Levemir 100 enot/ml raztopina za injiciranje v vložku
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Levemir 100 enot/ml
Zdravilo Levemir je namenjeno zdravljenju sladkorne bolezni pri odraslih, mladostnikih in otrocih, starih 1 leto in več.
Odmerjanje
Moč insulinskih analogov, tudi insulina detemir, izražamo v enotah, moč humanega insulina pa v mednarodnih enotah. Ena enota insulina detemir ustreza eni mednarodni enoti humanega insulina.
Zdravilo Levemir je mogoče uporabljati sàmo, kot bazalni insulin, ali v kombinaciji z bolusnim insulinom. Uporabljati ga je mogoče tudi v kombinaciji s peroralnimi antidiabetiki in/ali agonisti receptorjev GLP-1.
Če se zdravilo Levemir uporablja v kombinaciji s peroralnimi antidiabetiki ali se ga doda k zdravljenju z agonistom receptorjev GLP-1, je zdravilo Levemir priporočljivo uporabljati enkrat na dan, uvodoma z odmerkom 0,1-0,2 enoti/kg ali z odmerkom 10 enot pri odraslih bolnikih. Odmerek zdravila Levemir je treba titrirati glede na potrebe posameznega bolnika.
Če se agonist receptorjev GLP-1 doda k zdravljenju z zdravilom Levemir, je odmerek zdravila Levemir priporočljivo zmanjšati za 20 %, da se zmanjša tveganje za hipoglikemijo, kasneje pa je odmerek treba prilagoditi pri vsakem bolniku posebej.
Za prilagajanje odmerka pri posameznem odraslem bolniku bolniku priporočamo naslednje smernice
za titracijo:
Smernice za titriranje pri odraslih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2
| Povprečna SIGP* pred zajtrkom | Prilagoditev odmerka zdravila Levemir |
| > 10,0 mmol/l (180 mg/dl) | + 8 enot |
| 9,1-10,0 mmol/l (163–180 mg/dl) | + 6 enot |
| 8,1-9,0 mmol/l (145–162 mg/dl) | + 4 enote |
| 7,1-8,0 mmol/l (127–144 mg/dl) | + 2 enoti |
| 6,1-7,0 mmol/l (109–126 mg/dl) | + 2 enoti |
| 4,1-6,0 mmol/l (73-108 mg/dl) | brez spremembe odmerka (ciljna vrednost je dosežena) |
| V primeru enkratne vrednosti SIGP | |
| 3,1-4,0 mmol/l (56–72 mg/dl) | – 2 enoti |
| < 3,1 mmol/l (< 56 mg/dl) | – 4 enote |
-
samoizmerjena glukoza v plazmi
Preproste smernice za samotitriranje pri odraslih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2
| Povprečna SIGP* pred zajtrkom | Prilagoditev odmerka zdravila Levemir |
| > 6,1 mmol/l (> 110 mg/dl) | + 3 enote |
| 4,4-6,1 mmol/l (80-110 mg/dl) | brez spremembe odmerka (ciljna vrednost je dosežena) |
| < 4,4 mmol/l (< 80 mg/dl) | – 3 enote |
* samoizmerjena glukoza v plazmi
Če je zdravilo Levemir uporabljeno kot del bazalno-bolusne sheme zdravljenja z insulinom, ga je treba aplicirati enkrat ali dvakrat na dan, odvisno od bolnikovih potreb. Odmerek zdravila Levemir je treba prilagoditi posamezniku.
Prilagoditev odmerka je lahko potrebna tudi v primeru večje telesne aktivnosti, spremenjene običajne prehrane ali med spremljajočimi boleznimi.
V primeru prilagajanja odmerka za izboljšanje urejenosti koncentracije glukoze v krvi je bolnike treba opozoriti, da morajo biti pozorni na znake hipoglikemije.
Posebne skupine bolnikov
Starejši bolniki (≥ 65 let)
Zdravilo Levemir lahko uporabite pri starejših bolnikih. Pri starejših bolnikih je treba koncentracijo glukoze v krvi spremljati pozorneje ter odmerek zdravila Levemir prilagoditi posamezniku.
Ledvična ali jetrna okvara
Ledvična ali jetrna okvara lahko zmanjša bolnikovo potrebo po insulinu.
Pri bolnikih z ledvično ali jetrno okvaro je treba koncentracijo glukoze v krvi spremljati pozorneje ter odmerek zdravila Levemir prilagoditi posamezniku.
Pediatrična populacija
Zdravilo Levemir se lahko uporablja pri mladostnikih in otrocih, starejših od 1 leta (glejte poglavje 5.1). Pri zamenjavi bazalnega insulina z zdravilom Levemir je pri vsakem bolniku posebej treba presoditi o zmanjšanju odmerka bazalnega in bolusnega insulina, da se zmanjša tveganje za pojav hipoglikemije (glejte poglavje 4.4).
Pri otrocih in mladostnikih je treba koncentracijo glukoze v krvi spremljati pozorneje ter odmerek zdravila Levemir individualno prilagoditi.
Varnost in učinkovitost zdravila Levemir pri otrocih, mlajših od 1 leta, nista bili dokazani. Podatkov ni
na voljo.
Prehod z drugih insulinskih zdravil
Pri prehodu z drugih srednjedolgodelujočih ali dolgodelujočih insulinskih zdravil je lahko potrebna prilagoditev odmerka in časa apliciranja (glejte poglavje 4.4).
Med prehodom in v prvih tednih po prehodu je priporočljivo skrbno spremljanje glukoze v krvi (glejte
poglavje 4.4).
Spremljajoče zdravljenje sladkorne bolezni je morda treba prilagoditi (odmerek in/ali čas uporabe
peroralnih antidiabetikov ali dajanja sočasno uporabljenih kratko-/hitrodelujočih insulinskih zdravil).
Način uporabe
Zdravilo Levemir je dolgodelujoči insulinski analog, ki se uporablja kot bazalni insulin. Zdravilo Levemir je namenjeno zgolj injiciranju pod kožo (subkutani uporabi). Zdravila Levemir se ne sme aplicirati intravensko, ker lahko povzroči hudo hipoglikemijo. Intramuskularnemu apliciranju se je treba izogibati. Zdravila Levemir se ne sme uporabljati v infuzijskih črpalkah za insulin.
Zdravilo Levemir se injicira subkutano v trebušno steno, stegno, nadlaket, deltoidni ali glutealni predel. Znotraj istega predela je treba mesta injiciranja vedno menjavati, da se zmanjša tveganje za lipodistrofijo in kožno amiloidozo (glejte poglavji 4.4 in 4.8). Trajanje delovanja je spremenljivo, odvisno od odmerka, mesta injiciranja, krvnega pretoka, temperature in stopnje telesne dejavnosti. Odmerek se lahko injicira kadar koli v dnevu, vendar vsak dan ob istem času. Bolnikom, ki zaradi boljšega uravnavanja glukoze v krvi potrebujejo odmerjanje dvakrat dnevno, je mogoče večerni odmerek aplicirati zvečer ali pred spanjem.
Za podrobne napotke za uporabo glejte navodilo za uporabo. Levemir Penfill
Apliciranje s sistemom za dajanje insulina
Zdravilo Levemir Penfill je namenjen za uporabo z aplikacijskimi sistemi Novo Nordisk in iglami NovoFine ali NovoTwist. Zdravilo Levemir Penfill je primerno samo za podkožno injiciranje z injekcijskim peresnikom za večkratno uporabo. Če je potrebno dajanje z injekcijsko brizgo, je treba uporabiti vialo.
Levemir FlexPen
Injiciranje z injekcijskim peresnikom FlexPen
Zdravilo Levemir FlexPen je napolnjen injekcijski peresnik (barvno kodiran), namenjen za uporabo z iglami NovoFine ali NovoTwist za enkratno uporabo, dolžine do 8 mm. Injekcijski peresnik FlexPen omogoča aplikacijo od 1 do 60 enot v korakih po 1 enoto. Zdravilo Levemir FlexPen je primerno samo za podkožno injiciranje. Če je potrebno dajanje z injekcijsko brizgo, je treba uporabiti vialo.
Levemir InnoLet
Injiciranje z injekcijskim peresnikom InnoLet
Zdravilo Levemir InnoLet je napolnjen injekcijski peresnik, namenjen za uporabo z iglami NovoFine ali NovoTwist za enkratno uporabo, dolžine do 8 mm. Injekcijski peresnik InnoLet omogoča aplikacijo od 1 do 50 enot v korakih po 1 enoto. Zdravilo Levemir InnoLet je primerno samo za podkožno injiciranje. Če je potrebno dajanje z injekcijsko brizgo, je treba uporabiti vialo.
Levemir FlexTouch
Injiciranje z injekcijskim peresnikom FlexTouch
Zdravilo Levemir FlexTouch je napolnjen injekcijski peresnik (barvno kodiran), namenjen za uporabo z iglami NovoFine ali NovoTwist za enkratno uporabo, dolžine do 8 mm. Injekcijski peresnik FlexTouch omogoča aplikacijo od 1 do 80 enot v korakih po 1 enoto. Zdravilo Levemir FlexTouch je primerno samo za podkožno injiciranje. Če je potrebno dajanje z injekcijsko brizgo, je treba uporabiti vialo.
Pred potovanjem med različnimi časovnimi pasovi se mora bolnik posvetovati z zdravnikom, kajti morda bo moral zaradi tega injicirati insulin in uživati obroke ob drugačnih časih.
Hiperglikemija
Neustrezno odmerjanje ali prekinitev zdravljenja lahko, zlasti pri sladkorni bolezni tipa 1, povzroči hiperglikemijo in diabetično ketoacidozo. Prvi simptomi hiperglikemije se ponavadi razvijejo postopoma, v nekaj urah ali dneh. Vključujejo žejo, pogostejše uriniranje, slabost, bruhanje, zaspanost, pordelo suho kožo, suha usta, izgubo apetita in acetonski zadah. Pri sladkorni bolezni tipa 1 nezdravljene hiperglikemije končno povzročijo diabetično ketoacidozo, ki je lahko smrtna.
Hipoglikemija
Izpustitev obroka ali nenačrtovana, naporna telesna dejavnost lahko povzročita hipoglikemijo. Pri otrocih je treba poskrbeti, da odmerki insulina (še posebej pri bazalno-bolusnih shemah zdravljenja) ustrezajo vnosu hrane in telesni dejavnosti, da se zmanjša tveganje za pojav hipoglikemije.
Hipoglikemija se lahko pojavi, če je odmerek insulina prevelik glede na potrebo po insulinu. V primeru hipoglikemije ali suma na hipoglikemijo se zdravila Levemir ne sme injicirati. Po ureditvi bolnikove glukoze v krvi je treba razmisliti o prilagoditvi odmerka (glejte poglavji 4.8 in 4.9).
Bolnikom, ki se jim uravnanost glukoze v krvi zelo izboljša, npr. z intenziviranim insulinskim zdravljenjem, se običajni opozorilni simptomi hipoglikemije lahko spremenijo in jih je s to možnostjo treba seznaniti. Pri bolnikih, ki imajo sladkorno bolezen že dolgo, lahko običajni opozorilni simptomi izginejo.
Spremljajoče bolezni, posebno okužbe in stanja z zvišano telesno temperaturo, ponavadi zvečajo bolnikovo potrebo po insulinu. Sočasne bolezni ledvic, jeter ali nadledvične žleze, hipofize ali ščitnice lahko zahtevajo spremembo odmerka insulina.
Ob prehodu med različnimi vrstami insulinskih zdravil se lahko zgodnji opozorilni simptomi hipoglikemije spremenijo ali postanejo manj izraziti, kot so bili pri insulinu, ki ga je bolnik uporabljal prej.
Prehod z drugih insulinskih zdravil
Prehod bolnika na drugo vrsto ali znamko insulina mora potekati pod strogim zdravniškim nadzorom. Spremembe v jakosti, znamki (proizvajalec), vrsti, izvoru (živalski insulin, humani insulin ali analog humanega insulina) in/ali načinu izdelave (rekombinantna DNA ali živalski vir insulina) imajo lahko za posledico spremembo odmerka. Bolniki, ki preidejo na zdravilo Levemir z druge vrste insulina, bodo morda morali spremeniti odmerek, ki so se ga držali pri običajnih insulinskih zdravilih. Če je prilagoditev potrebna, utegne biti potrebna že pri prvem odmerku ali v prvih nekaj tednih ali mesecih.
Reakcije na mestu injiciranja
Kot pri vsakem zdravljenju z insulinom se lahko pojavijo reakcije na mestu injiciranja, vključno z bolečinami, pordelostjo, koprivnico, vnetjem, podplutbami, oteklino in srbenjem. Stalno krožno menjavanje mest injiciranja na posameznem predelu pomaga zmanjšati ali preprečiti te reakcije. Reakcije ponavadi minejo v nekaj dneh do nekaj tednih. V redkih primerih lahko reakcije na mestu injiciranja zahtevajo prekinitev zdravljenja z zdravilom Levemir.
Bolezni kože in podkožja
Bolnike je treba poučiti, naj nenehno menjavajo mesto injiciranja, da se zmanjša tveganje za pojav lipodistrofije in kožne amiloidoze. Po injiciranju insulina na mesta, kjer se pojavijo ti učinki, obstaja potencialno tveganje za zapoznelo absorpcijo insulina in poslabšan glikemični nadzor. Poročali so, da nenadna sprememba mesta injiciranja na neprizadeto območje privede do hipoglikemije. Po menjavi mesta injiciranja s prizadetega predela na neprizadet predel se priporoča spremljanje glukoze v krvi, v poštev pa pride tudi prilagoditev odmerkov antidiabetičnih zdravil.
Hipoalbuminemija
Pri bolnikih s hudo hipoalbuminemijo ni zadosti podatkov. Pri teh bolnikih je priporočljivo skrbno nadziranje.
Kombinacija zdravila Levemir in pioglitazona
Poročali so o primerih srčnega popuščanja med uporabo pioglitazona v kombinaciji z insulinom, zlasti pri bolnikih z dejavniki tveganja za srčno popuščanje. To je treba upoštevati pri načrtovanju zdravljenja s kombinacijo pioglitazona in zdravila Levemir. Pri uporabi te kombinacije je treba pri bolnikih opazovati znake in simptome srčnega popuščanja, pridobivanja telesne mase in prisotnosti edema. Če pride do poslabšanja srčnih simptomov, je treba zdravljenje s pioglitazonom prekiniti.
Preprečevanje nenamerne zamenjave zdravil/napak pri zdravljenju
Bolnikom je treba naročiti, da pred vsakim injiciranjem vedno preverijo nalepko na vložku/injekcijskem peresniku in tako preprečijo nenamerno zamenjavo zdravila Levemir in drugih insulinskih zdravil.
Sledljivost
Z namenom izboljšanja sledljivosti bioloških zdravil je treba jasno zabeležiti ime in številko serije uporabljenega zdravila.
Za številna zdravila je znano, da vplivajo na presnovo glukoze. Bolnikovo potrebo po insulinu lahko zmanjšajo naslednje snovi:
peroralni antidiabetiki, agonisti receptorjev GLP-1, zaviralci monoaminooksidaze (MAO), antagonisti
adrenergičnih receptorjev beta, zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE), salicilati, anabolni steroidi in sulfonamidi.
Bolnikovo potrebo po insulinu lahko zvečajo naslednje snovi:
peroralni kontraceptivi, tiazidi, glukokortikoidi, ščitnični hormoni, simpatikomimetiki, rastni hormon in danazol.
Antagonisti adrenergičnih receptorjev beta lahko prikrijejo simptome hipoglikemije. Oktreotid/lanreotid lahko potrebo po insulinu zveča ali zmanjša.
Alkohol lahko poveča ali zmanjša hipoglikemični učinek insulina.
Nosečnost
Uporabo zdravila Levemir pri nosečnicah s sladkorno boleznijo so raziskali v kliničnem preskušanju in v prospektivni neintervencijski varnostni študiji po odobritvi dovoljenja za promet (glejte poglavje 5.1). Podatki, po prihodu zdravila na trg zbrani pri nosečnicah, ki so uporabljale zdravilo Levemir, so zajeli več kot 4.500 izidov nosečnosti in ne kažejo večjega tveganja za malformacije ali toksičnost za plod ali novorojenčka. Zdravilo Levemir je mogoče uporabiti med nosečnostjo, če je klinično potrebno.
Na splošno sta pri ženskah s sladkorno boleznijo med celotno nosečnostjo in pred nameravano nosečnostjo priporočljiva intenzivnejša kontrola glukoze v krvi in spremljanje nosečnice. Potreba po insulinu se v prvem trimesečju ponavadi zmanjša, potem pa se v drugem in tretjem trimesečju zveča. Po porodu se potreba po insulinu običajno hitro vrne na vrednosti pred nosečnostjo.
Dojenje
Ni znano, ali se insulin detemir izloča v materino mleko. Presnovnih učinkov zaužitega insulina detemir na dojenega novorojenčka/dojenčka ni pričakovati, ker se insulin detemir kot peptid v človeških prebavilih prebavi v aminokisline.
Doječim materam je morda treba prilagoditi odmerke in prehrano.
Plodnost
Študije na živalih ne kažejo neželenih učinkov na plodnost.
Hipoglikemija lahko poslabša bolnikovo zmožnost koncentracije in reagiranja. To je lahko nevarno v okoliščinah, v katerih sta ti zmožnosti posebej pomembni (npr. pri vožnji avta ali upravljanju strojev).
Bolnikom je treba svetovati, naj upoštevajo ustrezne previdnostne ukrepe, da bi se izognili hipoglikemiji med upravljanjem vozila. To je posebno pomembno pri bolnikih z zmanjšanim ali odsotnim zaznavanjem opozorilnih znakov hipoglikemije in pri tistih, ki imajo pogoste hipoglikemije. V takšnih okoliščinah je treba pretehtati, ali je priporočljivo, da bolnik vozi.
Povzetek varnostnega profila
Neželeni učinki, opaženi pri bolnikih, ki uporabljajo zdravilo Levemir, so zlasti posledica farmakološkega učinka insulina. Celotni odstotek zdravljenih bolnikov, pri katerih lahko pričakujemo neželene učinke, se ocenjuje na 12 %.
Najpogosteje opisani neželeni učinek med zdravljenjem je hipoglikemija; glejte poglavje 4.8, podpoglavje Opis izbranih neželenih učinkov.
Iz kliničnih raziskav je znano, da se hude hipoglikemije – opredeljene kot takšne, pri katerih je nujno posredovanje nekoga drugega – pojavijo pri približno 6 % bolnikov, zdravljenih z zdravilom Levemir.
Reakcije na mestu injiciranja so med zdravljenjem z zdravilom Levemir pogostejše kot med zdravljenjem z zdravili s humanim insulinom. Med takšnimi reakcijami so bolečina, pordelost, koprivnica, vnetje, podplutbe, oteklina in srbenje na mestu injiciranja. Večina reakcij na mestu injiciranja je blagih in prehodnih, tj. med nadaljevanjem zdravljenja običajno izginejo v nekaj dneh do nekaj tednih.
Po začetku zdravljenja z insulinom se lahko pojavijo refrakcijske anomalije in edemi. Te reakcije so ponavadi prehodne narave. Hitro izboljšanje urejenosti glukoze v krvi lahko spremlja akutna boleča nevropatija, ki je ponavadi reverzibilna. Medtem ko dolgoročno izboljšana urejenost glikemije zmanjša tveganje za napredovanje diabetične retinopatije, lahko intenziviranje insulinskega zdravljenja s hitrim izboljšanjem urejenosti glikemije spremlja prehodno poslabšanje diabetične retinopatije.
Preglednica neželenih učinkov
Spodaj navedeni neželeni učinki temeljijo na podatkih iz kliničnih preskušanj in so razvrščeni po MedDRA pogostnosti in organskih sistemih. Skupine pogostnosti so opredeljene po naslednjem dogovoru: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).
| Bolezni imunskega sistema | Občasno – alergijske reakcije, potencialne alergijske reakcije, urtikarija, izpuščaj, erupcije* |
| Zelo redko – anafilaktične reakcije* | |
| Presnovne in prehranske motnje | Zelo pogosto – hipoglikemija* |
| Bolezni živčevja | Redko – periferna nevropatija (boleča nevropatija) |
| Očesne bolezni | Občasno – refrakcijske motnje |
| Občasno – diabetična retinopatija | |
| Bolezni kože in podkožja | Občasno – lipodistrofija* |
| Neznana pogostnost – kožna amiloidoza*† | |
| Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije | Pogosto – reakcije na mestu injiciranja |
| Občasno – edemi |
* glejte poglavje 4.8, podpoglavje Opis izbranih neželenih učinkov
† neželen učinek zdravila iz virov po prihodu zdravila na trg
Opis izbranih neželenih učinkov
Alergijske reakcije, potencialne alergijske reakcije, urtikarija, izpuščaj, erupcije
Med uporabo zdravila Levemir v bazalno-bolusni shemi so alergijske reakcije, potencialne alergijske reakcije, urtikarija, izpuščaj in erupcije občasni neželeni učinki. Toda med uporabo v kombinaciji s peroralnimi antidiabetiki so v treh kliničnih študijah ugotovili, da je to pogost neželeni učinek (opažali so 2,2 % alergijskih reakcij in potencialnih alergijskih reakcij).
Anafilaktične reakcije
Pojav generaliziranih preobčutljivostnih reakcij (med drugim generalizirani izpuščaj na koži, srbenje, znojenje, prebavne motnje, angionevrotični edem, težko dihanje, palpitacije in znižanje krvnega tlaka) je zelo redek, vendar je lahko smrtno nevaren.
Hipoglikemija
Najpogosteje opisani neželeni učinek je hipoglikemija. Pojavi se lahko, če je odmerek insulina
prevelik glede na potrebo po insulinu. Huda hipoglikemija lahko povzroči nezavest in/ali konvulzije in ima lahko za posledico prehodno ali trajno okvaro delovanja možganov ali celo smrt. Simptomi hipoglikemije se ponavadi razvijejo nenadoma. Obsegajo lahko hladno znojenje, hladno bledo kožo, utrujenost, živčnost ali tremor, tesnobnost, nenavadno izčrpanost ali šibkost, zmedenost, težave s koncentracijo, zaspanost, čezmerno lakoto, motnje vida, glavobol, navzeo in palpitacije.
Bolezni kože in podkožja
Na mestu injiciranja se lahko pojavita lipodistrofija (vključno z lipohipertrofijo in lipoatrofijo) in kožna amiloidoza in upočasnita lokalno absorpcijo insulina. Stalno menjavanje mesta injiciranja znotraj določenega predela injiciranja lahko pripomore k zmanjšanju ali preprečevanju teh učinkov (glejte poglavje 4.4).
Pediatrična populacija
Pogostnost, vrsta in izrazitost neželenih učinkov, opaženih v pediatrični populaciji na podlagi podatkov po prihodu zdravila na trg in kliničnih preskušanj, ne kažejo razlik v primerjavi s širšimi izkušnjami v splošni populaciji sladkornih bolnikov.
Druge posebne skupine bolnikov
Pogostnost, vrsta in izrazitost neželenih učinkov, opaženih pri starejših bolnikih in bolnikih z okvaro ledvic ali jeter na podlagi podatkov po prihodu zdravila na trg in kliničnih preskušanj, ne kažejo razlik v primerjavi s širšimi izkušnjami v splošni populaciji.
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih
Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev se zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na nacionalni center za poročanje, ki je naveden v Prilogi V.
Specifičnega prevelikega odmerjanja insulina ni mogoče opredeliti, a če so uporabljeni odmerki
preveliki glede na bolnikovo potrebo, se lahko postopoma razvije hipoglikemija.
-
Blage hipoglikemije je mogoče zdraviti z zaužitjem glukoze ali sladkih izdelkov. Zato je
priporočljivo, da bolniki s sladkorno boleznijo vedno nosijo pri sebi živila, ki vsebujejo sladkor.
-
Hude hipoglikemije, ko je bolnik nezavesten, je mogoče zdraviti z glukagonom (0,5 do 1 mg), ki ga da intramuskularno ali subkutano ustrezno podučena oseba, ali z glukozo, ki jo da intravensko zdravstveni delavec. Glukozo je treba dati intravensko v primeru, da se bolnik v 10 do 15 minutah ne odzove na glukagon. Ko se bolnik zave, je priporočljivo, da peroralno dobi ogljikove hidrate za preprečitev ponovitve.
Farmakološke lastnosti - Levemir 100 enot/ml
Farmakoterapevtska skupina: zdravila za zdravljenje diabetesa, insulini in analogi za injiciranje z
dolgotrajnim delovanjem. Oznaka ATC: A10AE05.
Mehanizem delovanja in farmakodinamični učinki
Zdravilo Levemir je topen dolgodelujoči insulinski analog s podaljšanim delovanjem, ki se uporablja kot bazalni insulin.
Zdravilo Levemir znižuje glukozo v krvi tako, da olajša njen privzem po vezavi insulina na receptorje
na mišičnih in maščobnih celicah in hkrati zavre sproščanje glukoze iz jeter.
Časovni potek delovanja zdravila Levemir je statistično pomembno manj spremenljiv in zato bolj predvidljiv kot časovni potek delovanja insulina NPH (nevtralni protamin Hagedorn), kar je razvidno iz Preglednice 1, ki prikazuje koeficiente spremenljivosti (CV, Coefficient of Variation) za celotni in največji farmakodinamični učinek.
Preglednica 1. Spremenljivost časovnega poteka delovanja zdravila Levemir in insulina NPH
| Farmakodinamična primerjava | Zdravilo LevemirCV (%) | Insulin NPH CV (%) |
| AUCGIR,0-24h* | 27 | 68 |
| GIRmax** | 23 | 46 |
* Površina pod krivuljo ** Hitrost infuzije glukoze p-vrednost < 0,001 za vse primerjave z zdravilom Levemir
Na podaljšano delovanje zdravila Levemir vpliva močna medsebojna povezava molekul insulina detemir na mestu injiciranja in vezava na albumin preko stranskih verig maščobnih kislin. Insulin detemir se v primerjavi z insulinom NPH počasneje porazdeli v periferna ciljna tkiva. Kombinirani mehanizmi vleka zagotavljajo enakomernejšo absorpcijo in potek delovanja insulina detemir v primerjavi z insulinom NPH.
Farmakodinamični parametri za Levemir in NPH
Hitrost infuzije glukoze (mg/kg/min)
Trajanje delovanja (h) GIRmax (mg/kg/min)
†ocenjene vrednosti
e./kg e./kg e./kg i. e./kg
Čas od injiciranja insulina (v urah) Levemir ….. 0,2 e./kg 0,3 e./kg . . . .0,4 e./kg
Slika 1: Potek delovanja zdravila Levemir pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1
Trajanje delovanja je odvisno od odmerka in lahko znaša do 24 ur, kar omogoča enkrat ali dvakrat dnevno apliciranje. Če apliciramo dvakrat dnevno, bo stanje dinamičnega ravnovesja doseženo po 2-3 apliciranjih odmerka. V odmerkih zdravila Levemir v območju od 0,2-0,4 enot/kg (e./kg) znaša trajanje učinka, večjega od 50 % največjega učinka, od 3-4 ur do približno 14 ur po apliciranju odmerka.
Pri subkutanem apliciranju so farmakodinamične lastnosti (največji učinek, trajanje delovanja, celotni učinek) odvisne od odmerka.
V dolgoročnih kliničnih preskušanjih so med zdravljenjem z zdravilom Levemir od dne do dne ugotovili manjšo variabilnost glukoze v plazmi na tešče (GPT) kot z insulinom NPH.
Študije pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, zdravljenih z bazalnim insulinom v kombinaciji s peroralnimi antidiabetiki so pokazale, da je urejenost glikemije (HbA1c) ob zdravilu Levemir primerljiva z urejenostjo pri insulinu NPH in insulinu glargin, obenem je manj povečanja telesne mase (glejte preglednico 2, spodaj). V študiji, ki je primerjala insulin glargin in zdravilo Levemir, so bolniki zdravilo Levemir lahko aplicirali enkrat ali dvakrat na dan, insulin glargin pa so morali aplicirati enkrat na dan; 55 % bolnikov, ki so dobivali zdravilo Levemir, je 52-tedensko zdravljenje dokončalo z uporabo dvakrat na dan.
Preglednica 2. Sprememba telesne mase po zdravljenju z insulinom
| Trajanje študije | Zdravilo Levemir enkrat na dan | Zdravilo Levemir dvakrat na dan | Insulin NPH | Insulin glargin |
| 20 tednov | + 0,7 kg | + 1,6 kg | ||
| 26 tednov | + 1,2 kg | + 2,8 kg | ||
| 52 tednov | + 2,3 kg | + 3,7 kg | + 4,0 kg |
V preskušanjih, v katerih so raziskovali uporabo peroralnih antidiabetikov, je bilo kombinirano zdravljenje z zdravilom Levemir povezano z 61-65 % manjšim tveganjem za blage nočne hipoglikemije kot kombinirano zdravljenje z insulinom NPH.
Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, ki s peroralnimi antidiabetiki niso dosegli cilja, je bilo izvedeno odprto, randomizirano klinično preskušanje. Začelo se je z 12-tedenskim obdobjem uvajanja s kombinacijo liraglutid + metformin; med tem obdobjem je 61 % preiskovancev doseglo
HbA1c < 7 %. 39 % bolnikov, ki niso dosegli cilja, pa so randomizirali bodisi na dodatek zdravila Levemir enkrat na dan bodisi na nadaljevanje kombinacij liraglutid + metformin za 52 tednov.
Dodatek zdravila Levemir je po 52 tednih prinesel dodatno znižanje HbA1c s 7,6 % na 7,1 %. Hudih
hipoglikemij ni bilo. Huda hipoglikemija je opredeljena kot hipoglikemija, pri kateri si preiskovanec ni mogel pomagati sam in je bilo potrebno aplicirati glukagon ali intravensko glukozo. Glejte preglednico 3.
Preglednica 3. Podatki kliničnega preskušanja – dodatek zdravila Levemir kot dodatno zdravljenje h kombinaciji liraglutid + metformin
| Teden študije | Randomizirani na zdravilo Levemir + liraglutid + metforminn = 160 | Randomizirani na liraglutid + metforminn = 149 | Vrednost p | |
| Povprečna sprememba HbA1c od izhodišča (%) | 0–26 tednov | -0,51 | 0,02 | < 0,0001 |
| 0–52 tednov | -0,50 | 0,01 | < 0,0001 | |
| Deleži bolnikov, ki so dosegli ciljno vrednost HbA1c < 7 % (%) | 0–26 tednov | 43,1 | 16,8 | < 0,0001 |
| 0–52 tednov | 51,9 | 21,5 | < 0,0001 | |
| Sprememba telesne mase od izhodišča (kg) | 0–26 tednov | -0,16 | -0,95 | 0,0283 |
| 0–52 tednov | -0,05 | -1,02 | 0,0416 | |
| Blage hipoglikemije (na bolnik-leto) | 0–26 tednov | 0,286 | 0,029 | 0,0037 |
| 0–52 tednov | 0,228 | 0,034 | 0,0011 |
V 26-tedenskem, dvojno slepem, randomiziranem kliničnem preskušanju so vrednotili učinkovitost in varnost liraglutida (1,8 mg) v primerjavi s placebom pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 z nezadostno urejeno glikemijo pri zdravljenju z bazalnim insulinom, z metforminom ali brez njega. Pri bolnikih z izhodiščno vrednostjo HbA1c ≤ 8,0 % so odmerek insulina zmanjšali za 20 % zaradi zmanjšanja tveganja za pojav hipoglikemije. Kasneje so bolniki odmerek insulina lahko znova zvišali, vendar največ do odmerka pred randomizacijo. Zdravilo Levemir je bil bazalni insulin pri 33 %
(N = 147) vseh bolnikov (97,3 % bolnikov je uporabljalo tudi metformin). Dodatek liraglutida je v primerjavi z dodatkom placeba povzročil večje zmanjšanje vrednosti HbA1c (do 6,93 % v primerjavi z do 8,24 %), večje zmanjšanje vrednosti glukoze v plazmi na tešče (do 7,20 mmol/l v primerjavi z do 8,13 mmol/l) in večje zmanjšanje telesne mase (-3,47 kg v primerjavi z -0,43 kg). Izhodiščne vrednosti teh parametrov so bile med skupinama podobne. Opaženi delež blagih hipoglikemičnih epizod je bil med skupinama podoben, v nobeni skupini pa niso opazili hudih hipoglikemičnih epizod.
V dolgoročnih preskušanjih pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1, ki so prejemali bazalno-bolusno zdravljenje z insulinom, se je stanje plazemske glukoze na tešče pri zdravilu Levemir izboljšalo v primerjavi z insulinom NPH. Glikemično uravnavanje (HbA1c) z zdravilom Levemir je bilo mogoče primerjati z insulinom NPH, pri čemer je tveganje za nočno hipoglikemijo nižje ter brez hkratnega pridobivanja na telesni masi.
Klinična preskušanja, v katerih so uporabljali bazalno-bolusno zdravljenje z insulinom, so pokazala, da je celotna pogostnost hipoglikemije podobna pri zdravljenju z zdravilom Levemir ali insulinom
NPH. Analize nočne hipoglikemije pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 so pokazale bistveno nižje tveganje za blago nočno hipoglikemijo (kadar ni potrebno dodatno zdravljenje in je glukoza v kapilarni krvi nižja od 2,8 mmol/l ali 3,1 mmol/l, če je izražena kot plazemska glukoza) kot pri insulinu NPH, pri sladkorni bolezni tipa 2 pa ta razlika ni opazna.
Med uporabo zdravila Levemir so opažali pojav protiteles. Vendar ne kaže, da bi to vplivalo na urejenost glikemije.
Nosečnost
V prospektivni neintervencijski varnostni študiji po odobritvi dovoljenja za promet so glede izidov nosečnosti spremljali nosečnice s sladkorno boleznijo tipa 1 ali tipa 2, ki so bile izpostavljene zdravilu Levemir (n = 727, 680 živorojenih otrok) ali drugim bazalnim insulinom (n = 730, 668 živorojenih otrok).
Med zdravilom Levemir in drugimi bazalnimi insulini ni bilo statistično značilne razlike, kar zadeva elemente opazovanega dogodka malformacij (inducirani splav zaradi hujše prirojene malformacije, hujše prirojene malformacije ali blažje prirojene malformacije). Rezultati te študije kažejo, da pri ženskah z že prisotno sladkorno boleznijo zdravilo Levemir v primerjavi z drugimi bazalnimi insulini ni povezano z dodatnim tveganjem za neželene izide nosečnosti.
Zdravilo Levemir so raziskali v odprtem, randomiziranem kontroliranem kliničnem preskušanju, v katerem so nosečnice s sladkorno boleznijo tipa 1 (n = 310) zdravili z bazalno-bolusno shemo, v kateri je bil bazalni insulin bodisi zdravilo Levemir (n = 152) bodisi insulin NPH (n = 158), oba v kombinaciji z zdravilom NovoRapid.
Zdravilo Levemir je bilo enakovredno insulinu NPH, merjeno s HbA1c v 36. tednu nosečnosti (TN), in znižanje povprečnega HbA1c med nosečnostjo je bilo podobno.
Pediatrična populacija
Učinkovitost in varnost zdravila Levemir so do 12 mesecev preučevali v treh randomiziranih, kontroliranih kliničnih preskušanjih pri mladostnikih in otrocih (skupni n = 1045). V preskušanjih je sodelovalo 167 otrok, starih od 1 do 5 let. Vsa preskušanja so pokazala, da je urejenost glikemije (HbA1c) z zdravilom Levemir primerljiva tisti z insulinom NPH in insulinom degludek, če je uporabljen v bazalno-bolusnem zdravljenju; uporabljena meja neinferiornosti je bila 0,4 %. V preskušanju, v katerem so zdravilo Levemir primerjali z insulinom degludek, je bil delež hiperglikemičnih epizod s ketozo pri uporabi zdravila Levemir pomembno večji (1,09 v primerjavi z 0,68 epizod na bolnik-leto izpostavljenosti). Z zdravilom Levemir so opažali manj povečanja telesne mase (ocena SD, masa korigirana za spol in starost) kot z insulinom NPH.
Preskušanje, ki je vključevalo otroke, starejše od 2 let, so podaljšali za dodatnih 12 mesecev (skupaj 24 mesecev podatkov o zdravljenju) za oceno nastajanja protiteles po dolgotrajnem zdravljenju z zdravilom Levemir. Po porastu protiteles proti insulinu med prvim letom so ta med drugim letom upadla na raven, rahlo višjo od ravni pred preskušanjem. Rezultati kažejo, da pojav protiteles nima negativnega vpliva na urejenost glikemije in odmerek zdravila Levemir.
Podatki o učinkovitosti in varnosti za mladostnike s sladkorno boleznijo tipa 2 so ekstrapolirani iz podatkov, pridobljenih pri otrocih, mladostnikih in odraslih s sladkorno boleznijo tipa 1 ter odraslih s sladkorno boleznijo tipa 2. Rezultati podpirajo uporabo zdravila Levemir pri mladostnikih s sladkorno boleznijo tipa 2.
Absorpcija
Največja koncentracija v serumu je dosežena v 6 do 8 urah po aplikaciji. Če apliciramo dvakrat dnevno, bodo koncentracije v serumu v stanju dinamičnega ravnovesja dosežene po 2-3 odmerkih. Razlike v absorpciji med bolniki so pri zdravljenju z zdravilom Levemir manjše kot pri drugih zdravilih, ki se uporabljajo kot bazalni insulin.
Absolutna biološka uporabnost insulina detemir znaša pri subkutani aplikaciji približno 60 %.
Porazdelitev
Navidezen volumen porazdelitve zdravila Levemir (približno 0,1 l/kg) kaže na to, da se velik delež insulina detemir nahaja v krvnem obtoku.
Rezultati študij vezave na beljakovine in vitro ter in vivo so pokazali, da med insulinom detemir in maščobnimi kislinami ali drugimi zdravili, ki se vežejo na beljakovine, ni klinično pomembnih interakcij.
Biotransformacija
Razgradnja insulina detemir je podobna razgradnji humanega insulina – vsi nastali presnovki so neaktivni.
Izločanje
Terminalni razpolovni čas po subkutani aplikaciji je določen s hitrostjo absorpcije iz podkožnega tkiva. Terminalni razpolovni čas je odvisen od odmerka in znaša od 5 do 7 ur.
Linearnost
Po subkutani aplikaciji v terapevtskem območju so koncentracije v serumu (največja vsebnost, obseg absorpcije) sorazmerne odmerku.
Med liraglutidom in zdravilom Levemir niso opazili medsebojnih farmakokinetičnih ali farmakodinamskih interakcij, če je bilo zdravilo Levemir pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 2 uporabljeno v enkratnem odmerku 0,5 enot/kg z 1,8 mg liraglutida v stanju dinamičnega ravnovesja.
Posebne skupine bolnikov
Starejši bolniki (≥ 65 let)
Klinično pomembne razlike v farmakokinetiki zdravila Levemir med starejšimi in mlajšimi bolniki niso bile ugotovljene.
Ledvična in jetrna okvara
Klinično pomembne razlike v farmakokinetiki zdravila Levemir med bolniki z ledvično ali jetrno okvaro in zdravimi ljudmi niso bile ugotovljene. Zaželeno je natančno nadziranje glukoze v plazmi, saj pri teh bolnikih farmakokinetika zdravila Levemir ni bila podrobno raziskana.
Spol
Farmakokinetične lastnosti zdravila Levemir se med spoloma klinično pomembno ne razlikujejo.
Pediatrična populacija
Farmakokinetične lastnosti zdravila Levemir so raziskali pri mlajših otrocih (od 1. do 5. leta), otrocih (od 6. do 12. leta) in mladostnikih (od 13. do 17. leta) in jih primerjali s tistimi pri odraslih s sladkorno boleznijo tipa 1. Farmakokinetične lastnosti se med mlajšimi otroci, otroci, mladostniki in odraslimi niso klinično pomembno razlikovale.
Farmacevtski podatki - Levemir 100 enot/ml
glicerol fenol metakrezol cinkov acetat
natrijev hidrogenfosfat dihidrat natrijev klorid
klorovodikova kislina (za uravnavanje pH) natrijev hidroksid (za uravnavanje pH) voda za injekcije
Dodajanje snovi zdravilu Levemir bi lahko povzročilo razgradnjo insulina detemir, npr. če zdravilo vsebuje tiole ali sulfite. Zdravila Levemir se ne sme dodajati infuzijskim tekočinam.
Tega zdravila se ne sme mešati z drugimi zdravili.
Pred odprtjem: 30 mesecev
Med uporabo in ko se zdravilo uporablja kot rezerva: zdravilo je lahko shranjeno največ 6 tednov.
Za podatke o shranjevanju zdravila glejte poglavje 6.3.
Pred odprtjem: shranjujte v hladilniku (2 °C - 8 °C). Ne shranjujte v bližini hladilnega elementa. Ne zamrzujte.
Levemir Penfill
Med uporabo in ko se zdravilo uporablja kot rezerva: shranjujte pri temperaturi do 30 °C. Ne shranjujte v hladilniku. Ne zamrzujte.
Vložek shranjujte v zunanji ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Levemir FlexPen/Levemir FlexTouch
Med uporabo in ko se zdravilo uporablja kot rezerva: shranjujte pri temperaturi do 30 °C. Shranjujete lahko tudi v hladilniku (2 °C – 8 °C). Ne zamrzujte.
Injekcijski peresnik naj bo pokrit s pokrovčkom za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Levemir InnoLet
Med uporabo in ko se zdravilo uporablja kot rezerva: shranjujte pri temperaturi do 30 °C. Ne shranjujte v hladilniku. Ne zamrzujte.
Injekcijski peresnik naj bo pokrit s pokrovčkom za zagotovitev zaščite pred svetlobo.
Levemir Penfill
3 ml raztopine v vložku (steklo tipa I) z batom (brombutil) in gumijasto zaporko (brombutil/poliizopren).
Pakiranja z 1, 5 in 10 vložki. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Levemir FlexPen
3 ml raztopine v vložku (steklo tipa I) z batom (brombutil) in gumijasto zaporko (brombutil/poliizopren), vstavljenim v napolnjen večodmeren injekcijski peresnik iz polipropilena, ki se ga zavrže, ko je izrabljen.
Pakiranja z 1 (z iglami ali brez), s 5 (brez igel) in z 10 (brez igel) napolnjenimi injekcijskimi peresniki. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Levemir InnoLet
3 ml raztopine v vložku (steklo tipa I) z batom (brombutil) in gumijasto zaporko (brombutil/poliizopren), vstavljenim v napolnjen večodmeren injekcijski peresnik iz polipropilena, ki se ga zavrže, ko je izrabljen.
Pakiranja z 1, 5 in 10 napolnjenimi injekcijskimi peresniki. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj. Levemir FlexTouch
3 ml raztopine v vložku (steklo tipa I) z batom (brombutil) in gumijasto zaporko
(brombutil/poliizopren), vstavljenim v napolnjen večodmeren injekcijski peresnik iz polipropilena, ki se ga zavrže, ko je izrabljen.
Pakiranja z 1 (z iglami ali brez), s 5 (brez igel) in skupno pakiranje z 2 x 5 (brez igel) napolnjenimi injekcijskimi peresniki po 3 ml. Na trgu morda ni vseh navedenih pakiranj.
Ne uporabite zdravila, če opazite, da raztopina ni bistra, brezbarvna in vodna. Zdravila Levemir, ki je bil zamrznjen, ne smete uporabiti.
Bolnika opozorite, naj po vsakem injiciranju iglo zavrže.
Neuporabljeno zdravilo ali odpadni material je treba odvreči v skladu z lokalnimi zahtevami.
Igel, vložkov in napolnjenih injekcijskih peresnikov si ne delite z drugimi. Vložka se ne sme znova polniti.