Montelukast Synthon 4 mg žvečljive tablete
Informacije za predpisovanje
Lista
Režim izdajanja
Omejitve predpisovanja
Oznake
Ostale informacije
Registrirano ime
Sestava
Farmacevtska oblika
Imetnik dovoljenja
Datum veljavnosti
Zadnja posodobitev SmPC
Uporabite Mediately aplikacijo
Pridobite informacije o zdravilih hitreje.
Več kot 36k ocen
SmPC - Montelukast 4 mg
Žvečljive tablete v odmerku 4 mg so indicirane za zdravljenje astme kot dodatno zdravljenje pri tistih 2 do 5 let starih bolnikih z blago do zmerno persistentno astmo, pri katerih astma z inhalacijskimi kortikosteroidi ni ustrezno nadzorovana in pri katerih kratko delujoči agonisti beta za uporabo “po potrebi” ne omogočajo ustreznega kliničnega nadzora astme.
Žvečljive tablete v odmerku 4 mg je mogoče uporabiti tudi kot alternativo zdravljenju z nizkoodmernimi inhalacijskimi kortikosteroidi pri bolnikih z blago persistentno astmo, starih 2 do 5 let, ki v zadnjem času niso imeli hudih napadov astme, ki bi zahtevali uporabo peroralnih kortikosteroidov, in pri katerih se je izkazalo, da niso zmožni uporabljati inhalacijskih kortikosteroidov (glejte poglavje 4.2).
Žvečljive tablete v odmerku 4 mg so tudi indicirane za preprečevanje astme, pri kateri je prevladujoča predvsem bronhokonstrikcija ob naporu, pri otrocih starih 2 leti ali več.
peroralna uporaba
Zdravilo mora otrok vzeti pod nadzorom odrasle osebe. Za otroke, ki
žvečljive tablete težko zaužijejo, je na voljo zdravilo v obliki zrnc.
Odmerek za otroke, stare 2 do 5 let, je ena žvečljiva tableta v odmerku 4 mg na dan, ki jo otrok zaužije zvečer. Če se zdravilo Montelukast Synthon jemlje s hrano, ga je treba vzeti 1 uro pred ali 2 uri po obroku. Prilagajanje odmerka za to starostno skupino ni potrebno.
Zdravilo v obliki žvečljivih tablet v odmerku 4 mg ni priporočljivo za otroke, mlajše od 2. let.
Splošna priporočila
Terapevtski učinek zdravila Montelukast Synthon na parametre nadzora astme se pojavi v enem dnevu. Bolnikom je treba svetovati, da z jemanjem zdravila Montelukast Synthon nadaljujejo, čeprav je astma pod nadzorom, tako kot tudi v obdobjih poslabšanja bolezni.
Pri bolnikih z ledvično insuficienco ali blago do zmerno okvaro jeter odmerkov ni treba prilagajati. Podatkov za bolnike s hudo okvaro jeter ni. Odmerjanje je enako za bolnike obeh spolov.
Zdravilo Montelukast Synthon kot alternativa zdravljenju z nizkoodmernimi inhalacijskimi kortikosteroidi pri blagi persistentni astmi
Montelukasta ne priporočamo za samostojno zdravljenje zmerne persistentne astme. Uporaba montelukasta kot alternativa zdravljenju z nizkoodmernimi inhalacijskimi kortikosteroidi pri otrocih z blago persistentno astmo je primerna le za bolnike, ki v zadnjem času niso imeli hudih napadov astme, ki bi zahtevali uporabo peroralnih kortikosteroidov, in pri katerih se je izkazalo, da niso zmožni uporabljati inhalacijskih kortikosteroidov (glejte poglavje 4.1). Blaga persistentna astma je opredeljena s simptomi astme več kot enkrat na teden, vendar manj kot enkrat na dan, nočnimi simptomi več kot dvakrat na mesec, a manj kot enkrat na teden, in normalno pljučno funkcijo med epizodami. Če do kontrolnega pregleda (običajno v roku enega meseca) zadosten nadzor astme ni dosežen, je treba oceniti potrebo po dodatnem ali drugačnem protivnetnem zdravljenju, ki temelji na stopenjskem zdravljenju astme. Pri bolnikih je treba nadzor astme redno ocenjevati.
Zdravilo Montelukast Synthon za preprečevanje astme pri 2 do 5 let starih bolnikih, pri katerih prevladuje predvsem pojav bronhokonstrikcije ob naporu Pri 2 do 5 let starih bolnikih, se lahko persistentna astma, ki zahteva zdravljenje z inhalacijskimi kortikosteroidi, izraža predvsem z bronhokonstrikcijo ob naporu. Bolnike je treba pregledati po 2. do 4. tednih zdravljenja z montelukastom. Če ustrezen odziv ni dosežen, je treba oceniti potrebo po dodatnem ali drugačnem zdravljenju.
Zdravljenje z zdravilom Montelukast Synthon v primerjavi z drugimi načini
zdravljenja astme
Če se zdravilo Montelukast Synthon uporablja kot dopolnilno (“po potrebi”) zdravljenje k inhalacijskim kortikosteroidom, z njim ne smemo nenadno zamenjati inhalacijskih kortikosteroidov (glejte poglavje 4.4).
Filmsko obložene tablete v odmerku 10 mg so na voljo za bolnike, stare 15
let ali več.
Žvečljive tablete v odmerku 5 mg so na voljo za otroke in mladostnike, stare 6 do 14 let.
Bolnike je treba opozoriti, naj za zdravljenje akutnih napadov astme nikoli ne uporabijo montelukasta, ki se daje peroralno, in da naj imajo za ta namen vedno na voljo svoje običajno olajševalno zdravilo. V primeru akutnega napada je treba uporabiti kratko delujoči inhalacijski agonist beta. Če bolniki potrebujejo več inhalacij kratko delujočih agonistov beta kot običajno, morajo poiskati zdravniško pomoč takoj, ko je mogoče.
Z montelukastom se ne sme nenadno zamenjati inhalacijskih ali peroralnih kortikosteroidov.
Ni podatkov, ki bi pokazali, da se lahko pri sočasni uporabi montelukasta zmanjša odmerke peroralnih kortikosteroidov.
V redkih primerih se lahko pri bolnikih, ki se zdravijo z antiastmatiki, vključno z montelukastom, pojavi sistemska eozinofilija, ki se včasih kaže s kliničnimi lastnostmi vaskulitisa, kar je v skladu s Churg-Straussovim sindromom. Ta sindrom se pogosto zdravi s sistemskimi kortikosteroidi. Ti primeri so bili običajno, a ne vedno, povezani z zmanjšanjem ali ukinitvijo peroralnega zdravljenja s kortikosteroidi. Možnost, da so lahko antagonisti levkotrienskih receptorjev povezani s pojavom Churg-Straussovega sindroma, ne more biti ne izključena ne potrjena. Zdravniki morajo biti pri svojih bolnikih pozorni na pojav eozinofilije, vaskulitičnega izpuščaja, poslabšanja pljučnih simptomov, srčnih zapletov in/ali nevropatije. Bolnike, pri katerih se ti simptomi pojavijo, je treba ponovno obravnavati in ovrednotiti njihov režim zdravljenja.
Žvečljive tablete v odmerku 4 mg vsebujejo aspartam, ki je vir fenilalanina. Bolniki s fenilketonurijo morajo upoštevati, da ena žvečljiva tableta v odmerku 4 mg vsebuje fenilalanin v količini, ki ustreza 0,674 mg fenilalanina na odmerek.
Montelukast lahko uporabljamo sočasno z drugimi načini zdravljenja, ki se rutinsko uporabljajo za preprečevanje in kronično zdravljenje astme. V študijah medsebojnega delovanja zdravil priporočeni klinični odmerek montelukasta ni imel klinično pomembnih učinkov na farmakokinetiko naslednjih učinkovin: teofilina, prednizona, prednizolona, peroralnih kontraceptivov (etinilestradiol/noretindron 35/1), terfenadina, digoksina in varfarina.
Pri osebah, ki so sočasno prejemale fenobarbital, se je površina pod krivuljo plazemske koncentracije v odvisnosti od časa (AUC) za montelukast zmanjšala za približno 40 %. Ker se montelukast presnavlja s CYP 3A4, je predvsem pri otrocih pri uporabi montelukasta skupaj z induktorji CYP 3A4, kot so fenitoin, fenobarbital in rifampicin, potrebna previdnost.
In vitro študije so pokazale, da je montelukast močan zaviralec CYP 2C8. Vendar pa so podatki iz klinične študije interakcij med zdravili z montelukastom in rosiglitazonom (raziskovalni substrat, ki predstavlja učinkovine, ki se primarno presnavljajo s CYP 2C8) pokazali, da montelukast
in vivo ne zavira CYP 2C8. Zato ne pričakujemo, da bi montelukast izrazito spremenil presnovo učinkovin, ki jih presnavlja ta encim (npr. paklitaksela, rosiglitazona in repaglinida).
Nosečnost
Študije na živalih ne kažejo škodljivih učinkov na nosečnost ali razvoj
zarodka/ploda.
Maloštevilni podatki iz razpoložljivih podatkovnih baz o nosečnosti ne kažejo vzročne povezave med montelukastom in malformacijami (t.j. okvarami okončin), o katerih so po prihodu zdravila na trg po svetu redko poročali.
Zdravilo Montelukast Synthon se lahko med nosečnostjo uporablja le, če se
oceni, da je to nujno potrebno.
Dojenje
Študije pri podganah so pokazale, da se montelukast izloča v mleko (glejte poglavje 5.3). Ni znano, ali se montelukast izloča v materino mleko.
Zdravilo Montelukast Synthon se lahko pri doječih materah uporablja le, če
se oceni, da je to nujno potrebno.
Ni pričakovati, da bi montelukast vplival na bolnikovo sposobnost vožnje in upravljanja s stroji. Vendar pa so v zelo redkih primerih posamezniki poročali o dremavosti ali omotici.
Montelukast so v kliničnih študijah preizkušali kot je opisano v nadaljevanju:
-
10 mg filmsko obložene tablete pri približno 4.000 odraslih bolnikih, starih
15 let ali več;
-
5 mg žvečljive tablete pri približno 1.750 pediatričnih bolnikih, starih 6 do
14 let;
-
4 mg žvečljive tablete pri 851 pediatričnih bolnikih, starih 2 do 5 let.
Za razvrščanje neželenih učinkov po pogostnosti se uporablja naslednja terminologija: zelo pogosti (≥1/10), pogosti (≥1/100 do <1/10), občasni (≥1/1.000 do <1/100), redki (≥1/10.000 do <1/1.000), zelo redki (<1/10.000) ali neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov).
O naslednjih z zdravilom povezanih neželenih učinkih so v kliničnih študijah
pri bolnikih, zdravljenih z montelukastom, poročali pogosto (≥1/100 do
<1/10), in sicer pogosteje kot pri bolnikih, ki so prejemali placebo:
Organski sistem Odrasli bolniki 15 let inveč (dve 12-tedenski študiji; n = 795) Pediatričnibolniki 6 do 14let (ena 8-tedenska študija; n = 201) (dve 56-tedenski študiji; n = 615) Pediatrični bolniki 2 do 5 let (ena12-tedenska študija;n = 461) (ena 48-tedenska študija;n = 278) Bolezniživčevja glavobol glavobol Bolezni prebavil bolečine v trebuhu bolečine v trebuhu Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije žeja S podaljšanjem zdravljenja v kliničnih preizkušanjih z manjšim številom bolnikov, ki so trajala do 2 leti pri odraslih in do 12 mesecev pri otrocih, starih 6 do 14 let, se varnostni profil ni spremenil.
Skupno se je z montelukastom zdravilo 502 pediatričnih bolnikov, starih 2 do 5 let, najmanj 3 mesece, 338 bolnikov 6 mesecev ali dlje, 534 bolnikov pa 12 mesecev ali dlje. S podaljšanim zdravljenjem se varnostni profil tudi pri teh bolnikih ni spremenil.
Po prihodu zdravila na trg so poročali o naslednjih neželenih učinkih:
Infekcijske in parazitske bolezni Okužba zgornjih dihal.
Bolezni krvi in limfatičnega sistema Povečano nagnjenje h krvavitvam.
Bolezni imunskega sistema
Preobčutljivostne reakcije, vključno z anafilaksijo, jetrna infiltracija eozinofilcev.
Psihiatrične motnje
Nenormalne sanje vključno z nočnimi morami, halucinacije, nespečnost, hoja v spanju, razdražljivost, anksioznost, nemir, razburjenost vključno z agresivnim vedenjem ali sovražnostjo, tremor, depresija, v zelo redkih primerih samomorilne misli in samomorilno vedenje (samomorilnost).
Bolezni živčevja
Omotica, dremavost, parestezija/hipestezija, epileptični napad.
Srčne bolezni
Palpitacije.
Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora Epistaksa.
Bolezni prebavil
Driska, suha usta, dispepsija, navzea, bruhanje.
Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov
Zvišane vrednosti serumskih transaminaz (ALT, AST), hepatitis (vključno s
holestatsko, hepatocelularno in mešano poškodbo jeter).
Bolezni kože in podkožja
Angioedem, modrice, urtikarija, pruritus, izpuščaj, nodozni eritem.
Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva
Artralgija, mialgija, vključno z mišičnimi krči.
Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije
Astenija/utrujenost, splošno slabo počutje, edem, povišana telesna temperatura.
Zelo redko so med zdravljenjem z montelukastom pri astmatikih poročali o
primerih Churg-Straussovega sindroma (CSS) (glejte poglavje 4.4).
Simptomi
Po prihodu zdravila na trg in v kliničnih študijah montelukasta so poročali o akutnem prevelikem odmerjanju. Ta poročanja vključujejo poročila o odraslih in otrocih, ki so prejemali odmerke vse do 1.000 mg (približno 61 mg/kg pri 42 mesecev starem otroku). Klinični in laboratorijski izvidi so bili skladni z varnostnim profilom pri odraslih in pediatričnih bolnikih. V večini poročil o prevelikem odmerjanju neželenih učinkov ni bilo. Najpogostejši neželeni učinki so bili skladni z varnostnim profilom montelukasta in so vključevali bolečine v trebuhu, somnolenco, žejo, glavobol, bruhanje in psihomotorično hiperaktivnost.
Zdravljenje
Specifične informacije o zdravljenju prevelikega odmerjanja montelukasta niso na voljo. V študijah kronične astme so odrasli bolniki 22 tednov prejemali montelukast v odmerkih do 200 mg/dan, v kratkotrajnih študijah pa približno en teden do 900 mg/dan, ne da bi imeli klinično pomembne neželene učinke.
Ni znano, ali se montelukast dializira s peritonealno dializo ali hemodializo.
Farmakološke lastnosti - Montelukast 4 mg
Farmakoterapevtska skupina: druga sistemska zdravila za obstruktivne
pljučne bolezni, antagonisti levkotrienskih receptorjev
Oznaka ATC: R03DC03
Cisteinil levkotrieni (LTC4, LTD4, LTE4) so močni vnetni eikozanoidi, ki se sproščajo iz raznih celic, tudi iz mastocitov in iz eozinofilcev. Ti pomembni mediatorji astme se vežejo na cisteinil levkotrienske receptorje (Cys-LT), ki jih najdemo v človeških dihalnih poteh, in povzročajo reakcije v dihalnih poteh, vključno z bronhokonstrikcijo, izločanjem sluzi, prepustnostjo krvnih žil in kopičenjem eozinofilcev.
Montelukast je peroralno aktivna spojina, ki se z veliko afiniteto in selektivno veže na receptor Cys-LT1. V kliničnih študijah je montelukast zaviral bronhokonstrikcijo, izzvano z inhalacijo LTD4 že v odmerku tako nizkem kot
5 mg. Bronhodilatacijo so opazili v 2. urah po peroralnem dajanju. Bronhodilatacijski učinek, povzročen z agonistom beta, je bil aditiven tistemu, ki ga je povzročil montelukast. Zdravljenje z montelukastom je zaviralo obe – zgodnjo in pozno fazo bronhokonstrikcije zaradi zaviranja reakcije na antigen. Montelukast je v primerjavi s placebom pri odraslih in pediatričnih bolnikih zmanjšal število eozinofilcev v periferni krvi. V ločeni študiji je zdravljenje z montelukastom pomembno zmanjšalo število eozinofilcev v dihalnih poteh (merjeno v sputumu). Pri odraslih in pediatričnih bolnikih, starih 2 do 14 let, je montelukast v primerjavi s placebom zmanjšal število eozinofilcev v periferni krvi, hkrati pa se je izboljšal klinični nadzor astme.
V študijah pri odraslih je montelukast v odmerku 10 mg enkrat na dan v primerjavi s placebom pomembno izboljšal jutranji forsirani ekspiratorni volumen v prvi sekundi izdiha (FEV1) (za 10,4 % v primerjavi z 2,7 % glede na začetno vrednost) in dopoldansko hitrost največjega pretoka zraka med izdihom (PEFR) (za 24,5 l/min v primerjavi s 3,3 l/min glede na začetno vrednost) ter pomembno zmanjšal potrebo po uporabi agonistov beta (-26,1 % v primerjavi z -4,6 % glede na začetno vrednost).
Izboljšanje ocen dnevnih in nočnih simptomov astme, o katerih so poročali
bolniki, je bilo pomembno boljše kot pri placebu.
Študije pri odraslih so pokazale zmožnost montelukasta, da doprinese h kliničnemu učinku inhalacijskega kortikosteroida (odstotne spremembe glede na začetno vrednost za inhalacijski beklometazon skupaj z montelukastom v primerjavi z beklometazonom; za FEV1: 5,43 % v primerjavi z 1,04 %; za uporabo agonistov beta: -8,70 % v primerjavi z 2,64 %). V primerjavi z inhalacijskim beklometazonom (200 mikrogramov dvakrat dnevno ob uporabi nastavka) se je pri montelukastu pokazal hitrejši začetni odziv, čeprav je po 12 tednih študije beklometazon imel večji povprečni učinek zdravljenja (odstotne spremembe glede na začetno vrednost za montelukast v primerjavi z beklometazonom; za FEV1: 7,49 % v primerjavi s 13,3 %; za uporabo agonistov beta: -28,28 % v primerjavi z -43,89 %). Vendar je v primerjavi z beklometazonom visok odstotek bolnikov, zdravljenih z montelukastom, dosegel podobne klinične odzive (npr. 50 % bolnikov, zdravljenih z beklometazonom, je doseglo izboljšanje FEV1 za približno 11 % ali več nad začetno vrednostjo, medtem ko je približno 42 % bolnikov, zdravljenih z montelukastom, doseglo isti odziv).
V 12-tedenski, s placebom primerjani študiji pri pediatričnih bolnikih, starih 2 do 5 let, je montelukast v odmerku 4 mg enkrat na dan v primerjavi s placebom izboljšal parametre nadzora astme ne glede na sočasno kontrolno
zdravljenje (kortikosteroidi v inhalerju/nebulatorju ali natrijev kromoglikat v inhalerju/nebulatorju). Šestdeset odstotkov bolnikov ni bilo na nobenem drugem kontrolnem zdravljenju. Montelukast je v primerjavi s placebom izboljšal dnevne simptome (vključno s kašljem, sopihanjem, težavami pri dihanju in z omejitvami aktivnosti) in nočne simptome. Montelukast je v primerjavi s placebom tudi zmanjšal uporabo agonistov beta “po potrebi” in uporabo kortikosteroidov kot rešitev v primeru poslabšanja astme. Bolniki, ki so prejemali montelukast, so bili več dni brez astme kot tisti, ki so prejemali placebo. Učinek zdravljenja je bil dosežen po prvem odmerku.
V 12-mesečni, s placebom primerjani študiji pri pediatričnih bolnikih, starih 2 do 5 let, z blago astmo in epizodami poslabšanja je montelukast v odmerku 4 mg enkrat na dan v primerjavi s placebom pomembno (p≤0,001) zmanjšal letni delež epizod poslabšanja (EP; EE – exacerbation episodes) astme (1,60
EP v primerjavi z 2,34 EP); (vrednost EP je definirana k≥o3t zaporedni
dnevi z dnevnimi simptomi, zaradi katerih je potrebna uporaba agonistov beta ali kortikosteroidov (peroralnih ali inhalacijskih) ali bolnišnično zdravljenje astme). Odstotek zmanjšanja letnega deleža EP je bil 31,9 % s 95 % intervalom zaupanja (IZ) od 16,9 do 44,1 %.
V 8-tedenski študiji pri pediatričnih bolnikih, starih 6 do 14 let, je montelukast v odmerku 5 mg enkrat na dan v primerjavi s placebom pomembno izboljšal dihalno funkcijo (FEV1 za 8,71 % v primerjavi s 4,16 % glede na začetno vrednost; dopoldanski PEFR za 27,9 l/min v primerjavi s 17,8 l/min glede na začetno vrednost) in zmanjšal potrebo po uporabi agonistov beta “po potrebi” (-11,7 % v primerjavi s +8,2 % glede na začetno vrednost).
V 12-mesečni študiji za primerjavo učinkovitosti montelukasta in inhalacijskega flutikazona na nadzor astme pri pediatričnih bolnikih, starih 6 do 14 let, z blago persistentno astmo, montelukast ni bil manj učinkovit od flutikazona v povečevanju odstotka dni, ko olajševalno zdravilo ni potrebno, kar je primarni cilj študije. V povprečju se je v 12-mesečnem obdobju zdravljenja odstotek dni, ko olajševalno zdravilo ni bilo potrebno (RFDs – rescuefree days), povečal z 61,6 na 84,0 v skupini, ki je prejemala montelukast, in s 60,9 na 86,7 v skupini, ki je prejemala flutikazon. Razlika med skupinama v srednji vrednosti povečanja odstotka dni, ko olajševalno zdravljenje ni bilo potrebno, izračunana z metodo najmanjših kvadratov, je bila statistično pomembna: -2,8 s 95 % IZ od -4,7 do -0,9, vendar znotraj vnaprej definirane, klinično ne manj učinkovite meje. Oba, montelukast in flutikazon, sta izboljšala tudi nadzor sekundarnih spremenljivk astme, ki so jih ovrednotili v 12-mesečnem obdobju zdravljenja:
-
FEV1 se je povečal z 1,83 l na 2,09 l v skupini, ki je prejemala montelukast, in z 1,85 l na 2,14 l v skupini, ki je prejemala flutikazon. Razlika med skupinama v srednji vrednosti povečanja FEV1 izračunana z metodo najmanjših kvadratov, je bila -0,02 l s 95 % IZ od -0,06 do 0,02. Povprečno povečanje glede na začetno vrednost v % napovedanega FEV1 je bilo 0,6 % v skupini, ki je prejemala montelukast, in 2,7 % v skupini, ki je prejemala flutikazon. Razlika v srednjih vrednostih, izračunanih z metodo najmanjših kvadratov, za spremembo glede na začetno vrednost v % napovedanega FEV1, je bila statistično pomembna: -2,2 % s 95 % IZ od -3,6 do -0,7.
-
Odstotek dni z uporabo agonistov beta se je zmanjšal z 38,0 na 15,4 v skupini, ki je prejemala montelukast, in z 38,5 na 12,8 v skupini, ki je prejemala flutikazon. Razlika med skupinama v srednjih vrednostih odstotka dni z uporabo agonistov beta, izračunanih z metodo najmanjših kvadratov, je bila statistično pomembna: 2,7 s 95 % IZ od 0,9 do 4,5.
-
Odstotek bolnikov z napadom astme (napad astme je definiran kot obdobje poslabšanja astme, ki zahteva zdravljenje s peroralnimi steroidi, nepredviden pregled pri zdravniku, pregled v ambulanti za nujno zdravniško pomoč ali zdravljenje v bolnišnici) je bil 32,2 v skupini, ki je prejemala montelukast, in 25,6 v skupini, ki je prejemala flutikazon; razmerje verjetnosti (95 % IZ) je bilo statistično pomembno: enako 1,38 (od 1,04 do 1,84).
-
Odstotek bolnikov, ki so med študijo uporabljali sistemske (večinoma peroralne) kortikosteroide, je bil 17,8 % v skupini, ki je prejemala montelukast, in 10,5 % v skupini, ki je prejemala flutikazon. Razlika med skupinama v srednjih vrednostih, izračunanih z metodo najmanjših kvadratov, je bila 7,3 % s 95 % IZ od 2,9 do 11,7.
Pomembno zmanjšanje bronhokonstrikcije ob naporu so dokazali v 12-tedenski študiji pri odraslih (največji upad FEV1 je znašal 22,33 % z montelukastom, v primerjavi z 32,40 % za placebo; čas okrevanja v okviru 5
% izhodiščnega FEV1 je znašal 44,22 min v primerjavi s 60,64 min). Ta učinek je bil prisoten ves čas 12-tedenske študije. Zmanjšanje bronhokonstrikcije ob naporu so dokazali tudi v kratkotrajni študiji pri pediatričnih bolnikih, starih 6 do 14 let (največji upad FEV1 je znašal 18,27 % v primerjavi s 26,11 %; čas okrevanja v okviru 5 % izhodiščnega FEV1 je znašal 17,76 min v primerjavi s 27,98 min). Učinek je bil v obeh študijah dokazan na koncu odmernega intervala enkrat na dan.
Pri za acetilsalicilno kislino občutljivih astmatikih, ki so sočasno prejemali inhalacijske in/ali peroralne kortikosteroide, je zdravljenje z montelukastom v primerjavi s placebom pomembno izboljšalo nadzor astme (FEV1: 8,55 % v primerjavi z -1,74 % glede na začetno vrednost in zmanjšalo potrebo po uporabi agonistov beta za -27,78 % v primerjavi z 2,09 % glede na začetno vrednost).
Absorpcija
Montelukast se po peroralni uporabi hitro absorbira. Pri filmsko obloženi tableti v odmerku 10 mg je pri odraslih povprečna največja plazemska koncentracija (Cmax) dosežena 3 ure (Tmax) po uporabi na tešče. Povprečna peroralna biološka uporabnost znaša 64 %. Standardni obrok ne vpliva na peroralno biološko uporabnost in Cmax. Varnost in učinkovitost sta bili dokazani v kliničnih preizkušanjih s filmsko obloženo tableto v odmerku 10 mg, pri jemanju, ki ni bilo odvisno od časa zaužitja hrane.
Pri žvečljivi tableti v odmerku 5 mg je pri odraslih vrednost Cmax dosežena 2 uri po uporabi na tešče. Povprečna peroralna biološka uporabnost znaša 73 % in se pri standardnem obroku zmanjša na 63 %.
Po dajanju žvečljive tablete v odmerku 4 mg je pri pediatričnih bolnikih, starih 2 do 5 let, vrednost Cmax dosežena 2 uri po uporabi na tešče. Povprečna vrednost Cmax je za 66 % višja, povprečna vrednost Cmin pa nižja kot pri odraslih po zaužitju 10 mg tablete.
Porazdelitev
Montelukast se v več kot 99 % veže na plazemske proteine. Povprečni volumen porazdelitve montelukasta v stanju dinamičnega ravnovesja znaša od 8 do 11 litrov. Študije z radioaktivno označenim montelukastom pri podganah kažejo minimalno prehajanje preko hematoencefalne bariere. Poleg tega so bile koncentracije radioaktivno označenega materiala 24 ur po odmerku v vseh drugih tkivih minimalne.
Biotransformacija
Montelukast se v veliki meri presnavlja. V študijah s terapevtskimi odmerki so v stanju dinamičnega ravnovesja koncentracije presnovkov montelukasta v plazmi nezaznavne tako pri odraslih kot pri otrocih.
In vitro študije z uporabo mikrosomov človeških jeter kažejo, da so v presnovo montelukasta vpleteni citokromi P450 3A4, 2A6 in 2C9. Na podlagi dodatnih rezultatov z mikrosomi človeških jeter in vitro, terapevtska koncentracija montelukasta v plazmi ne zavira citokromov P450 3A4, 2C9, 1A2, 2A6, 2C19 ali 2D6. Prispevek presnovkov k terapevtskemu učinku montelukasta je minimalen.
Izločanje
Plazemski očistek montelukasta pri zdravih odraslih znaša povprečno 45 ml/min. Po peroralnem odmerku radioaktivno označenega montelukasta se je 86 % celotne radioaktivnosti pojavilo v blatu, ki so ga zbirali 5 dni, in manj kot 0,2 % v urinu. Ti rezultati skupaj z ocenami peroralne biološke uporabnosti montelukasta kažejo, da se montelukast in njegovi presnovki izločajo skoraj izključno z žolčem.
Značilnosti pri bolnikih
Pri starejših bolnikih ali pri bolnikih z blago do zmerno insuficienco jeter, odmerkov ni treba prilagajati. Študij pri bolnikih z ledvično okvaro niso izvedli. Ker se montelukast in njegovi presnovki izločajo z žolčem, se predvideva, da odmerkov pri bolnikih z ledvično okvaro ni treba prilagajati. Za bolnike s hudo insuficienco jeter (ocena po Child-Pugh lestvici >9) za farmakokinetiko montelukasta ni podatkov.
Pri velikih odmerkih montelukasta (20- in 60-krat večji odmerek od priporočenega pri odraslih) so opazili zmanjšanje plazemske koncentracije teofilina. Tega učinka ni bilo pri priporočenem odmerku 10 mg enkrat na dan.
Farmacevtski podatki - Montelukast 4 mg
Mikrokristalna celuloza Manitol (E421)
Premreženi natrijev karmelozat (E468)
Malo (rahlo) substituirana hidroksipropilceluloza
Aroma češnje
Aspartam (E951)
Rdeči železov oksid (E172)
Magnezijev stearat (E470b)
Shranjujte v originalni ovojnini za zagotovitev zaščite pred svetlobo.