazin, so na splošno blagi do zmerni in se pogosto pojavijo v prvih dveh tednih zdravljenja. O naslednjih neželenih učinkih so poročali v programu kliničnega razvoja faze III., v katerem je sodelovalo skupno 1030 bolnikov s kronično angino, ki so jih zdravili z ranolazinom.

• zelo pogosti (≥ 1/10)

  - pogosti (≥ 1/100 do < 1/10)

  - občasni (≥ 1/1000 do < 1/100)

  - redki (≥ 1/10 000 do < 1/1000)

  - zelo redki (< 1/10 000)

• neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov)

  	Pogosti	Občasni	Redki	Neznana pogostnost
  Presnovne inprehranskemotnje		anoreksija, zmanjšanapetit, dehidracija	hiponatriemija
  Psihiatričnemotnje		anksioznost, insomnija, stanje zmedenosti,halucinacije	dezorientiranost
  Bolezni živčevja	omotica, glavobol	letargija, sinkopa, hipestezija, somnolenca, tremor, posturalna omotica, parestezija	amnezija, stanje zmanjšane zavesti, izguba zavesti, motnje v koordinaciji,motnje v hoji, parozmija	mioklonus
  Očesne bolezni		zamegljen vid, motnje vida, diplopija
  Ušesne bolezni, vključno z motnjamilabirinta		vertigo, tinitus	poslabšan sluh
  Žilne bolezni		vročinski obliv, hipotenzija	hladne okončine,ortostatskahipotenzija
  Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnegaprostora		dispneja, kašelj, epistaksa	stiskanje v grlu
  Bolezni prebavil	obstipacija, bruhanje, navzeja	bolečina v trebuhu, suha usta, dispepsija, flatulenca, neprijeten občutek vželodcu	pankreatitis, erozijski duodenitis, oralnahipestezija
  Bolezni kože in podkožja		pruritus, hiperhidroza	angioedem,alergijski dermatitis,

  			urtikarija, mrzelpot, izpuščaj
  Bolezni mišično-skeletnega sistema invezivnega tkiva		bolečina v okončinah, mišični krči, otekanje sklepov, mišičnaoslabelost
  Bolezni sečil		disurija, hematurija,kromaturija	akutna odpovedledvic, retencija urina
  Motnje reprodukcije in dojk			erektilna disfunkcija
  Splošne težave inspremembe na mestu aplikacije	astenija	utrujenost, periferni edem
  Preiskave		zvišana raven kreatinina v krvi, zvišana raven sečnine v krvi, podaljšan interval Q-Tc, povečano število trombocitov ali belih krvnih celic, zmanjšanatelesna masa	zvišane ravnijetrnih encimov

  Profil neželenih učinkov je bil v študiji MERLIN-TIMI 36 podoben. Tudi v tej dolgoročni študiji so poročali o akutni odpovedi ledvic, s pogostnostjo manjšo kot 1 % pri bolnikih, ki so jemali placebo in pri bolnikih, ki so jemali ranolazin. Vrednotenje bolnikov, pri katerih obstaja večje tveganje za nastanek neželenih učinkov, kadar prejemajo druga zdravila za zdravljenje angine pektoris, npr. bolnikov s sladkorno boleznijo, srčnim popuščanjem razreda I in II ali obstruktivno boleznijo dihal, je potrdilo, da te bolezni niso povezane s klinično pomembnim povečanjem pogostnosti pojavljanja neželenih učinkov.

  Povečana pojavnost neželenih učinkov je bila opažena med bolniki, ki so se zdravili z ranolazinom v RIVER-PCI študiji (glejte poglavje 5.1), kjer so bolniki z nepopolno revaskularizacijo po perkutani koronarni intervenciji (PCI - percutaneous coronary intervention) prejemali ranolazin v odmerku do 1000 mg dvakrat na dan ali placebo približno 70 tednov. V tej študiji je bil večji delež poročanih primerov kongestivnega srčnega popuščanja v skupini, ki je prejemala ranolazin (2,2 % v primerjavi z 1,0 % pri placebu).

  Tudi prehodni ishemični napadi so se pojavili pogosteje pri bolnikih, zdravljenih z ranolazinom v odmerku 1000 mg dvakrat na dan, kot pri tistih, ki so prejemali placebo (1,0 % v primerjavi z 0,2 %); vendar je bila pojavnost možganske kapi podobna med zdravljenima skupinama (1,7 % pri ranolazinu v primerjavi z 1,5 % pri placebu).

  Starejši bolniki, bolniki z ledvično okvaro in bolniki z majhno telesno maso: Na splošno so bili neželeni učinki pogostejši pri starejših bolnikih in bolnikih z ledvično okvaro, vendar so bile vrste dogodkov v teh podskupinah podobne tistim, ki so jih opazili pri splošni populaciji. Med neželenimi učinki, o katerih so poročali najpogosteje, so bili ob jemanju ranolazina naslednji pogostejši (pogostnost pri placebu je odšteta) pri starejših (< 75 let) kot pri mlajših bolnikih (< 75 let): obstipacija (8 % v primerjavi s 5 %), navzea (6 % v primerjavi s 3 %), hipotenzija (5 % v primerjavi z 1 %) in bruhanje (4 % v primerjavi z 1 %).

  Pri bolnikih z blago do zmerno ledvično okvaro (kreatininski očistek ≥ 30–80 ml/min), v primerjavi z bolniki z normalnim delovanjem ledvic (kreatininski očistek > 80 ml/min), součinki, o katerih so poročali najpogosteje, in njihova pogostnost z odšteto pogostnostjo pri placebu vključevali: obstipacijo (8 % v primerjavi s 4 %), omotico (7 % v primerjavi s 5 %) in navzeo (4 % v primerjavi z 2 %).

  Na splošno sta bili vrsta in pogostnost neželenihučinkov, o katerih so poročali pri bolnikih z majhno telesno maso (≤ 60 kg), podobni kot pri bolnikih z večjo telesno maso (> 60 kg); vendar so pogostnosti naslednjih neželenih učinkov z odšteto pogostnostjo pri placebu bile večje pri bolnikih z majhno telesno maso kot pri bolnikih z večjo telesno maso: navzea (14 % v primerjavi z 2 %), bruhanje (6 % v primerjavi z 1 %) in hipotenzija (4 % v primerjavi z 2 %).

  Laboratorijski rezultati: Pri zdravih osebah in bolnikih, ki so jih zdravili z ranolazinom, so opazili majhno, klinično nepomembno, reverzibilno zvišanje ravni serumskega kreatinina. V povezavi s tem pa toksičnega učinka na ledvice ni bilo. Študija delovanja ledvic pri zdravih prostovoljcih je pokazala zmanjšanje kreatininskega očistka brez spremembe hitrosti glomerularne filtracije, ki je povezano z zaviranjem sekrecije kreatinina v ledvičnih tubulih.

  Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

  Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na: Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke

  Sektor za farmakovigilanco Nacionalni center za farmakovigilanco Slovenčeva ulica 22

  SI-1000 Ljubljana

  Tel: +386 (0)8 2000 500

  Faks: +386 (0)8 2000 510

  e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si spletna stran: www.jazmp.si

V študiji tolerabilnosti velikih peroralnih odmerkov pri bolnikih z angino pektoris se je pogostnost omotice, navzee in bruhanja večala sorazmerno z odmerkom. V študiji prevelikega intravenskega odmerjanja pri zdravih prostovoljcih so poleg teh neželenih učinkov opazili diplopijo, letargijo in sinkopo. Pri prevelikem odmerjanju je treba bolnika skrbno spremljati, zdravljenje pa je simptomatsko in podporno.

Približno 62 % ranolazina je vezanega na beljakovine v plazmi, zato popolna odstranitev s

hemodializo ni možna.

V obdobju trženja zdravila so poročali o primerih namernega prevelikega odmerjanja s samim

ranolazinom ali v kombinaciji z drugimi zdravili, ki so se končali s smrtnim izidom.