Zdravilo Levofloksacin Lek je pri odraslih indicirano za zdravljenje naslednjih okužb (glejte poglavji 5.1):

• akutni pielonefritis in zapletene okužbe urinarnega trakta (glejte poglavje 4.4);

• kronični bakterijski prostatitis;

• inhalacijski antraks: profilaksa po izpostavitvi in zdravljenje (glejte poglavje 4.4).

  Za spodaj omenjene okužbe se zdravilo Levofloksacin Lek uporablja samo, če uporaba protibakterijskih zdravil, ki so običajno priporočena za zdravljenje teh okužb, ni primerna.

• akutni bakterijski sinuzitis;

• akutno poslabšanje kronične obstruktivne pljučne bolezni, vključno z bronhitisom;

• pljučnica, dobljena v domačem okolju;

• zapletene okužbe kože in mehkih tkiv;

• nezapleteni cistitis (glejte poglavje 4.4).

  Zdravilo Levofloksacin Lek se lahko uporabi tudi za dokončanje zdravljenja pri bolnikih, pri katerih je bilo v začetnem obdobju zdravljenja z intravensko obliko levofloksacina doseženo izboljšanje.

  Upoštevati je treba uradne smernice za ustrezno uporabo protibakterijskih zdravil.

Zdravilo Levofloksacin Lek se jemlje enkrat ali dvakrat dnevno. Odmerjanje je odvisno od vrste in resnosti okužbe in od občutljivosti domnevnega povzročitelja obolenja.

Zdravilo Levofloksacin Lek se lahko uporablja tudi za dokončanje zdravljenja pri bolnikih, pri katerih je bil v začetnem obdobju zdravljenja z intravensko obliko levofloksacina dosežen napredek; glede na bioekvivalenco parenteralne in peroralne oblike je mogoče uporabiti isto odmerjanje.

Odmerjanje

Priporočeni odmerki zdravila Levofloksacin Lek:

Odmerjanje pri bolnikih z normalnim delovanjem ledvic

(očistek kreatinina > 50 ml/min)

Posebne skupine bolnikov

Bolniki z ledvično okvaro

(očistek kreatinina ≤ 50 ml/min)

* Po hemodializi ali neprekinjeni ambulantni peritonealni dializi (CAPD) ni potrebno dati dodatnih odmerkov.

Bolniki z jetrno okvaro

Prilagajanje odmerkov ni potrebno, ker se levofloksacin v jetrih pomembno ne presnavlja, izloča pa se pretežno preko ledvic.

Starejši bolniki

Prilagajanje odmerkov pri starejših bolnikih ni potrebno, razen v primerih, ki so povezani s spremembami v delovanju ledvic (glejte poglavje 4.4 »Tendinitis in ruptura tetive« in »Podaljšanje intervala QT«).

Pediatrična populacija

Levofloksacin je kontraindiciran pri otrocih in mladostnikih v obdobju rasti (glejte poglavje 4.3).

Način uporabe

Zdravilo Levofloksacin Lek je treba pogoltniti brez drobljenja in z dovolj tekočine. Za prilagoditev odmerka lahko tablete razdelimo po razdelilni zarezi. Tablete se lahko jemlje s hrano ali med enim in drugim obrokom. Zdravilo Levofloksacin Lek je treba vzeti vsaj dve uri pred ali dve uri po jemanju železovih soli, cinkovih soli, antacidov, ki vsebujejo magnezij ali aluminij, ali didanozina (oblika didanozina, kjer pufer vsebuje aluminij ali magnezij) in sukralfata, ker se lahko sicer zmanjša absorpcija (glejte poglavje 4.5).

Zdravila Levofloksacin Lek se ne sme uporabljati:

• pri bolnikih, ki so preobčutljivi na levofloksacin ali katerikoli drugi kinolon, ali na katerokoli pomožno snov, navedeno v poglavju 6.1,

• pri bolnikih z epilepsijo,

• pri bolnikih, ki so v preteklosti imeli težave s tetivami v povezavi z jemanjem fluorokinolonov,

• pri otrocih in mladostnikih v obdobju rasti,

• med nosečnostjo,

• pri doječih ženskah.

Uporabi levofloksacina se je treba izogibati pri bolnikih, pri katerih so se v preteklosti med uporabo zdravil, ki vsebujejo kinolone ali fluorokinolone, pojavili resni neželeni učinki (glejte poglavje 4.8). Zdravljenje teh bolnikov z levofloksacinom se sme uvesti le v primeru, ko ni drugih možnosti zdravljenja, in po skrbni oceni razmerja med koristmi in tveganji (glejte tudi poglavje 4.3).

Dolgotrajni, onesposabljajoči in potencialno ireverzibilni resni neželeni učinki

Pri bolnikih, ki so prejemali kinolone in fluorokinolone, so, neodvisno od njihove starosti in

obstoječih dejavnikov tveganja, poročali o zelo redkih primerih dolgotrajnih (več mesecev ali let trajajočih), onesposabljajočih in potencialno resnih ireverzibilnih neželenih učinkov, ki so vplivali na različne organske sisteme, včasih na več hkrati (mišično-skeletni sistem, živčevje, duševno zdravje in čutila). Zdravljenje z levofloksacinom je treba prekiniti takoj ob prvih znakih ali simptomih kakršnih koli resnih neželenih učinkov, bolniku pa je treba svetovati, naj se posvetuje z zdravnikom, ki mu je zdravilo predpisal.

Tveganja za odpornost

Proti meticilinu odporen S. aureus je zelo verjetno odporen tudi na fluorokinolone, vključno z levofloksacinom. Zato levofloksacina ne priporočamo za zdravljenje znanih okužb z MRSA ali sumu nanje, razen če laboratorijski rezultati potrdijo občutljivost za levofloksacin (in antibakterijska zdravila, ki se običajno uporabljajo za zdravljenje okužb z MRSA, niso primerna).

Levofloksacin se lahko uporablja za zdravljenje akutnega bakterijskega sinuzitisa in akutnega poslabšanja kroničnega bronhitisa, ki je ustrezno diagnosticiran.

Odpornost E. coli na fluorokinolone – najpogostejšega povzročitelja okužb urinarnega trakta – je v Evropski Uniji različna. Zdravnikom svetujemo, da upoštevajo lokalno prevalenco odpornosti E. coli na fluorokinolone.

Inhalacijski antraks: uporaba pri ljudeh temelji na in vitro podatkih o dovzetnosti Bacillus anthracis in na eksperimentalnih podatkih na živalih, skupaj z omejenimi podatki na ljudeh. Lečeči zdravnik mora upoštevati nacionalna in/ali mednarodna priporočila za zdravljenje antraksa.

Tendinitis in ruptura tetive

Tendinitis in ruptura tetive (zlasti, a ne izključno, Ahilove tetive), včasih obojestransko, se lahko pojavita že v 48 urah od začetka zdravljenja s kinoloni in fluorokinoloni, o njiju pa so poročali tudi še več mesecev po prenehanju zdravljenja. Tveganje za tendinitis in rupturo tetive je povečano pri bolnikih, ki prejemajo dnevne odmerke 1000 mg levofloksacina, starejših bolnikih, bolnikih z okvaro ledvic, bolnikih s presajenimi organi in pri tistih, ki se sočasno zdravijo s kortikosteroidi. Sočasni uporabi kortikosteroidov se je zato treba izogibati.

Ob prvem znaku tendinitisa (npr. boleča oteklina, vnetje) je treba zdravljenje z levofloksacinom prekiniti in razmisliti o drugačnem zdravljenju. Prizadeto okončino ali okončine je treba ustrezno oskrbeti (npr. imobilizacija). Če se pojavijo znaki tendinopatije, se ne sme uporabiti kortikosteroidov.

Mioklonus

Pri bolnikih, ki so prejemali levofloksacin, so poročali o primerih mioklonusa (glejte poglavje 4.8). Tveganje za mioklonus je povečano pri starejših bolnikih in bolnikih z ledvično okvaro, če odmerek levofloksacina ni prilagojen glede na očistek kreatinina. Levofloksacin je treba prekiniti takoj ob prvem pojavu mioklonusa in uvesti ustrezno zdravljenje.

Obolenje, povezano z bakterijo Clostridium difficile

Driska med zdravljenjem z levofloksacinom ali po njem, še posebno če je huda, dolgotrajna in/ali krvava (lahko celo več tednov po zaključenem zdravljenju), je lahko znak obolenja, povezanega z bakterijo Clostridium difficile (CDAD – Clostridium difficile associated disease). Stopnja resnosti lahko sega od blage do življenje ogrožajoče, njena najhujša oblika pa je psevdomembranski kolitis (glejte poglavje 4.8). Zato je treba na to diagnozo pomisliti pri bolnikih, pri katerih se med zdravljenjem z levofloksacinom ali po njem pojavi huda driska. Če obstaja sum, da gre za CDAD oziroma je le-ta potrjen, je treba zdravljenje z zdravilom Levofloksacin Lek takoj prekiniti in nemudoma uvesti ustrezno zdravljenje. Antiperistaltična zdravila so pri taki klinični situaciji kontraindicirana.

Bolniki, ki so nagnjeni k epileptičnim napadom

Kinoloni lahko sprožijo krče ali znižajo prag zanje. Levofloksacin je kontraindiciran pri bolnikih, ki so v preteklosti imeli epilepsijo (glejte poglavje 4.8) je treba zdravljenje z levofloksacinom prekiniti.

Bolniki s primanjkljajem encima glukoza-6-fosfat-dehidrogenaza

Bolniki s prikritimi ali dejanskimi motnjami v aktivnosti encima glukoza-6-fosfat-dehidrogenaza so lahko nagnjeni k hemolitičnim reakcijam, kadar jemljejo kinolonska protibakterijska zdravila. Zato je treba te bolnike med jemanjem levofloksacina spremljati glede pojava hemolize.

Bolniki z zmanjšanim delovanjem ledvic

Ker se levofloksacin izloča predvsem preko ledvic, je treba odmerek levofloksacina pri bolnikih z zmanjšanim delovanjem ledvic prilagoditi (glejte poglavje 4.2).

Preobčutljivostne reakcije

Levofloksacin lahko povzroči resne, potencialno tudi smrtno nevarne preobčutljivostne reakcije (npr. angioedem vse do anafilaktičnega šoka), včasih že po začetnem odmerku (glejte poglavje 4.8). Bolniki morajo z zdravljenjem nemudoma prenehati in se posvetovati s svojim zdravnikom ali zdravnikom iz nujne zdravniške pomoči, ki bo začel z ustreznimi nujnimi ukrepi.

Hudi kožni neželeni učinki

Med zdravljenjem z levofloksacinom so poročali o hudih kožnih neželenih učinkih, vključno s toksično epidermalno nekrolizo (TEN, znano tudi kot Lyellov sindrom), Stevens-Johnsonovim sindromom (SJS) in reakcijo na zdravilo z eozinofilijo in sistemskimi simptomi (DRESS), ki so lahko življenjsko nevarni ali smrtni (glejte poglavje 4.8). Ob času predpisovanja zdravila je bolnike potrebno seznaniti z znaki in simptomi hudih kožnih reakcij ter jih skrbno spremljati. Če se pojavijo znaki ali simptomi, ki kažejo na takšne reakcije, je zdravljenje z levofloksacinom takoj potrebno prekiniti in razmisliti o drugačnem zdravljenju. Če se pri bolniku med uporabo levofloksacina pojavi resna kožna reakcija, na primer SJS, TEN ali DRESS, se zdravljenja z levofloksacinom pri takem bolniku ne sme več nikoli uvesti.

Disglikemija

Kot pri drugih kinolonih so tudi pri levofloksacinu poročali o spremembah vrednosti glukoze v krvi, kar vključuje tako hipoglikemijo kot hiperglikemijo, te motnje so bile pogostejše pri starejših osebah, običajno pri bolnikih s sladkorno boleznijo, ki so se sočasno zdravili s peroralnimi antidiabetiki (npr. glibenklamid) ali z insulinom. Poročali so o primerih hipoglikemične kome. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo je priporočljivo skrbno spremljanje vrednosti glukoze v krvi (glejte poglavje 4.8).

Če bolnik navaja motnjo glukoze v krvi, je treba zdravljenje z zdravilom Levofloksacin Lek takoj prekiniti in uvesti drugo, nefluorokinolonsko protibakterijsko zdravljenje.

Preprečevanje preobčutljivosti na svetlobo

Pri zdravljenju z levofloksacinom so poročali o preobčutljivosti na svetlobo (glejte poglavje 4.8). Priporočljivo je, da se bolniki močni sončevi svetlobi ali umetnim virom UV žarkov (npr. UV svetilke, solarij) med zdravljenjem in 48 ur po prekinitvi zdravljenja ne izpostavljajo po nepotrebnem, da bi tako preprečili pojav preobčutljivosti na svetlobo.

Bolniki, ki jemljejo zaviralce vitamina K

Zaradi možnosti povečanja vrednosti parametrov strjevanja krvi (PČ/INR) in/ali okrepitve krvavitev pri bolnikih, ki jemljejo levofloksacin skupaj z zaviralci vitamina K (npr. varfarin), je treba, kadar se ta zdravila dajejo sočasno, spremljati parametre strjevanja krvi (glejte poglavje 4.5).

Psihotične reakcije

Pri bolnikih, ki so prejemali kinolone, vključno z levofloksacinom, so poročali o psihotičnih reakcijah. V zelo redkih primerih so te reakcije napredovale v samomorilna razmišljanja in obnašanje, ko so bolniki sami sebe ogrožali - včasih že po enem samem odmerku levofloksacina (glejte poglavje 4.8). V primeru, da se pri bolniku pojavijo psihotične reakcije, je treba levofloksacin ob njihovih prvih znakih ali simptomih takoj prenehati uporabljati in bolnikom naročiti, naj se za nasvet obrnejo na zdravnika, ki jim je predpisal zdravilo. Razmisliti je treba o drugem, nefluorokinolonskem protibakterijskem zdravljenju in ustrezno ukrepati.

Kadar naj bi se levofloksacin uporabljal pri psihotičnih bolnikih ali pri bolnikih z duševno boleznijo v anamnezi, je priporočljiva previdnost.

Podaljšanje intervala QT

Previdnost je potrebna, kadar se fluorokinoloni, vključno z levofloksacinom, uporabljajo pri bolnikih z znanimi dejavniki tveganja za podaljšanje intervala QT, kot na primer:

• prirojen sindrom dolgega intervala QT

• sočasna uporaba zdravil, za katera je znano, da podaljšujejo interval QT (npr. antiaritmiki razreda IA in III, triciklični antidepresivi, makrolidi, antipsihotiki)

• neuravnano neravnovesje elektrolitov (npr. hipokaliemija, hipomagneziemija)

• obolenje srca (npr. srčno popuščanje, miokardni infarkt, bradikardija)

Starejši bolniki in ženske so lahko bolj občutljivi na zdravila, ki podaljšajo interval QTc. Zato je pri uporabi fluorokinolonov, vključno z levofloksacinom, pri teh populacijah potrebna previdnost. (glejte poglavja 4.2 Starejši bolniki, 4.5, 4.8 in 4.9).

Aortna anevrizma in disekcija ter regurgitacija/inkompetenca srčne zaklopke

V epidemioloških študijah so poročali o povečanem tveganju za aortno anevrizmo in disekcijo, zlasti pri starejših bolnikih, in za regurgitacijo aortne in mitralne zaklopke po vnosu fluorokinolonov. Pri bolnikih, ki so prejemali fluorokinolone, so poročali o primerih aortne anevrizme in disekcije, ki jih včasih spremljajo zapleti v obliki rupture (vključno s smrtnimi izidi), ter o primerih regurgitacije/inkompetence katere koli srčne zaklopke (glejte poglavje 4.8).

Pri bolnikih s pozitivno družinsko anamnezo anevrizme ali prirojene bolezni srčne zaklopke ali pri bolnikih, ki so jim postavili diagnozo obstoječe aortne anevrizme in/ali aortne disekcije ali bolezni srčne zaklopke, ali v prisotnosti drugih dejavnikov tveganja ali stanj, ki so predispozicija

• tako za aortno anevrizmo in disekcijo kot za regurgitacijo/inkompetenco srčne zaklopke (npr. bolezni vezivnega tkiva, kot so Marfanov sindrom ali Ehlers-Danlosov sindrom, Turnerjev sindrom, Behçetova bolezen, hipertenzija, revmatoidni artritis) ali dodatno

• za aortno anevrizmo in disekcijo (npr. vaskularne bolezni, kot so Takayasujev arteritis ali velikocelični arteritis ali znana ateroskleroza ali Sjögrenov sindrom) ali dodatno

• za regurgitacijo/inkompetenco srčne zaklopke (npr. infekcijski endokarditis),

se smejo zato fluorokinoloni uporabljati le po natančni oceni razmerja med koristmi in tveganji ter razmisleku o drugih možnostih zdravljenja.

Tveganje za aortno anevrizmo in disekcijo ter njuno rupturo se lahko poveča tudi pri bolnikih, ki se sočasno zdravijo s sistemskimi kortikosteroidi.

Ob nenadni bolečini v trebuhu, hrbtu ali prsnem košu se bolnikom priporoča, da se nemudoma posvetujejo z zdravnikom na urgentnem oddelku.

Bolnikom je treba svetovati, naj nemudoma poiščejo zdravniško pomoč v primeru akutne dispneje, novega pojava palpitacij srca ali razvoja edema trebuha ali spodnjih okončin.

Periferna nevropatija

Pri bolnikih, ki so dobivali kinolone in fluorokinolone, so poročali o primerih senzorične ali senzorično-motorične polinevropatije, ki se je odražala kot parestezija, hipestezija, disestezija ali šibkost. Bolnikom, ki se zdravijo z levofloksacinom, je treba svetovati, da morajo pred nadaljevanjem zdravljenja obvestiti zdravnika, če se pojavijo simptomi nevropatije, npr. bolečina, žarenje, mravljinčenje, odrevenelost ali šibkost, da se prepreči razvoj potencialno ireverzibilnega stanja (glejte poglavje 4.8).

Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov

Pri dajanju levofloksacina so poročali o primerih jetrne nekroze, vse do smrtno nevarne odpovedi delovanja jeter, predvsem pri bolnikih s hudimi predhodnimi obolenji, npr. sepso (glejte poglavje 4.8). Bolnikom je treba svetovati, da prenehajo z zdravljenjem in da se posvetujejo s svojim zdravnikom, če pride do pojava znakov in simptomov obolenja jeter kot na primer anoreksije, zlatenice, temno obarvanega seča, srbenja ali občutljivega trebuha.

Poslabšanje miastenije gravis

Fluorokinoloni, vključno z levofloksacinom, blokirajo živčno-mišični prenos in pri bolnikih z miastenijo gravis lahko poslabšajo šibkost mišic. V obdobju po prihodu na trg, je bila uporaba fluorokinolonov pri bolnikih z miastenijo gravis povezana z resnimi neželenimi učinki, vključno s smrtjo in potrebo po dihalni podpori. Levofloksacina ne priporočamo bolnikom z miastenijo gravis v anamnezi.

Motnje vida

Če se pojavijo motnje vida ali se pojavijo kakršnikoli učinki na očeh, se je treba nemudoma posvetovati s specialistom za oči (glejte poglavji 4.8).

Superinfekcija

Uporaba levofloksacina, posebno če je ta dolgotrajna, lahko povzroči razrast neobčutljivih organizmov. Če pride med zdravljenjem do superinfekcije, je treba ustrezno ukrepati.

Akutni pankreatitis

Bolnikom, ki jemljejo levofloksacin, se lahko pojavi akutni pankreatitis. Bolnike je treba seznaniti z značilnimi simptomi akutnega pankreatitisa. Če se bolniku pojavi navzea, splošno slabo počutje, nelagodje v trebuhu, akutne bolečine v trebuhu ali bruhanje, mora takoj obiskati zdravnika. V primeru suma na akutni pankreatitis je treba zdravljenje z levofloksacinom prekiniti; če je akutni pankreatitis potrjen, se zdravljenja z levofloksacinom ne sme znova začeti. Pri bolnikih z anamnezo pankreatitisa je potrebna previdnost (glejte poglavje 4.8).

Bolezni krvi

Med zdravljenjem z levofloksacinom se lahko razvije odpoved kostnega mozga, vključno z levkopenijo, nevtropenijo, pancitopenijo, hemolitično anemijo, trombocitopenijo, aplastično anemijo ali agranulocitozo (glejte poglavje 4.8). Če obstaja sum na katero od teh krvnih bolezni, je treba spremljati krvno sliko. V primeru nenormalnih rezultatov je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja z levofloksacinom.

Vpliv na laboratorijske teste

Določanje opiatov v urinu lahko pri bolnikih, ki se zdravijo z levofloksacinom pokaže lažno pozitivne rezultate. Za potrditev pozitivnega rezultata testov na opiate je treba uporabiti bolj specifične metode.

Levofloksacin lahko inhibira rast Mycobacterium tuberculosis in lahko zato da lažno negativne rezultate pri bakteriološkem diagnosticiranju tuberkuloze.

Laktoza

To zdravilo vsebuje laktozo. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo odsotnostjo aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze, ne smejo jemati tega zdravila.

Natrij

To zdravilo vsebuje manj kot 1 mmol natrija (23 mg) na tableto, kar v bistvu pomeni »brez natrija«.

Učinki drugih zdravil na zdravilo Levofloksacin Lek

Železove soli, cinkove soli, antacidi, ki vsebujejo magnezij ali aluminij, didanozin Absorpcija levofloksacina je znatno zmanjšana, kadar se skupaj z levofloksacinom uporabljajo železove soli ali antacidi, ki vsebujejo magnezij ali aluminij ali didanozin (samo oblike didanozina, ki kot pufer vsebujejo aluminij ali magnezij). Sočasna uporaba fluorokinolonov z multivitaminskimi pripravki, ki vsebujejo cink, naj bi zmanjšala njihovo peroralno absorpcijo. Priporočljivo je, da 2 uri pred ali po jemanju zdravila Levofloksacin Lek bolniki ne jemljejo pripravkov, ki vsebujejo dvovalentne ali trivalentne katione, kot so železove soli, soli cinka ali antacidi, z magnezijem ali aluminijem ali didanozina (samo oblike didanozina, ki kot pufer vsebujejo aluminij ali magnezij) (glejte poglavje 4.2). Kalcijeve soli imajo minimalen učinek na peroralno absorpcijo levofloksacina.

Sukralfat

Biološka uporabnost tablet levofloksacina je znatno zmanjšana ob sočasnem jemanju sukralfata. Kadar morajo bolniki jemati tako sukralfat kot levofloksacin, je najbolje, da vzamejo sukralfat 2 uri po tem, ko so vzeli levofloksacin tablete (glejte poglavje 4.2).

Teofilin, fenbufen ali podobna nesteroidna protivnetna zdravila

V klinični raziskavi niso ugotovili farmakokinetičnega medsebojnega delovanja s teofilinom. Vendarle pa lahko pride do poudarjenega zmanjšanja praga za nastanek možganskih krčev, kadar se kinoloni dajejo skupaj s teofilinom, nesteroidnimi protivnetnimi zdravili ali drugimi zdravili, ki zmanjšujejo prag za nastanek krčev.

Koncentracije levofloksacina so bile v prisotnosti fenbufena za približno 13 % večje, kot kadar so ga bolniki jemali kot samostojno zdravilo.

Probenecid in cimetidin

Probenecid in cimetidin sta statistično pomembno vplivala na izločanje levofloksacina. Ledvični očistek levofloksacina se je po dajanju cimetidina zmanjšal za 24 %, po dajanju probenecida pa za 34 %. To je posledica tega, da obe zdravili lahko zavreta sekrecijo levofloksacina v ledvičnih tubulih. Vendarle pa je malo verjetno, da bi v kliničnih raziskavah pri preizkušanih odmerkih ugotovljene statistično pomembne razlike v kinetiki imele kliničen pomen.

Previdnost je potrebna pri sočasni uporabi levofloksacina skupaj z drugimi zdravili, ki vplivajo na sekrecijo v ledvičnih tubulih (kot sta probenecid in cimetidin), še posebno pri zdravljenju bolnikov z okvarami ledvic.

Drugi pomembni podatki

Klinično-farmakološke študije so pokazale, da na farmakokinetiko levofloksacina ni klinično pomembno vplivala hkratna uporaba z nobenim od naslednjih zdravil: kalcijev karbonat, digoksin, glibenklamid, ranitidin.

Učinki zdravila Levofloksacin Lek na druga zdravila

Ciklosporin

Razpolovni čas izločanja ciklosporina se je povečal za 33 %, kadar so ga dajali skupaj z levofloksacinom.

Zaviralci vitamina K

Poročali so o povečanih vrednostih parametrov strjevanja krvi (PČ/INR) in/ali krvavitvah, ki so lahko hude, pri bolnikih, ki so jemali levofloksacin skupaj z zaviralci vitamina K (npr. varfarin). Zato je treba pri bolnikih, ki jemljejo zaviralce vitamina K, spremljati parametre strjevanja krvi (glejte poglavje 4.4).

Zdravila, za katera je znano, da podaljšujejo interval QT

Levofloksacin je tako kot druge fluorokinolone treba uporabljati previdno pri bolnikih, ki prejemajo zdravila, za katera je znano, da podaljšujejo interval QT (npr. antiaritmiki razreda IA in III, triciklični antidepresivi, makrolidi, antipsihotiki) (glejte poglavje 4.4 Podaljšanje intervala QT).

Drugi pomembni podatki

V farmakokinetični študiji medsebojnega delovanja zdravil levofloksacin ni vplival na farmakokinetiko teofilina (ki je testni substrat za CYP1A2), kar kaže na to, da levofloksacin ni zaviralec CYP1A2.

Druge oblike medsebojnega delovanja

Hrana

Klinično pomembnih medsebojnih delovanj s hrano ni. Levofloksacin tablete se zato lahko jemlje ne glede na vnos hrane.

Nosečnost

Podatkov o uporabi levofloksacina pri nosečnicah je malo. Študije na živalih ne kažejo neposrednih ali posrednih škodljivih učinkov na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3).

Ker pa ni podatkov pri človeku in ker je eksperimentalno ugotovljeno tveganje, da fluorokinoloni poškodujejo sklepni hrustanec rastočega organizma, nosečnice levofloksacina ne smejo uporabljati (glejte poglavji 4.3 in 5.3).

Dojenje

Levofloksacin je kontraindiciran pri doječih materah. Ni dovolj podatkov o izločanju levofloksacina v materino mleko, drugi fluorokinoloni pa se izločajo v materino mleko. Ker ni podatkov pri človeku in

ker je eksperimentalno ugotovljeno tveganje, da fluorokinoloni poškodujejo sklepni hrustanec rastočega organizma, doječe ženske ne smejo uporabljati levofloksacina (glejte poglavji 4.3 in 5.3).

Plodnost

Levofloksacin ni povzročal okvar plodnosti ali sposobnosti razmnoževanja pri podganah.

Zdravilo Levofloksacin Lek ima majhen ali zmeren vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja strojev. Nekateri neželeni učinki (npr. omotica/vrtoglavica, zaspanost, motnje vida) lahko oslabijo bolnikovo sposobnost koncentracije in reagiranja in lahko v okoliščinah, v katerih so te sposobnosti še posebej pomembne, predstavljajo dejavnik tveganja (npr. med vožnjo avtomobila ali upravljanja strojev).

Spodaj navedene informacije temeljijo na podatkih, dobljenih v kliničnih študijah, v katere je bilo vključenih več kot 8.300 bolnikov in na obširnih izkušnjah v obdobju trženja.

Pogostnosti pojavljanja neželenih učinkov so definirane skladno z naslednjim dogovorom: zelo pogosti: (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do

< 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (pogostnosti iz razpoložljivih podatkov ni mogoče oceniti).

Znotraj vsake skupine z določeno pogostnostjo pojavljanja so neželeni učinki predstavljeni po padajoči resnosti.

aAnafilaktične in anafilaktoidne reakcije se lahko včasih pojavijo že po prvem odmerku.

b Reakcije na koži in sluznicah se lahko včasih pojavijo že po prvem odmerku.

* V povezavi z uporabo kinolonov ali fluorokinolonov, v nekaterih primerih neodvisno od obstoječih dejavnikov tveganja, so poročali o zelo redkih primerih dolgotrajnih (več mesecev ali let trajajočih), onesposabljajočih in potencialno ireverzibilnih resnih neželenih učinkih zdravila, ki so vplivali na različne organske sisteme in čutila, včasih na več hkrati (vključno z učinki, kot so tendinitis, ruptura tetive, artralgija, bolečina v okončinah, težave pri hoji, nevropatije, povezane s parestezijo in nevralgijo, utrujenost, psihiatrični simptomi (vključujoč motnje spanja, anksioznost, panični napadi, depresija in misli na samomor), motnje spomina in koncentracije ter okvara sluha, vida, okusa in vonja) (glejte poglavje 4.4).

** Pri bolnikih, ki so prejemali fluorokinolone, so poročali o primerih aortne anevrizme in disekcije, ki jih včasih spremljajo zapleti v obliki rupture (vključno s smrtnim izidom), ter o primerih regurgitacije/inkompetence katere koli srčne zaklopke (glejte poglavje 4.4).

Drugi neželeni učinki, ki so bili povezani z uporabo fluorokinolonov, vključujejo:

- napade porfirije pri bolnikih s porfirijo.

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih

Poročanje o domnevnih neželenih učinkih zdravila po izdaji dovoljenja za promet je pomembno. Omogoča namreč stalno spremljanje razmerja med koristmi in tveganji zdravila. Od zdravstvenih delavcev zahteva, da poročajo o katerem koli domnevnem neželenem učinku zdravila na

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke, Sektor za farmakovigilanco, Nacionalni center za farmakovigilanco, Slovenčeva ulica 22, SI-1000 Ljubljana; Tel: +386 (0)8 2000 500, Faks: +386 (0)8 2000 510, e-pošta: h-farmakovigilanca@jazmp.si, spletna stran: www.jazmp.si.

Glede na rezultate študij toksičnosti pri živalih ali študij klinične farmakologije ob uporabi odmerkov, ki so veliko večji od terapevtskih, so najpomembnejši simptomi, ki jih lahko pričakujemo po akutnem prevelikem odmerjanju zdravila Levofloksacin Lek, simptomi povezani z osrednjim živčnim sistemom, ki se kažejo kot zmedenost, omotica, motnje zavesti in konvulzivni napadi, podaljšanje intervala QT, kot tudi gastrointestinalne motnje, kakršni sta navzea in razjede na sluznicah.

V obdobju po prihodu zdravila na trg so opazili učinke na centralni živčni sistem, vključno s stanjem zmedenosti, konvulzijami, mioklonusa, halucinacijami in tremorjem.

V primeru prevelikega odmerjanja je treba uporabiti simptomatsko zdravljenje. Uvesti je treba spremljanje EKG zaradi možnosti podaljšanja intervala QT. Za zaščito želodčne sluznice se lahko uporabi antacide. Hemodializa, vključno s peritonealno dializo in CAPD, ni učinkovita pri

odstranjevanju levofloksacina iz telesa. Specifičen antidot ne obstaja.